Pa smo tu, prva objava od leta 2019 na (še) neprenovljeni spletni strani – tudi to pride v kratkem, zasnova in navodila so pripravljena in čakajo na nekaj Mitjevega časa.

Začela bom s kratkim orisom preteklih let; leta 2018 sva se z Mitjo, takrat še brez otrok, odpravila na enoletno popotovanje po svetu in razlogi, ki so naju motivirali takrat, so bili predvsem želja po novih izkušnjah, prevetritev statusa quo, ki je nevarno plul v predvidljivo predmestno življenje in vsaj, kar se tiče mene, želja po tem, da se spoznam, prepoznam v novih situacijah. Nove situacije so »vzklile« staro mene in bridko razočaranje, da morda nikoli ne bom imela jogijskega centra sredi Sumatre,  je bila pa to za oba kljub vsemu zagotovo ena bolj zanimivih, raznolikih in neverjetnih preizkušenj. Od hoje po ruralni Španiji, do odkrivanja lepot zahoda ZDA, dela v lokalnem hostlu majhnem kostariškem mestecu Turrialba, popotovanja po neverjetnih pokrajinah Peruja, Bolivije in Čila, skrbi za čebele in čebelnjake ter eko ranč Eco Raucho Guesthouse na severu Argentine, dela v zavetišču za živali na Tajskem, odkrivanja lepot Malezije, Mjanmara, Laosa in čudovite Kambodže.

Vrnila sva se polna vtisov in takrat sem se odločila, da to ne bo najino zadnje daljše popotovanje. Nasprotno, odločila sem se, da bomo tako vetrili (seveda ob predpostavki, da bo to mogoče) periodično, dokler naju bodo nesle noge. V svoji vztrajni maniri, sem Mitjo, tokrat utrujenega očeta dveh majhnih otrok, tedensko prepričevala, da je ta pot točno to kar naša družina potrebuje. In ker se vztrajnost izplača, sedaj sedim na domačem kavču, nekaj ur pred odhodom v Zagreb, od koder letimo na Japonsko in malce nervozna pišem prvi prispevek o naši poti.

Lagala bi, če bi trdila, da Mitjevi pomisleki niso upravičeni, otroka sta majhna, divja in nepredvidljiva, dnevi so lepi, a naporni, njune potrebe velike in midva v letih. Kljub temu menim in upam, da bo naša dinamika na potovanju precej drugačna kot je dinamika doma, iz enačbe bova namreč prvič izzvzela službi in se popolnoma posvetila nam. In tega se neizmerno veselim.

Oktobra 2024 sva kupila enosmerni karti do Tokia in pričela z oblikovanjem ideje kam, za koliko časa (jaz sem želela potovanje raztegniti na eno leto, Mitja na 4 mesece - obveljala bo njegova) in na kakšen način bi rada šla. Moja nemška narava mi ni dala miru in tako sem kar hitro zasnovala okvirno ruto, pregledala ponudbo nastanitev, dnevno brala potovalne bloge in potopise. Spisek opravil pred odhodom se je iz meseca v mesec daljšal, do julija, ko sva skoraj vsak dan porabila za potovalni opravek ali dva; urejala predaji dela, mednarodni vozniški, zavarovanja, pooblastila za pošto, avto itd., predvsem pa sva dodobra zdesetkala nakopičene stvari doma. In če bi bilo to edino, kar bi odnesla od tega potovanja, je zmaga že najina.

Rezervirala sva nočni let s Turkish Airlines, let iz ZG preko Istanbula (2h) do Tokia (11h). Ideja nočnega leta nama je bila blizu, ker sva si idilično predstavljala speča in mirna otroka, ki se iz trdnega spanca zbudita, ko se letalo prične spuščati na letališče Haneda.

Nenamensko smo pot pričeli z nekoliko bolnim Karpom, utrujenim po tednu bakterijske viroze. Slednjega sva bila že navajena, ker sva se letos na čisto vsak dopust odpravila z vsaj enim bolnim otrokom, ki je na končni destinaciji ozdravel v 3-5 urah. Go Opti nas je v razmeroma hitrem času dostavil na zagrebško letališče, procedura na letališču je vsakič šolska, od oddaje prtljage do kave pred gate-om se čaka max. 15 minut. Tudi na letu do Istanbula nam je Fran postregel s spancem, v Istanbulu pa sva naletela na prve izzive. Ura je bila polnoč, otroka utrujena ter letališče polno in hrupno. Situacije so počasi kulminirale do neudobnih sedišč na letalu, sosedov na letalu, ki so nama žugali s prstom, ko je postal Fran (pre)razposajen, ledene klime, ki bi te dosegla tudi pod sedežem in zaradi katere smo kolektivno porabili zaloge dek še pred vzletom, uspešno pa sem si tekom leta iz golega zanimanja vklopila tudi najstrožji child screen lock, tako da bi si potencialno lahko ogledala samo nekaj najnežnejših risank, situacije pa ni do pristanka znala razrešiti nobena od stevardes. Otroka sta spala na meni in mojih odrevenelih nogah, v puloverjih, pokrita do grla in kot se za neudobne sedeže spodobi, tudi precej nemirna. Tako sem prvih 6 ur vseeno preživela v upanju, da nama bosta sinova spričo utrujenosti postregla z daljšim spancem, vendar sta se po vojaško in predvsem hkrati zbudila po 5.5 h letenja. Ko let traja polnih 11 ur, je na letalu čista tema in večina ljudi spi, otroka pa sta pripravljena na takojšnjo animacijo, se vklopi preživetveni nagon in začne se neprekinjen cikel igranja, dojenja, hranjenja in vsesplošnega cirkusiranja. Čas še nikoli ni tekel počasneje.

Na cilj smo prispeli ob 19.00 uri po lokalnem japonskem času in za birokratske postopke in prtljago porabili cca. 1.5 h. Na spletu https://www.vjw.digital.go.jp/main/#/vjwplo001 se lahko pred potjo izpolni obrazec, ki ga potrebuje vsak potnik ob vstopu, obrazec pa je možno izpolniti tudi fizično ob pristanku. Drugih posebnosti ni.

Na letališču sva kupila japonsko sim kartico z neomejenimi podatki (cena približno 45 EUR/kartico), ki je skorajda nujna zaradi uporabe interneta. Zaradi dolge poti, sva za pot do hotela izbrala taksi, na Japonskem imajo logistiko javnega transporta izjemno dobro regulirano, licencirani taksiji z zelenimi tablicami čakajo na letališču, pri čemer edino bariero morda predstavlja angleški jezik, predvsem angleški prevodi nastanitvenih lokacij, tako da si je dobro vnaprej pripraviti lokacije v japonščini s pomočjo google maps. Za 15 km dolgo pot smo plačali približno 8000 jenov (jene sva jih s težavo dobila na NLB 4 dni pred odhodom), https://www.bsi.si/sl/statistika/devizni-tecaji.

V Tokiu https://www.japan-guide.com/e/e2164.html sem nama, zaradi otrok in prehranske tranzicije, rezervirala hotel na odlični izhodiščni lokaciji. Park Hotel Tokyo https://parkhoteltokyo.com/ je hotel in umetniška galerija hkrati. Recepcija se razprostira na 25.nadstropju visoke stolpnice in se ponaša z interierjem polnim sodobne japonske umetnosti, predvsem pa z neverjetnim razgledom zaradi katerega lahko mirno preskočite Tokyo Tower. Manjša soba V 32. nadstropju je imela vse kar štiričlanska družina potrebuje, eno posteljo, kavč s sedalnim naslonom ob velikom oknu z impresivnim razgledom, dve radijski postaji z odličnim izborom glasbe, dve ambientalni luči in znameniti japonski wc, ki mu jaz ljubkovalno pravim kar »zmenek«. Poleg ogrevane školjke in glasbe, ti postreže tudi z multifunkcijskim čistilnim sistemom. H.E.L.L.O. Naročili smo room service in večer preživeli ob ocvrtem krompirčku, nekoliko žalostnim uvodom v sicer izjemno japonsko kuhinjo.

Bila sem prepričana, da jet lag-a v vzhodno smer ne bo, vendar sem se uštela. Vstajali smo/vstajamo med 2.30 in 3.30 in skoraj vsak dan prve štiri dni ujeli sončni vzhod. Do zajtrka smo tako obdelali čisto vse kar je majhna sobica ponujala in se prvi prikazali na zajtrku ob 6.59. Prvi dan je bil v znamenju prostega raziskovanja, v bližini hotela se nahaja čudovit park – Hama-rikyu Gardens https://www.japan-guide.com/e/e3025.html, ki je postregel s prepotrebno senco. Otroka sta norela, spala, lovila ritem, se pritoževala in vse kar sicer počneta tudi doma:). Raziskovali smo predvsem predel Ginza, nakupovalno in zabaviščno okrožje v Tokiu s številnimi veleblagovnicami, butiki, umetniškimi galerijami, restavracijami, nočnimi klubi in kavarnami, popoldne pa smo se dobili s prijateljico Uno, priseljeno slovenko in njenim Kazutom ter si ogledali razstavo https://www.teamlab.art/e/tokyo/. Instagrambilna razstava v živo ni navdušila, je sicer senzorni zalogaj in zagotovo nekaj, kar še nismo videli, to je pa tudi to. V Sta. https://online-sta.com/en/blogs/store/azabudai smo imeli rezervirano večhodno večerjo, ki nas je navdušila.

Druga noč in dan sta se pričela klavrno, naš najmlajši član se je zbudil zaradi bruhanja, ki se ni končalo polnih 7 ur. Popolnoma so nam morali pospraviti sobo, v celoti preobleči posteljo in brisače, dan pa smo bolj ali manj preživeli med spanjem, strahovanjem in iskanjem rešitev. To je zagotovo najbolj stresna situacija na potovanjih – potencialne bolezni otrok in nekaj, kar sva upala, da se nama bo, če že, zgodilo nekje v kasnejših fazah potovanja. Proti večeru in po skupnem večurnem spancu, se je situacija nekoliko umiirila in odpravili smo se na večerjo v srcu Ginze, na izjemni paradižnikov ramen v https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g14129573-d15293138-Reviews-Ginza_Soryu-Ginza_Chuo_Tokyo_Tokyo_Prefecture_Kanto.html, ki sta nam ga priporočila prijatelja Tina & Oren, (@hungryfortravelling). Prihodnji dan nas je čakal premik v Kyoto, kjer bomo preživeli naslednjih 20 dni.

Odločili smo se za pot z vlakom, najhitrejši in najudobnejši način potovanja po Japonski (ki seveda ni najcenejši). Na Tokyo Station smo kupili karte za vlak Shinkansen, japan-bullettrain.com,  najhitrejši vlak na svetu, ki se je do sekunde točno odpeljal iz tokijske postaje. Sedeži so bili udobni, prostora veliko in vsesplošna izkušnja odlična.

Kyoto je mesto z izjemno živo kulturo, ki se prenaša iz roda v rod več kot tisoč let. Mesto je bilo zasnovan kot prestolnica; cesar Kanmu je leta 794 sem prenesel sedež dvora, ki je osrednje mesto zasedal vse do leta 1869. Tako je Kyoto postal kulturno središče, katerega vpliv se občuti v izjemno bogati kulturi, raznoliki umetnosti, ohranjanju starejših in prepletu oziroma ustvarjanju novih tradicij ter pravih kulinaričnih popotovanjih. Več: https://kyoto.travel/en/discover.

Na postaji smo poiskali taksi in se odpeljali do naše čudovite hiške v mirnem predelu Kamigyo Ward, ki sem jo rezervirala preko Airbnb. Navkljub lahkotnemu premiku so nas zdravstvene težave pestile naprej, tokrat v kolektivni obliki. Najprej je ujelo Karpa, trebušna viroza se je pričela z bruhanjem na vlaku, nato v taksiju in nadaljevala v naši hiški, kjer smo isti dan virozi podlegli vsi. Če temu dodamo še jetlag, ki nas nikakor noče izpustiti in narekuje urnik, kjer smo polovico noči budni in popoldanski počitki trajajo tudi po 5 ur, sva se z Mitjo cel dan resignirano spogledovala in tuhtala kako situacijo čimprej rešiti. Ampak ker smo borci in borci fajtajo, smo tekom dneva eliminirali naprej eno vrsto izločanja, nato nekateri obe in prihodnji dan vstali ob 5.00 zjutraj. In vse budnice po sončnem vzhodu, so ok.

Prihodnja dva dneva smo preživeli v naši hiški, ki ima vse kar potrebujemo (celo pralni stroj – aleluja!), počivali, kuhali, raziskovali kvart, trgovine, restavracije in otroška igrišča. Vrhunec turističnega raziskovanja sta v preteklih dveh dneh predstavljala;

1. pavilijon Kinkaku-ji oziroma zlati tempelj;

kompleks, katerega vrtovi in arhitektura so se osredotočali okoli osrednjega zlatega paviljona, naj bi spominjal na raj na zemlji in je bil cilj cenjenih obiskovalcev, kot je bil cesar Gokomatsu (vladal 1392–1412), oče zen duhovnika Ikkyûja. Posestvo je postalo tudi središče tako imenovane »kulture Kitayama«, ki je bila osrednjega pomena za uvoz različnih vidikov kitajske kulture dinastije Ming v japonsko družbo.

2. bambusni gozd Arishiyama;

turistično okrožje na zahodnem obrobju Kjota. Območje je priljubljena destinacija od obdobja Heian (794–1185), ko so plemiči uživali v njegovem naravnem okolju. Arashiyama je še posebej priljubljena v času cvetenja češenj in jesenskih barv.

Prvi teden smo zaključili z odličnim sušijem v družinski restavraciji Daigen. Otroka sta se sušiju žal v loku izognila.

Nekaj dodatnih zanimivih opažanj iz dosedanjega potovanja po Japonski:

- je izjemno čista država, brez enega samea smetnjaka, tako da svoje smeti pogosto nosiš do doma

- Japonci so neverjetno prijazni in spoštljivi

- imajo hudo žalostna zunanja otroška igrišča ampak neverjetne tobogane

- vsa okna na hišah ali stanovanjih so zamegljena ali zagrnjena z zavesami, zasebnost je cenjena

- hiše nimajo nič zunanjega prostora, vse je pozidano

- koncentracija trgovin verige 7/11 je neverjetna in pride zelo prav, ko človek potrebuje otroški prigrizek ali dva

- taksisti nosijo bele rokavičke

- voda v Tokiu in Kyotu je pitna.

V prihajajočem tednu v Kyotu in okolici ponižno upam na splošno milejše, popotnikom prijaznejše okoliščine in predvsem več zdravja.