V soboto zjutraj je Karpo postregel z budnico ob 4.00 in tako kakšno jutro že ob 6.00 vandrava po ulicah Kyota in kupujeva hrano za zajtrk, opazujeva ulice in se pogovarjava. Sicer ne bi rada prehitro kazala s prstom, namreč tudi če bi oba otroka spala, se jaz dnevno zbujam ob 3.00 popolnoma naspana in razmišljam o tem in onem, zadnje čase predvsem o uspavalih.

Rana ura terja rane premike, tako smo se v soboto zgodaj zjutraj peš odpravili proti predelu Gion https://www.japan-guide.com/e/e3902.html, dogovorjeni smo bili za krajšo vodeno turo. Pot nas je vodila mimo večjega parka Kyoto Goen National Garden, kjer smo se za par trenutkov uspeli skriti pred brutalno vročino. Z vodičem smo se dobili pri postaji Gion Shijo in se odpravili proti ulici Hanami-Koji Street, kjer bivajo in ustvarjajo gejše. Gejše, znane tudi kot geiko (v Kjotu in Kanazavi) so razred japonskih umetnic in zabavljačic, ki so usposobljene za tradicionalne japonske sloge uprizoritvenih umetnosti, kot so ples, glasba in petje ter so izkušene sogovornice in voditeljice. Za njihov izrazit videz so značilni dolgi, vlečni kimoni, tradicionalne pričeske in oširoi ličila. Umetnosti, ki jih izvajajo gejše, veljajo za visoko razvite in v nekaterih primerih edinstvene po vsej Japonski; v Kyotu poučujejo japonski tradicionalni ples kjo-mai. Predel Gion je tudi sicer najbolj znan po gejšah in čudoviti japonski arhitekturi – stare trgovske hiše so običajno široke 5-6m, z ravno leseno fasado, brez žebljev – nahaja pa se med avenijo Shijo oziroma templjem Yasaka na vzhodu in reko Kamo na zahodni strani. Predel privablja turiste zaradi številnih čajnic, trgovin in starih obrtniških delavnic.

Tempelj, ki smo ga obiskali naslednjega je bil Kenninji https://www.japan-guide.com/e/e3973.html, zenovski tempelj, ki se nahaja južno od predela Gion. Eden glavnih templjev veje Rinzai japonskega budizma se uvršča na tretje mesto med petimi večjimi zenovskimi templji v Kjotu. Kenninji je ustanovil Eisai (znan tudi kot Yosai), budistični menih, ki je po vrnitvi s študijskih potovanj na Kitajsko na Japonsko prinesel zen budizem in gojenje čaja. Tempelj je bil zgrajen leta 1202 in velja za najstarejši zenovski tempelj v Kjotu. Sestavlja ga več velikih dvoran in vrat, okoli katerih je razporejenih približno dva ducata manjših stavb. Večina posestva je prosto dostopna javnosti. Vizualno osupljivo umetniško delo sta dvojna zmaja, naslikana na stropu dvorane Dharma in čudoviti notranji vrt, ki ga obkrožajo meniške dvorane (osrednja filozofija ustvarjanja vrtov je sobivanje z naravo, v vseh letnih časih).

Iz templja Kenninji nas je pot vodila do zen templja Entoku-in https://www.kodaiji.com/entoku-in/e_haikan.html, znan po svojem mirnem vzdušju, brezhibno združuje čudovite vrtove z zgodovinsko arhitekturo, zaradi česar je idealen zatočišče pred vrvežem mesta. Ko raziskujete območje Higashiyama, je ta skriti biser obvezen obisk za tiste, ki iščejo mir in spokojnost. Tam smo si vzeli malce časa, grabljali po mini peskovnikih in začutila sem, da bi to nujno potrebovala doma; po dnevnih nepremičninskih vožnjah z vlakom smrti bi se za 30 minut zaprla v sobo, grabljala in zagotovo bi bil nivo stresa občutno manjši. Fanta sta se drla točno v tistih delih templja, kjer prosijo za tišino, zato smo pobrali šila in kopita in se odpravili proti čajnici, ki je bila osrednji namen mini vodene ture.

Mitja je z otrokoma počakal zunaj, jaz pa sem prisostvovala ceremoniji priprave in pitja čaja matcha. Japonska čajna slovesnost ali chado vključuje vrsto ritualističnih korakov, osredotočenih na pripravo in postrežbo čaja matcha v mirnem in sproščenem vzdušju. Ključni koraki vključujejo pozdrav gostov, čiščenje pribora, pripravo čaja, postrežbo čaja s sladkarijami (wagashi) in zaključek slovesnosti. Optimalna mešanica za čaj matcha je 2g matche na 60 ml vode - 80 stopinj. https://www.japan-guide.com/e/e2096.html

Dan je bil dolg, vroč, otroka zrela za večerjo in počitek, tako da smo jima ustregli z naborom dobrot v odlični japonsko italijanski restavraciji Covo. Zaradi dolgih dni v posteljo popadamo ob 21.00 in tako se cikel jet laga nadaljuje in nadaljuje...

V nedeljo smo imeli nekoliko slabše vreme, tako da smo dan izkoristili za krajše sprehode, počitek in za rehidracijo našega Frana, ki vročino, po trebušni virozi, nekoliko težje prenaša. Deževno vreme se je v ponedeljek nadaljevalo, zato smo se odlocili za obisk Aeon Mall, slišali smo namreč, da so igralnice v nakupovalnih centrih diametralno nasprotje žalostnim zunanjim igriščem. In to drži, celotno četrto nadstropje centra je v celoti posvečeno otrokom in hrani, korejski, japonski, ameriški... so pa igralnice tudi senzorni napad, hrupne, utripajoče, pisane, svetle, polne plastike in ekranov. Tudi svetle točke, kot so večje igralnice kjer lahko starši z otroki sestavljajo lego kocke, imajo klinično belo svetlobo in neznosno klimo, tako da za trenutek morda pomisliš da si v zobozdravstveni ordinaciji. Tako sva obnemela otroka peljala krog po nakupovalnem centru, na krožnik indijskega currya in po špezo v kletno etažo nakupovalnega centra, kjer je vsak stročji fižol zavit v svojo plastično vrečko.

Naslednji dan smo se z lokalnim vodičem dobili pri kipu Izumo no Okuni https://blog.gaijinpot.com/izumo-no-okuni-the-woman-who-created-kabuki/, ustanoviteljici kabuki gledališča. Ogledali smo si Pontocho Alley, okrožje gejš in nekaj manjših templjev (voda v Kyotu, je, kot sem napisala, pitna in vsak tempelj ima svoj izvir pitne vode). Agenda današnje vodene ture je bil Nishiki market https://www.japan-guide.com/e/e3931.html, čisto pravi kulinarični raj in prostor, kjer je skoncentrirane naajveč raznolike japonske hrane v Kyotu. Stojnice s svežim sušijem, tuno, hobotnico (takoyaki), jedi s kobe govedino in piščancem (yakitori), tempura na 1001 način, suho sadje, zvarki iz matche, medu, stojnice s sake-jem, preizkusili smo vse kar se je ponujalo in bili do kosila popolnoma siti. Torkovo deževno popoldne je bilo rezervirano za Aquarium, ki nas ni posebej navdušil. Sama sploh nisem pristaš tovrstnih zadev, tukaj pa so pogoji za določene živali (tjuljne, pingvine idr.) res mizerni.

V sredo smo se odločili, da obiščemo kraj Uji https://www.japan-guide.com/e/e3975.html, od Kyota oddaljen približno 30 min z lokalnim vlakom. Karte sva kupila na Kyoto Station (isti dan sva prav tako kupila karte za izlet do Nare s starinskim vlakom Aoniyoshi https://www.kintetsu.co.jp/foreign/english/aoniyoshi/, ki ga je potrebno rezervirati precej vnaprej) in se s polnim vlakom in divjima otrokoma odpeljala na izlet. Iz vlaka smo krenili direktno v restavracijo Ujiso Cocoro, nato pa smo si ogledali tempelj Bydoin, čudovit primer budistične arhitekture, ki je bil prvotno zgrajen leta 998 kot podeželska vila za vplivnega politika Fujiwaro no Michinago. Poleg templja si je možno ogledati tudi muzej: https://www.byodoin.or.jp/en/museum/.  Tako kot zadnjih nekaj dni, nas je tudi tokrat domov pregnal dež, iz Kyoto Station pa smo se po ulici Shijo sprehodili proti domu in si ogledali še tempelj Higashi Hoganji, enega večjih priljubljenih središč budizma v Kyotu, vstop vanj pa je popolnoma brezplačen. https://www.kyotostation.com/higashi-honganji-temple/.

Ideja za naslednja dva dni je bila izposoja koles in raziskovanje Kyota malce drugače. Kolesi sva najela pri https://sunnycycle-kyoto.com/ in odkolesarila v večer. Petek sva tako nameravala preživeti med ogledovanjem znamenitosti Kyota, ki jih sicer ne bi zmogla peš ali z javnimi prevozi. Petkovo dopoldne smo preživeli med ogledom Nijo-jo Castle, https://nijo-jocastle.city.kyoto.lg.jp/?lang=en, 400 let stare stavbe palače Ninomaru, vrata Kara-mon in vrt Ninomaru so edinstveni ostanki iz ene od zlatih dob japonske arhitekture in oblikovanja, zgodnjega obdobja Edo, znanega po bogato okrašeni arhitekturi in veličastni notranjosti. Dopoldne smo, na željo mlajšega člana, zaključili v Samurai&Ninja Museum https://mai-ko.com/samurai/.

Popoldne smo preživeli ob reku Kamo, kjer sta se fanta razposajeno kopala, obiskali smo Taragakaike park, ogromno zunanje igrišče, ki obsega nogometna, teniška, košarkarkaška igrišča, skate park in malo igrišče za najmlajše. Ob 19.00 smo tako ujeli še razstavo Light Cycles sredi botaničnega vrta https://www.lightcycles-kyoto.com/.

Počasi smo se znašli v rutini Kyota, naš vsakdan obsega budnico ob 6.00, igranje, pripravo zajtrka, z raziskovalnimi ekspedicijami navadno pričenjamo okrog 9.00. Če nismo daleč od doma, se okrog 12.00 vrnemo domov na dopoldanski počitek in kosilo, popoldne pa običajno preživimo med pohajkovanjem. Najin kvart sva do sedaj dodobra spoznala in veva kje kupiti dobro in domačo zelenjavo, tako da dnevno kombinirava kuho (do kosila) in obiske restavracij (popoldne), včasih pa naročiva večerjo tudi preko Uber Eats, posebej če je bil dan dolg in (pre)vroč.

Moram priznati, da se na Japonskem počutimo res dobro in menim, da je to zaradi vsesplošno spoštljivega in prijaznega odnosa ljudi, celo pri najmanjših gestah. Vse ima svoj proces, sistem in za vse si vzamejo čas. In ker sama čez življenje običajno hitim kot prodajalci v Hoferju, je to zame prijetna sprememba. Navajam se, da se nam ne mudi, da nimamo obveznosti in da lahko počnemo kar se nam zljubi. In to je vse kar smo želeli.

Nekaj dodatnih zanimivih opažanj iz dosedanjega potovanja po Japonski:

- verige trgovin 7/11, Family Mart in Lawson so odprte 24/7

- na vsakem koraku je nešteto majhnih, odličnih restavracij s parimi stoli okrog pulta, kjer japonski chefi pred gosti pripravljajo dobrote

- na futonih na tleh se spi bolje kot na naših jogijih

- taksi pokličeš tako da se postaviš ob cesto in mu pomahaš, čaka se manj kot dve minuti

- Japonci imajo1000 nesmiselnih pravil, vsa pa so bolj ali manj logično narisana na znakih

- zunaj se kadi na posebej označenih mestih, kot neke vrste kadilskih garderobah

- poleti nosijo dejanske puhovke z všitimi ventilatorji.

V prihodnjem tednu nas čaka raziskovanje Kyota in okolice, tokrat s prijatelji.