Dan odhoda v Cartageni je potekal gladko, dopoldne sva se še zadnjič sprehodila po mestu in posedala v parkih, popoldne pa naju je taksist pripeljal do manjšega kartagenskega letališča. Proces je potekal brez težav, hitro, bilo je malo ljudi, sledni psi so se nama izognili:) in na letalo sva se vkrcala ob 18.00 uri. Let je minil brez posebnih pretresov. Na urejenem letališču v Limi sva doživela šolski primer vstopa v državo, prtljago sva dobila med prvimi, poiskala bankomat in menjalnico ter izstopila iz letališča v maso čakajočih ljudi, med katerimi je bil tudi gospod, ki naju je zapeljal v rezervirani B&B Cusing Wasi v neposredni bližini letališča. Nekaj najlepšega je zagotovo duh nove države, občutek ki ga doživiš ko prideš v neznano okolje, malce treme, pričakovanje, veselje..

Za nastanitev v bližini letališča sva se odločila, ker sva bila naslednji dan dogovorjena s skupino ljudi, s katerimi bomo v naslednjem mesecu skupaj potovali po Peruju in Boliviji, vključno z Mitjevo mamo Nadjo in bratom Maticem. Zajtrk sva pojedla v dnevni sobi lastnikov B&B-ja in se odpravila proti letališču. Imela sva dobrih 5 ur časa, vendar se nama v center mesta, oddaljen dobro uro, ni splačalo, hkrati nisva imela možnosti nikjer pustiti prtljage. Naslednjih 5 ur sva tako porabila za branje, igranje vislic, opazovanje ljudi, kosilo, piva in ostale letališke dogodivščine.

Po snidenju z domačimi in spoznavanju s preostankom skupine, smo se z avtobusom odpeljali do hostla Buena Vista v bližini centra Lime (predel Miraflores). Lima je glavno mesto Republike Peru in šteje 8.8 milijona prebivalcev. Peru je upravno razdeljen na 25 regij (Amazonas, Ancash, Apurimac, Arequipa, Ayacucho, Cajamarca, Callao, Cusco, Huancavelica, Huanuco, Ica, Junin, La Libertad, Lambayeque, Lima, Loreto, Madre de Dios, Moquegua, Pasco, Piura, Puno, San Martin, Tacna, Tumbes, Ucayali) in eno provinco - Lima. Perujsko pokrajino lahko razdelimo na 3 glavne dele; obalna nižina Costa, gorski pas Andov Sierra (Zahodna, Srednja in Vzhodna Kordiljera) ter amazonska nižina Selva.

Lima je na prvi pogled delovala zapuščeno, prašno, ulice pa prepletene z dogajanjem; prodajalci sadja in srečk, zapuščeni psi in promet brez pravil. Pot nas je peljala ob obali, ki se počasi razvija v zabaviščni center Lime. Zaradi velikosti mesta in počasnega prometa smo do hostla potrebovali dobro uro. Naporna pot je terjala davek in nagrado - večerni Pisco Sour, perujsko pijačo, mešanico likerja Pisco ter limetinega soka, sirupa, beljaka, Angosture (alkoholna infuzija etanola, zelišč itd.) ter ledu. Pisco nam je porezal noge, odvezal jezike in prešerne volje smo se odpravili na krajši sprehod po mestu do hostla. Zgodnje bujenje in odličen zajtrk v avtentičnem ambientu sta razpoloženje več kot ohranila, za zajtrk smo dobili mešanico umešanih jajc, avokada, namazov, svežih sadnih sokov ter obilico sadja. Peru je znan kot kulinarični raj, imajo namreč malce manj kot 500 različnih vrst tradicionalnih jedi, katerih rdeča nit so močne začimbe (med drugim se povsod dobi tudi specialiteti - meso alpake in morskega prašička).
Po zajtrku nas je pot vodila mimo piramide Huaca Pucllana, odlično ohranjenih glinenih ostankov administrativnega in ceremonialnega centra v letih med 200-700, mimo Parque Exposition, muzeja umetnosti v parku, kjer se letno predstavijo najboljši perujski umetniki, mimo trga Miguel Grau do glavnega trga Plaza Mayor - najbolj reprezentativnega javnega prostora v Limi (od leta 1988 zaščiten tudi s strani UNESCA), ki ga obkrožajo predsedniška palača (nekdanji dom konkvistadorja Francisca Pizzara), mestna hiša, nadškofova rezidenca in mestna katedrala - impresivna in bogata, lepo ohranjena arhitekturna dediščina. Na ulici se težko izogneš uličnim prodajalcem, ki ponujajo sveže kokine liste, bombone iz koke, mazila, paste topla oblačila in nakit. Ker nismo leni, temveč radovedni, smo nakupili prvo zalogo listov, bombonov in vsega kar se potrebuje za strupene nadmorske višine, ki so nas čakale v naslednjih dneh. Sprehodili smo se mimo prekrasne stavbe Casa de Literatura do katedrale in muzeja El Santuario de Nuestra Señora de la Soledad ter si ogledali muzej Larco, posvečen perujski zgodovini. Po ogledu centra Lime nas je čakalo odlično kosilo, polnjene empanade, piščanec z različnimi vrstami omak, fižol v omaki, bananin čips, riž, pečen krompir, različne vrste solat in sladic. Po kosilu smo se štirje odpravili na sprehod do obale, preden nas je udoben avtobus odpeljal po avtocesti Panamericana do prvega mesta na naši poti - Paracas.

Obalno mestece Paracas leži v regiji Ica in živi predvsem od turizma. Paracas je izhodiščna točka za obisk otokov imenovanih Ballestas ("mali Galapagos"). Skalnati otoki so mala oaza, številni oboki in jame predstavljajo zatočišče za pestro perujsko favno; morske leve, posebne vrste ptičev (kormorani itd.), pingvine in celo morske pse. Otoki Ballestas so bili prvi vizualni šok, ob lepoti, neokrnjeni naravi in bogati zgodovini sem ostala brez besed! Na poti do otočja si je mogoče ogledati znameniti El Candelabro, naravno skalno formacijo v obliki kaktusa, katere izvor do danes ostaja neznanka. Nismo si povsem opomogli od lepot otočja Ballestas preden nas je Peru znova osupnil; v puščavo Atacama smo prispeli v popoldanskih urah, tam pa nas je čakala vožnja po puščavi in sandboarding po relativno strmih peščenih sipinah.
Nič ne zaokroži dneva bolj kot dober obrok in morda degustacija vina ali žganja. V Bodega Tres Esquinas smo se ustavili na krajšem predavanju o pripravi vina in žganja Pisca ter degustaciji sladkega vina Rose, aromatičnega vina Borgona, zelo sladkega vina Amor Tarantel ter dišečih Pisco Acholado, Aggarobina (mlečni) in Pisco Caje. Na poti do naslednje destinacije, mesta Nazce v regiji Ica, je degustacija doprinesla k spancu, v mesto pa smo prispeli okrog 20.00 ure. Krajši sprehod po turistični Nazci, obiskani predvsem zaradi znamenitih črt iz Nazce, iz obdobja Nazca kulture (100 p.n.š. - 700 n.š.), arheološkega centra Cahuachi ter sistema podzemnih vodovodov, ki se imenujejo puquios in so v uporabi še danes. Nazca predstavlja tudi povezavo med Limo in Arequipo (našo naslednjo destinacijo), poleg turizma pa je glavna dejavnost trgovanje, kar za turiste v prevodu pomeni, da te z lahkoto napne tudi kamen.

Naslednji dan je bil možen ogled črt iz Nazce iz letala ali od blizu, na (z lokalnim avtobusom pol ure oddaljenem) opazovalnem stolpu, ki je približno 30 min hoje oddaljen od muzeja Marie Reiche (zgodovinarke in raziskovalke črt iz Nazce, zaslužne za ohranitev pomembne kulturne dediščine Peruja). Nastanek črt iz Nazce, serije geometrijskih oblik (oblike kolibrija, opice, pajka, kita, psa, kondorja itd.) zgrajenih na puščavskih tleh, do danes buri duhove. Za njihovo ohranitev je zaslužno suho podnebje in dejstvo, da so zgrajene iz rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje. Risbe se raztezajo na površini 500 km² med Nazco in reko Ingenio. Like je leta 1939 odkril ameriški znanstvenik Paul Kosok.
Zaradi finančnih omenjitev in smrtnega strahu pred malimi letali oziroma vratolomnimi vožnjami, ki očitno pogosto rezultirajo v bruhanju, sem se odločila za opazovalni stolp. Mitja je kolebal glede odločitve in se žal odločil prepozno, tako da sva si črte ogledala od blizu. Lokalni avtobusi so poceni in odlično urejeni, stoli do udobni prostora je dovolj, časovna shema učinkovita, na avtobusu pa za animacijo vrtijo celo Harry Potter-ja. Avtobus se je ustavil ob opazovalnem stolpu, katerega vstopnina znaša 3 (Novi Sol), kar je približno 1 EUR. Iz stolpa se delno vidi dve risbi, vendar se črte iz ptičje perspektive vidijo neprimerno bolje, predvsem pa v celoti (največja risba kondorja je dolga polnih 270 metrov). Črte od blizu vzbudijo precej vprašanj, predvsem recimo kako je možna njihova ohranitev, globina črt namreč ne presega 15 cm. Sprehodili smo se do muzeja Maria Reiche, v vasici San Jose, muzeja ki je posvečen raziskovalki nemškega porekla, ki se je za ohranitev pomembne dediščine Nazcov borila do svoje smrti leta 1998.
Avtobus do Nazce je bil poln in precej dolgo smo čakali na novega, zato smo ustavili osebno vozilo in se v polnem kombiju perujcev odpeljali nazaj do mesta Nazce. Blizu Nazce je tudi znamenito pokopališče mumij Chauchilla, katerega lokacija je botrovala novemu vizualnemu šoku. Impresivna puščava, obdana s pisanimi gorami služi kot neverjetna kulisa arheološkemu najdišču. Iz pokopališča smo se proti večeru odpeljali na ogled unikatnega sistema podzemnega vodovoda za namakanje, ki so ga razvili prebivalci Nazce pred 2000 leti in potrebam mesta služi do danes. Pred nočno vožnjo do Arequipe smo si ogledali tudi postopek priprave tradicionalne keramike v Jenny Pottery Workshop ter se preizkusili v brušenju in barvanju keramike.
Peru je turistično izjemno razvita država, posebej dobro je poskrbljeno za prevoze. Nočni avtobus do Arequipe je izgledal kot prvi razred Qatar-ja; avtobus z dvemi nadstropji, udobni enosedi, ki se spremenijo v naslanjače, ekrani na vsakem sedežu, tople deke in vzglavniki, hladna večerja in topli napitek, ki ga postreže strežnik, dva šoferja in WC. Vse omenjeno za ceno 40,00 EUR. Zraven pa dobite tudi senčnik, v trendovskih barvah te sezone, haha. Nov blog, stare šale!

Do Arequipe smo potrebovali približno 10 ur, prispeli smo zjutraj in poiskali nastanitev. Arequipa je relativno veliko mesto, leži na nadmorski višini 2200 m, zaradi regijskih migracij pa se mesto približuje milijonu prebivalcev. Izrazita kolonialna arhitektura, posebej osrednji trg in ulice v centru mesta, opominja na obdobje španskih zavojevalcev. Ob prihodu nas je navdušil pogled na gore, ki obdajajo Arequipo in prekrasen vulkan Misti (5800 m).
Mesto ima ležerno energijo, morda se zaradi višine vse odvija nekoliko počasneje - za uravnavanje energije se pridno prodaja kokin čaj (ki se ga dobi tudi v vseh hostlih in hotelih) in sveži kokini listi. Utrujenosti navkljub, smo se sprehodili po mestu, mimo Templo de San Francisco de Asis do glavnega trga Plaza de Armas. Ogledali smo si Monasterio de Santa Catalina ter izvedeli več o življenju nun v kolonialnem času. Monasterio je vreden obiska, pisane ulice in vonj po jasminu obiskovalce popeljejo v zgodovino in čas delovanja samostana. Z bratoma smo se sprehodili do bližnjega parka in se z ladjico popeljali po najmanjšem jezeru (na svetu - vsaj tako se je zdelo). Popoldne smo se odpravili na obisk Alexove družine - perujčana, ki nas tokrat vodi po Peruju in Boliviji. Prisrčen sprejem njegove številne družine, odlična večerja, druženje na terasi s pogledom na Misti, petje himne, izmenjevanje daril in prevoz s taksiji nazaj do centra mesta na večerni sprehod. Za naslednje dni je bilo potrebno vse potrebščine spakirati v manjši nahrbtnik, čakal nas je namreč prvi trek po kanjonu Colca, ki je mene (ne-ljubiteljice hoje v hrib) navdajal z mešanimi občutki.

Avtobus je iz Arequipe proti Colci krenil ob 7.30. Pot nas je peljala mimo naravnega rezervata Salinas y Aguada Blanca, nerealistična pokrajina na 5000 m nadmorske višine. Fotoaparat se je sprožal sam, mi smo ostajali odprtih ust, poleg pokrajine sem namreč prvič videla vikunjo, južnoameriško predstavnico družine kamel, ki živi na visokogorskih travnikih osrednjih Andov. Vozili smo se po samotni pokrajini in visoki planoti ugaslega kraterja, mimo zasneženih gorovij in se ustavili na močnem kokinem čaju, ki je hitro poravnal višinsko razliko. Opazili smo lame, alpake, ovce in kondorje, ki so nas spremljali na panoramski vožnji do kanjona Colca. Zaradi višine so se spremenile tudi temperature in kmalu sem izgledala kot zimska lutka v tekstilni trgovini sredi Brna. Ko smo se pričeli spuščati, smo zagledali mestece Chivay in reko Colca, ki tvori enega najglobljih kanjonov na svetu (soteska globoka 3191 m). V Chivayu smo naleteli na lokalno praznovanje, ples v nošah in prekrasno, turistično neobljudeno perujsko tržnico. Perujčani delujejo prijazno in toplo, so odprti, generalno se za turiste ne zmenijo pretirano in mala tržnica v Chivayu je bila odličen primer perujske avtentičnosti; prodajalke sadja, specalizirani obrtniki, živahne živali in razposajeni otroci, pomešano je bilo vse. Sadje in hrana odlična, nakupili smo zaloge in se odpravili na prvi krajši sprehod po hribu San Antonio (3600 m). Višinska razlika terja čas za prilagoditev in s trekingi se običajno prične počasi oziroma z uvajanjem. Prelepi panoramski razgledi na vasice, gorovja, mimo starih naselbin, pot pa sta nam kazala dva lokalna vodiča in mali vaški beagle, ki je vneto odganjal prašiče, druge pse in vse, ki so nas potencialno ogrožali. Prenočili smo v hotelu La Granja del Colca, lociranem na samotnem hribu, do katerega smo pripešačili, z jutranjim veličastnim pogledom na kanjon.

V hotelu je bilo mrzlo, zato sem ob kaminu dve uri srebala zeliščni čaj. Glede na količino nočnega spanca, sem zjutraj potrdila domnevo da sem vase zlila pol litra močnega kokinega čaja. Odličen zajtrk, kruh z avokadom in svež papajin sok sva z Mitjo pojedla ob oknu hotela, ki je ponujal prekrasen pogled na jutranje žareče vrhove okoliških gora. Kislega obraza in nične energije sem se zbrcala v avtobus, ki nas je popeljal do Cabanaconde, začetne točke trekinga do oaze Sangalle. Pričeli smo s spustom v dolino kanjona, pot je bila precej strma, ozka, do oaze Sangalle smo potrebovali 3 ure. Vedeli smo, da se naslednji dan vračamo po enaki poti do Cabanaconde, kar je zagotovo uničilo del veselja ob pogledu na veličastno naravo. Zaradi strme poti smo hodili počasi, srečevali zariple posameznike, ki so nam eden za drugim zaželeli srečo in opazila sem, da smo nekateri pričeli prestrašeno pogledovati proti vedno bolj oddaljenemu vrhu. Spodaj nas je čakala prelepa oaza, nekaj hišk (material prepeljan na hrbtih okoliških mul, ki morajo žal prenašati tudi obilne turiste), bazeni, restavracija in mir, popoln mir. Po zasluženemu počitku, smo se odpravili na krajšo ekspedicijo do bližnjega mostu in hriba s pogledom na manjša slapova, Mitja in Matic pa sta nas peljala do reke, ki je ob strmih stenah kanjona delovala kot filmska kulisa. V sobi sem bila z Mitjo, Maticem in Nadjo, soba tokrat ni bila dodelana, nismo imeli tuša, WC je deloval po svoje, tla so bila ometana, tako da smo spali oblečeni, pripravljeni na rano jutro.

Vstali smo ob uri, ki je ne priznava nihče od nas. Ob 3.00 je bila zunaj trda tema, nadeli smo si naglavne svetilke in se v mali koloni odpravili proti vrhu. Slišati ni bilo nič, razen sopihanja, stopinj in udarjanja pohodnih palic. Tempo je bil soliden in v eni uri smo prehodili 400 m nadmorske višine. Do vrha smo potrebovali 3,5 ure, zadnji del po svitu je bil za nekatere (vključno z mano) precej zahteven. Reševale so me palice, vendar sem kljub vsem pripomočkom, hodila kot polž. Zaradi dveh neprespanih noči, mrazu in fizičnega napora, sem zbolela in na poti do vrha se je bolezen pričela stopnjevati. Zgoraj kokin čaj, v Cabanconde krepčilen zajtrk in izlet z avtobusom do razgledne točke Mirador, kjer smo imeli veliko srečo in ujeli dva kondorja, ki sta letala blizu nas. Pri naslednjem postanku sem bila v obraz že precej bela, težko sem dihala, zato sem morala trikrat vdihniti čisti alkohol, ki me je presenetljivo streznil. Nato smo si ogledali vasico Jangue in se sprostili v zunanjih termah Puye. Bazeni z vročo vodo, hladno pivo in razbolele mišice so zmagovalna kombinacija. Kosilo smo imeli na tržnici v Chivayu, pri starejši gospe, ki kuha odlično tradicionalno perujsko hrano. Z avtobusom smo se popoldne odpeljali proti Arequipi, kjer nas je ponovno čakal javni luksuzni avtobus, ki nas v desetih urah pripeljal do Cusca. Zaradi utrujenosti in bolezni sem na avtobusu spala kot ubita, na našo srečo, se je voznik sredi noči spomnil kje je gumb za gretje, v Cusco pa smo prispeli po dobrih 10-ih urah.

Cusco je nekdanje središče velikanskega Inkovskega imperija in mestni višek našega potovanja po Peruju. Mesto, ki so ga nekateri imenujejo tudi »popek sveta« ima bogato duhovno in zgodovinsko dediščino. Leži na 3400 m in je jedro inkovske kulture. Leta 1533 so mesto zasedli Španci, ki so porušili in uničili večino pomembnih inkovskih palač in na njihovih temeljih junaško postavili cerkve in samostane. Arhitekrurna značilnost Cusca so tako postale kolonialne zgradbe z inkovskimi stilnimi elementi.
Predmestje Cusca izgleda opečnato, hise so nedokončane, običajno nizka gradnja, sezidane so v hrib, z velikimi odbojnimi okni. Vse je prašno. Ženske na cesti z značilnimi pisanimi culami, v katerih prenasajo marsikaj, tudi otroke, potepuški psi, rejeni vendar zanemarjeni, moški, vsak s svojim opravilom, grafiti ki naznanujejo kandidate prihajajočih mestnih volitev in električne napeljave, podobno konfuzne kot v Vietnamu. Bolj ko smo se približevali mestnemu jedru, bolj je Cusco pridobival podobo urejenega mesta. Do nastanitve smo se sprehodili - hotel Casa de Campo leži na hribu v prijetnem delu mesta, polnem hostlov, hotelov, restavracij in v neposredni bližini glavnega trga. Sprehodili smo se do glavnega trga Plaza de Armas, mimo Plazoleta Espinar in Librerie Cusco do Mercada San Pedro, tržnice, kjer smo nakupili naravno maco, sadje... Tržnica je srce vsakega mesta in tam se z Mitjo vedno počutiva odlično, posebej če na tržnici pripravljajo tudi svežo hrano. Pred ogledom samostana Qorikancha, posvečenega zgodovini inkovske civilizacije, smo se ustavili v kavarni El Muelle de Tono. Po mestu smo se sprehodili do nastanitve, dobila sva sobo s pogledom na Cusco, ki je izgledala kot stanovanje. Hotel ima razgiban tloris, več nadstropij, prelepih teras s pogledom na mesto in prijetno (čeprav mrzlo) atmosfero. Bolezen se je stopnjevala, zato sem popoldne počivala, odpravila sva se edino na večerjo na tržnico (večerjo nama je pripravila zajetna gospa Julianita, z golimi rokami, na umazanem štedilniku - fige za prebavo!) Naletela sva na cesto, ki služi kot odprta tržnica, brez turistov, vse se prodaja na tleh, mimo prodajalk skačejo in se lovijo otroci, klatijo potepuški psi, vrvež ljudi in neverjetna izkušnja. Nakupila sva limete in ingver, ananas in se sprehodila do hotela. Zaradi bolezni sem se odločila, da bom ogled, ki je bil planiran za naslednji dan spustila. Obiskali naj bi posebno Valle Sagrado oziroma Sveto dolino z mestecema Pisac (in Ollantaytambo), kjer ležijo najlepše inkovske ruševine v Peruju. Razgledna steza vodi nad pečinami, skozi predor vse do osrednjih svetišč.

Dan sva tako preživela v najini običajni maniri, spala sva dolgo, pojedla zajtrk, posedala na soncu na terasi in se sprehodila po mestu. V mestu je bilo pestro, 28.julij je namreč dan neodvisnosti in posledično sva naletela na manjšo prireditev, kjer so prednjačili okajeni gospodje, nato pa sva krožila po centru in iskala restavracijo za večerjo. Odločila sva se za Nuna Raymi, restavracijo, ki podpira lokalno pridelavo hrane in tradicionalno perujsko hrano predstavi na modernejši način. Mitja se je zmrdoval nad turistično pastjo, jaz pa sem z veseljem pomakala svoj wonton v 1000 perujskih omak. Lepo sva se spočila, tudi delno pozdravila in se pripravila na tridnevni Inca Jungle trek do Machu Picchu-ja.