Do bolivijske meje smo potrebovali približno 4 ure. Izstop iz Peruja naj ne bi bil problem, bolivijska stran pa naj bi bila, po izkušnjah preteklih popotnikov, nekoliko bolj problematična (prav tako je za izstop iz Bolivije potrebno plačati). Bolivija in Paragvaj naj bili najrevnejši državi Južne Amerike, temu primerna pa je tudi infrastruktura in življenjski standard ljudi. Na poti do bolivijske meje živi predvsem prebivalstvo indijanskega porekla, t.i. Ajmari, drugo mesto po številu prebivalcev zasedajo Kečue, nato Mestici ter belci.

Na poti do meje smo se peljali mimo tržnice z živalmi ter mimo vasic, kjer so se v preteklosti ukvarjali s proizvodnjo kokaina - od tega pa naj bi potomci rokodelcev precej dobro živeli še danes. Edini postanek na poti do meje je bilo t.i. sveto mesto Aramu Muru, precej znano med svetovnimi spiritualci, bodisi rekreativnimi ali pravimi šamani.  Celotna zadeva se pravzaprav vrti okoli skalne konstrukcije, izklesane v obliki vrat, ki jo v zgodnjih 90-ih letih odkrije turistični vodič Jose Luis Delgado. Lokalci skalni kontrukciji pravijo Vrata Bogov, znana predvsem po domnevnih izginotjih ljudi v preteklosti. Pred vrati smo malce pomeditirali, nato pa smo se odpravili naprej proti bolivijski meji. Meja med Perujem in Bolivijo je ena najbolj zanimivih izkušenj, ki sva jih doživela na poti:), postopek poteka približno takole; meja je locirana v majhnem mestu oziroma vasi, ki funkconira enako kot vsako manjše perujsko mestece, razlika je edino v tem, da so se tukaj domačini prilagodili služenju denarja na račun meje. Najprej v manjši sobici dobiš štempelj, na katerem je potrebno preveriti datum, kar pomeni dokončen izstop iz države, nato lahko na ulici, ob eni od manjših postavljenih mizic, zamenjaš preostanek denarja po relativno dobrem menjalnem tečaju, potem pa se preprosto sprehodiš čez most do neoznačene stavbe, tam počakaš v vrsti na fotografijo, štempelj in Voila, Bolivija. Če bi nekdo želel hipotetično čez mejo prenesti dve živi ovci, bi to storil lažje in hitreje, kot uspeš v Ljubljani napolniti Urbano. Morda bi tukaj omenila še kolega popotnika Škota (brez imena), ki nama je med čakanjem navrgel cvetko, da njegovo "življenje ne sestoji iz odločitev, temveč iz stvari ki se zgodijo". Živjo Škot!

Z razmajanim avtobusom smo se odpeljali proti La Pazu, administratvni prestolnici Bolivije (ustavna prestolnica z 280.000 prebivalci je mesto Sucre). Bolivija je ime dobila po Simonu Bolivarju (ki sem ga omenila že v blogu o Kolumbiji), vodji južnoameriške borbe za neodvisnost. Ena pomembnejših zanimivosti je, da je Bolivija edina država na svetu, ki je sprejela t.i. »Zakon o pravicah Matere Zemlje«, ki naravi pripisuje enake pravice kot ljudem, tekom potovanja pa mi je postalo jasno zakaj bolivijci tako častijo naravo in se trudijo za njeno ohranitev. Bolivija ima dva različna geografska prostora; območje tropskih gozdov in visoko gorovje Andi na JZ delu države. Bolivija je tudi dom največjega suhega pragozda na svetu.
Trenutni bolivijski predsednik je Evo Morales, ki je med lokalci bodisi izjemno priljubljen oziroma hudo nepriljubljen. Država je v tem trenutku v fazi 5 % gospodarske rasti (predvsem zaradi preteklih privatnih investicij, ki so tako ali drugače stimulirale gospodarsko rast); Bolivija je velik izvoznik plina, velik del industrije pa predstavlja tudi rudarstvo, močni sta naftna industrija, tobačna industrija idr.
Naš prvi postanek v Boliviji sta bili arheološki najdišči, imenovani Tiahuanaco in Puma Punku, nato pa smo se odpeljali do La Paza, ki predstavlja najvišje ležečo prestolnico na svetu (letališče leži na 4,058 m nadmorske višine). Mesto je bilo ustanovljeno leta 1548, zgrajeno v kanjonu reke Choqueyapu, ki teče od SZ proti JV. Geografija mesta odraža družbeno razslojenost, najbogatejši živijo na J mesta, v nižini, kjer je ugodnejša klima, najrevnejši živijo na najvišjih predelih.
Do La Paza nas je pot vodila mimo predmestja El Alto, ki predstavlja dom največji zunanji tržnici na svetu, tam pa se pregovorno da kupiti čisto vse (tudi recimo vse vrste orožja:)).  Prvi vtis predmestja in La Paza je bilo presenečenje, hiše namreč niso ometane, izjemno gosto poseljene, zanimivih oblik in neonskih odbojnih oken. Zaradi omenjenega je mesto sprva delovalo nekoliko zapuščeno, polno ljudi, potepuških psov in smeti. Protiutež prvemu vtisu je predstavljala moderna gondola, ki predstavlja prevozno sredstvo za domačine in izvor zabave za turiste. Pripeljali smo se do hotela La Casona (hotel ima odlično lokacijo ter prostorne in udobne sobe), nato pa smo se odpravili na t.i. čarovniško tržnico, kjer se lahko kupi posebne uroke (zarodke lame, posušene žabe in podobne pripomočke za ajmarske rituale).

Naslednji dan smo komaj dočakali, čakala nas je namreč vožnja s kolesi po t.i. Cesti smrti, ki bi ji danes (če smo iskreni) lahko rekli samo Cesta.  Vožnja po La Pazu me je s strmimi ulicami spomnila na San Francisco, no tukaj pa se podobnost tudi konča:). Opremljeni smo bili s posebnimi kolesi za downhill, kombinezoni, čeladami, ščitniki in vsem kar bi nas zaščitilo tako pred morebitno nesrečo, kot pred višinskimi temperaturami. Ustavili smo se na neke vrste checkpointu, kjer sta voznika uradniku odnesla kuverto z neznano vsebino, nato pa se je pot nadaljevala še dobrih 20 minut do izodiščne točke. Sledilo je predavanje o opremi, kolesih, kratek opis poti in navodila za vožnjo - ne bi namreč želeli da se utrdi pretekli sloves in ime kolesarske poti. Z vožnjo smo pričeli nad 4000 m nadmorske višine in se pogumno spustili po vijugasti urejeni cesti. Hitrosti navkljub, smo občudovali lepoto pokrajine; bele vršace, rumenorjavkaste barve gora, in vijugasta cesta do koder je seglo kolesarsko oko. Po 45 minutah vožnje so nas naložili v kombije ter odpeljali do začetka poti po džungli, kjer se pokrajina popolnoma spremeni; naenkrat smo bili obdani z gostim zelenjem, soparo in prijetno toploto, manjšimi slapovi, skratka z gostim in bujnim zelenjem. Tukaj cesta ni bila več urejena in tako smo pričeli naš spust po makedamu, ob strmem prepadu, sredi goste džungle.  Sprva sem se kolesa krčevito držala, dobesedno, vibracije in držanje zavor so rezultirali v močnih krčih v dlaneh, zato sem pri drugem postanku pričela popuščati in posledično bolj uživati v vožnji proti cilju.  Vozili smo se po ozki makedamski cesti, mimo prekrasnih slapov in bujnega tropskega rastja, do cilja.
Neprijazno ime Cesta smrti (uradno Yungas Road) je posledica velikega števila smrtnih žrtev, ki jih je cesta terjala od svojega nastanka leta 1930. Cesta se vije od La Paza, mimo prelaza  La Cumbre do mesteca Coroico (nadmorske višine 1200 m), dolga pa je približno 69 km.  Cesto so v zadnjih letih uredili in prilagodili potrebam transporta in turizma. V zadnjih letih je bilo smrtnih žrtev manj, če že, so bili predvsem posledica pretiranega poguma neveščih turistov.
Pot do La Paza z avtom je trajala dobri dve uri, dve uri specialne vožnje, prehitevanj v nepreglednih ovinkih, hitrosti, prahu in generalno vsega, zaradi česar ti je v avtu lahko neprijetno.

Ker je počitek za slabiče:), nas je naslednji dan čakal bojda tehnično nezahteven vzpon na goro Chacaltayo (višine dobrih 5300 m). Bivše smučišče, danes pohodna točka, leži v bližini La Paza, do tja pa smo se pripeljali z manjšim avtobusom. Avtobusi, kombiji in podobna vozila se lahko pripeljejo do določene točke, odvisno od vremena, potem pa se je na vrh gore potrebno povzpeti peš. Sprva se je pot vila mimo naselja skromnih hiš, nato pa se je počasi, a vztrajno ožala, do točke, kjer smo se vozili 3-5 cm od prepada. Avtobus se je ustavil na točki, kjer naj bi obrnil (čeprav bi manj vešči vožnje tam težko obrnili osebni avtomobil) in močno oblečeni smo se počasi odpravili na vrh. Čeprov smo se v preteklih dneh višine navadili, je gibanje na višini nad 5000 m vseeno zahtevna preizkušnja, ki hitro terja davek. Hodili smo počasi, zadihani, po vijugasti poti, s prekrasnim pogledom na okoliške gore in (v daljavi) La Paz. Močno je pihalo, temperature so bile primerne višini, večina je zmogla pot do vrha, nekateri celo do skrajnega vrha (tudi brata:)), jaz pa sem se pred vrhom obrnila, ker so me izdala pljuča. Ampak važna je volja!:)
Z avtobusom smrti smo se odpeljali nazaj do mesta in na obisk Valle de la Luna, vesoljskega prostora polnega neverjetnih geoloških formacij. Hiter sprehod mimo asimetričnih skal in na odlično kosilo, pred nočno vožnjo z avtobusom pa smo se nad mestom zapeljali še z gondolo. Iz ptičje perspektive je La Paz deloval nekoliko bolj urejeno, tako se dobi boljši občutek kako mesto zares izgleda in živi. Sprehodili smo se mimo glavnega trga Plaza Murillo (poimenovanega po Pedru Domingu Morilli – enemu ključnih akterjev, zaslužnih za neodvisnost Bolivije) do centra mesta, ki je z eno besedo delovalo Pestro. Veliko prometa, ljudi, uličnih prodajalcev, mladine, nonic z značilnimi bolivijskimi klobučki (angleški navdih), otrok, ki na ulici prodajajo prigrizke... La Paz se pravzaprav težko opiše, potrebno in vredno ga je doživeti.
Malce utrujeni smo zvečer čakali na avtobus in s strahom pričakovali kakšen prevoz se nam obeta (v nasprotju z Perujem, je Bolivija glede javnih prevozov neke vrste loterija). Imeli smo srečo, pričakal nas je nočni avtobus, podoben perujskim, z dodatkom toplega obroka ter WIFI-ja. Neverjetno! Najbolj pomembna razlika pa je bila voznikov občutek za temperature, v avtobusu je bilo celo noč prijetno in toplo.

V Uyuni smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah in se odpravili na zajtrk v tipičen bolivijski lokal. Stregel je mlajši gospod, kuhala je njegova žena in v dobri uri je solidno postregel in poračunal celi skupini ljudi.  Ker se ravnam po principu nič tuša, nič glavnika, so mi lase spletli v francosko kito, ki me je uspešno ubranila dredov, morebitne posledice naporne poti.
Mesto je izgledalo kot divji zahod, prašno, prazno, nizka gradnja in potepuški psi. Mesto Uyuni leži ob eni najbolj vizualno čudovitih pokrajin na svetu - neskončni slani puščavi Salar de Uyuni. Pravijo da se tukaj srečata nebo in zemlja in ko stojiš sredi neskončne beline, lahko srečanju pritrdiš:). Pred približno 40.000 leti je bilo to območje del jezera Minchin, ki je kasneje presušilo, ostali pa sta dve jezeri in dve slani puščavi; Salar de Coipasa in Salar de Uyuni (11.000 m2). Del puščave so tudi jezera, nenavadnih barv, posledice visoke vsebnosti različnih mineralov ter kamnita otoka, ki se ponašata z ogromnimi kaktusi ter malce manj naravno, pa vendarle, hoteli iz soli, edinstvena in nepozabna izkušnja.
V mestu Uyuni smo nakupili darila za otroke, domačine vasi Agencha. Do Salar de Uyuni smo se ustavili v vasici Concha, kjer domačini živijo od trgovine s soljo, nato pa smo se počasi odpravili proti vesoljski puščavi. Kmalu nas je obdala popolna belina, sol povsod okoli nas, sonce pa je odsevalo tako jasno, da je pokrajina delovala kot veliko ogledalo. Poseben in zanimiv občutek je, ko lahko mirno poskusiš tla pod nogami:). Salar de Uyuni naju je pustila brez besed, občutek neskončnosti, gore v daljavi, vse je delovalo popolnoma nerealistično, kot bi prispeli na drug planet. Sredi solne puščave smo pojedli odlično kosilo, fotografirali, se preizkusili v igri orientacije, ležali na solnih tleh in uživali v pokrajini. Nismo si še dodobra opomogli od lepot puščave, preden nas je znova prevzel otok z ogromnimi kaktusi. Vse skupaj je delovalo kot da sanjava, sprehajala sva se mimo kaktusov, sredi neskončne beline in ponovno sem začutila, da je potovanje zagotovo najboljša odločitev v mojem življenju. Nekaj dni pred našim prihodom je puščavo poplavilo zaradi dežja in doživeli smo nekaj, kar se običajno doživi v mesecu februarju, največje ogledalo na svetu. Vozili smo se po vodi, sredi puščave ujeli sončni zahod, mu nazdravili s kozarcem odličnega rdečega vina in brinjevega žganja.

Spali smo približno uro stran, v vasici imenovani Agencha, odrezani od sveta, kjer so domačini, s pomočjo okoliških agencij zgradili t.i. Jukil Community Lodge. Prekrasne hiške iz soli, kuhinja in čudovit ambient jedilnice, predvsem pa narava in neskončno veliko zvezd. Izgledalo je kot da smo prišli v deželo Hobbitov; projekt Jukil je nastajal 10 let, sodelovalo je 22 ljudi, danes pa vasica, poleg kmetijstva, živi tudi od turizma.  Za večerjo so nam postregli kvinojino juho, omleto, pečene banane, solato, meso, pečen krompir in bolivijsko rdeče vino. Po večerji sva se zavila v toplo odejo, spalno vrečo in kot ubita zaspala do ranega jutra.

Počitek je za slabiče:), zato sva vstala ob 4.40 in se sprehodila na vrh hriba Agenche, kjer nam je poglavar vasi pripovedoval o navadah in običajih v vasi, kjer danes živi približno 30 družin. Opazovali smo vas pri vznožju, obrise kaktusov in počasen svit. Pred vzhodom smo se odpravili nazaj v vas, na zajtrk, naložili stvari v jeepe in se odpeljali proti puščavi Siloli, ki so jo Nasini znanstveniki razglasili kot najbolj podobno Marsu. Vozili smo se blizu čilenske meje, mimo mesteca San Juan in najprej prispeli do Ollague, vulkanskih ostankov ter zanimive pokrajine s pogledi na okoliške vulkane. Tam smo prvič videli duareto, grm ki raste nad 4000 m (izgleda kot velik zelen možgan), uporablja pa se jo za zdravljenje kariesa ipd. Postanek pri Chullunkani, fascinantnem jezeru, obdanem z gorami in flamingi, kjer smo pojedli kosilo. Zagotovo sta bili zadnji dve lokaciji, kjer smo obedovali, nekaj najbolj posebnega kar sem doživela in močno dvomim, da se bodo prihodnje kulinarične izkušnje lahko primerjale s kosilom na Marsu:).
Vozili smo se po samotni, neobljudeni in neturistični pokrajini, na 4500 m, do Lagune Kara in do Reserva Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa Potosi (kar se vedno izgovori trikrat zapovrstjo :)). Vrhunec naše dnevne poti je bilo Rdeče jezero oziroma Laguna Colorada, posebno slano jezero rdečkaste barve (zaradi mineralov in alg), kjer domujejo flamingi. Pogled na Colorado je stvar, ki je ne bom pozabila nikoli. Dolgo smo opazovali to naravno čudo, preden smo se odpeljali dalje do naravnih gejzirjev Sol de Manana, ki si jih bom, poleg nerealistične podobe, zapomnila po vonju gnilih jajc. Na koncu dneva smo se odpeljali do prenočišča, neogrevane sobe, kjer smo neumiti (že tretji dan) zaspali v oblekah in spalnih vrečah.

Zbudili smo se v zimski mraz in se odpeljali do puščave Salvadorja Dalija, ki je ime dobila zaradi posebnih gorskih oblik. Mimo vulkana Licanbur in Bele Lagune do Lagune Verde, slanega jezera, ki se nahaja na meji s Čilom, na višini 4300 m. Oblečena sem bila v nič manj kot tri jakne, dvoje pajkice, dvoje nogavice, volneno kapo in kisel izraz na obrazu.

Več kot pripravljeni na čilenske nižine, temperature in novo futuristično pokrajino, smo se suvereno podali proti čilenski meji..