Avtobusna pot do Córdobe bi lahko bila mirna in prijetna, vendar se je avtobus ustavljal pogosteje kot LPP, hkrati pa sva imela tudi nekaj sreče z dvema majhnima otrokoma na sedežih za nama. Spala sva približno dve uri in polomljena v mesto prispela v zgodnjih jutranjih urah. Na avtobusni postaji je bil vrvež, kavarne polne in odločila sva se da slediva argentinskemu vzoru in v miru spijeva kavo preden pričneva z iskanjem hostla, ki naj bi bil bojda lociran lučaj od glavnega trga. V iskanju ugodnih nastanitev sva se zverzirala bolj kot v ohranjanju dobrega odnosa:) in uspelo nama je dobiti svojo sobo v čistem centru skupaj z zajtrkom in pogledom na vrvež argentinskih ulic.

Córdoba je mesto v geografskem centru Argentine, približno 700 km severozahodno od Buenos Airesa. Drugo najgosteje naseljeno mesto v Argentini je ime dobilo po španski Cordobi. Mesto je znano po najstarejši univerzi v Argentini, ustanovljeni leta 1613, zaradi česar ima Córdoba tudi vzdevek »La Docta«, kar v prevodu pomeni  »učena«. Poleg univerzitetnih reform je mesto znano po bogati arhitekturni dediščini iz časa španske okupacije, po gorovju imenovanem Sierras Chicas oziroma Sierras Cordobesas ter po pestrem »talilnem loncu« imigrantov iz Evrope.
Temperature v mestu so bile ob najinem prihodu žal zimske, razpoloženje posledično bolj ledeno in odločila sva se da poiščeva kino (ki bi vrtel filme s španskimi podnapisi, vendar nama žal ni uspelo). Prav tako sva imela nekaj težav z iskanjem bankomata na katerem bi lahko vzdignila argentinski peso (in argentincem ponovno pustila 10 eur provizije:)). V mestu sva našla lokal Bonafide, popila kavo, na poti kupila pico in se sprehodila do hostla, kjer sva hladen in temačen dan preživela med štirimi stenami.

Prvo noč v Córdobi sva spala kot ubita, za nama je prišla avtobusna noč. Prvič sva si po zajtrku pripravila svoj mate, ki pa žal ni bil tako okusen, očitno potrebujeva prakso, ki sva je bila deležna v naslednjih dveh tednih. Mesto je bilo popolnoma prazno, nedeljsko in ob 11.00 sva se odločila da se pridruživa La Docta Free Walking Tour, praksi ki sva jo posvojila v zadnjih mesecih. Dobili smo se na osrednjem trgu Plaza San Martin, poimenovanem po vodilnem osvoboditelju države. V neposredni bližini smo si ogledali cerkev Iglesia Catedral de Córdoba, katere strop je poslikal znameniti slikar Emilio Caraffa. Sprehodili smo se mimo In Memoriam muzeja, posvečenega žrtvam obdobja argentinske diktature. Córdoba je mesto, ki izjemno ceni kulturo, zato so vstopi v mestne muzeje vsako sredo popolnoma brezplačni. Od In Memoriam muzeja smo se sprehodili mimo najtanjše stavbe (3m) v Južni Ameriki, ki sta jo zgradila sprta brata, danes pa predstavlja domovanje več argentincem, ki živijo po azijskem principu:). Pot nas je vodila do najstarejše hiše v Córdobi, v kateri je živel guverner Rafael de Sobremonte, do samostana San Jose ter do prekrasne jezuitske cerkve Manzana Jesuitica de Córdoba.
Na poti smo izvedeli nekaj malega o glasbi in plesu v Córdobi, znameniti ples se imenuje quarteto, ples, ki žal ne vsebuje elegance tanga, niti strasti milonge, quarteto pravzaprav izgleda kot začetniško nerodno premetavanje rok in nog, ko sem pri 14-ih prvič obiskala tehno žur v Sub Sub-u. V primeru da bi kdo želel obiskati quarteto žur, lokalci priporočajo klub Los Bailes, ki pa se bojda v poznih urah lahko razvije v nekoliko agresivno veselico. Naučili smo se par korakov quarteta, vendar sva se v en glas odločila da bova quarteto rajanje med besnimi argentinci tokrat izpustila.

Sama sva se sprehodila do Paseo de las Artes, umetniškega bolšjaka, kjer lokalni kreativci predstavljajo svoje izdelke vsako soboto in nedeljo od 17.00 do 22.00 ure. Bila sva prezgodnja, zato sva spila kavo v boemskem predelu Güemes in se sprehodila do palače Ferreyra oziroma Evita Fine Arts Museum, ki jo je izrisal arhitekt Ernest Sanson za premožnega zdravnika Martina Ferreyro. Prekrasna palača je družini Ferreyra služila kot domovanje, kot fant ene od Ferreyra hčera pa se je v lepem dvorcu, preden se je odločil za manj udobno gverilsko življenje, mudil tudi sam Che Guevara. V muzeju sva naletela nekaj sodobne »shit in a can« umetnosti, nekaj starih prekrasnih slik umetnikov katerih imena sva nespoštljivo pozabila ter v najvišjem nadstropju obupno razstavo risb sodobnega umetnika, ki bi zagotovo potreboval terapevta in katerega imena si načrtno nisva zapomnila. Za kazen.
50 metrov od palače Ferreyra stoji muzej Emilio Caraffa ter visok nedokončan svetilnik, kjer sva malce posedela na skoraj spomladanskem soncu, preden sva se odpravila do Museo Dionisi - Palacio de Fotografia, kjer sva si ogledala dela znamenitih fotografov od leta 1900 do danes. Ker sva vse prej kot lena, sva se pridružila tudi popoldanski peš turi, ki nas je vodila po znamenitostih dveh predelov Córdobe, študenstkega Nueva Córdoba ter nama znanega Güemes-a. Mimo Plaza del Bicentetario smo se sprehodili do glavnega parka Sarmiento, ki, med drugim, zajema tudi čisto pravi amfiteater. Ustavili smo se na razgledni točki, kjer med stanovanjskimi stolpnicami (za študente) leži nedelujoče Eiffel kolo, poskusili argentinske Alfajores v mali pekarnici ter se odpravili do ene najlepših cerkva z dramatičnim imenom Iglesia del Sagrado Corazon, lulaj stran od kulturnega centra Paseo de Buen Pastor, prostora ki je bil včasih ženski zapor in danes služi kot zbirališče mladih.
Iz Nueva Cordoba smo se odpravili v enega najstarejših, boemskih in malce bolj podrtih predelov Güemes (v preteklosti domovanja prostitutk, zvodnikov in ostalih nepridipravov). Paseo de las Artes je bil v polnem zagonu, hodili smo mimo stojnic z izdelki iz recikliranih materialov, naravnih mil, olj, svetilk iz bambusa, ročno izdelanih posodic za čaj mate ipd. Meni osebno najljubši predel je tudi dom mnogih lepih kavarnic, restavracij, terasnih barov ter različnih podhodov (paseov, primer: Muy Güemes) z lepo urejenimi lokali in trgovinicami. Zvečer so ulice Córdobe polne, na ulicah pa se ob vikendih lahko spotakneš tudi ob Milongo, plesno druženje, kjer se zberejo mladi in stari in plešejo tango ter milongo (ples in oblika druženja) do poznih ur. Eden lepših vtisov celega potovanja!

Naslednji dan sva se, navkljub nakupu kart za Japonsko ter obisku moje najboljše prijateljice, odločila da se, po 6-ih mesecih, začasno vrneva v Slovenijo. Razlog je tičal pri moji ljubi babici, s katero sem želela preživeti nekaj dodatnega časa, najino potovanje namreč lahko preloživa, podaljšava ali ponoviva kadarkoli v življenju. Odločila sva se torej, da se v Slovenijo vrneva za 3 tedne, nato pa nadaljujeva najino pot po Aziji.
Pred odhodom domov pa naju je čakalo še 2-3-tedensko delo pri paru, ki se ukvarja s čebelarjenjem. Našla sem ju na portalu Wowkaway in upala da se bomo uspeli dogovoriti za delo. Želja se nama je, skladno s srečno zvezdo, uresničila in tretji dan sva se tako odpravila proti najinemu novemu domu. Po 30-minutni vožnji z avtobusom sva prispela do trgovinice z medom, kjer naju je pozdravil najin novi host, argentinec Adriano, dva workawayevca, simpatična francoza Arthur in Alice, punca Vero ter žena Adriana, lepa belorusinja Yulia. Pokazali so nama najino prehodno sobico, pripravili pa so nama tudi odlično kosilo. Workaway-e si običajno izbirava glede na 3 filtre; povratne informacije drugih popotnikov in možnosti spanca ter hrane. Adri in Yulia sta nudila vse in še več in tako smo prvi dan preživeli v spoznavanju drug drugega, peki piškotov in druženju s francozoma. Eden boljših delov zadnjega workawaya je bila tudi psička Naranja, ki naju je (in midva njo) vzljubila takoj prvi dan. V naslednjih tednih sva jo tako vozila na sprehod, hranila, božala in vanjo zlila ves manjko, ki ga čutiva ker je najina psička Baza v Sloveniji in ne z nama.

Naslednji dan smo pričeli z delom ob 9.00 (vsak dan od 9.00 do 13.00 in vikendi prosti), delali smo v skladišču - popravljali čebelnjake za prihodnjo sezono. Izvedela sva kako se pridobiva in pakira med ter nekaj malega o postopku priprave čebelnjaka. Poslušali smo glasbo, se pogovarjali in 4 ure so minile hitreje kot nočni spanec. Yulia nam je, kot vsak dan kasneje, pripravila odlično kosilo, popoldne sva se ponovno družila z Naranjo, francoza pa sta naju peljala tudi za ovinek na odličen in poceni sladoled Grido Helado. Tokrat smo večerjo pripravili mi štirje, francoza sta spekla poslovilni čokoladni kolač, prvič pa sva poskusila tudi znamenito argentinsko pijačo (italijanski) Fernet s Coca-Colo.

Naslednji dan smo z delom nadaljevali, francoza sta nama počasi predajala znanje, to je bil namreč njun zadnji delovni dan pred odhodom v Santa Fe. Zvečer smo bili dogovorjeni pri starših od Adrija, v mestu sva tako popoldne obiskala muzej Emilio Caraffa in inštalacije iz črne pene (?!), preden smo se z francozoma dobili v Beer Bar-u. Malce krivih nog smo se odmajali do staršev in nadaljevali z večernim druženjem ob dobri hrani in pijači.
Naslednji dan je potekal podobno, z edino razliko da sva večji del dneva čakala na pričetek dela, ker se je del ekipe odpravljal na čebelarski sejem v Mendozi, zvečer pa smo pivo nadomestili s Fernetom:).

Delo je bilo iz dneva v dan bolj zanimivo, spoznavala sva nove reči, brusila, tesala, barvala in utrjevala čebelnjake. Yulia nama je za kosilo pripravila odlične Milanesas, argentinske dunajske zrezke, vendar z argentinskim mesom. Po kosilu smo imeli krajši Q & A:), kjer se je Yulia potopila v Mitjevo waldorfsko zgodovino, ob čemer sem tudi sama izvedela precej novih reči. Yulia ob popoldnevih dela v gimnaziji v centru mesta, zato smo se zvečer dogovorili, da se dobimo v mestu na pivu v prijetni pivnici Höppers. Pester večer smo zaključili ob opazovanju uličnega tanga. Pri Milongi ali tango street party-u ni klasčnih partnerskih dvojic, na ulici se pogledaš in preprosto veš da si za. Opazovali smo bližino, strast in neponovljivo intimo plesnih parov, način kako se drug drugemu prepustili se je pokazal v sinhroni skladnosti plesnih korakov.

Naslednji dela prost dan sva želela preživeti v mestu, zato sva se v center odpravila relativno zgodaj. Do mesta sva potrebovala eno uro (4 km) in na poti sem ugotovila da mi argentinska mesta (La Plata, del Buenos Airesa, San Antonio de Areco in Córdoba) niso pretirano všeč. Ob naslednjem obisku Argentine bova dala priložnost argentinski naravi, odločila sva se da bi naslednjič malce bolj raziskala Buenos Aires, se z avtobusom zapeljala do slapov Iguazu (na meji z Brazilijo) ter odletela do Patagonije, kjer si bova privoščila mrzel treking.
V parku Sorento sva si privoščila Grido Helado, posedala ob potoku, opazovala mladino v skate parku, nato pa sva se sprehodila do Club Milanesas, restavracije, ki se je specializirala za dunajske zrezke z vsemi možnimi nadevi. Po kosilu sva ponovno obiskala »bolšjak« Paseo de las Artes, nato pa sva se odločila da obiščeva mestni observatorij. Pot naju je vodila mimo popolnoma praznih ulic, za katere sva kasneje izvedela da naj bi bile precej nevarne. V Argentini so naju na vsakem koraku strašili z nevarnostmi in ropi, nama pa so se mesta zdela prijazna in varna. Meni, ki sem bolj sugestibilne narave, so svarila počasi prišla do živega in do avtobusne postaje sem se tisti večer plazila kot v James Bondu. Mlada študentka astronomije naju je odpeljala do kupole z gromnim teleskopom, nama pokazala kako teleskop deluje, od »blizu« smo videli Saturn, Venero in Pluton, hkrati nama je razkazala muzej v observatoriju in razložila kako deluje sistem beleženja novih astronomskih pojavov.

Bližje sva bila odhodu domov, slabše sem spala, oba sva imela čuden občutek, kot da bi naju nekdo iztrgal iz drugačne mentalne naravnanosti. Dneve sva preživljala pri delu, popoldneve s psom, na internetu, ob kuhi, poskusila sva znameniti Choripan, sendvič s Chorizom in zelenjavo in nekaj dodatnih argentinskih mesnih dobrot.

Nekaj dni pred odhodom smo se dogovorili, da bi skupaj obiskali čebelnjake. Dopoldne smo pripravili vse potrebno in se odpeljali z avtom do 30 minut oddaljenih čebelnjakov. Na poti sta nama Adri in Yulia razlagala o novih stanovanjskih trendih, t.i. ograjenih naseljih, kjer se hiše prodajajo po izjemno visokih cenah in kamor se selijo premožnejši posamezniki zaradi varnosti, neke vrste ameriška suburbia. Pri čebelnjakih smo se preoblekli v bele zaščitne obleke, z mrežo preko obraza, posebne čevlje in dolge rokavice. Črna barva pri čebelah vzbuja agresijo, zato so obleke bele in čebelnjaki beli ali pisani. Čebelam smo v čebelnjakih naredili več prostora ter jih hranili s sladkorjem in vodo. Obiskali smo 8 čebeljih družin, dve od osmih sta bili precej divji. Občutek, ko ti okrog glave prične brenčati več čebel, nekatere se v obleko celo zaganjajo, je nekoliko strašljiv, vendar ni druge izbire kot da se zaupa obleki. Čisto na koncu našega obiska me je obleka izdala in pri očesu mi je brenčala čebela. Pičila me je v teme in naslednji dan sem se zbudila z zateklo desno polovico obraza, kar je trajalo približno 4-5 dni. Naslednje dni sem čebelnjake opazovala skozi desno očesno režo in delala po najboljših močeh. Zadnji dan dela sva preživela malce kisla, zato sva se odločila za izlet v mesto, kjer sva se do večera zasedela v prijetnem lokalu. Zadnji dan pred odhodom pa sta naju Adri in Yulia peljala do družinskega vikenda, lepega območja ob reki. Vozili smo se mimo mesteca Alta Gracia, vasice Anisacate in prispeli smo do ograjenega naselja. Ob reki smo spili mate in se sprehodili na hrib.

Pri delu oziroma workawayu se življenja hostov in popotnikov zanimivo povežejo, deluješ kot družina, deliš tegobe in veselja, včasih si priča družinskim razprtijam, spet drugi intimnim trenutkom. Zanimive izkušnje. Popoldne sem skuhala, pospravila najino sobo in spakirala za odhod.
Ob treh zjutraj sta naju Adri in Yulia prijazno zapeljala do letališča, kjer sva se vkrcala na prvi let do Buenos Airesa. Tam sva morala zamenjati letališče in na 13,5-urni let sva se vkrcala ob 13.00 uri. Iz Londona sva v ponedeljek dopoldne pristala v Benetkah, kjer naju je pobral moj oče, ob 13.00 uri pa sem že sedela pri babičini postelji. In življenje se je za 3 tedne vrnilo na stare tirnice.