Zadnje jutro na otoku Ko Chang je minilo v znamenju priprav na odhod. Prvič v zadnjih mesecih se nama je zgodilo, da je voznik prišel 20 min prezgodaj, zajtrk sva tako napakirala za seboj in okoli 8.00 ure smo se odpeljali proti pomolu na vzhodni strani otoka. Kombi nas je pustil pred pisarno, kjer nas je prijazen fant-dekle(?) pospremil/a do trajekta, na trajekt in celo na avtobus. Podobnega tretmaja nisva bila vajena od vrtca, zato se nama je pretirana skrb zdela precej zabavna.

Potovanje po Tajski je skorajda prelahko. To najverjetneje lahko potrdi vsak, ki je prepotoval del sosednjih držav. Odhodi in prihodi so relativno točni, načeloma prevozna sredstva ustrezajo opisom in obljubam, dostava poteka od vrat do vrat in po Laosu se nama je dozdevalo kot da sva na Tajskem vpeta v naoljen turistični koleselj. Double decker avtobus je očitno čakal zgolj 6 ljudi, imeli smo več kot dovolj prostora, internet, dobili smo plastenko vode, skratka čisti VIP tretma. Pot je minila hitro, pisala sva blog, urejala fotografije ipd., v BKK pa smo prispeli okoli 16.00 ure. Skozi avtobusno okno sva opazovala velemesto, ki je 5,5 mesecev nazaj služilo kot uvod v najino azijsko pustolovščino. Bangkok ima v najinem srcu posebno mesto, tam sva sprejemala najtežje odločitve, kljub vsemu pa je mesto postalo najin azijski dom in prostor, kamor se bova v življenju zagotovo večkrat vrnila.
Voznika sva prosila naj naju odloži približno 1 km stran od znamenite Khaosan Rd., tokrat sva predčasno rezervirala prijetno sobo v Sawatdee House the Original. Sawatdee je popolnoma prenovljen guesthouse, z lepimi manjšimi sobicami in prijetno teraso.

Odložila sva prtljago in se odpravila v mesto in se sestradana ustavila v prijetni restavraciji Tham Na, Homerestaurant by Chef Jim. Jim ni razočaral! Jedla sva najboljši rumeni curry z gobami, rdeč curry z zelenjavo, kjub temu da je restavracija vegetarijanska, Jim hitro in z lahkoto načara vrsto raznolikih kulinaričnih presežkov. Restavracija leži v prijetnem predelu, polnem skritih stajliš lokalov in restavracij in v bližini Samsen 4 Alley, ulice polne hostlov, restavracij, stojnic s svežimi sadnimi sokovi in umazanih backpackerjev;). Ob templju Wat Bowonniwet Vihara sva se sprehodila do Khaosan-a, prave mestne norišnice, kjer je možno kupiti vse, od smejalnega plina do praženih kobilic in vrčev vodke. Občutek, da sva na koncu poti, je bil nekoliko nenavaden in energijo mesta sva sprejemala, kot da bi bilo zadnjič.

V novo jutro sva se zbudila zadovoljna in pripravljena na spontano raziskovanje. Sprehodila sva se do templja Wat Thewarat Kunchorn Worawiharn (vesela sem, da bo to leto popotniški blog obsegal opise imen, za katere ne porabim več minut), do prijetne zajtrkovalnice Hidden House Bistro in do bližnje tržnice na kavo.

Pot naju je vodila do Standing Buddha in čez Samsen 4 Alley, kjer sva si privoščila odličen sadni sok, do Democracy Monument. Izgubljanje običajno vodi k zakladom in tokrat sva naletela na hostel Once Again, ki ga bova zagotovo še kdaj obiskala.
Sprehajala sva se po dolgi Baribatra Rd., vročina je bila neznosna (slabih 40 stopinj) in tako sva se pogosto ustavljala v malih ulicah in počivala. Pripešačila sva do kitajske četrti in se sprehodila po najdaljši tržnici (Spi Wanit 1) do pomola Tharuea Kham Fak in se z ladjico odpeljala do Sawatdee doma. Večerjala sva v bližnji Jeng Noodle.

Prezadnji dan v BKK sva izkoristila za ogled Dusit Palace, Police Museum, National Olympic Comittee of Thailand in nekaj počitka, ker naju je vročina popolnoma uničila. Po skoraj pol leta nama je končno uspelo preizkusiti curry v lokalnem Krua Apsorn, ki slovi kot ena najboljših lokalnih restavracij. Po kosilu sva se sprehodila do zanimivega križišča Thanon Bamrung Mueang ter mimo rožnato obsijane Grand Palace do doma.

Zadnji dan sva preživela na Chatuchak tržnici, največji tržnici v Aziji, kjer sva nakupila zadnja darila, preizkušala hrano in opazovala mestni vrvež, ki nama bo zagotovo manjkal.

Nisva bila prepričana kaj točno čutiva; vznemirjenje, strah, veselje, žalost - občutke ob odhodu in vrnitvi domov je pravzaprav res težko opisati, zato niti ne bom dolgovezila.
V tem trenutku se zavedava edino, da na življenje in možnosti, ki jih ponuja, gledava drugače. Začutila sva zasvojljivo svobodo (ki se ji bova v življenju nedvomno še prepustila), izkusila, doživela in zaživela v različnih kulturah, čutila, da sva doma povsod in nikjer.
Najverjetneje se bo slika razjasnila ob prihodu domov, vse kar veva v tem trenutku je, da sva si podarila možnost, čas in izkušnjo. In večjega daru najverjetneje ni.

Blog bo živel dalje. Stay Tuned!