Čilenci so znani po marsičem - več podrobnosti v nadaljevanju - med drugim tudi po strogosti na meji ob vstopu v državo. Vstali smo zgodaj in se odpravili proti meji, kjer naj bi nas med bolivijsko in čilensko mejo počakal kombi, zapeljal do točke, kjer bi, idealnem scenariju, počakali 2-3 avtobuse pred nami in pred 13.00 prispeli v San Pedro de Atacama ter imeli prosto, toplo in prijetno popoldne. Na mejo smo prispeli ob 9.00 uri zjutraj; meja leži na 4470 m nadmorske višine, temu primerne pa so tudi zunanje temperature. Prejeli smo štampiljko na bolivijski strani, plačali izstop iz države in željno pričakovali prevoz do čilenskega dela meje. Čilenci so sloves potrdili, kombiji so počasi kapljali in pobirali druge turiste, nas – ledene kocke, pa je kombi pobral dve mrzli uri kasneje.

Z nami v kombiju je bil par iz ZDA, mladenič ukrajinskega rodu nam je povedal par precej zanimivih reči, med drugim kako imata slovenska in slovaška ambasada v Washington DC mesečne sestanke, kjer si izmenjajo napačno naslovljeno pošto in emaile. Kaj vse človek izve na popotovanjih:). Pred nami je na meji čakalo približno 5 avtobusov, za pregled vseh in vsakega pa so potrebovali približno 3,5 ure. Čilenci pregledajo vsak kos prtljage, če naletiš na kakšnega posebej nerazpoloženega carinika, pa ti lahko brez kompromisa vzame nakupljena darila, tudi (true story) barvice za otroke.. Z Mitjo sva, na najino srečo, naletela na dobro razpoložene gospode in tako smo bili dobrih 6 ur kasneje na poti proti prvemu mestu – San Pedro de Atacama (2300 m).

Spali smo v hostlu Mama Tiera sredi turističnega mesteca, polnega prahu, nizkih hišk in infrastrukture popolnoma prilagojene turističnim potrebam. San Pedro je deloval malce bohemsko, kot Bali v Indoneziji, nujna postojanka sredi pustinje za vse bolj ali manj resne raziskovalce Čila.  Umetno mesto se sooča z pomanjkanjem vode, ki jo v enormnih količinah dovažajo v mesto, posledično so prhe krajše in namesto vode je turist primoran piti pivo :). Odpeljali smo se do Valle de la Luna, pri kateri bom pridevnike prišparala, ker smo si omenjeno ogledali bolj ali manj iz avtobusa, večer pa je zaokrožilo opazovanje sončnega zahoda na Mirador de Kari – Piedra del Coyote, kjer igra svetlobe dramatično izriše skalni skyline in še tako žlobudrave pusti brez besed.

Konec dneva je pomenil tudi konec najinih aktivnosti s skupino, naslednji dan smo poleteli proti Santiagu, glavnemu mestu Čila in se prisrčno poslovili. Slab mesec je dolga doba za druženje, posebej ker sva pred tem potovala v dvojini in po svoje sem se samote veselila. Pravzaprav sem ugotovila, da je samota stvar, ki jo močno cenim in da energijo ljudi v svoji okolici najraje doziram poljubno. You live, you learn! Santiago je na prvi pogled deloval precej evropsko, končno smo videli omet na fasadah hiš, stare dobre kavbojke kot “go to” kos za moške in vse ostalo, česar, roko na srce, nismo pogrešali.
Zbudila sva se v samotno nedeljsko jutro, nikjer nikogar, samo midva, lep občutek:). V miru sva vstala, pojedla zajtrk in se ležerno sprehodila do postaje podzemne železnice, ki naju je pripeljala do avtobusne postaje Pajaritos, izhodiščne točke za odhod avtobusa v Valparaiso, mesto, ki sva si ga želela ogledati odkar sva prebrala blog znancev, ki sta mesto obiskala leta nazaj. Nastanitev sva rezervirala nekaj dni prej in pot je potekala mirno, kot da sva na poti že dobre 4 mesece:). 1500 pesov stane enosmerna karta za metro in 7000 pesov Pullman bus do Valparaisa (vožnja traja približno dve uri).
Pot z avtobusom nas je vodila mimo industrijske cone Santiaga, vrste nogometnih igrišč, nasadov sadja ipd. Na eni od postaj se je mimo potnikov sprehodila gospa z prigrizki in pijačo. Po prihodu v Valparaiso sva se s predragim taksijem, ki naj bi bil edina možnost prevoza (debela laž) do starega dela mesta, odpeljala do hostla. Hostel Volante je lociran v jedru starega mestnega dela, par minut od glavnega mestnega trga in ob vznožju hišk, ki druga za drugo izgledajo kot umetniške inštalacije. Mesto je znano po neverjetni ulični umetnosti, ki preseneča prav na vsakem koraku! Nori grafiti, inštalacije, skulpture, risbe, raj... Najin hostel je pridno črpal navdih iz okolice in ob vstopu sva najprej naletela na odlične risbe, star televizor, knjige in prijeten mali lokal. Osrednji del hostla zavzemajo udoben kavč, miza za namizni nogomet, skratka vse kar potrebuješ za udobno druženje s tujci.

Peš sva se sprehodila do stavbe Armada de Chile in prisrčne tržnice, kjer so taki in ovaki umetniki prodajali svoje reciklirane svaštarnice, naravna mila in sladice. Naprej do pisanega pristanišča in trga Echaurren, na poti pa naju je zaneslo tudi v eno najbolj zanimivih second hand trgovin, ki je bila pravzaprav del domače hiše gospe, ki je kuhala v sosednji sobi. Dišalo je po zgodovini (in še čem), našla sva marsikaj, od enega čevlja, do starih sponk, osebnih fotografij, okvirjev za očala... Spremljali so naju umetniški grafiti, barve hiše in veliko rejenih potepuških psov. S staro vzpenjačo, ki jih je po mestu, zaradi visokega naklona, veliko, sva se povzpela do razgledne točke in se sprehajala po najvišjem delu mesta, mimo treh hribov (vseh skupaj je 42), nato pa sva se počasi spustila proti centru. Zavzeto sem fotografirala vsak grafit in vsako ulično posebnost, medtem naju ustavita dva domačina in svetujeta da pospraviva fotoaparat, ker naj bi se približevala nevarnemu delu mesta. Nevaren del mesta je bil krajši odsek podrtih hiš in "deliverance" ljudi. Sprehodila sva se do najine pisane ulice in staromeščanske sobice, zvečer pa na večerjo v Cafe Ritual, precej zanimiv lokal, ki ga vodi mlad par, ki med strežbo suvereno srka svoje rdeče vino.

Naslednji dan sva ne-bodi-no-len rezervirala izlet v Urugvaj, v katerega bova skočila s trajektom iz Buenos Airesa. Sprehod mimo Museo Mirador Lukas, kjer je prelepa razgledna točka na pristanišče in mesto, ki se razteza do Vinas del Mar. Kavo in sok iz pomela sva spila v prelepem kafiču El Manane v Casa Roja in se mimo Instituto de Musica sprehodila na zajtrk v kavarno Amo mi Cafe. Čile, posebej turistična mesta, ni poceni, poleg hrane in pijače ter nastanitev za dva (ker sva za 6-posteljne sobe prestara:)), so izjemno drage provizije na bankomatih, pogosto pa večjega zneska sploh ne moreš vzdigniti. Ker nama je denar pridno odtekal, sva hrano za kosilo in večerjo navdušeno kupila na ulici, od prodajalcev, kot smo jaz in vi, ki pripravljajo vseže veganske zavitke, pite, gurmanske mesne sendvie, empanade in jih prodajajo na ulici,vsak dan do 14.00 ure. Kupila sva dva odlična zelenjavna zavitka, hladne testenine in mangov cheesecake, za polnih 7 eur.
Prvi dnevni cilj je bil Parque Cultural de Valparaiso, kulturni center, kjer se splača obiskati kakšnega od številnih dogodkov. Center sva ošvrknila, ne zares obiskala in se sprehodila mimo Mercado Campesino, male zunanje tržnice do Plaza Sotomayor, kjer naj bi se pričela najina ljuba free walking tura:). Kot običajno, se je tura pričela s krajšim zgodovinskim uvodom o nastanku Valparaisa. Leta 1536 na ozemlje današnjega Valparaisa pripluje prva španska ladja, mesto se razvije v obdobju zlate mrzlice in predstavlja dom bogatih imigrantov vse do naravnega potresa leta 1906. Poleg potresa, mesto prizadaneta še tsunami ter gradnja Panamskega kanala – takrat se je pričelo množično izseljevanje. V letih kasneje, se je, predvsem zaradi turizma, mesto pričelo postavljati na noge, danes pa ohranja sloves enega najbolj zanimivih mest na svetu.
S tramvajem (270 pesov) smo se odpeljali do Plaze Anibal Pinto, ki predstavlja bohemski del Valparaisa (posebno del med ulicama Subida Ecuador in Cumming Street). Ta del mesta je znan tudi po odlični hrani, kjer je potrebno poskusiti t.i. Chorillano (nastrgano mehko goveje meso, pečen krompir v omaki – podobno kanadskemu Poutine) in pijačo Terremoto (pomeni potres), zahteven kos alkohola, ki niti približno ne oplemeniti govejega mesa, temveč stoji čisto sam zase! Mešanica belega vina, ananasovega sladoleda in grenadina je sladka in precej močna, tako da sem se do konca večerje že precej bebavo režala skoraj vsem Mitjevim šalam.
V bližini stoji oziroma vozi vzpenjača Queen Victoria, s katero smo se ponovno povzpeli na enega od hribov, se sprehodili do anglikanske cerkve, ki se ponaša z recikliranim križem, nato pa smo jadrali od enega grafita do drugega in poslušali o najbolj znanih street umetnikih (Inti Castro, Marceli, Un Color Distinto, Charqupunk), njihovih motivih in odnosu mesta do umetnosti. Street Art je, zanimivo, prepovedan in vsi grafiti ki obstajajo, so blagoslovljeni s strani lastnika stavbe, pogosto pa so najbolj znani umetniki za svoje stvaritve tudi dobro plačani.
Ustavili smo se v  Pasaje Bavestrello in poskusili domače čokoladne kolačke z Dulce de Leche, ki se imenujejo Alfajores, pri čemer je bajska v meni navdušeno cepetala in do konca večera zahtevala še najmanj 3. Za konec ture smo se sprehodili še mimo Palacio Baburizza, muzeja moderne umetnosti.

Zadnji dan v Valparaisu sva preživela v hostlu do 12.00, preden sva se odpravila do avtobusne postaje in na avtobus do Santiaga. Na avtobus je na naslednji postaji vstopil pevec s kitaro in čudovitim glasom in pričel peti čilenske žalostinke - opazila sva da je to pogosta praksa glasbeno nadarjenih v Čilu. In zaradi takih izkušenj, je vredno potovati! Na avtobusu do Santiaga je bilo hudo mrzlo, v Santiagu pa sva se z metrojem odpeljala do najinega hostla – postaja Salvador. Tokratna nastanitev je bila hiša, preurejena v hostel, v izjemno lepi in urejeni soseski. Do centra mesta sva imela 2 km in hitela sva na nov free walking tour. Naenkrat začutiva mokroto in izgledalo je kot da se je na naju ponečedil ptič. Prihiti starejša gospa, prične mahati z robčki, meni iz vratu vzame fotoaparat, nato pa v zmedi prihiti starejši gospod in prične kričati da naj pokličeva policijo, ker naju je gospa oropala. V celotni zmedi nisva vedela kaj se dogaja, gospa je priročno izginila, midva pa sva jo branila, češ da nama je zgolj ponudila robčke. Gospod je prišel dovolj hitro in naju opozoril na situacijo, je pa bojda to način nekaterih uličnih umetnikov – poškropijo te z gorčico, ki deluje kot ptičji drek in medtem ko ti pomagajo, te okradejo! In kraji še pritrdim, ok, če ti uspe, ti uspe, nikakor pa se mi ne zdi pošteno to, da te nekdo popolnoma umaže, načrtno, z namenom da te okrade (umazan namreč ostaneš, tudi če podvig ne uspe, kar se mi zdi precej brezveze).
Drami navkljub, sva uspela ujeti turo in sprehodili smo se do Plaza de Armas, glavnega trga, doma katedrale, stare pošte in muzeja. Mimo Paseo Bandera smo se sprehodili do trga Salvador Allende (prvega predsednika in pobudnika nekaterih odličnih reform – zastonj šolstvo idp.). Izrine ga Augusto Pinochet, ki je kasneje zaslužen za obdobje 17-letne čilenske diktature.
Mimo Bolsa de Comercio smo se vkrcali na poln metro in se odpeljali do Universidad Catolica postaje ter kulturnega centra Gabriele Mistral. Opazovali smo grafite na podzemni in turo zaključili pri Choperii Jose Ramon, kjer sva popila eksperimentalno čilensko pivo in pojedla sendvič Longorizzo, za desert sva se ustavila par korakov stran v najboljši sladoledarni Heladeria Emporio La Rosa, za zaključek dneva pa spila močni Pisco Sour (El  Gobernador in Horcon Quemado) v Independent Republic of Pisco. Na poti domov sva naletela na skupino uličnih glasbenikov, prijetno filmsko knjigarno in skočila še na razstavo World Press Photo.

Če povzamem pretekli mesec - bilo je naporno. Prepotovali smo dolge razdalje, doživeli precej fizičnih in adrenalinskih preizkušenj in bili priča nepojemljivi naravi treh držav. Naporu navkljub, nama je potovanje pustilo poseben pečat; vzbudilo občutek ponižnosti in spoštovanja do narave, poglobilo empatijo, razumevanje in sprejemanje novospoznalih kultur ter utrdilo občutek hvaležnosti, da nama uspeva živeti življenje, ki nama poglablja tovrstne občutke ter omogoča da najino življenje sestavljajo prekrasna doživetja in ne zgolj upi oziroma plani.

Naslednji dan naju je čakala Argentina, država, ki sem se je, poleg neuspele Nikaragve in bodočega Mjanmara, najbolj veselila!