Turrialbo sva zapuščala s težkim srcem, v slabem mesecu sva jo posvojila kot nadomestni dom, z ekipo Case de Lis smo postali čisto prava družina in tako sem odhod ponovno hrabro pospremila s solzami. V dar sva dobila najino sliko s sporočilom We will miss you in vrečko Inekinih odličnih piškotov. Mislim, da sva se v tistem trenutku oba odločila, da to ne bo naše zadnje snidenje.

Avtobus Directivo do San Jose-ja naj bi odšel ob 10.00 uri, iz hostla sva se odpravila pol ure prej, opazovala Turrialbo in primerjala občutke ob prihodu in odhodu. Kostarika nama je postala domača, dinamika mesta, ljudje, nešteto malih trgovin, uličnih prodajalcev, vse, čemur sva se na začetku čudila, sva sedaj opazovala z ljubeznijo, melanholijo in otožnostjo. Udoben avtobus se je iz postaje Transtusa odpravil ob 10.30 in dobri dve uri kasneje sva pristala v San Jose-ju. Ker sva imela dovolj časa in glavnega mesta pravzaprav sploh še nisva spoznala, sva se odločila, da se od ene do druge avtobusne postaje sprehodiva. 20 minut kasneje sva prispela do avtobusne postaje in se postavila v vrsto za avtobus. Sistem je bil tokrat malce drugačen, ni bilo urnika in avtobusnih kart s pomočjo katerih se potniki običajno razvrstimo - namesto tega smo vsi skupaj čakali v eni vrsti in se razvrščali po naključju. Midva nisva razumela ene same besede, zato sva čakala do zadnjega in pred vstopom v avtobus vprašala ali sva na pravem mestu. Na najino srečo sva bila, izbrala sva si zadnje sedeže in se odpeljala do 30 minut oddaljenega letališča.

Tokratna letalska družba je bila Avianca, s katero sva oba letela prvič. Prijetno so naju presenetile zemeljske stevardese, prijazno so nama obrazložili postopek ter pravila Aviance, ki potnika ne spusti na let, če nima izstopne karte iz države v katero potuje (midva sva karto za Peru kupila ko sva bila na Kostariki). Oddaja prtljage in celoten proces na letališču je potekal gladko, pred vzletom sva pojedla tudi precenjeno kosilo, spila pivo, poplaknila (jaz) dva Persena in se mehkejših nog pravočasno odpravila proti check-inu. Vreme je bilo jasno in počutje posledično nekoliko bolj optimistično, od "leta smrti" v Kostariko si namreč res nisem želela turbulenc, neviht ali zelenih pilotov.

Avianca ni razočarala, vzlet, let in pristanek v Bogoti so bili enkratni, kar je letalski družbi zagotovilo dva nova zvesta potnika:). Proces vstopa v Kolumbijo pa je bil druga zgodba. Pred vrsto za Immigration smo se usuli potniki iz treh letov, vrsta je bila neskončna, štempljali so počasi, midva pa sva imela povezovalni let čez dve uri. Na vrsto sva prišla ko je bil že čas za vkrcavanje na letalo, s potnimi listi sva tekla proti terminalu za notranje lete in presenečena ugotovila da morava ponovno skozi celoten proces pregledovanja potnikov in prtljage. Do najinega gate-a sva prišla 20 minut pred vzletom, zasopla in živčna, nato pa sva ugotovila da let zamuja. Nihče ni omenil zakaj, vsake toliko je kdo od potnikov povprašal kdaj bo odhod in vedno dobil enak odgovor, "čez 20 minut". Odpravili smo se slabi dve uri kasneje, kar je bil problem predvsem zaradi voznika iz hotela, s katerim sva bila dogovorjena, da naju pričaka na letališču. Z drugim letom nisva imela podobne sreče, pilot ni govoril angleško, vse objave so bile v španščini. Opazila sem, da Mitja pogleduje skozi okno in ugotovila, da zunaj divja nevihta. Česa podobnega še nisem doživela, turbulence sicer niso bile hude, vendar je bil pogled na strele čisto blizu okna in krila precej strašljiv! Kratek let je mineval počasi, načela sem pogovor s kolegom na desni, ki prav tako ni najbolj suveren potnik. Obrazložil mi je, da je pilot na začetku razložil, da bo zaradi neviht in turbulenc ubral drugo pot, torej sama sreča da ni govoril angleško, drugače bi morala vase zliti še dodaten liter piva. Pristali smo okrog 1.00 zjutraj, zunaj naju je, skromna potovalca:), pričakal gospod z najinim imenom in oblak kolumbijske sopare - Bievenidos a Cartagena! Odpeljal naju je do prekrasnega hotela, kjer bova bivala nadaljnjih 8 dni pred odhodom v Peru.
Preko bookinga sva pred prihodom rezervirala "ponudbo dneva", prekrasen hotel v kolonialnem stilu Casa Baluarte, za odlično ceno ter možnostjo prevoza iz letališča. V primeru da se kdo odpravlja v Cartageno, je Casa Baluarte nujna izbira!

Hotel leži v boemskem predelu Getsemani, kjer so včasih prebivali kartagenski rokodelci, danes pa se v najini četrti najde kopica prelepih hotelov, zanimivih in zelo urejenih hostlov pred katerimi tičijo potetovirani evropejci, nabor raznolikih restavracij z bolj ali manj avtentičnim ambientom, kjer se lahko poskusijo kolumbijske dobrote kot so arepa (pečeno ali ocvrto koruzno testo) s sirom ali jajcem, ceviche za ljubitelje morske hrane ali rdečega hlastača (haha, google prevod red snapper-ja) s kokosovim rižem ipd., Getsemani pa je tudi raj za ljubitelje ulične umetnosti.

Prvo noč sva spala dobrih 9 ur, kot otroka. Prespala sva zajtrk in se zjutraj še debelo uro prestavljala po postelji in sobi. Raziskovanje je prišlo na vrsto okrog 13.00 ure in takoj ko sva stopila ven iz hotela naju je zadela uničujoča sopara. Domačini se proti slednji borijo z ventilatorji in klimami, ki jih nastavljajo na zimske temperature, prehodi iz trgovin na ulice pa so tako neke vrste recept za infarkt. Cartagena naju je v trenutku popolnoma prevzela. Fotogenično mesto spominja na Havano, polno pisanih hiš, ravno prav podrto, iz vseh koncev odmeva salsa, neskončno veliko skritih kotičkov, restavracij, majhnih prodajalnic itd. Na poti iz hotela sva hodila mimo lokalov, v katerih so budno spremljali nogometno tekmo, midva sva ujela zgolj konec in zmago francozov.
Najin hotel je lociran par sto metrov od mestnega obzidja in starega mestnega jedra, najlepšega predela Cartagene. Turistična jama, številni hoteli, restavracije, bari, trgovine na eni strani, prodajalci sadja, pod palmami speči kolumbijci, pobezljani vozniki in vrvež domačinov na drugi strani, tvorijo osupljivo dinamiko, ki bi jo človek z lahkoto opazoval cel dan. Sprehajala sva se po starem delu mesta, našla kolumbijsko univerzo, poskušala dvigniti denar na desetih bankomatih, se klatila po obzidju, pofočkala v hotelu in pogledala konec nogometne tekme. Popoldan obvezna limetina limonada v parku, zanimiva galerija za pomorščake ter obisk trdnjave Castillo San Felipe de Barajas, locirane na hribu San Lázaro, ki ponuja panoramski pogled na Cartageno. Zgradili so jo španci v kolonialnem obdobju, z namenom varovanja mesta pred teritorialnimi napadi evropskih kolegov. Na utrdbi sva se zadržala dobri dve uri, opazovala mesto, se skrivala po rovih in si ogledala film o kartagenski zgodovini. Sprehodila sva se nazaj do centra, se izgubljala po živahnih ulicah, naletela na ulično predstavo bobnanja in plesa ter večer zaokrožila s pivom v bližnjem lokalu. Vtisov poln dan, Kolumbija pa je vrez posebnega truda prevzela štafeto kot najlepša država najinega potovanja.

Čeprav potujeva, sva pravzaprav na dopustu in temu primeren je tudi najin dnevni oziroma nočni ritem. Spat hodiva pozno, tako da nama je omejitev zajtrka od 7.00-10.00 popolnoma odveč:). Okrog 9.00 ure zjutraj se nama je vseeno uspelo zbrcati na zajtrk, pričakala naju je odprta terasa obdana s palmami, opremljena v domačem stilu Case Baluarte - fotografije družine, naslanjač, vaze z rožami in velik ventilator:). Mlajši gospod naju je posedel in nama ponudil sadje, kavo, sveže stisnjeni sadni sok in umešana jajca. Odlična, sveže pripravljena hrana v lepem ambientu in dan se je pričel obetavno! Vreme je bilo sicer oblačno, kar pa je v prevodu pomenilo bolj znosne dnevne temperature. Po zajtrku sva se vrnila v sobo, pregledala dnevne maile ipd. in se okrog 11.00 ure odpravila na daljši sprehod po starem delu mesta, preden sva se vrnila v hotel zaradi nogometne tekme Hrvaške z  Anglijo.
Po tekmi sva se odločila za popoldanski sprehod, nasproti hotela na ulici prodajajo odlične empanade, ki sva si jih privoščila za lahko kosilo. Čeprav so naju strašili, da je Cartagena drago mesto, čez dan (skupaj) skorajda težko zapraviva več kot 25,00 evrov. Voda na ulici stane 50 centov, 3 velike polnjene empanade 2,00 dolarja, pivo 2,00 dolarja, sveža limonada 50 centov, kosila približno 4,00 dolarje, v restavracijah se seveda zapravi nekoliko več, vendar so cene, v primerjavi z najinimi dosedanjimi stroški, prava pesem. Na poti v mesto sva pomotoma naletela na začetek free walking tour-a, na katerega se je običajno potrebno prijaviti preko spleta. Tura je trajala slabi dve uri, obiskali pa smo vse pomembne znamenitosti znotraj obzidja in izvedeli precej novega o zgodovini in razvoju Cartagene.
Zgodovina pristaniškega mesta na severu današnje Kolumbije sega v 16. stoletje. Hitremu razvoju mesta Cartagene je botrovala predvsem trgovina z Evropo; v kolonialnem času je bila Cartagena strateško pomembno izhodišče za izvoz srebra iz Peruja v Španijo ter aktivno trgovino s sužnji. Mesto je ime dobilo po španski Cartageni (slednja je poimenovana po tunizijski Carthage), danes pa je staro mestno jedro pod UNESCO-vo zaščito. V Cartageni danes živi slab milijon ljudi.
Na brezplačni mestni turi smo se najprej ustavili pri vhodu v staro mestno jedro Plaza de la Paz in kipu španskega konkvistadorja Pedra de Heredie, ki je prvi priplul na območje današnje Cartagene leta 1533. Sprehodili smo se do Plaza de la Proclamación in največje katedrale v Cartageni in naprej do trga Plaza de Bolivar, poimenovanega po Simonu Bolivarju - "osvobojevalcu" petih držav Južne Amerike. V neposredni bližini Plaze de Bolivar je postavljen tudi neke vrste talni spomenik vsem lepotnim kraljicam Kolumbije, z obrazi, imeni in častitljivimi letnicami. Sprehodili smo se tudi do palače inkvizicije, ki je v Cartageni divjala med leti 1610-1811 (torej dobrih 200 let) ter do prve vojaške konstrukcije, ki nudi prelep pogled na modernejši del mesta - Bocagrande ("velika usta"), ki sva ga obiskala naslednji dan. Ulico stran se nahajata trg in samostan Santo Domingo, zgrajen v 16.stoletju, ki je sprva služil kot semenišče, v zadnjih letih pa kot umetniška akademija. Pred samostanom se nahaja kip znamenite zajetne Gertrudis, spomenik Marii Gertrudis Teodori Bocanegra Mendozi, ki se je borila v času mehiške vojne za neodvisnost. Sprehod do Teatro Heredia, prekrasnega gledališča ter do Universidad de Cartagena, univerze, ki po izgledu precej spominja na mojo beneško šolo. Tam sva skupino zapustila in se peš odpravila ob obzidju proti domu. Obzidje je večerno zbrališče ljudi, malce sva posedela, pojedla (pre)stare churrose, uživala v vonjavah morja in mešanici parfumov ter se po obzidju okrog mesta sprehodila do hotela. Cartagena redko spi in najina ulica je ena bolj živih v okolici starega mestnega jedra.

Naslednji dan sem zajtrkovala sama, Mitja se je odločil da bi raje spal. Nespametna odločitev, kajti zajtrk je vsak dan boljši, sveže pripravljen in popolno začinjen:). Plan dneva je bil obisk plaže in predela Bocagrande. Bocagrande je novejši predel Cartagene, znan predvsem po visokih cenah nepremičnin, dolgih peščenih plažah, raznoliki kulinarični ponudbi ter živahni nočni sceni. Pot do Bocagrande naju je ponovno vodila skozi stari del mesta, kjer sva najprej naletela na prekrasno cerkev in konec kolumbijske maše. Od nekdaj imam v tujini navado obiskati cerkve, manjše, večje, vseh veroizpovedi.. (čeprav v domačih logih v celem življenju nisem obiskala niti ene same). Sestavni del konca maše je bila očitno tudi pop pesem, ki jo je mlajše dekle pelo v živo. Mimo pomorskega muzeja naju je pot vodila ob obali, približno 30 minut do pričetka peščenih plaž Bocagrande in belih stolpnic, ki spominjajo na Miami. Ljudi na plaži ni bilo veliko, v najmanj desetih zalivih imajo postavljene improvizirane senčnike, ki jih turistom in domačinom drago zaračunavajo. Na plaži se lahko kupi vse, od rakov, zlatnine, do masaž, osebnih serenad s harmoniko ali reggeatona na USB ključku:).
Plaža ni pretirano čista, temnejši pesek po barvi in trdovratnosti spominja na kostariško Playa Negra (podobno dolgo je trajalo tudi da sva se ga znebila). Sprehodila sva se do konca plaže in se kopala dobre 4 ure. Žal sva se izmenjavala, ker je moral eden od naju paziti na stvari.  Opazovala sem domačine na plaži, otroke, fante, dekleta - kolumbijke so prelepe, dolgi temni lasje, lepa polt in pravilne obline, ki nas evropejke postavijo ob bok bledoličnim škatlam:). Kolumbija skorajda ne pozna navadnih kopalk, pravilo je: manj je vse, in tega se zvesto držijo tudi najmočnejše tetice.
Na končnem rtu sva opazila nekaj srfarjev in kajtarjev ter se pozanimala za cene najema srfa in kajta, ki so žal rasle sorazmerno z našo debato:). Na poti domov sva se ustavila v kolumbijski restavraciji na tipičnem kosilu; riž, rjavi fižol, pečene banane, neke vrste kruh, pečen krompir, avokado in mast. Hrana za junake! Postanek v pristanišču, kjer številne agencije ponujajo izlete na bližnje otočke, do vulkana del Tatumo, Hop on - Hopp off panoramske vožnje ipd. Pozanimala sva se glede cen za izlet do Islas del Rosario in Playa Blanca ter se na koncu odločila za ponudbo, ki je vključevala 8-urni izlet z ladjico, snorklanje med koralami ob Islas del Rosario in kosilo plus počitek na Playa Blanca za polnih 35 dolarjev za dve osebi. Večerjala sva v tipični kolumbijski restavraciji, ki sva jo našla dan prej. Restavracija La Muralla je stacionirana v starem delu mesta, prekrasen ambient s pogledom na žive ulice, salsa in na vrhu restavracije terasa, kjer ima Pina Colada povsem drugačen okus:). Uvod v večerjo je predstavljal pozdrav iz kuhinje - tanko narezan krompir in smetanasta omaka ter sok iz sladkornega trsa z limono. Kolumbijska večerja je bila podobna dnevnemu kosilu; banana, riž, avokado, mast, klobasa, fižol in nekaj malega zelenjave. Po večerji sva se sprehodila po mestu in odvila domov na "zasluženi" počitek.

Naslednje jutro je ladjica iz pristanišča odrinila ob 8.30. Na hitro sva pojedla zajtrk in pohitela do dogovorjene lokacije. Prišla sva med zadnjimi in dobila sedeža, ki bi bila skorajda premajhna za obilnega 8-letnika, kaj šele za stasita 32-letnika:). Ob osmi uri zjutraj sva bila od vročine že popolnoma premočena (nekaj malega je k temu dodal tudi rešilni jopič). Vožnja mimo mangrovov, malih otočkov do prvega postanka - Playa Blanca, kjer smo odložili nekaj potnikov. Pred zadnjim postankom smo se ustavili še trikrat, odložili preostanek ljudi in se odpeljali do bližnjega koralnega grebena na skupinsko snorklanje. Nad pod-morsko floro in favno sem bila popolnoma navdušena! Islas del Rosario (imenovani tudi koralni otoki del Rosaria) so arhipelag, od obale Cartagene oddaljen približno 100 km oziroma 62 milj. Eden od 46-ih nacionalnih parkov v Kolumbiji je bil ustanovljen leta 1988, predvsem z namenom zaščite koralnega grebena, mangrovov ter pripadajočega ekosistema.
Na poti do počitka na Playa Blanca nas je močno premetavalo in zalivalo in do kosila smo bili že pošteno lačni. Ni lepšega kot postreženo kosilo s pogledom na turkizno morje, peščeno belo plažo, palme in sonce:). Na plaži sva se umaknila od ljudi in se v vroči vodi kopala skoraj do odhoda v Cartageno. Zvečer sva spila nekaj piv na robniku na živahni ulici, opazovala domačine in turiste ter priplesala v Havana Club, na koncert kubanske glasbe. Koncert ni razočaral! Na trenutke se mi je zdelo kot da sem ponovno na Kubi, poln klub ljudi, vsi prepoteni od plesa, vrhunska glasba, enkratno vzdušje. Naročila sva Long Island Ice Tea in odplesala v noč.

Pozna noč bi se, v idealnem scenariju, prevesila v pozno jutro, če ne bi v sobi zraven ekipa kolumbijcev zgodaj zjutraj praznovala rojstni dan njihove mame. S hrupom nimava sreče, preostale delovne dni nama družbo zjutraj delata delavca, ki popravljata sosednjo sobo. In s popravljata mislim razbijata, tolčeta, vrtata, skratka povzročata enakomeren in konstanten hrup. Že zgodaj zjutraj sem torej, precej podrta, zujila v strop, medtem ko je Mitja mirno spal. Včasih mu zavidam preprosto življenje:). Po zajtrku sva počivala:), vendar nama ob hrupu ni uspelo, zato sva se odpravila na ulice. Za par minut sva se ustavila in pogledala nogometno tekmo otrok pred cerkvijo, nato sva odvila v stari del mesta in na plažo. Bilo je neverjetno vroče, zato sva kupovala limonado za limonado, preden sva se vdala vročini in odšla nazaj proti hotelu. Popoldne sva preživela v sobi, ker sem se počutila precej slabo, pekla me je zgaga, hkrati sem čutila da se pripravlja zoprna trebušna viroza. Proti večeru naju je zvilo oba in tako sva noč preživela med posteljo in Wc-jem. Zbudila sva se pol ure pred finalom nogometnega prvenstva, pogledala tekmo in popoldne prežvela v sobi, brskala za zalogo rehidracijskih praškov in gledala youtube:). Zunaj je bil prekrasen dan in bilo nama je žal, da ga preživljava zaprta med štirimi stenami.
Žal sva podobno preživela tudi polovico zadnjega dne v Cartageni. Termometer je kazal krepko nad 30 stopinj, midva sva bila precej izmučena od bolezni, tako da sva uspela na hitro odnesti stvari v pralnico na ulici, obiskati second hand prodajalno v zaskvotani hiši brez strehe nedaleč od hostla ter pojesti lahko kosilo v čudoviti kantini Marla Bonita. Lep ambient, najboljša limonada, odlična hrana in najpomembneje, ventilatorji:). Na popoldansko raziskovanje se je Mitja odpravil sam, jaz sem počivala v hotelu. Večerni sprehod, jutri pa je dan odhoda v Limo.

Če povzamem - Cartagena (z okolico) je osupljiva! Prekrasna arhitektura, žive barve, energija mesta in ljudi, glasba, vse omenjeno tvori čudoviti kolumbijski kaos! Kaos, ki je nama predstavljal prekratno in neponovljivo uverturo v Južno Ameriko. Kolumbijo bi priporočila vsakomur, tistimi z pomisleki in dvomi in tistim brez, namreč šele ko je posameznik sredi kolumbijskega vrveža, lahko razume toplo, strastno in živo energijo njenih mest. In čeprav mnogi strašijo glede nevarnosti, sem se sama v Cartageni in okolici počutila bolj varno kot v Seattlu ali celo kostariški Turrialbi.
Edina stvar, ki me je motila, so bile konjske vprege za zabavo turistov. Na moje presenečenje, se je tovrstne zabave posluževalo precej ljudi. Če bi leni turisti opazili vprežene živali, bi najverjetneje opazili tudi, da se njihovo delo ne konča dokler ne zaspi zadnji nadebudni turist, da je delo na žgoči vročini neprijetno vsem (še posebej živalim) in da lastniki konj do svojega vira zaslužka žal niso posebej prizanesljivi. Če je pomen konjske vprege pomoč lenobi, obstaja za krajše razdalje ogromno alternativ, v primeru da se želi poustvariti občutek iz preteklosti, se da enako storiti z dobro zgodovinsko knjigo in če se komurkoli zdi to zabavna izkušnja, je pametnim zabavna Edino, če se zabavajo čisto vsi vpleteni. Torej, bojkot!

Sedaj pa naju čaka čisto nova in drugačna izkušnja. Ko sva planirala najino potovanje, sem se ob idejah o Južni Ameriki spomnila na Alexa, perujčana, s katerim sem potovala po Kubi. Alex dela za agencijo Ravbar in na skupnem potovanju mi je pogosto pripovedoval o domači deželi in sosednjih državah. Odločila sem se, da bi Peru rada doživela z njim, zato sva se odločila, da se pridruživa manjši skupini slovenskih potnikov (ter Mitjevi mami in bratu), s katerimi bomo skupaj prepotovali Peru in Bolivijo. Malo sva živčna, ker sva navajena na svobodo, prosto odločanje in, predvsem, dvojino. Se pa veseliva doživetij ki nas čakajo; trekingov, kolesarjenj, večjih mest in zakotnih vasic, puščav in gorovij, skratka  vseh prekrasnih kotičkov, ki jih ponuja ta del sveta. Hkrati sva vesela tudi, ker imava po koncu skupne poti, možnost ostati, potovati in se vrniti kamorkoli nama paše. Zaenkrat, po skupnem potovanju, planirava Čile, delo v Argentini in obisk Urugvaja, ki bo zaokrožil polovico najine celotne poti.
Pa pojdimo...