Zadnje jutro v Santiagu je bilo precej zanimivo, v hostlu sva opazila da ljudje spijo po kavčih, v jedilnici, skratka skoraj povsod, le v sobah ne. Zajtrk sta nama pripravila dva fanta, za katera nisva bila prepričana ali v hostlu delata ali sta zgolj prijazna. Peš sva se odpravila do postaje Salvador in na metro do postaje Pajaritos. V maniri Čila in Argentine, nas je mladi raper na metroju počastil z dvema avtorskima komadoma, na postaji Pajaritos pa sva nato počakala Centro Puerto Bus, ki te pripelje direktno do letališča. Kupila sva letalski karti nizkocenovne letalske družbe Sky, let traja slabi dve uri, cena ene karte pa je bila okrog 120,00 eur. Na okencu so nama ponovno obrazložili, da potrebujeva karto za izstop iz države (na najino srečo nisva imela težav zaradi izleta v Urugvaj). Do leta sva imela približno eno uro, odločila sva se za prazen lokal, ki je interier do potankosti prekopiral iz ameriških diner-jev; kava naju ni pretirano navdušila, naju je pa zato toliko bolj ples vseh natakarjev pred lokalom na dodelano koreografijo - kot neke vrste flash mob. V Čilu te petje in ples lahko presenetita na vsakem koraku!

Letalo je bilo manjše, živci večji, vendar pravijo da je strah po svoje dobra stvar, ker te prizemlji in usedanji. Jaz sem bila na tem potovanju v nekaj primerih skoraj eno s tlemi:). Leteli smo nad prelepimi gorami, andsko Cordillero, bil je sončen dan in let je potekal mirno, brez turbulenc in brez težav. V Buenos Airesu naj bi bilo borih 15 stopinj, česar sva imela počasi dovolj, z vsem srcem sedaj željno pričakujeva pomlad in poletne temperature. Na Immigration okencu ni bilo skoraj nič ljudi; fotografija, prstni odtis, po prtljago in do okenc, kjer ponujajo uradne mestne taxije ali prodajajo karte za avtobus. Kupila sva avtobusno karto (Tienda Leon avtobus) za 300 pesov na osebo, vožnja do avtobusne postaje Retiro pa je trajala približno 45 minut. Buenos Aires je, na prvi pogled, delovalo ogromno in precej neobvladljivo mesto. Veliko ljudi, še več prometa, podrti bloki in zanimive hiše, prekrasne stavbe v centru, precej brez koncepta oziroma smiselnega  urbanističnega plana:). Na postaji sva bila torej izgubljena, vsi so hiteli, ni delovalo kot da so ljudje pretirano pripravljeni pomagati, akciji navkljub, sem vseeno ustavila mladega fanta in ga prosila za smernice ter pomoč pri nakupu kartice za avtobuse - SUBE. Imela sva srečo, fant nama je več kot pomagal, pozanimal se je iz kje gre najin avtobus, nama podaril kartico za avtobus, nama jo pomagal napolniti ter naju pospremil do avtobusa in se poslovil z besedami "Consider it a gift from a crazy Argentinian".
Rezervirano sva imela stanovanje v La Plati, ki sva ga rezervirala preko Airbnb. Ker sem z rezervacijo hitela, sem previdevala da je La Plata del Buenos Airesa in ne mesto (od BA) oddaljeno dobri dve uri. Naslednje dva dni bova torej nepričakovano preživela v Ž argentinskem mestec. Avtobus je bil poln do zadnjega kotička, ljudje so pili Yerba Mate, popularno mešanico zeliščnega čaja (Yerba) v lončku (Mate), ki se ga pije preko posebne slamice imenovane Bombilla. Yerba Mate se v Argentini in Urugvaju pije skoraj fanatično, povsod vidiš ljudi s termovkami in mate posodicami, polnih čaja. Mate je družabna pijača, običajno ga pripravi ena oseba in ga nato deli naokrog med izbrane, pije se z eno Bombillo, navadno cel lonček in tako vsak dan, večkrat na dan. Vsebuje poživilo, ki ima podoben učinek kot kava.
Pozno popoldne sva prispela v La Plato in tekla do doma, kjer sva bila dogovorjena z lastnico stanovanja. Prekrasen blok, lepo in svetlo stanovanje, čez cesto pa kot zanalašč gospod, ki je prodajal domače raviole in ostale doma pripravljene dobrote. Kot sva na lastni koži kasneje izkusila še neštetokrat, je Argentina, iz vidika funkcionalnosti, turistom nekoliko neprijazna država; s težavo sva na bankomatih vzdigovala denar, provizije so oderuške (od 6 do 10 eur), s težavo se zamenja denar na bankah (če nisi njihov komitent), v menjalnicah je potrebno povsod pokazati dokument, dokument je potrebno pokazati tudi v trgovini, če se plačuje s kartico (čeprav vtipkaš pin, se podpišeš in pustiš številko dokumenta) in nenazadnje, če kupiš argentinsko SIM kartico, je ne moreš aktivirati brez argentinske številke osebnega dokumenta (ki je turisti nimamo, tako da si pravzaprav primoran tujce prositi za številko njihovega osebnega dokumenta). Sitna sva torej prečesala del mesta, da bi našla bankomat in kupila preklete:), vendar odlične raviole. Na koncu nama je uspelo in srečna (+ sita) sva zaspala v čisto svojem stanovanju.
Bilo je kot doma, najino stanovanje, z vsem kar sva potrebovala; bilo je toplo, čisto, sveže brisače, opremljeno kuhinjo, drug drugega in neskončno veliko časa:). Jutro sva torej izkoristila, Mitja za spanje, jaz za urejanje slik, pisanje bloga in podobno. Iz stanovanja sva se odpravila popoldne, nesla umazane obleke v bližnjo pralnico, nato pa sva se sprehodila do menjalnice, kjer so zahtevali osebni dokument (ne kopije), ki ga, jasno, nisva imela s seboj. Domov po potni list, ko pa sva se vrnila do menjalnice, nama je varnostnik pred nosom zaprl vrata. Well done Argentina! La Plata v grobem izgleda kot velika Resljeva ulica v Ljubljani:), popoldne sva se tako sprehodila do Parka Moreno, do oderuškega bankomata, k tetici po oprane stvari in v stanovanje, na zasluženi počitek:). Naslednji dan naju je namreč čakala pot v Montevideo, prestolnico Urugvaja.

Za idejo o izletu v Montevideo je zaslužen eden od potovalcev, ki sva jih spoznala na najini poti. Iz Buenos Airesa do Montevidea dnevno potujejo tako avtobusi, kot trajekti (hitrejša, a dražja opcija). Karte za trajekt sva rezervirala v Valparaisu nekaj dni prej, ugoden hotel v centru mesta kakšen dan kasneje. Avtobus naju je pripeljal skoraj do terminala Colonia Express, od koder dnevno vozijo trajekti na urugvajsko stran, do mesta Colonia. Imela sva precej časa, zato sva na terminalu v miru spila kavo in se pogovarjala o prihodnjih planih. Poleg težke novice, ki me je prizadela v preteklih dneh, sem prejela tudi Fulbrightovo štipendijo za doktorske študente, kar pomeni plačano bivanje in življenje v ZDA, za polnih 9 mesecev, prilagodili pa bi se mi celo do te mere, da bi lahko  z raziskovanjem začela 4 mesece kasneje kot ostali. Ko sem se na štipendijo prijavljala, sem pisala profesorjem iz različnih ameriških univerz ter se dogovarjala za mentorstvo, prejela nekaj odgovorov, nekaj tišine in pritrdilni odgovor profesorja  iz Brown-a, izjemne univerze s priznanimi strokovnjaki na področju performativnih umetnosti. Poleg zmede v glavi, takih in drugačnih težav, pri sebi, med nama, sem torej dobila priložnost, ki bi moje / najino življenje ponovno obrnila na glavo za dodatno leto. Odločila sem se, da štipendije ne sprejmem in nadaljujem s skupnim planom.

Prečkanje meja preko vode je nekaj najbolj preprostega na svetu, prideš do okenca, dobiš dva žiga in v dobrih petih minutah že sediš/stojiš, bodisi na trajektu ali v popolnoma drugi državi. Podobno prijetno izkušnjo sva imela že na poti iz Vancouver otoka do Seattla. Trajekt smo napolnili, skozi okno je na poti pronicalo sonce in optimistično napovedovalo pomlad, do mesta Colonia v Urugvaju smo pluli približno eno uro. Karta za trajekt je zajemala tudi avtobusno karto iz Colonie, Fluvio Maritima terminala, do Montevidea. Vožnja je trajala dodatni dve uri in na terminal v Montevideu sva prispela v popoldanskih urah. Pot je bila prijetna, vozili smo se mimo pokrajine ki je mestoma spominjala na Kostariko, redko posejane enonadstropne hišice, precej živine, tako kot sem si predstavljala ruralni del Urugvaja. Pred Montevideom so se pričeli gosteje poseljeni zaselki, slumi, vrstna naselja, in v mestu sva pričela opažati stolpnice, prekrasne stavbe in nekoliko madridski duh mesta.
Na avtobusni postaji sva zamenjala denar v urugvajske pesote in se peš odpravila proti 3,5 km oddaljenemu hotelu. Hodila sva po Aveniji 18. Julija in opazila da ne razumeva urugvajske španščine (podobno sva opazila tudi v Argentini). Imela sva namreč plan, da se bova v Argentini vpisala na tečaj španščine, ker sva v špansko govorečih državah preživela vsega skupaj 4 mesece in je sramotno, da se znava brez težav pogovarjati edino o kosilu in večerji. Plan sva opustila, ko sva slišala argentinsko španščino, ki ne zveni najlepše, hkrati je izgovorjava svetlobna leta od pravilne (recimo ekvadorske) španščine.
V poceni hotelu sva dobila sobo in ugotovila, da so sobo pospravili bolj v mislih kot zares, na rjuhah so bili madeži, lasje in ostala navlaka. Prosila sva za drugo sobo, ki ni imela ključavnice na balkonskih vratih in prost prehod do druge sobe, kjer se je očitno dogajal precej pester žur. Prosila sem še za tretjo sobo, ki je bila končno zmagovalka in v kateri sva se v naslednjih dneh pravzaprav počutila zelo dobro.

Zjutraj sva pojedla zajtrk med umazanimi mizami in skočila na teraso iz katere sva imela lep pogled na mesto. Današnji plan je vključeval izgubljanje po mestu in tako sva najprej naletela na Plaza Independencia, nedaleč stran od najinega hotela. V neposredni bližini je Teatro Solis, eno najstarejših gledališč v Južni Ameriki, kjer sva šla na vodeno turo (1 h, 90 pesov) in ker sva bila edina, ki sva govorila angleško, sva imela vodiča zase in tako sva lahko postavila vseh 570 vprašanj. Danes je Teatro Solis delujoče gledališče, dom opernih, baletnih in gledaliških predstav ter predstav eksperimentalnega gledališča. Marmornat vhod, stekleni lestenci, ogromna dvorana za 1250 ljudi in strop posvečen velikim umetnikom (priimek Shakespeare je napisan narobe:)), so vredni ogleda, če pa imate nekoliko več časa (karte so "muy economico";)), pa je posebno doživetje ujeti tudi katero od opernih predstav. Mimo Muzeja tanga sva se sprehodila do Centro de Fotografia Montevideo, ki naju ni pretirano navdušil, tokratna razstava je bila posvečena zgodovini Montevidea. Na Plazi Independencia se je pričel tudi free walking tour, kjer smo najprej izvedeli nekaj o kipu borca za nedvisnost Artigasa, poleg kipa pa je tudi mavzolej z njegovim pepelom. Na Plazi Independencia je tudi bivša predsedniška palača; izvedeli smo da imajo predsedniki v Urugvaju neomejeno število mandatov, vendar ne morejo biti izvoljeni dvakrat zapored - nekaj, kar bi zagotovo prišlo prav kolegom severneje. Urugvaj naju je pravzaprav dostikrat prijetno presenetil - so napredna in razvita država; imajo brezplačno šolstvo, 100% krit zdravstveni sistem, prepovedani so verski simboli v javnosti (božič sicer praznujejo, vendar se mu reče Family Day), hkrati so legalizirani marihuano, ki jo je možno dobiti na 3 načine; sam lahko gojiš do 6 sadik, si član t.i. marihuana kluba ali pa dobiš mesečno dozo v lekarni. Imajo precej javnih brezplačnih muzejev, med privatnimi pa bi morda lahko izpostavila Muzej tanga, ki naj bi bil bojda res vreden ogleda. Urugvajci so prenehali s porokami, niso pa pripravljeni opustiti poročnih zabav, posledično so precej popularne t.i. umetne poroke, na katere se lahko prijaviš kot ženin ali nevesta, ostale funkcije pa se izžreba, doda denarni prispevek in s pomočjo teh prispevkov se realizira čisto prava fake poroka. Pojma nimam kaj bi rekla...
Sprehodili smo se do starega dela mesta, katerega začetek zaznamujejo t.i. Puerta de la Citadela. Po Walk of the Suns (urugvajska različica Walk of Fame-a), kjer so počastili urugvajske pomembneže, ki pa so vsi po vrsti, isto leto ko so jim »podarili sonce«, umrli. Zato si nihče več ne želi sonca na Walk of the Suns in so zadnji dve sonci izklesali v čast Nelsonu Mandeli in Rolling Stonesom:). Prispeli smo do La Ramble, 22 km ceste, ki se vije ob reki Rio de la Plata. Izkusili smo tudi prvi bolšji trg v Urugvaju na Plaza Consitucion, med katedralo in muzejem zgodovine. Peš turo smo konačali pri Market Portu, tržnici z restavracijami in hrano, ob vikendih pa tudi prostor pravega Candombe žura, tradicije, ki izhaja iz časa afriškega suženjstva. Candombe sestavljajo množični bobni in hoja, ki jo običajno spremlja ples. Vsak vikend se Candombe odvija na različnih mestih po Montevideu, izkušnja pa je zares nepozabna (zelo malo je manjkalo in bi se nerodno pridružila stasitim teticam in nemogočim korakom). Pojedla sva tipični Civito sendvič, ki je pravzaprav precej obupna kombinacija mesa, krompirja, šunke, sira, solate in jajca, zraven pa sva spila kozarec urugvajskega izuma Medio y Medio, kar pomeni pol vina, pol šampanjca (če povzamem - zanič večerja). V Urugvaju je potrebno poizkusiti njihove Alfajorese (glej Čile), Torto Fritto, rdeče vino Canat (ki ga ne izvažajo) ter grapo La Pamel. Zanimiva trivia, ki nam turistom pride zelo prav, je da je plačevanje s kartico prosto davka in tako se lahko privarčuje kakšen evro.

Naslednji dan je deževalo, zato sva posedala v hotelu in se komaj zbrcala do Feria Tristan Narvaja bolšjaka, ogromne zadeve, ki se vije mimo treh ulic. Prodajajo hrano, stare plošče, nepregledno kramo stvari in upala sva da bova tam lahko kupila šalico za Yerba Mate. Cene so bile precej navite, zato sva se praznih rok sprehodila proti Parque Rodo, okolica katerega je zbirališče željnih zabave in nočnega življenja. Bilo je hudo mraz, zato sva se na poti ustavila v najlepši kavarnici na svetu Potts Sweet & Coffee, ljudje so uživali na zajtrku, ob kozarcu vina, midva zgolj ob skromni kavi. Po kavi sva se odpravila o Rambli proti Punta Carretas, predelu mesta, ki se ponaša z lepim svetilnikom (in meni je za trenutek vzklila otroška želja, da bi živela v svetilniku, haha:)).
Mimo spomenika žrtvam holokavsta sva prispela do Plaza Canada, svetilnika Punta Carretas, preden sva se čez stari del mesta – Ciudad Vieja in predel Barrio Sur sprehodila do Palerma. Naslednji dan se je odvil podobno ležerno, blodila sva po starem delu mesta, se ustavila v zanimivi kavarnici Sin Pretensiones in ugotovila, da ima Montevideo res pestro izbire odličnih kavarn in restavracij. Ustavila sva se pri obali, kjer naju je popolnoma prepihalo, v knjigarni Moebius, potem pa sva pohitela nazaj v hotel. Naslednji dan naju je namreč čakala pot v Buenos Aires in San Antonio de Areco, kjer sva pričela z novim Workaway projektom.