Zadnja destinacija letošnjega uradnega šolskega poletja je bil dolgo pričakovan obisk srfarskega kampa Ujusansa na zahodni obali Francije, natančneje v mestu Montalivet https://ujusansa.com/family-surf-camp/.

Do Montalivet-a je možno priti na več načinov, najpogosteje se ljudje, ki kamp obiščejo za en teden, odločijo za let iz bližnjega letališča (Trst, Benetke) do Bordeaux-a ali mesta La Rochelle, kjer se najame avto, do Montalivet-a pa je nato slabi dve uri vožnje. Lokacija je dostopna tudi z vlakom, vlak pripelje do bližnjega mesta Lesparre, mi pa smo se v letošnji roadtrip maniri odločili za 1500 km pot z avtom. Na poti smo bili praktično non stop od druge polovice julija, kljub temu nisem bila najbolj suverena glede pričakovanj vožnje do Montalivet-a in nazaj.

Mitji se je dopust pričel v petek popoldne 21.08., na pot pa smo krenili v sredo 19.08. popoldne. Odločila sva se, da bomo na poti prespali trikrat in tako dnevno vožnjo razbili na 4.5-6h. V sredo popoldne, po službah, sva ekspresno naložila stvari v avto in odpeljali smo se do 4.5-5h oddaljene Brescie. Mitjo sta čakala še dva dneva dela in za animacijo otrok, ko kombiniramo delo in potovanje/dopust, običajno rezerviram hotel, ki omogoča kakršnokoli bližino bazena. Plan je bil, da po zajtrku otroka zamotim do popoldanskega spanca, nato se okrog tretje ure popoldan vsedemo v avto in Mitja preostanek dela opravi po poti.

Pot do Brescie je minila brez posebnih težav, opremljeni smo bili s prigrizki, slušnimi pravljicami, pisalom https://www.zabavnoucenje.com/si/interaktivno-pisalo-kuku, ki reši marsikatero popotniško uro in igračami. Za eno noč sem rezervirala hotel: https://www.hilton.com/en/hotels/vrnbrdi-doubletree-brescia/, ki je tudi sicer na odlični izhodiščni lokaciji za raziskovanje Brescie. Od gora, jezer, gozdov in panoramskih vlakov do vasi, gradov in prefinjenih vinskih kleti v Franciacorti, se provinca Brescia, največja provinca v Lombardiji, ponaša z izjemno raznolikim območjem, ki se razteza od ravnine Bassa Bresciana do doline Val Camonica. Več o mestu, zgodovini in kulturi: https://www.visitbrescia.it/en/.

Po zajtrku smo se z otrokoma podili okog hotela, s seboj smo imeli skejt in poganjalčka, preostanek energije pa smo pokurili v hotelskem bazenu. Sobo smo podaljšali do 15.00 ure, po kosilu smo se odpeljali proti naslednji destinaciji - francoskemu mestu Lyon. Otroka sta za 2-3h zaspala, z Mitjo pa sva (že popolnoma indoktrinirana) kar sama poslušala zgodbo Korenčkov palček, znova in znova in znova...juja, juja. Do Lyona se je zvrstilo cca. 14 cestnin, v skupni vrednosti 100,00 EUR, od katerih je najdražji tunel Frejus, ki povezuje Italijo in Francijo (cca. 50 EUR v eno smer). Vozila sem s kreditno kartico v roki, ker se kar naprej plačuje - z listki za cestnino, brez listka, gospodu, avtomatu, vsakič te preseneti kaj novega. Na poti se je trikrat močno ulilo in po 6.5h smo prispeli do Hotel Lyon Metropole https://www.lyonmetropole.com/en/, s čudovitim pogledom na reko Saône.

Lyon, glavno mesto francoske regije Auvergne-Rhône-Alpes, leži na sotočju rek Rhône in Saône. 2000 let zgodovine ponuja bogat arhitekturni preplet; od rimskega amfiteatra treh Galij (Amphithéâtre des Trois Gaules) ter srednjeveške in renesančne arhitekture v predelu Vieux Lyon (Stari Lyon) do sodobne soseske Confluence na polotoku Presqu'île. Pokriti prehodi med stavbami povezujejo Vieux Lyon in grič La Croix-Rousse. Več na povezavi: https://en.visiterlyon.com/. Tudi ta obisk mesta nam je ušel, ker smo dopoldne preživeli v hotelskem bazenu, popoldne pa smo krenili proti mestu Bordeaux. Petkova pot se je vila mimo čudovitih francoskih vasic, ki bi jih bilo vredno enkrat raziskati brez hitenja, morda s kombijem ali avtodomom. Zdi se, kot da je vse v Franciji urejeno, ceste, cestna postajališča z odličnimi prigrizki, ljudje, manire, vse. Pot se nam je, francoski kulisi navkljub, nekoliko vlekla, najverjetneje se je poznal konec napetega delovnega tedna v kombinaciji s potjo. V Bordeaux-u sem rezervirala frekventni hotel Novotel Bordeaux Lac: https://all.accor.com/hotel/0403/index.en.shtml. To je tudi edini hotel, ki bi ga prihodnjič preskočila.

Bordeaux, biser jugozahodne Francije ob reki Garoni, mesto, ki je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, združuje arhitekturno veličino 18. stoletja s sodobnim utripom in se ponaša z več kot 350 zgodovinskimi spomeniki. Bordeaux slovi kot svetovna prestolnica francoskega vina in obiskovalce navdušuje s svojimi prestižnimi vinogradi, vrhunsko kulinariko in kulturno dediščino. Zaradi nedavne preobrazbe mesta, vključno z znamenitim Vodnim ogledalom (Miroir d'eau) in inovativnim središčem Cité du Vin, si je Bordeaux prislužil sloves ene najbolj zanimivih evropskih destinacij - https://www.france.fr/en/destination/bordeaux/.

Ker smo bili dogovorjeni s prijatelji, smo dopoldne pohiteli na pot proti končni destinaciji, mestu Montalivet https://www.vendays-montalivet-tourisme.fr/en/. Med srfarji znano po svojih popolnih valovih, mesto uživa v privilegirani legi na atlantski obali, stisnjeno med ocean in obmorske borovce. To razmeroma novo letovišče s turkiznimi reševalskimi postojankami, ki krasijo pokrajino, nekoliko spominja na kalifornijske plaže.

Na poti smo se ustavili v mestu Carcans, kjer smo si ogledali samo skate park in pri jezeru Lac D’Hourtin, največjem naravnem jezeru v Franciji: https://www.medoc-atlantique.co.uk/sit/lac-de-hourtin-carcans-7075580/, katerega voda zgleda precej nepovabljivo. Sama vestno spremljam vso ponudbo francoskih podeželskih hišic, ki so naprodaj po relativno ugodnih cenah, v upanju, da se v tretjem življenskem obdobju preselim na francosko podeželje, vrtnarim v velikem slamniku in slikam z akvareli, in hišice v okolici Montaliveta s svojimi pastelnimi polkni, so mojo domišljijo razburkala do te mere, da bi skoraj pričela s prodajo najinega stanovanja.

Zakaj Ujusansa? Ker vedno rada podprem trud slovencev in ker je koncept res dobro zasnovan, s poudarkom na družinskih počitnicah. Drugič, ker zahodne obale Francije še nismo obiskali. In tretjič, ker smo bili dogovorjeni, da se tam dobimo s prijatelji iz Strassbourga, ki sva ju (takrat še dvojina) spoznala v budističnem samostanu na severu Tajske https://cestadolgaletodni.com/2019/01/27/uvod-v-meditacijo-v-budisticnem-samostanu-sredi-gozda/. Od leta 2019 naše število vztrajno raste in sedaj postajajo prijatelji tudi naši otroci.

Sama sebe 100% iluzorno smatram za tip človeka, ki bi lahko živel spontano, dneve preživljal med srfanjem in jogo, brez časovnih, finančnih ali strukturnih omejitev. In vsake toliko moram to preizkusiti v praksi, da se zavem da po začetnih ležernih nastavkih kar hitro pričnem s planiranjem, česarkoli. Komurkoli. Korenine kampa Ujusansa drugače segajo v leto 2000, z ustanovitvijo prvega slovenskega srf kluba. Bistvo družinskega kampa na lokaciji Pine Beach v Montalivetu je, da omogoča učenje srfanja/srfanje tudi družinam z majhnimi otroki. Inštruktorji srfanja nudijo šolo srfanja (teorija, praksa in popoldanska vaja) z več udeleženci ali zasebne ure srfanja, za odrasle in otroke starejše od šest let. Za mlajše nudijo ustvarjalni vrtec, ki omogoča staršem, da se pridružijo šoli ali odsrfajo po svoje. Prostor je delno ograjen in nudi veliko prostora za igro in druženje, zasebna peščena "plaža" med borovci, pingpong miza, viseče mreže in nadkrit del kjer vsak dan pripravijo tri okusne, zdrave in polnovredne obroke. Idealno za vse ljubitelje srfanja in druženja.

Poleg srfanja se je možno  dnevno udeležiti joge, masaž, Pine Beach pa pravzaprav zajema več kampov, ki si delijo skate park, veliko igrišče za otroke in več barov.

V kamp smo prispeli v soboto ob 13.00 uri, kjer so nas prijazno sprejeli, čeprav je check in šele ob 16.o0. Dobili smo velik tipi šotor, skoraj garsonjero, ki mu pripada še manjši tipi šotor za otroka. V večjem tipiju so zakonska postelja, dve enojni postelji, sedežni del in nekaj hrambnega prostora. V bližnjem Aldi-ju smo nakupili nekaj prigrizkov, vendar smo kmalu ugotovili, da ob obilici okusne hrane, ki jo pripravijo v kampu, ne bi potrebovali čisto nič. S prijatelji smo se dobili na plaži Vensac, 2km peščeni plaži, skritimi za divjimi sipinami in visokimi travami, ki jo obiskujejo samo srfarji. Prijeten vetrič, ugodna klima, osvežujoča voda in neskončni pesek. Life is good!

Prvi večer je poskrbljeno za večerjo, ki traja med 19.30 in 21.00. Prostor je zasnovan tako, da se težko izogniš druženju z ostalimi družinami, ki sva jih v naslednjih dneh dobro spoznala. Večinoma smo se našli sebi podobni, starši majhnih otrok v srednjih letih:). Hrana je bila izjemna in raznolika z veliko prilogami. Proti doplačilu so na voljo sokovi, pivo in sladoledi (ob zajtrkih pa še pekovsko pecivo). Večer je minil ob druženju, spoznavanju in smehu otrok.

V tipijih se spi bolje kot doma, ker so tudi poleti v Montalivetu ponoči temperature hladnejše. Zajtrk nas je presenetil, poskrbljeno je za vse okuse. Ob 8.45 v nedeljo smo dvignili naše neoprene, ker po šoli, ob popoldnevih, na plažo vsak dan za dve uri pripeljejo srfe, ki jih lahko uporablja kdorkoli iz kampa. Prvi dan srf šole se prične v nedeljo, mi pa smo nedeljsko dopoldne izkoristili za obisk mestne tržnice Place du Marche, kjer prodajajo vse od spominkov, hrane, oblek, imajo delujoč zabaviščni park za otroke, svoja dela predstavljajo lokalni umetniki itd. Nedeljsko popoldne smo ponovno preživeli na plaži Vensac, kjer smo se z otročki metali v valove in iskreno ne vem kdo je bolj užival.

Kamp ponuja veliko možnosti za igro z rekviziti, izposojo srfov, koles in skejtov, ponuja kuhalni kotiček za pripravo hrane za najmlajše, pralni stroj za perilo, skratka vse kar potrebuješ na družinskih počitnicah. Zaradi druženja s prijatelji in preteklih neuspelih srfarskih izkušenj na Fuerteventuri, kjer me je besno centrifugiralo, sem se odločila za privat uri, ki sva jih izkoristili skupaj s prijateljico Anne So. Njej je šlo odlično, meni slabše ampak sem na zadnji uri srfanja kljub vsemu uspela ohranit ravnotežje in se pripeljati do obale. Živjo, nov hobi. Zvečer so v kampu pripravili filmski večer z Moano in kokicami za otroke.

Naslednje dni smo preživeli med plažo, srfanjem, igranjem in druženjem. Če zanemarimo ponovno vnetje Karpovega ušesa, za kar smo porabili eno neuspešno popoldne na urgenci v Lesparru in nato precej hitrejši pregled pri zasebnici Lucienne Ramaroson (ki bi jo priporočili, če bi kdo potreboval nenujno medicinsko pomoč), ki nas je v petih minutah odpravila s kapljicami, smo valove dobro izkoristili. Karpo zadnje dva dni ni plaval, je pa veselo sandboardal po peščenih sipinah.

Z Mitjo naju je vrnitev domov vsak dan bolj pekla in kot je po naših dopustih stalnica, ponovno kujeva plane kako življenje strukturirati drugače, morda tako da bi lahko dneve preživljala spontano, na plaži, brez časovnih ali finančnih omejitev:). Jaz pa bi morda svoje tendence po strukturi lahko aplicirala na bolj obskurna dnevna opravila.

Zadnje, sobotno jutro so nas pričakali z zajtrkom, preden smo odrinili na 750 km pot proti Chambery-u, alpskem mestu na jugovzhodu Francije. Ustavili smo se v Chateau Capdet, se založili z vinom, pojedli kosilo v čudoviti srednjeveški vasi Denzenac, ki še vedno ohranja svojo srednjeveško podobo z vijugastimi ulicami, starimi hišami, kritimi s sivo-modrim skrilavcem iz lokalnih kamnolomov in na cilj prispeli ob 20.00. Iz Chambery-a nas je čakalo 850 km proti Ljubljani, ki smo jih uspešno prevozili v slabih desetih urah.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila najinima otrokoma, vrhunskima in potrpežljivima sopotnikoma. Iz zadnjih poti odhajamo polni vtisov, novih izkušenj in novih poznanstev. Kaj lepšega!