Na moje daljnosežne plane je Mitja v začetku leta dal ostri veto in za letošnji daljši izlet izbral dolgoletno željo, potovanje s kombijem do/ po Kreti. Plan se je slišal povabljivo, kombi smo našli na IG https://www.instagram.com/kamper_van_marta/, bookirali zgodnje jesenski termin in se konec septembra odpravili na pot.

S kombijem sva sama že potovala, na izlet imava prekrasne spomine, kot 4-članska družina pa smo se na pot z večjim camperjem odpravili samo enkrat, leta 2022, ko sem za zimsko destinacijo izbrala božični obisk prijateljev v Strasbourgu. Izleta pozimi v hladne kraje ni bi ponovila, ker si večino časa bolj ali manj ujet na par m2 z nepredstavljivo količino energije dveh malih otrok. Ampak v retrospektivi je vse lepše in tudi v tem primeru naju na pot sedaj vežejo izključno lepi spomini.

Pomlad, poletje ali jesen pa je jasno druga zgodba in svet je bil naša ostriga. Kombi smo prevzeli dan pred potovanjem, vanj razložili vso prtljago in preverili kaj potrebujemo. Osebnih reči skoraj nismo potrebovali, ker je kombi popolnoma opremljen, zakonsko ležišče, dodatno zložljivo ležišče, ki se ga raztegne čez sprednja sedeža, jedilna miza in dva dodatna sedeža, polno opremljena kuhinja s posodo, električno kuhalno ploščo, stranišče z wcjem, veliko hrambnega prostora, tenda, štirje stoli in zunanja miza in žar. S seboj smo tako vzeli zgolj nekaj igrač, jesenska in poletna oblačila, posteljnino ščetke in našega kužka.

Na pot smo odšli popolnoma nepripravljeni. Vedeli smo kaj je končna destinacija, ki se je sicer spremenila že drugi dan, vse ostalo je smo ugotavljali sproti. Tokrat je služba pred odhodom pojedla vso organizacijsko municijo, tako da smo v glavnem računali na ažurnost podatkov v aplikaciji Park4night in se odpravili proti Hrvaški. Naš prvi postanek je bil Murter in obisk mojega očeta, ki je po dveh mukotrpnih letih zaključil s prenovo naše stare/nove barke Frka. Ime se ji poda, ker nam uspešno križa čisto vse načrte od nakupa dalje, čeprav je sedanja končna podoba čudovita in komaj čakamo naš prvi skupni dopust.

Edini resni izziv našega potovanja je bil termin, ker so bile noči že precej hladne, dnevi pa čisto poletni. Prvo noč smo tako krstili Frko in spali na barki, v naši ladjedelnici spuščali zmaja, jedli mrzle testenine in igrali enko. Zjutraj smo pomahali dediju in se odpravili na pot do Mostarja, naše druge postojanke. Mostar sem obiskala davnega leta ž, približno 20 let nazaj. Osvojil me je takrat in danes. Mesto v BIH, ki leži na obeh bregovih reke Neretve, je danes znano po znamenitem Starem mostu, čudovitih panoramskih razledih in ulicah polnih restavracij, trgovin in stojnic. V Mostar smo prispeli ob 16.00, parkirali na javnem, ograjenem parkirišču https://park4night.com/lieu/226110/, v bližini znamenitega mosta. Sprehodili smo se do Korza, pojedli čevape in jih pokurili na sprehodu do manj znanega Carinskega mostu.

Prva noč (in roko na srce vse kasnejše) ni bila optimalna, z otrokoma smo se šli posteljni tetris, Mitja pa je tiščalo vse, najbolj pa volan pri kolenu. Po zajtrku sredi parkirišča smo se sprehodili do znamenitega mostu, kjer smo se ustavili na kavi, zajtrku, namakali roke v Neretvo, bili priča skoku z mosta in spoznali kar nekaj domačinov. Od vsega mi je Bosna takrat, in danes, ostala v spominu prav zaradi ljudi, čudovitih, duhovitih, prijaznih, sprejemajočih ljudi. Z veseljem bi ostali dlje, z veseljem bi naredili turo izključno po Bosni ampak tokratni plan nas je vlekel južneje in naslednja postojanka je bil Kotor v Črni Gori.

Poleg čudovite narave je bilo opaziti ogromno smeti, plastike, povsod in ta brezbrižnost je precej skazila vtis. Izbrala sva 5h pot čez hribe in ker se slednja ni in ni končala, smo dnevno pot zaključili v mestu Trebinje. Tudi tukaj smo parkirali na javnem parkirišču brez infstrastrukture, zraven mestnega parka https://park4night.com/lieu/641877/. Trebinje leži v južnem delu BIH in je z 260 sončnimi dnevi na leto najtoplejše mesto v Bosni in Hercegovini. Mesto se nahaja v dolini reke Trebišnjice, na stičišču meja Bosne in Hercegovine, Črne gore in Hrvaške ter v zaledju južnega Jadrana. Bližina parka je bila všeč otrokoma, ki sta se zaigrala, večerjali pa smo v hotelu Platana na čudovitem trgu sredi mesta.

Odločila sva se, da bo  naslednja postojanka urejen kamp, ker smo že pogrešali elektriko, kuho, napolniti smo morali rezervoar vode, izprazniti wc in nakupiti nekaj hrane. Prva postojanka v Črni gori je bilo mesto Herceg Novi, kjer smo se ustavili v posh predelu apartmajskega naselja, spili pivo/sok, preverili temperaturo morja in nadaljevali pot do mesta Tivat, obalnem mestu v zalivu Boka Kotorska, znanem po impresivni naravi, kjer smo našli Green Olives Camp sredi naselja hiš. Lastnik kempa je Željko, filmski lik, ki si daje opravka z vsakim in vsem. Pravzaprav nikoli ne veš ali se iz tebe dela norca, te nadira ali hvali, vse skupaj je konglomerat Željkovih karakternih nians, ki pa jih po odhodu začuda kar malo pogrešaš. Po temu ko nas je blago prisilil, da smo poravnali kombi, s samokolnico vneto in čisto nepotrebno nasul kup peska, pokazal svojo hči in sina (čeprav oba kliče sine), je prinesel svojo špirit rakijo in ocvrte miške in se malo pohecal na svoj in naš račun. E moj Željko. Končno smo se priklopili na elektriko, stuširali in uredili vse za nadaljevanje poti. Popoldne smo preživeli na plaži, kjer je namesto morja, vel duh po kanalizaciji. Kopal se je torej samo naš kuža.

Jutro smo preživeli počasno, zaradi slabega spanca sva z Mitjo skuhala rekordno količino kave, otroka pa sta se igrala z malo mačko. Preko Budve in Bjelišev smo se odpeljali do Ulcinja. Priljubljena turistična destinacija je znana predvsem po t.i. Veliki plaži, Šaškemu jezeru, otoku Ada Bojana, Ulcinjskem gradu in po kar 26-ih mošejah. Ulcinj je središče albanske skupnosti v Črni gori. Kosilo smo pojedli v restavraciji Vue Mer in našli sanjski kamp Miami. Točno tako sva si predstavljala življenje v kombiju, pogled na morje, dolgo plažo, dolgi sončni zahodi in otroško igrišče par korakov stran. Kamp je imel vse kar smo rabili in ostali smo dva dni.

Četrta država na naši poti je bila Albanija s postankom v mestu Durrës, pristaniškem mestu ob Jadranskem morju v zahodni Albaniji, zahodno od prestolnice Tirane. Znano je po svojem ogromnem rimskem amfiteatru. Na meji smo stali kar lep čas, ker sistem šepa. Ljudje hodijo do okenca s potnimi listi, ne veš komu kažeš kaj, v katero vrsto moraš idr. Prespali smo v Solara Karpen kampu, kjer te prijazni albanci na vhodu počakajo s pivom in sokovi. Nasplošno je verjetno najboljša stvar tega izleta spoznavanje ljudi, nikjer se še nismo počutili bolj varni ali dobrodošli. Solara Karpen je čisto nov kamp, z odlično restavracijo, čistimi tuši, na lepi lokaciji tik ob morju, ki nudi živo roza sončne zahode. Oprali smo obleke, skuhali večerjo, spuščali zmaja, nabirali školjke in kristale in se nasplošno imeli super.

Ena najboljših stvari takega načina potovanja so zagotovo jutra, namesto mestnega smrada naše Slomškove, smo se zbujali v bonaco, sonce in šumenje valov. Dnevni premik do albanskega mesta Vlorë je bil krajši. Vlorë je tretje največje mesto v Albaniji ter središče istoimenskega okraja in občine. Mesto leži na jugozahodu države ob Vlorskem zalivu in je obdano s vznožjem gorovja Ceraunian, ki se razteza vzdolž albanske obale Jadranskega in Jonskega morja. Kampirali smo na divje ob plaži Pashaliman in zvečer sedeli na plaži na naših raztegljivih stolih in uživali v sončnem zahodu.

Prepeljali smo se čez vas Dhërmi, ki bo, kot kaže nov epicenter mondenih albanskih resortov, pojedli zajtrk in uredili kombi v kampu v prijetnem mestu Himare, se ustavili in kopali na prelepi plaži Borsh, ki predstavlja najdaljši neprekinjen odsek obale na albanski rivieri – 7-kilometrski pas belih prodnikov in kristalno čiste turkizne vode, ki ga obdajajo mogočni oljčni nasadi in vrhovi gorovja Ceraunia. Prespali smo v Ksamil Caravan Camping, kampu, ki se je razvil na zemljišču hiše para, ki vsak dan kamp natrpa do skrajnih kapacitet. Postregli so nam s čajem, rekli da imamo oči barve morja in nam zaračunali besen znesek za pranje perila.

Naslednji dan smo se odpravili na zadnjo destinacijo naše poti, ni bila Kreta, niti Lefkada, temveč neznana vas Katrosikia, ki leži na pobočju ob morju, s postankom v Igoumenitsi. Na obeh straneh vasi Katrosikia se razprostira čudovita obala. Na levi strani je plaža, dolga kar 16 km, ki se začne tik pri vasi in sega vse do kraja Mitikas. Odlikujejo jo široka obala in ravnina s številnimi oljkami v zaledju, plaža pa je mirna, z malo obiskovalci, naravno senco in turkiznim morjem. Povsem na začetku, v oljčnem nasadu, se nahaja kamp Nissos.

Ta del plaže in obale velja za enega najlepših na območju med Prevezo in Pargo. Dva dni smo uživali v prvi vrsti ob morju, doživeli najbolj čisto in toplo jutranje kopanje in spoznali nizozemsko družino z enako starimi otroki. Bilo je malce grenko-sladko, ker se je približevala vrnitev, ne samo domov, temveč tudi v jakne, vladne referendume in ostale obveznosti.

O poti nazaj ne bom razpredala predlogo, ker se nam je fižilo vreme, tako da smo pohiteli do Murtra, ponovno obiskali Frko in se domov vrnili polni vtisov.

Če bi povzela je vanlife the life, pozna pomlad ali zgodnja jesen sta verjetno najboljši čas za obisk balkanskih destinacij, obiskane države pa ponujajo toliko, da bi človek za tako pot potreboval več mesecev.

Bilo je lepo.