Zadnja destinacija letošnjega uradnega šolskega poletja je bil dolgo pričakovan obisk srfarskega kampa Ujusansa na zahodni obali Francije, natančneje v mestu Montalivet https://ujusansa.com/family-surf-camp/.

Do Montalivet-a je možno priti na več načinov, najpogosteje se ljudje, ki kamp obiščejo za en teden, odločijo za let iz bližnjega letališča (Trst, Benetke) do Bordeaux-a ali mesta La Rochelle, kjer se najame avto, do Montalivet-a pa je nato slabi dve uri vožnje. Lokacija je dostopna tudi z vlakom, vlak pripelje do bližnjega mesta Lesparre, mi pa smo se v letošnji roadtrip maniri odločili za 1500 km pot z avtom. Na poti smo bili praktično non stop od druge polovice julija, kljub temu nisem bila najbolj suverena glede pričakovanj vožnje do Montalivet-a in nazaj.

Mitji se je dopust pričel v petek popoldne 21.08., na pot pa smo krenili v sredo 19.08. popoldne. Odločila sva se, da bomo na poti prespali trikrat in tako dnevno vožnjo razbili na 4.5-6h. V sredo popoldne, po službah, sva ekspresno naložila stvari v avto in odpeljali smo se do 4.5-5h oddaljene Brescie. Mitjo sta čakala še dva dneva dela in za animacijo otrok, ko kombiniramo delo in potovanje/dopust, običajno rezerviram hotel, ki omogoča kakršnokoli bližino bazena. Plan je bil, da po zajtrku otroka zamotim do popoldanskega spanca, nato se okrog tretje ure popoldan vsedemo v avto in Mitja preostanek dela opravi po poti.

Pot do Brescie je minila brez posebnih težav, opremljeni smo bili s prigrizki, slušnimi pravljicami, pisalom https://www.zabavnoucenje.com/si/interaktivno-pisalo-kuku, ki reši marsikatero popotniško uro in igračami. Za eno noč sem rezervirala hotel: https://www.hilton.com/en/hotels/vrnbrdi-doubletree-brescia/, ki je tudi sicer na odlični izhodiščni lokaciji za raziskovanje Brescie. Od gora, jezer, gozdov in panoramskih vlakov do vasi, gradov in prefinjenih vinskih kleti v Franciacorti, se provinca Brescia, največja provinca v Lombardiji, ponaša z izjemno raznolikim območjem, ki se razteza od ravnine Bassa Bresciana do doline Val Camonica. Več o mestu, zgodovini in kulturi: https://www.visitbrescia.it/en/.

Po zajtrku smo se z otrokoma podili okog hotela, s seboj smo imeli skejt in poganjalčka, preostanek energije pa smo pokurili v hotelskem bazenu. Sobo smo podaljšali do 15.00 ure, po kosilu smo se odpeljali proti naslednji destinaciji - francoskemu mestu Lyon. Otroka sta za 2-3h zaspala, z Mitjo pa sva (že popolnoma indoktrinirana) kar sama poslušala zgodbo Korenčkov palček, znova in znova in znova...juja, juja. Do Lyona se je zvrstilo cca. 14 cestnin, v skupni vrednosti 100,00 EUR, od katerih je najdražji tunel Frejus, ki povezuje Italijo in Francijo (cca. 50 EUR v eno smer). Vozila sem s kreditno kartico v roki, ker se kar naprej plačuje - z listki za cestnino, brez listka, gospodu, avtomatu, vsakič te preseneti kaj novega. Na poti se je trikrat močno ulilo in po 6.5h smo prispeli do Hotel Lyon Metropole https://www.lyonmetropole.com/en/, s čudovitim pogledom na reko Saône.

Lyon, glavno mesto francoske regije Auvergne-Rhône-Alpes, leži na sotočju rek Rhône in Saône. 2000 let zgodovine ponuja bogat arhitekturni preplet; od rimskega amfiteatra treh Galij (Amphithéâtre des Trois Gaules) ter srednjeveške in renesančne arhitekture v predelu Vieux Lyon (Stari Lyon) do sodobne soseske Confluence na polotoku Presqu'île. Pokriti prehodi med stavbami povezujejo Vieux Lyon in grič La Croix-Rousse. Več na povezavi: https://en.visiterlyon.com/. Tudi ta obisk mesta nam je ušel, ker smo dopoldne preživeli v hotelskem bazenu, popoldne pa smo krenili proti mestu Bordeaux. Petkova pot se je vila mimo čudovitih francoskih vasic, ki bi jih bilo vredno enkrat raziskati brez hitenja, morda s kombijem ali avtodomom. Zdi se, kot da je vse v Franciji urejeno, ceste, cestna postajališča z odličnimi prigrizki, ljudje, manire, vse. Pot se nam je, francoski kulisi navkljub, nekoliko vlekla, najverjetneje se je poznal konec napetega delovnega tedna v kombinaciji s potjo. V Bordeaux-u sem rezervirala frekventni hotel Novotel Bordeaux Lac: https://all.accor.com/hotel/0403/index.en.shtml. To je tudi edini hotel, ki bi ga prihodnjič preskočila.

Bordeaux, biser jugozahodne Francije ob reki Garoni, mesto, ki je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, združuje arhitekturno veličino 18. stoletja s sodobnim utripom in se ponaša z več kot 350 zgodovinskimi spomeniki. Bordeaux slovi kot svetovna prestolnica francoskega vina in obiskovalce navdušuje s svojimi prestižnimi vinogradi, vrhunsko kulinariko in kulturno dediščino. Zaradi nedavne preobrazbe mesta, vključno z znamenitim Vodnim ogledalom (Miroir d'eau) in inovativnim središčem Cité du Vin, si je Bordeaux prislužil sloves ene najbolj zanimivih evropskih destinacij - https://www.france.fr/en/destination/bordeaux/.

Ker smo bili dogovorjeni s prijatelji, smo dopoldne pohiteli na pot proti končni destinaciji, mestu Montalivet https://www.vendays-montalivet-tourisme.fr/en/. Med srfarji znano po svojih popolnih valovih, mesto uživa v privilegirani legi na atlantski obali, stisnjeno med ocean in obmorske borovce. To razmeroma novo letovišče s turkiznimi reševalskimi postojankami, ki krasijo pokrajino, nekoliko spominja na kalifornijske plaže.

Na poti smo se ustavili v mestu Carcans, kjer smo si ogledali samo skate park in pri jezeru Lac D’Hourtin, največjem naravnem jezeru v Franciji: https://www.medoc-atlantique.co.uk/sit/lac-de-hourtin-carcans-7075580/, katerega voda zgleda precej nepovabljivo. Sama vestno spremljam vso ponudbo francoskih podeželskih hišic, ki so naprodaj po relativno ugodnih cenah, v upanju, da se v tretjem življenskem obdobju preselim na francosko podeželje, vrtnarim v velikem slamniku in slikam z akvareli, in hišice v okolici Montaliveta s svojimi pastelnimi polkni, so mojo domišljijo razburkala do te mere, da bi skoraj pričela s prodajo najinega stanovanja.

Zakaj Ujusansa? Ker vedno rada podprem trud slovencev in ker je koncept res dobro zasnovan, s poudarkom na družinskih počitnicah. Drugič, ker zahodne obale Francije še nismo obiskali. In tretjič, ker smo bili dogovorjeni, da se tam dobimo s prijatelji iz Strassbourga, ki sva ju (takrat še dvojina) spoznala v budističnem samostanu na severu Tajske https://cestadolgaletodni.com/2019/01/27/uvod-v-meditacijo-v-budisticnem-samostanu-sredi-gozda/. Od leta 2019 naše število vztrajno raste in sedaj postajajo prijatelji tudi naši otroci.

Sama sebe 100% iluzorno smatram za tip človeka, ki bi lahko živel spontano, dneve preživljal med srfanjem in jogo, brez časovnih, finančnih ali strukturnih omejitev. In vsake toliko moram to preizkusiti v praksi, da se zavem da po začetnih ležernih nastavkih kar hitro pričnem s planiranjem, česarkoli. Komurkoli. Korenine kampa Ujusansa drugače segajo v leto 2000, z ustanovitvijo prvega slovenskega srf kluba. Bistvo družinskega kampa na lokaciji Pine Beach v Montalivetu je, da omogoča učenje srfanja/srfanje tudi družinam z majhnimi otroki. Inštruktorji srfanja nudijo šolo srfanja (teorija, praksa in popoldanska vaja) z več udeleženci ali zasebne ure srfanja, za odrasle in otroke starejše od šest let. Za mlajše nudijo ustvarjalni vrtec, ki omogoča staršem, da se pridružijo šoli ali odsrfajo po svoje. Prostor je delno ograjen in nudi veliko prostora za igro in druženje, zasebna peščena "plaža" med borovci, pingpong miza, viseče mreže in nadkrit del kjer vsak dan pripravijo tri okusne, zdrave in polnovredne obroke. Idealno za vse ljubitelje srfanja in druženja.

Poleg srfanja se je možno  dnevno udeležiti joge, masaž, Pine Beach pa pravzaprav zajema več kampov, ki si delijo skate park, veliko igrišče za otroke in več barov.

V kamp smo prispeli v soboto ob 13.00 uri, kjer so nas prijazno sprejeli, čeprav je check in šele ob 16.o0. Dobili smo velik tipi šotor, skoraj garsonjero, ki mu pripada še manjši tipi šotor za otroka. V večjem tipiju so zakonska postelja, dve enojni postelji, sedežni del in nekaj hrambnega prostora. V bližnjem Aldi-ju smo nakupili nekaj prigrizkov, vendar smo kmalu ugotovili, da ob obilici okusne hrane, ki jo pripravijo v kampu, ne bi potrebovali čisto nič. S prijatelji smo se dobili na plaži Vensac, 2km peščeni plaži, skritimi za divjimi sipinami in visokimi travami, ki jo obiskujejo samo srfarji. Prijeten vetrič, ugodna klima, osvežujoča voda in neskončni pesek. Life is good!

Prvi večer je poskrbljeno za večerjo, ki traja med 19.30 in 21.00. Prostor je zasnovan tako, da se težko izogniš druženju z ostalimi družinami, ki sva jih v naslednjih dneh dobro spoznala. Večinoma smo se našli sebi podobni, starši majhnih otrok v srednjih letih:). Večer je minil ob druženju, spoznavanju in smehu otrok.

V tipijih se spi bolje kot doma, ker so tudi poleti v Montalivetu ponoči temperature hladnejše. Zajtrk nas je presenetil, poskrbljeno je za vse okuse. Ob 8.45 v nedeljo smo dvignili naše neoprene, ker po šoli, ob popoldnevih, na plažo vsak dan za dve uri pripeljejo srfe, ki jih lahko uporablja kdorkoli iz kampa. Prvi dan srf šole se prične v nedeljo, mi pa smo nedeljsko dopoldne izkoristili za obisk mestne tržnice Place du Marche, kjer prodajajo vse od spominkov, hrane, oblek, imajo delujoč zabaviščni park za otroke, svoja dela predstavljajo lokalni umetniki itd. Nedeljsko popoldne smo ponovno preživeli na plaži Vensac, kjer smo se z otročki metali v valove in iskreno ne vem kdo je bolj užival.

Kamp ponuja veliko možnosti za igro z rekviziti, izposojo srfov, koles in skejtov, ponuja kuhalni kotiček za pripravo hrane za najmlajše, pralni stroj za perilo, skratka vse kar potrebuješ na družinskih počitnicah. Zaradi druženja s prijatelji in preteklih neuspelih srfarskih izkušenj na Fuerteventuri, kjer me je besno centrifugiralo, sem se odločila za privat uri, ki sva jih izkoristili skupaj s prijateljico Anne So. Njej je šlo odlično, meni slabše ampak sem na zadnji uri srfanja kljub vsemu uspela ohranit ravnotežje in se pripeljati do obale. Živjo, nov hobi. Zvečer so v kampu pripravili filmski večer z Moano in kokicami za otroke.

Naslednje dni smo preživeli med plažo, srfanjem, igranjem in druženjem. Če zanemarimo ponovno vnetje Karpovega ušesa, za kar smo porabili eno neuspešno popoldne na urgenci v Lesparru in nato precej hitrejši pregled pri zasebnici Lucienne Ramaroson (ki bi jo priporočili, če bi kdo potreboval nenujno medicinsko pomoč), ki nas je v petih minutah odpravila s kapljicami, smo valove dobro izkoristili. Karpo zadnje dva dni ni plaval, je pa veselo sandboardal po peščenih sipinah.

Z Mitjo naju je vrnitev domov vsak dan bolj pekla in kot je po naših dopustih stalnica, ponovno kujeva plane kako življenje strukturirati drugače, morda tako da bi lahko dneve preživljala spontano, na plaži, brez časovnih ali finančnih omejitev:). Jaz pa bi morda svoje tendence po strukturi lahko aplicirala na bolj obskurna dnevna opravila.

Zadnje, sobotno jutro so nas pričakali z zajtrkom, preden smo odrinili na 750 km pot proti Chambery-u, alpskem mestu na jugovzhodu Francije. Ustavili smo se v Chateau Capdet, se založili z vinom, pojedli kosilo v čudoviti srednjeveški vasi Denzenac, ki še vedno ohranja svojo srednjeveško podobo z vijugastimi ulicami, starimi hišami, kritimi s sivo-modrim skrilavcem iz lokalnih kamnolomov in na cilj prispeli ob 20.00. Iz Chambery-a nas je čakalo 850 km proti Ljubljani, ki smo jih uspešno prevozili v slabih desetih urah.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila najinima otrokoma, vrhunskima in potrpežljivima sopotnikoma. Iz zadnjih poti odhajamo polni vtisov, novih izkušenj in novih poznanstev. Kaj lepšega!

Takole, sedaj, ko je festival za nami, lahko napišem nekaj sklepnih misli glede naše prve izkušnje družinsko obarvanega festivala ob Kolpi. Festivala, kjer vse diši po žajblju, kjer so ljudje praviloma odeti v zemeljske tone, kjer večina igra vsaj en obskuren inštrument in objemi trajajo 20s predolgo.

Za obisk festivala sem se odločila konec januarja, namero naznanila Mitji, ki je bil nad obiskom manj navdušen, čeprav sva sedaj po obisku oba soglasna, da se festivalu pridružimo tudi prihodnje leto. Sama sem velika privrženka glasbenih festivalov, vendar se mi je zdel obisk podobnih zadev (dokler sta otroka majhna) prej pobožna želja kot realna možnost.

Guardians pa je zasnovan drugače, poleg res odličnih glasbenih točk, se 5 dni na sedmih različnih odrih in spontanih lokacijah odvija impresiven nabor plačljivih in brezplačnih delavnic, dogodkov, animacij za otroke, predavanj idr. Poleg tega je festival naravnan trajnostno, z vegansko hrano in brez alkohola. Torej smo zjutraj vsi bolj ali manj čili in spočiti.

Pred pričetkom festivala so nas intenzivno zasuli z informacijami - t.i. info pack zajema vse informacije glede prihoda, nastanitve, možnosti in poteka festivala. Slabo 1.5h oddaljena lokacija je strateško izbrana, občina Kostel leži ob čudoviti reki Kolpi, ki nam je tekom festivala nudila hladno zavetje in prepotrebno osvežitev. Mi smo na festival prispeli drugi festivalski dan. Pred vasjo Fara je bilo precej info točk, ki so nas usmerile na parkirišče, nato smo na info točki pokazali karte, prejeli zapestnice in kartico (ki se jo napolni in s katero plačuješ hrano in pijačo na festivalu) in poiskali prostor za šotor, kar je bil precejšen podvig.

Prostori za šotorjenje so razdeljeni na družinski in ne-družinski del, izbira pa je poljubna. Družinski del je bil precej poln, tako da smo po intenzivnem iskanju prostor našli ob parkirišču za avtodome, kar se je pravzaprav izkazalo za vrhunsko izbiro. Potrebno je biti pozoren na izbiro prostora v senci, zaradi otrok morda malce dlje od odrov in ob sanitarijah. Najin šotor Šotor Quick Villa 4 je vrhunska izbira, ker ga sestaviš (in razstaviš) v 30s. Kot proja, čeprav težka začetnika, sva imela šotor s pritiklinami postavljen v 20-ih minutah.

Po postavitvi šotora nas je, mimo jogijskih delavnic, odneslo do glavnega dogajanja in Karpo je kot hipnotiziran odjadral do odra pri Kolpi s precej prijetnim popoldanskim housom. Poiskali smo prostor pri reki in popoldne preživeli med kopanjem, poslušanjem glasbe in opazovanjem plemencev. Nato smo si, kot vsak dan kasneje, privoščili kosilo in večerjo. Plačilni sistem deluje tako, da s kartico na posameznih točkah naročiš in plačaš pijačo/hrano, nato z računom odideš po naročilo. Sistem je malo konfuzen, včasih česa zmanjka, včasih se pokomolčkaš do hrane ampak generalno vse deluje in nihče ne odide žejen/lačen. S kartico se plačuje vse, razen delavnic ali tretmajev, ki se plačujejo direktno ponudnikom.

Noči so bile noro hladne, tako da smo bili polno oblečeni in pokriti. Jutra so bila mirna, vsi nekako lebdijo naokrog, vibe je fantastičen, edini večni minus festivalov so dixi stranišča, ki čisto vsem iz dneva v dan, iz potrebe v potrebo, jemljejo voljo do življenja. Ampak drugače ne gre. Jutro nas je popeljalo naokrog po festivalu in na glavnem odru smo naleteli na https://www.ancestrallmusic.com/, prvega v nizu odličnih djev, ki smo jih slišali v prihodnjih dneh.

Dnevi so se tako odvijali med plavanjem, počivanjem ob reki, obiskovanjem odličnih koncertov in ravno to je verjetno najboljši del Guardiansov za naju, da sva - ne majhnim otrokom navkljub, temveč z njimi - ponovno doživela festivalsko vzdušje. Tudi večerni koncerti in dj seti so bili nova izkušnja, ker ljudje med koncertom in preostankom plešočih ljudi na tleh meditirajo, spijo ali počivajo. In vse to funkcionira.

Festival sta zaključila https://www.awaremusic.art/, vrhunski duo, ki je ustvaril neponovljivo energijo. In čeprav se je izkazalo, da je ta hipijada bolj glamurozne sorte in se večerna oblačila mirno kosajo s tistimi, ki se na višku sezone sprehajajo po hvarski rivi, smo mi (in še marsikdo drug) štiri dni preživeli brez tuša (naša odločitev, ker Kolpa), z umazanimi nohti od zemlje, polni mango lassijev in čudnih čajnih zvarkov. In se tudi tako popolnoma asimilirali v vse dele in dogodke dneva.

Guardians združuje res veliko število različnih ljudi, ki jih pod skupnim imenovalcem (recimo) združujejo podobne vrednote. In čeprav na prvi pogled gola amišna družina nima veliko skupnega z zlato porisano boginjo, ki joga mat nosi s seboj tudi če ne obiskuje delavnic, se na koncu vsi najdejo/združijo, če ne drugje, v vrsti za matcho. Nameni in pristnost gor ali dol, prostora je vsaj v ideji dovolj za vse oblike, kalibre in miselne naravnanosti. To se je še nabolje pokazalo v skupinskemu whatsapp chatu, ki naj bi v času festivala služil interakciji in pomoči obiskovalcem, dejansko pa je prej prostor za polemike, ki jih ne manjka tudi na vibracijsko tako nabitem festivalu kot je Guardians:). Na koncu festivala je tip po imenu Zeno vrhunsko povzel ta vsestranski pluralizem, ki ga je nujno deliti:

GUARDIANS FESTIVAL: AN ETHNOGRAPHIC REPORT FROM A TEMPORARY CIVILISATION IN SLOVENIA

After examining the group chat, it appears Guardians is not technically a festival.

It is a fully functioning micro-state with approximately 700 citizens, no central government, intermittent toilet paper, three Human Design readers, six reflexologists, seventeen people selling workshop tickets, one food truck, an unresolved constitutional crisis concerning donkeys, and a Ministry of Transport consisting entirely of people typing “Anyone driving to Ljubljana tomorrow?”

The extraordinary thing is that within about four days we have recreated every institution of modern civilisation from scratch.

There is healthcare:
“Does anybody have ginger?”
“Does anybody have an egg?”
“Does anyone have thyroid medication?”
“Does anyone know a therapist?”

There is commerce:
“Selling my workshop ticket.”
“Selling two festival tickets.”
“Selling parking ticket.”
“Anyone have a spare sleeping bag?”
“I can give you a Human Design reading for €50.”

Civilisation has existed for forty-eight hours and somehow we already have derivatives markets.

There is infrastructure policy:
“Where are the toilets?”
“Why is there no toilet paper?”
“Where are the showers?”
“Why are there enormous holes beside the tents?”
“Could somebody put lights near the enormous holes beside the tents?”

At some point I fully expected:
> “Good morning beautiful souls

does anyone know when the municipal sewage bond matures?”

And then there is food.
Dear God, the food.
The Guardians food debate has become our equivalent of the Thirty Years’ War.

One faction:
> “The vegan food is beautiful, nourishing and aligned with compassion.”

Another faction, emerging weakly from behind a poke bowl after six days:
> “I would trade my entire ancestral lineage for a cheeseburger.”

Someone asks whether an egg exists.
Someone else asks for ginger.
Someone discovers a food truck.

Immediately the entire tribe begins migrating toward it like wildebeest hearing rumours of protein.

This is fascinating psychologically because nothing reveals the limits of spiritual transcendence faster than being hungry at 10:47 pm.

You may spend the afternoon dissolving the illusion of the separate self.

But if somebody closes the kitchen early:
> “WHO IS RESPONSIBLE FOR THIS?”

The ego has returned.
And it would like hummus.

Then there are the workshops. Every twelve minutes:
“Somatic boundaries workshop.”
“Reflexology.”
“Tarot.”
“Human Design.”
“Embodied movement.”
“Fermentation as ritual.”
“Women’s ceremony.”
“Men’s ceremony.”

“Possibly a ceremony for people who accidentally walked into the wrong ceremony.”

At Guardians, if you stand still for longer than six minutes, someone will approach and offer to recalibrate your nervous system for €40.

But my favourite part of the entire ecosystem is the relationship between radical spirituality and ordinary logistics.

At 10:02:
> “We are all one consciousness experiencing itself through infinite forms.”

10:04:
> “WHO TOOK MY CAMPING CHAIR?”

10:07:
> “Love is the fundamental frequency of existence.”

10:09:
> “Does anyone know if the kitchen is still open?”

10:13:
> “Attachment is illusion.”

10:14:
> “HAS ANYBODY SEEN MY PHONE?”

This, incidentally, is not hypocrisy.
It is humanity.
And actually I think this is the beautiful thing about the group.

We arrive aspiring to become enlightened beings of pure presence and discover that enlightenment still needs a lift to Ljubljana, a charged phone, dry socks and occasionally an omelette.

We also discovered one of the fundamental laws of spiritual communities:

The more peaceful the stated purpose of the gathering, the more spectacularly detailed the argument about how peace should be achieved.

Nobody at a death-metal festival spends twenty-seven messages debating the energetic ethics of applause.

At Guardians:
> “Please honour the sacred container and do not clap between songs.”

And somebody somewhere is presumably thinking:
> “But what if my clapping arises spontaneously from Source?”

This is how religious schisms begin.
There is also a wonderful paradox running throughout the chat.

Everybody came because they wanted to escape modern society.
Within three days we had recreated:
customer service,
public transport,
healthcare,
retail,
housing,
lost property,
planning complaints,
animal-rights activism,
restaurant criticism,
occupational therapy,
parking enforcement,
and Airbnb.

We escaped capitalism so successfully that half the group is now advertising services to the other half.

This isn't a criticism.

It is an extraordinary demonstration of how quickly human beings organise themselves.

Put several hundred strangers in a field and almost immediately somebody becomes the doctor, somebody becomes the taxi service, somebody becomes the restaurant critic, somebody becomes the planning inspector and somebody inevitably announces:

> “I offer intuitive womb remembrance readings.”

Every civilisation needs specialists.
The chat also demonstrates something rather lovely.
Whenever somebody actually has a problem, the group responds.

Lost phone?
People help.

Need medicine?
People search.

Need a lift?
Someone offers.

No sleeping bag?
Someone finds one.

Confused tourist?
Directions arrive.

Someone uncomfortable?
People care.

Behind all the discussions about veganism, parking, workshops and whether donkeys have consented to their employment contracts is an unusually high level of prosocial behaviour.

Psychologically, that is the interesting part.

A temporary community forms astonishingly quickly when people share three things: proximity, vulnerability and a belief that helping one another is normal.

And Guardians has all three.

Most modern cities give us proximity without community.

Festivals temporarily reverse that.

You can ask 600 near-strangers:
> “Does anyone have ginger?”

and somebody replies:
> “Yes ”

Try that in central London and somebody will alert Transport Police.

So underneath the magnificent chaos, there is something genuinely beautiful happening.

Everyone is performing tiny acts of guardianship.
Of people.
Of animals.
Of tents.
Of nervous systems.
Of lost property.
Of the last remaining boiled egg in Slovenia.

And perhaps that is what the festival is actually about.
Not becoming perfectly conscious.
Not agreeing about everything.
Not even successfully locating the singing circle, which apparently migrates around the site according to laws known only to migrating birds.

It is practising the much harder art of being human together while tired, overstimulated, hungry, spiritually activated and unable to find the toilet.

Which may actually be an advanced spiritual practice.

So thank you, Guardians.

We came looking for healing.

We found healing, ecstatic dance, sacred music, thirty-seven workshops, three parking disputes, one philosophical war about donkeys, a black market in sleeping bags and a vigorous investigation into whether an egg still exists anywhere in Slovenia.

And somehow, against all reasonable expectations, it works.

Guardians Festival:

Come for the transformation.
Stay because someone else currently has your tent pegs.

Tale prispevek pišem iz hotelske sobe v mestecu San Giuliano Terme, v bližini Pise, kamor smo prispeli po 11-ih urah poti. Počasi se končuje naše spontano italijansko pohajkovanje, ki smo ga slaba dva tedna nazaj pričeli v toskanskem mestecu Lucca.

Naši poletni plani so bili še junija popolnoma drugačni, ker pa se nam je dopustovanje vztrajno izmikalo in nama statično hrvaško dopustovanje ni posebej dišalo, sva se iz danes na danes odločila, da spakiramo in se z avtom odpeljemo kamorkoli kamor lahko z avtom pridemo v dveh dneh. Odločitev je padla - Sardinija, s postankom v Toskani.

Iz Ljubljane smo se odpravili v popoldanskih urah in v kosu do Lucce porabili slabih šest ur. Otroka sta že prava popotnika in sta pot prenesla skorajda bolje kot midva. Prvo jutro v Toskani smo pričeli z zajtrkom in se odpravili do starega mestnega jedra Lucce, t.i. mesta umetnosti. Eno najbolj slikovitih italijanskih mest se ponaša z bogato zgodovino, odlično ohranjeno arhitekturo in tipičnim italijanskim vzdušjem, ki človeka nemudoma malo umiri, hitro razveže jezik, naelektri brbončice in odpusti prvi Prosecco kar takoj po zajtrku. In takoj naslednjega pri malici.

Mesto Lucca so ustanovili Etruščani, leta 180 pred našim štetjem pa je postalo rimska kolonija. Staro mestno jedro Lucce obkrožajo ostanki utrdbe iz obdobja renesanse, prvotni obrambni namen pa je danes nadomestilo sprehajališče s čudovitimi razgledi na okolico. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja Piazza dell'Anfiteatro, kjer so hiše okoli trga zgrajene v obliki elipse. Tudi sicer mesto ponuja nešteto skritih trgov, več o potencialnih zanimivostih se najde na povezavi: https://www.turismo.lucca.it/en/.

Mi smo se po Lucci premikali s polžjo hitrostjo, se ustavili na kosilu v odlični Da Quartuccio Osteria https://daquartucciolucca.eatbu.com/?lang=en in zavili še do stolpa v Pisi, ki sta ga fanta prvič spoznala v knjigicah Oskar odkriva svet. Vročina in horde ljudi so običajno naša iztočnica za hiter pobeg in naš obisk Pise se je končal tako, da smo se izgubljali po manj obljudenih ulicah (natančneje ulici, ker fanta preverita vsako cestno razpoko), sedeli na stopnicah in jedli sladoled.

Zakaj smo se odločili za trajekt? Ker smo želeli potovati z avtom in se premikati v našem tempu. Možno je sicer tudi leteti, iz bližnjega Trsta ali Zagreba, vendar nam po lanskem letu polnem precej planiranih potovanj paše svoboda spontanih premikov. Možno je rezervirati dnevno ali nočno vožnjo s trajektom iz Livorna do Olbie (pot traja 8 ur) in po doživetem bi se prihodjič najverjetneje odločila za nočno vožnjo, ker pridobiš dodatna dva dneva poti. Karte za trajekt se rezervira preko spletne strani https://www.mobylines.com/routes/ferries-sardinia/, midva sva zaradi dnevnega počitka fantov rezervirala tudi kabino. Počitek je na koncu pasal vsem, cene poti pa so naju pravzaprav pozitivno presenetile.

Trajekt je krenil ob 9.00 uri zjutraj, v pristanišču smo bili 90 minut pred odhodom in sledili oznaki Olbia. Megalomanski trajekt je bil nabito poln, po tem ko smo parkirali avto (do katerega v času vožnje ne dostopaš), se postaviš v vrsto na info točki, počakaš na kartico sobe in se naslednjih 8 ur izgubljaš med barom, restavracijami, na palubi, v otroški igralnici, športnem baru, po hodnikih in v sobi. Pot je minila hitro in v lepi Olbii smo pristali proti večeru.

Na Sardiniji smo nastanitev rezervirali preko Airbnb v mestecu Valledoria na severu Sardinije https://www.airbnb.co.uk/rooms/627093?unique_share_id=ba624d10-123a-4159-97c6-55337881f99a&viralityEntryPoint=1&s=76 in se po branju blogov, smo odločili, da tokrat ne bomo ugriznili v prevelik zalogaj, temveč raje raziskovali radij 80 km okoli naše nastanitve. Čeprav otok ni velik, so poti dolge in vsak del Sardinije ponuja ogromno možnosti raziskovanja, plaž, zalivov, pohodnih poti, naravnih čudes in takih in drugačnih mestec.

Do Valledorie smo potrebovali še 1.5h vožnje in proti večeru prispeli v zaspano in slikovito mesto v italijanski provinci Sassari, ki leži v osrčju zaliva Asinara na severu Sardinije, se razprostira vzdolž kilometrov belih peščenih plaž in skalnatih zalivov, zaradi česar je izjemno priljubljena destinacija za ljubitelje plaž in srfarje. Midva sva se zanjo odločila na podlagi izbora nastanitve, s katero sva zadela terno - čudovito atrijsko stanovanje s prijetno lastnico in ogromnim vrtom.

Valledoria je bila točno to kar sva rabila, precej dober približek najini Fuerti, ki sva jo letos prvič izpustila zaradi drugih potovalnih planov in lanskoletne daljše poti. Turistov je bilo malo, domačini poletja preživljajo ležerno, glasno in predvsem v imenu druženja. Sardinijskih plaž sva se neskončno veselila in tako smo po formalnostih, trgovinah, zajtrkih, spancu idr. in ogledu znamenitosti v bližini Castelarda, skale v obliki slona (za kar sta fanta pokazala enako mero zanosa kot za stolp v Pisi = 0), skočili do bližnje Spiaggia Baia Delle Mimose, ki je postala naša stalnica prihodnjih dni. 3 km dolgo peščeno plažo na jugu omejuje izliv reke Coghinas, obdajajo jo čudovite sipine, porasle s sredozemskim rastjem. Edini moteč faktor obiskanih plaž je dejansko pomanjkanje sence, tako da je priporočljivo s seboj nositi prenosno marelo, ki jo ima vsako sardinijsko gospodinjstvo. Tudi naše.

Naslednji izlet nas je popeljal v prekrasno mestece Castelardo, raziskovanje smo pričeli pri gradu na vrhu hriba, znanem kot Castello dei Doria. Grad, ki je bil v 13. stoletju zgrajen kot rezidenca in utrdba za družino Doria, ponuja prelep razled na zaliv, ki sega od zahodne obale otoka Asinara pa vse do kraja Santa Teresa Gallura na vzhodu. Ogledali smo si Muzej sredozemskega pletarstva, ki predstavlja lokalne tehnike pletenja in uporabljajo za izdelavo značilnih sardinskih košar. Med gradom in parkom Parco Lu Grannadu (ki leži tik pod katedralo) se vije preplet ulic, ki sestavljajo prijetno staro mestno jedro (Centro Storico), z očarljivimi, s kamnom tlakovanimi uličicami. Poletja na Sardiniji so vroča in tako smo opoldanske ure preživljali v stanovanju, tisto popoldne pa smo preživeli na plaži Spiaggia di Lu Bagnu, plaži na severu Sardinije, ki se nahaja le 2,5 kilometra jugozahodno od Castelsarda. Znana je po čistem, zlatem pesku in kristalno čistem turkiznem morju ter velja za priljubljeno obmorsko destinacijo za družine in ljubitelje potapljanja z masko.

Med stotinami plaž, ki na fotografijah vse izgledajo enako, se lahko odločiš zgolj na podlagi priporočil. Včasih uspe, včasih ne. Naš izlet v Porto Torres in do plaže Spiaggia di Ezzi Mannu je bil namenjen otrokoma, ki sta uživala v kristalno čisti vodi. Dnevna pot nas je vodila do opevane vasi Bosa na vzhodu Sardinije. Pot je čudovita, s prelepimi pogledi na sardinijske klife, nekakšen sardinijski Big Sur.

Bosa je resnično edinstvena: je edina vas na Sardiniji, ki se je razvila ob bregovih reke Temo, edine plovne reke v regiji. Mestna zasnova je prilagojena značilni obliki terena; nad mestom kraljuje grad Malaspina, v katerem se nahaja cerkev Nostra Signora de Sos Regnos Altos z dragocenim ciklom fresk iz 14. in 15. stoletja. Značilnost Bose so pisane hiše, stisnjene druga ob drugo, ozke uličice in tlakovane poti, ki sledijo reliefu hriba in stopnišča, ki asimetrično prekinjajo vodoravne poti. V spodnjem delu mesta, ob reki, poteka ulica Corso Vittorio Emanuele, tlakovana z bazaltom in kamnitimi kockami, obdajajo pa jo visoke hiše iz 18. in 19. stoletja. Četrt Sas Conzas priča o tradiciji strojarstva v Bosi in predstavlja kompleks industrijske arhitekture, ki je bil leta 1989 razglašen za nacionalni spomenik. V neposredni bližini naselja, na podeželju, pa stoji čudovita cerkev sv. Petra.

Malce nad Boso se nahaja mesto Alghero, ki smo ga obiskali v zadnjih dneh, na poti pa smo se ustavili v obiskani Spiaggia di Mugoni, edini plaži, ki smo jo obiskali, ki ponuja tudi nekaj drevesnega zavetja pred soncem. Najverjetneje je zato tako popularna med turisti, infrastruktura pa ponuja celo otroško igrišče.

Alghero je eno najbolj živahnih in navdušujočih mest na Sardiniji. Nekdanje katalonsko središče je najbolj znano po slikovitem starem mestnem jedru (skozi katerega smo se zapeljali s turističnim vlakcem), prepletu arhitekturnih slogov in nakitu, izdelanem iz svetovno znanih koral. Območje Alghera vključuje tudi zavarovano morsko območje Capo Caccia – Isola Piana; tam se skriva veličastna morska jama Grotta di Nettuno (Neptunova jama), bogata s številnimi kamninami, ki pa je mi žal nismo obiskali. Alghero je tudi edino mesto, kjer smo uspeli dobiti kosilo, med 15.00 in 19.00 so praviloma vse restavracije zaprte.

Zadnji izlet je bil do mondenega mesta Porto Cervo, ki z vklesanimi granitnimi skalami in morjem, ki se lahko brez zadržkov kosa s tistim na Karibih, predstavlja simbolni kraj obale Costa Smeralda. Za ljubitelje športa je to eno vodilnih središč mednarodnega jadranja, znano predvsem po tem, da je leta 1983 z legendarno jadrnico Azzurra podprlo prvi italijanski izziv za pokal Amerike (America's Cup). Pristanišče leži na koncu naravnega zaliva, ki se razveji v številne manjše zalivčke. V središču mesta se nahaja znameniti trg (piazzetta) z živahnim podhodom in obmorsko promenado, ki ju je v slogu »Costa Smeralda« – slogu, ki je pozneje našel številne posnemovalce – zasnoval arhitekt Luigi Vietti. Kar zadeva športni utrip, je koledar dogodkov izjemno bogat: od aprila do septembra se vrstijo številne prireditve in regate. Vsi ti dogodki ponujajo spektakularen pogled na jadrnice, ki tekmujejo v ozadju otokov arhipelaga La Maddalena (ki bojda predstavlja eno najlepših izkušenj, ki jih lahko doživiš na Sardiniji) ter v zalivih Arzachena in Cala di Volpe. Ob prihodu v mesto je opaziti občutno razliko, deluje kot umetelno zasnovano igrišče za premožne; svetovno znane restavracije, čudovite vile in večimilijonske jahte. In čeprav mesto ni žepu prijazno, je gotovo vredno ogleda. Na poti smo se navdušili nad vasema Badesi in Luogosanto, kjer bi se bilo vredno ustaviti za malce dlje časa.

Zadnje dva dneva smo preživeli v Valledorii, se premikali po okoliških plažah in se počasi pripravljali na odhod. Vtisi obiska Sardinije so lepi, z veseljem bi se nekoč vrnili, vendar za najmanj mesec dni in dodobra raziskali vse kotičke tega raznolikega otoka.

Zadnjo noč pred potjo v Ljubljano smo imeli nastanitev rezervirano blizu Pise, https://www.locandasantagata.it/en/, ki jo priporočamo kot izhodišče za vsa toskanska raziskovanja. Čudovito obnovljen hotel z vrtom in izjemnim zajtrkom nas je pospremil na pot do Ljubljane.

Sardinija, do naslednjič!

Zadnji prispevek iz cikla našega štirimesečnega popotovanja (žal) pišem že iz domačega kavča. Vrnitev ni bila nepredvidena, zgodilo se ni nič dramatičnega, zgolj dejstvo, da je čas za vrnitev v službo, ker se pri Bazi odvija nekaj ključnih kadrovskih sprememb.

Občutki ob vrnitvi so težki, ljubljansko vreme pa jih zadnje dva dni še izdatno poglablja. Z vtisi o poti bom počakala, doživeli smo namreč preveč; situacij, ljudi, kultur in osebnih preobrazb ter mejnikov, da bi jih v tem trenutku lahko nanizala ali strnila. V tem trenutku se bom raje vrnila na sveže spomine na sončni Bali in Dubaj in skušala opisati zadnje dni naše poti.

Petkovo popoldne je bilo naše zadnje skupno popoldne, preden so Oren, Tina in Nomi odrinili nazaj proti Japonski. S cmokom v grlu smo dopoldne preživeli kot običajno in vsake toliko je kdo pripomnil, da težko verjamemo, da se čudoviti skupni čas končuje. Dežja je bilo tisti dan nekoliko več, vendar smo se kljub temu z dvemi motorji odpravili v mesto (Ubud), na pošto, na sladoled v Gelato Secrets, nato pa smo na sprehodu spontano odvili proti enim od številnih riževoh polj, ki obkrožajo Ubud - Subak Juwak Manis Rice Field https://theperpetualsaturday.com/juwuk-manis-rice-field-walk/. Mirno zatočišče v središču Ubuda daje občutek podeželske vasi, posebej lepo pa je ob sončnem zahodu. Tam smo našli tudi našo rajsko hišico, ki bo naša naslednja investicija (bojda je za ustrezno manifestacijo potrebno pisati kar v trdilniku:)).

Naši prijatelji so resni gurmani, z nešteto kulinaričnimi predlogi in tako smo večer preživeli v Sweet Orange Warung https://gingeybites.com/2017/03/sweet-orange-warung-ubud-bali.html, čudoviti restavraciji na izjemni lokaciji, ki prideluje svojo zelenjavo.

Soboto smo izkoristili za skupne opravke, zadnjo masažo in večerjo v bližnjem Warung Tamarin. Prijatelji so se zvečer poslovili, mi pa smo naslednje jutro, po zadnjem skoku v bazen, z voznikom odšli v Kuto v predhodno obiskani hotel Harris Hotel Kuta Bali, ki smo ga najeli za eno popoldne (40,00 EUR) za otroški počitek, preden nas je hotelski shuttle odpeljal do letališča. Procedura je tekla gladko in v pričakovanju sva z Mitjo spila zadnje pivo pred skorajšnjim povratkom domov. Najlepše presenečenje dneva je bila menjava sedežev na letalu, sedeli smo v udobni prvi vrsti neverjetno udobnega, pol praznega Airbusa Emiratov A-380. Zasedli smo polnih 6 vrst, otroka sta od devetih ur leta prespala približno 2/3 in vse skupaj smo zvozili brez težav.

Dubaj je megalomanski in do pulta za immigration smo morali celo na vlak. Prejeli smo SIM, ki omogoča brezplačen internet 24 ur, falcon eye nas je poskeniral, zamenjali smo preostale rupije v dirhame in se prikomolčkali do mestnega taksija. Bivali smo v hotelu blizu letališča, izbranega strateško zaradi kratkega postanka, Copthorne Hotel Dubai https://copthorne-hotel-dubai.h-rez.com/. Receptorju sva se, spričo divjanja otrok po avli, zasmilila in tako smo dobili suito namesto sobe.

Kratka dva dneva v Dubaju sta iz mene ponovno izvabila logistično-načrtovalno pošast in tako smo se po zajtrku odpravili do Jumeriah Beach https://www.visitdubai.com/en/explore-dubai/dubai-neighbourhoods/jumeirah, ene najbolj priljubljenih plaž v Dubaju, ki se nahaja tik ob soseski Jumeriah – idealne za ljubitelje sonca, gurmane in športne navdušence. Po poti smo opazovali resnično impresivne mošeje in neverjetno prostorsko razporeditev modernega Dubaja. Ulice so široke, mesto diha, vsak detajl je premišljen, celo Uber te vozi okrog s Teslami. Čeprav najpogosteje slišimo, da je Dubaj pretirano turističen, nima zgodovine idr. in četudi to do neke mere drži, je mesto resnično dokaz kaj vse se da narediti z dobrim prostorskim planom, nekaj denarja in dosti volje.

Naša naslednja postojanka je bil Museum of the Future https://museumofthefuture.tickete.co/experience/museum-of-the-future-dubai-e909/, ki pa je bil žal zaprt zaradi vzdrževalnih del. Muzej raziskuje človeški potencial in možnosti človeštva za prihodnost. Ob vstopu se prejme vlogo, ki jo je potrebno odigrati, preden se odpravite na pot reševanja svetovnih problemov. Lahko se podate na avanturo v leto 2071, si ogledate prototipe futurističnih tehnologij, obiščete knjižnico DNK, mešano resničnostno rekreacijo amazonskega deževnega gozda in se udeležite predavanja priznanih inovatorjev ali znanstvenikov. Najmlajši bodo navdušeni nad oddelkom »Prihodnji junaki«, kjer lahko sodelujejo z drugimi otroki pri opravljanju misij. Mimo znamenitega Dubai Frame https://www.visitdubai.com/en/articles/surprising-facts-about-dubai-frame nas je pot vodila na opoldanski počitek. Ena najbolj odmevnih značilnosti stavbe Dubai Frame je prozorna steklena pot, ki poteka vzdolž 150 metrov visokega neba Sky Deck. Poleg tega, da je pot inženirski čudež s super ojačanimi steklenimi ploščami, se ponaša tudi s svetovno premiero – tehnologijo tekočih kristalov, občutljivih na pritisk, ki omogoča, da se steklo v trenutku, ko nekdo stopi nanj, iz neprozornega spremeni v prozorno. Ta edinstven učinek naredi potovanje po poti še bolj dramatično.

Popoldne sva rezervirala vodeni sprehod po starem mestnem jedru in tržnicah zlata ter začimb: https://www.getyourguide.com/en-gb/dubai-l173/dubai-old-town-souks-street-food-guided-tour-abra-ride-t303828/?ranking_uuid=e684319d-a3e3-40fd-97ed-1ed5fbddb738&closeTabOnNavigationBack=true. Prvi postanek je bil v traducionalni restavraciji Al Khayma Heritage Restaurant https://alkhayma.com/restaurant/al-khayma-heritage-restaurant-dubai, ki ponuja bogato izkušnjo emiratske kulture in kulinarike. Nam so ponudili datlje in kavo s kardamomom ter žafranom. V Dubaju se restavracija nahaja v zgodovinski soseski Al Fahidi, zaradi česar je del lokalne kulturne dediščine. Dubajska podružnica je prepoznana tudi v Michelinskem vodniku. Sprehod nas je vodil do Al Fahidi predela https://www.visitdubai.com/en/places-to-visit/al-fahidi-historical-neighbourhood, kjer je na voljo več kot 50 "hiš". Ogled se običajno začne v Centru za kulturno razumevanje šejka Mohameda bin Rashida Al Maktouma (SMCCU), ki ponuja kulturno poglobljen ogled okrožja. Med drugimi zanimivostmi sta tudi Simpozijska hiša in Hiša dogodkov, kjer pogosto potekajo kulturni dogodki in dejavnosti ter občinska hiša, ki je izjemen primer tradicionalne dubajske arhitekture. Hiše so bile v preteklosti grajene iz koral, kot vezivo pa so uporabljali kamelje mleko.

Naslednja postojanka je bil obrežni predel Al Seef https://www.visitdubai.com/en/places-to-visit/al-seef, eno najbolj priljubljenih zabaviščnih okrožij v Dubaju, ki leži neposredno ob živahnem zalivu Dubai Creek https://www.visitdubai.com/en/places-to-visit/dubai-creek-harbour. Priljubljena destinacija ponuja očarljivo vzdušje, ki je poklon dediščini ZAE. Z ladjico abra, tradicionalnim lesenim čolnom, ki se v Dubaju v Združenih arabskih emiratih uporablja kot vodni taksi, smo se odpeljali na drugi breg slanovodnega potoka, ki je bil izkopan za podporo večjim plovilom in je ključna značilnost trgovine in prometa v regiji. Zgodovinsko gledano naj bi se raztezal vse do Al Aina in so ga stari Grki imenovali "reka Zara". Tam smo obiskali impresivno tržnico začimb, s pomočjo lokalca ugotovili kje prodajajo najboljše začimbe (trgovina Saffron) in tržnico zlata https://www.visitdubai.com/en/articles/ultimate-guide-to-dubai-souks.

Zadnji dan v Dubaju smo imeli splaniran intenzivno, vendar nismo uspeli nakupiti niti začimb, ker smo se več ur zadržali v Dubai Mall https://thedubaimall.com/, impresivni veleblagovnici, ki ponuja vse od drsališča, megalomanske igralnice za otroke, ki ponuja celo simulator letenja, predela z raznovrstno hrano (po štirih mesecih rezancev in riža smo si privoščili bosanske čevape in predrzni podvig drago plačali naslednji dan:)) in nam najljubšega interaktivnega Art Museum https://dubai.artemuseum.com/. Vrhunsko doživetje, ki ponuja celo izkušnjo t.i. žive skicirke, kjer otroci barvajo risbe, ki nato oživijo v zgodbah na platnu.

V sredo nas je čakal jutranji 6-urni let v Slovenijo z Fly Dubai. Sedeli smo na edinih sedežih brez možnosti naklona, brez prostora za noge, tako da se je pot precej vlekla, so nas pa ob pristanku pričakali vsi starši, kar je bilo čudovito presenečenje. Od prihoda dalje se družimo, zabavamo, otroka uživata v starih novih igračah in držimo pesti, da nas bo jetlag kmalu spustil. Večinoma pa sanjarimo o balijskih dnevih in snujemo plane za svetlo prihodnost:). Do naslednjič!

Tokratni zapis začenjam s težjim srcem, ker se (pre)hitro približuje konec našega skoraj 4-mesečnega popotovanja. In če se tesnoba zaradi vrnitve veča, jo je zagotovo v veliki meri omilila čudovita izkušnja našega spoznavanja z Indonezijo. Slednja me v ideji spremlja že nekaj časa in morda bi se v drugačni zasedbi ali v preteklosti za indonezijski uvod izbrala kakšnen drugi otok, je v družinski zasedbi Bali verjetno najprimernejša izbira za spoznavanje indonezijske kulture. Lokalno življenje se na popolnoma nevsiljiv način prepleta z izjemno turistično infrastrukturo, ki zadovolji še tako zahtevne popotnike. Bodisi gre za kulinariko, zgodovino in kulturo ali raziskovanje čudovitih manj obljudenih kotičkov, Bali nikogar ne pusti ravnodušnega. Mi pa smo imeli srečo in Bali spoznavali s prijatelji, tako rekoč balijskimi veterani.

Indonezija, država, ki se nahaja ob obali celinske jugovzhodne Azije v Indijskem in Tihem oceanu je najbolj naseljena država v jugovzhodni Aziji in četrta najbolj naseljena država na svetu. Leži na arhipelagu, ki leži čez ekvator in se razteza na razdalji, ki je enakovredna osmini Zemljinega obsega. Njene otoke lahko združimo v Velike Sundske otoke Sumatra (Sumatera), Java (Jawa), južni del Bornea (Kalimantan) in Celebes (Sulawesi); Male Sundske otoke (Nusa Tenggara) na Baliju in verigo otokov, ki poteka proti vzhodu skozi Timor; Moluke (Maluku) med Celebesom in otokom Nova Gvineja in zahodni del Nove Gvineje (splošno znane kot Papua). Glavno mesto Jakarta se nahaja blizu severozahodne obale Jave. Indonezijski arhipelag predstavlja eno najbolj nenavadnih območij na svetu: obsega pomembno stičišče Zemljinih tektonskih plošč, se razteza čez dve favnski območji in že tisočletja služi kot stičišče ljudstev in kultur Oceanije in celinske Azije. Ti dejavniki so ustvarili zelo raznoliko okolje in družbo, ki ju združuje dovzetnost za seizmično in vulkansko aktivnost, bližina morja in vlažno tropsko podnebje.

Indonezija je bila prej znana kot Nizozemska Vzhodna Indija in čeprav Indonezija ni postala uradno ime države vse do osamosvojitve, je ime že leta 1884 uporabljal nemški geograf (domneva se, da izvira iz grške besede indos, ki pomeni »Indija«, in nesos, ki pomeni »otok«). Po obdobju japonske okupacije (1942–45) med drugo svetovno vojno je Indonezija leta 1945 razglasila neodvisnost od Nizozemske, njen boj za neodvisnost pa se je nadaljeval do leta 1949, ko so Nizozemci uradno priznali indonezijsko suverenost. Šele ko so Združeni narodi (ZN) leta 1969 priznali zahodni del Nove Gvineje kot del Indonezije, je država dobila sedanjo obliko.

Za Bali smo se, kot rečeno, odločili, ker sedaj potujemo v štiričlanski zasedbi, ker smo o Baliju slišali same pozitivne vtise in ker smo želeli videti prijatelje, ki Bali poznajo kot svoj žep in naše popotovanje skorajda zaključiti v nekoliko bolj ležernem in uživaškem stilu. In to nam je uspelo.

Čisto prve vtise sem na kratko strnila v prejšnjem zapisu, sedaj ko smo Ubud in okolico spoznali nekoliko bolje, lahko z gotovostjo zatrdim, da je Bali z eno besedo: hedonizem. In če nas je na začetku presenečalo dejstvo, da je Ubud skupek popolnoma naseljenih ulic z norim prometom brez posebne strukture ali središča, smo postopoma spoznavali kaj vse Ubud ponuja. In ponuja ogromno. Med nasičenimi ulicami, polnimi trgovin in restavracij, se nahajajo čudoviti templji, v množici turistov in domačinov in resnično divjega prometa, se lahko hitro znajdeš v mirnih uličicah polnih lokalnih ritualov in vrveža. In to nas je tudi najbolj presenetilo, avtentičnost se zaradi turizma ni izgubila, Bali ohranja prvinskost, mirnost in čarobnost.

Pretekli meseci so bili intenzivni in tako smo z balijskim tempom zadeli terno. Dopoldneve smo preživljali med počasnimi zajtrki, uživanjem v bazenu in druženjem. Po veselem snidenju v petek smo sobotno popoldne preživeli med raziskovanjem Ubuda https://www.nowbali.co.id/a-brief-history-of-ubud-cultural-and-spiritual-heart-of-bali/, živahnega mesto sredi otoka, obdanega z neskončnimi zelenimi riževimi polji, zibajočimi se palmami in slikovito džunglo. Prvo večerjo smo si privoščili v odlični restavraciji Liap Liap https://www.liapliap.com/ v središču Ubuda.

Drugo popoldne smo si med otroškim počitkom privoščili masažo na dom in postalo nama je jasno, da je življenje na Baliju življenje, ki bi ga morali živeti doma. Popoldne smo se odločili za obisk korejske restavracije Korean BBQ Moggumung https://moggumung.id/, kjer smo manevrirali med vročimi žar ploščami in divjimi otroci, spoznali pa smo tudi švicarja z dvema mlajšima punčkama, ki mu je smiseln korak selitve na Bali uspel in z družini v Ubudu živi že nekaj let. Beseda je dala besedo, počasni sprehod pa ponovno snidenje v reggae baru, kjer smo se starši dodobra spoznali z indonezijskim žganjem Arak https://finnsbeachclub.com/guides/bali-arak/, destilirano alkoholno pijačo, narejeno iz fermentiranega soka kokosovih cvetov sladkornega trsa in žitaric ali sadja. Balijski arak je narejen iz fermentiranega soka kokosovih dreves ali palm. Vsebnost alkohola se giblje od 20 % do močnih 50 %.

Spoznavanje smo nadaljevali doma, noč je bila kratka, otroci zjutraj zgodnji in mi bledični. Za spokoritev smo si tisti dan izbrali vegansko restavracijo Moksa https://moksaubud.com/. In čeprav dominantno klientelo predstavljajo jogisti s pravilno držo odeti v bež tone, razumemo pomp okrog veganske hrane. Hrana je bila izjemna!

Naslednji dan je uživaštvo terjalo davek, eden od borcev si je pridelal eno od mnogih balijskih trebušnih viroz, ki ni pojenjala dva dni, simptomi pa so se vlekli skoraj do konca naše skupne poti. Na raziskovanje Ubuda smo se tokrat odpravili v skrčeni zasedbi in ponovno nas je očarala čudovita balijska arhitektura. Po tajskem zlatovju, je preprostost balijske arhitekture pravi balzam za oči in dušo. Temelji na stoletnih hindujskih verovanjih, tradicionalne balijske hiše, palače in templji so zgrajeni znotraj kompleksa (pekarangan), ki vključuje več struktur, namenjenih različnim funkcijam, od verskega čaščenja do družinskih srečanj. Postavitev in zasnova stavb se držita Asta Kosala Kosali, tradicionalne arhitekturne filozofije, podobne načelom feng šuija. Ta balijski sistem zagotavlja, da je vsaka stavba usklajena z naravnimi silami, ki ohrani harmoničen pretok energije. Vse strukture morajo spoštovati smer kaja (proti goram), ki velja za najsvetejšo smer, medtem ko kelod (proti morju) simbolizira nečistost. Za Balijce umetnost gradnje torej vodijo starodavna načela, ki ohranjajo harmonijo z edinstvenim energijskim tokom Balija.

Balijski dom je zasnovan tako, da podpira in krepi tradicionalni skupni življenjski slog, kjer je spoštovanje starejših in širše družinske strukture temeljnega pomena. Vsako družinsko naselje ali pekarangan je premišljeno organizirano tako, da sprejme več generacij, ki živijo skupaj v harmoniji. Ključni paviljoni so razporejeni namensko: glavni spalni paviljon, pogosto rezerviran za glavo družine ali spoštovane starešine, krepi kulturno spoštovanje starešine. Drugi paviljoni služijo različnim funkcijam – za sprejemanje gostov ali za slovesnosti – ustvarjajo prostore, ki spodbujajo družinska srečanja, obrede in vsakodnevno interakcijo ter spodbujajo močan občutek povezanosti in skupnosti. Tovrstna tradicionalna arhitektura ustvarja življenjski slog, kjer je skrb drug za drugega, zlasti za starejše, vtkana v vsakodnevne rutine, kar spodbuja naraven tok podpore, spoštovanja in enotnosti.

Otrokom smo želeli pokazati tradicionalno predstavo balijskega plesa Janger https://dijiwasanctuaries.com/magazine/top-balinese-dances-and-where-to-watch-them-live-2025-updated-history-tickets-schedule-duration-and-locations, družabnega plesa, ki poudarja mladostnost in vesel duh skupnosti med najstniki. Izvaja se v parih: plesalke se imenujejo Janger, plesalci pa Kecak (ali Kecak Janger), ki sedijo s prekrižanimi nogami v krogu. Med predstavo obe skupini izmenično pojeta v slogu klica in odziva z uporabo Janger napevov, kar ustvarja glasbeni vokalni dialog. Pesmi in gibi odražajo srečo mladosti – polni smeha, preproste romance in prijateljstva. Čeprav nekatere predstave vključujejo odlomke kratkih zgodb (z liki, kot je Arjuna ali ljudske zgodbe), je glavni poudarek plesa Janger na izražanju veselja in enotnosti.

Torkovo dopoldne smo izkoristili za obisk templja Goa Gajah z našim voznikom Wayanom, ki so nam ga skorajda dodelili ob najemu hiše.  Goa Gajah tempelj je znan tudi kot "slonja jama" in leži v vasi Bedulu. Zaznamujejo ga grozeči obrazi, vklesani v kamen, za katere velja, da odganjajo zle duhove. Glavna figura je velikanski obraz z zevajočimi usti, ki predstavlja vhod v podzemlje. Zgodovina templja je negotova, vendar naj bi bil zgrajen kot prostor za duhovno meditacijo, najverjetneje s strani hindujskih duhovnikov, ki so ga ročno izkopali, da bi ga uporabili kot puščavniško hišo. Ime templja ostaja skrivnost, vendar njegova zgodovina in pomen nista; kompleks vsebuje tako hindujsko kot budistično podobo, jama pa vsebuje lingam in joni, simbol Šive ter podobo Ganeše. Ob reki so vklesane podobe stup in čatre - podob budizma. Tempelj je umeščen v čudovito zeleno tropsko kuliso, ki nam je, skladno z deževnim obdobjem, postregla tudi z obilico dežja. Popoldan smo se odpeljali do Buddha Garden Warung restavracije, v neposredni bližini inštalacije Hikaria https://hikaria.id/, katere tema je animizem – prepričanje, da je vse življenje. Duhovi, ki prebivajo v drevesih, rekah, vetru in rožah, ter varuška božanstva otoka so oživljeni z digitalno umetnostjo, kar ustvarja fantastično izkušnjo, kjer se prepletata narava in tehnologija.

Ko smo bili zdravstveno vsi dovolj krepki, smo se odločili za celodnevni izlet do predela Balija imenovanega Sidemen https://finnsbeachclub.com/guides/bali-sidemen-guide/. Del vzhodnega Balija je popolnoma neokrnjen in bojda spominja na Ubud iz zgodnejše dobe, preden je postal splošno priljubljena destinacija. Sidemen, ki se izgovarja si-da-men, je ime lokalne vasi in precejšnjega območja vzhodnega Balija. Vas Sidemen obdajajo doline, riževa polja in riževe terase in goro Agung. Je del okrožja Karangasem in je pravzaprav najmanjše okrožje v okrožju (ostala so Rendang, Manggis, Karangasem, Abang, Selat, Bebandem in Kubu), v njem živi približno 40.000 ljudi (po oceni na podlagi popisa prebivalstva iz leta 2020), ki so razporejeni po 10-ih lokalnih vaseh.

Sprehodili smo se po krožni 3 km dolgi poti čez riževa polja, jedli v bližnjem warung-u, nato pa smo si ogledali še čudovito vasico, polno lokalnega življenja s preprostimi hišami, petelini, čudovitimi, ponekod zapuščenimi templji in t.i. Rumenim mostom, v bližini katerega se je možno udeležiti celo delavnice srebra.

Po osmih dneh smo si končno izposodili dva motorja in se odpeljali do slapa Kanto Lampo Waterfall https://kantolampo.com/, poimenovanega po drevesu Kanto Lampo, pomembnega dela balijske kulture in hundujskih obredov. Drevo simbolizira globoko povezanost otoka z naravo. Ime slapa odraža tradicijo spoštovanja naravnih elementov in poudarja vez med zemljo in duhovnostjo na Baliju. Obisk slapa Kanto Lampo ne ponuja le dih jemajočega razgleda, temveč tudi priložnost, da doživite edinstveno harmonijo narave in kulture, v smislu množice ljudi, ki v vodi čaka tudi po 1h na vrsto, da lahko pred slapom pozira v vrsti fitneserskih in instagramabilnih poz, katerih naratorji so lokalni prebivalci. Nam je omenjeno predstavljalo predvsem vir neskončne zabave, redkokaj namreč zabava tako kot tuja nečimrnost.

Z motorjem smo se odpeljali še do slapa Taman Sari https://www.ubudcenter.com/taman-sari-waterfall/, precej manj obljudenega slapa, kjer si je del ekipe privoščil kopanje. Večer smo preživeli v proslavljanju izjemnega mejnika, ki ga je dosegla moja Baza v času naše odsotnosti, v restavraciji CasCades https://www.cascadesbali.com/.

Približuje se konec naše poti, delo neumorno kliče, v nedeljo tako letimo v Dubaj, preživimo tam dva dni, prihodnjo sredo pa nas čaka pot v Ljubljano. In čeprav se radi vračamo domov, priznamo, da je občutek nekoliko strašljiv.

Upamo, da bo pristanek miren.

Našo pot v Indonezijo smo premaknili za par dni, se prepričali da smo zdravstveno čili in zreli za pot in zadnje dni na Tajskem preživeli kot v starih časih. Sončni petek smo izkoristili za sprehod po Krabiju, za katerega sem bila v preteklosti mnenja, da je zgolj odskočna deska za obisk južnih tajskih otokov. Tokrat smo si za Krabi vzeli več časa in ugotovili, da je mesto prijetno, obvladljivo in ponuja nekaj možnosti za raziskovanje.

Sončni petek smo izkoristili za sprehod po mestu. Od prihoda sva želela obiskati nastanitev, kjer sva bivala v preteklosti in pot nas je peljala do Chao Fah Pier, od koder so možni izleti z ladjico mimo čudovite pokrajine, otočkov mangrovov in impresivnih skalnatih formacij. Ob reki smo se sprehodili do Krabi River marine ter nazaj do pomola Chao Fah in nočne tržnice Krabi Night Market, ki smo jo od petkovega dne obiskali skoraj vsak dan.

Ko smo se zbudili v sončno soboto, se nam je sreča z vremenom zdela že skoraj neverjetna in ker sreče ne gre jemati zlahka, smo dopoldne izkoristili za obisk znamenite Ao Nang plaže https://www.seenicwander.com/ao-nang-beach-thailand/, znane po osupljivi pokrajini z belim peskom, čisti vodi in apnenčastih pečinah ter živahnem družabnem okolju in priročnem dostopu do bližnjih otokov z dolgimi čolni.

Najbolj znana tržnica v Krabiju je Krabi Town Night Market, kjer smo si radi privoščili kosilo, lokacija pa je odlično izhodišče za obisk templja Kaeekorawaram https://www.lonelyplanet.com/thailand/andaman-coast/krabi/attractions/wat-kaew-korawaram/a/poi-sig/1525594/357601, pogosto imenovanega "beli tempelj". Budistični tempelj, znan predvsem po svoji beli fasadi in kompleksno zasnovani arhitekturi, je danes delujoč samostan in izobraževalni center z barvitimi freskami v notranjosti in sodobno ulično umetnostjo vzdolž 120-metrske poti do templja, ki ponuja mešanico tradicionalne in sodobne kulture.

Ponedeljkovo dopoldne smo izkoristili za obisk HTMS Lanta Museum https://museumships.us/thailand/lanta, ki se žal odpre vsak dan ob 13.oo uri, tako da smo si znamenito muzejsko ladjo ameriške mornarice, ki danes služi kot izobraževalna atrakcija ogledali zgolj od zunaj.

Počasi smo se začeli pripravljati na težko pričakovani premik na Bali. Na spletni strani https://www.gov.si/drzave/indonezija/ smo pridobili vse potrebne informacije za vstop v Indonezijo in uredili vizo (ki jo je možno urediti tudi na letališču), carinski t.i. e-arrival card (kodo poskenirajo ob vstopu v državo) ter plačali turistično dajatev, ki je nihče ni preveril. Še zadnjič smo obiskali tudi bolnico, tokrat preventivno zaradi Karpovih težav z ušesi, ker pa mi ne bi bili mi, če ne bi nekdo vsaj malo zdravstveno usahnil, je tokrat antibiotik ponovno dobil Mitja. Ole!

Za tolažbo smo se po obisku bolnice odpeljali do Noparathara Beach https://www.krabi-tourism.com/post/nopparat-thara-beach, lokalno znane tudi kot Klong Haeng ali »suha reka«, kar se nanaša na razdaljo umika vode ob oseki. Klong Haeng je tudi ime vasi, ki je najbližje plaži, oddaljena približno 700 m. Ime Nopparat Thara je plaža dobila po lokalnem narodnem parku, ki naj bi mu pripadala večina obalnega območja, vendar so, kot se spodobi, v zadnjih 2-3 letih posekali večino dreves, na njihovem mestu pa so postavili hotele in nakupovalne centre.

Sreda je bila dan odhoda, ob 7.00 nas je pred hotelom Riverfront Krabi Hotel https://www.riverfrontkrabihotel.com/ pobral taksi in nas odpeljal do letališča. Procedura odhoda zajema vse kar zajema procedura prihoda, vse skupaj pa je potekalo precej gladko, ker je bilo letališče zjutraj čisto prazno. Tokrat smo leteli s Thai Airways thaiairways.com, prvo letalsko družbo, ki ni nizkocenovna, kar se je na kvaliteti leta precej poznalo. Iz Krabija do Balija smo imeli dva vezana leta, s postankom v Bangkoku. V BKK so nas pričakali za transfer, do vrat smo prispeli pravočasno za boarding, letalo je bilo skoraj prazno in 4 ure leta smo preživeli v udobnih sedežih s spečima otrokoma. Morava priznati, da naju je let opogumil za dolgo pot domov.

Bali ima zagotovo najlepše letališče, kar smo jih videli. Zaradi otrok smo bili v hitri vrsti za vstopno proceduro, nato pa smo se peš sprehodili do hotela Harris Hotel Kuta Bali https://harrishoteltuban.com-bali.com/id/, ki nam je postregel celo z brezplačnima picama in hladnim čajem. Hotel je prijeten, ima bazen, dober zajtrk z domačim kruhom, svežim pasijonkinim jogurtom, sobice so sicer nekoliko bolj skromne, vendar je hotel kljub vsemu odlična postojanka pred ali po daljšem letu. Takoj smo se počutili kot doma, k temu je v veliki meri pripomogla iskrena prijaznost in gostoljubnost Balijcev.

Naslednji dan smo bili dogovorjeni, da nas pobere voznik Ketut, ki so nam priporočili prijatelji s katerimi smo bili dogovorjeni za snidenje v Ubudu. Slabi dve uri kasneje smo prispeli v Ubud, v čudovito vilo Suka Sawah https://www.villasukasawah.com/, kjer so se začele naše 10-dnevne balijske počitnice. Prvi večer smo sreči ob snidenju primerno poveseljačili in neskončno se veselimo raziskovanja Balija, v katerega smo se precej hitro zaljubili.

Kaj naj rečem, Koh Phangan je bil (predvsem) v znamenju dežja. In to ne rosenja ali občasnih nalivov ampak enega samega dolgega naliva. Deževalo je ponoči, deževalo je podnevi in glede na število turistov na otoku, so tovrstne vremenske razmere najverjetneje prej smola kot pravilo.

Pred prihodom na otok sem se pripravila, si označila kaj si bomo ogledali, naredila plan https://nomadmum.com/best-things-to-do-in-koh-phangan-2/ in družno smo se doživetij na otoku resnično veselili. Planirali smo ogled celotnega otoka, skritih in manj skritih plaž, slapov, ogled tekme tajskega boksa, trening boksa, obisk številnih otroških igralnic in knjigarn, dobrih restavracij itd. Večina omenjenega je bila nedostopna ali zaprta zaradi vremena in tako smo na otoku dodobra raziskali samo radij 500 m okrog naše nastanitve. Svetla točka našega obiska Koh Phangana je bilo edino dejstvo, da smo imeli v naši hiški dovolj prostora, da smo deževne vremenske razmere prenesli relativno dobro. Manj sreče so imeli sosedi v čudovitih bungalovih tik ob plaži, ki so vsako jutro nemo zrli v nebo in morje in po rokah do večera premetavali telefone. Ali drug drugega.

Dneve smo tako preživljali doma, na plaži in v trgovini, ki je bila vrhunec večine naših dni. V večjem nakupovalnem centru Big C imajo tudi otroško igralnico, kamor sva peljala otroka pogosto presekat kulminirajoče domače ozračje. Petkovo popoldne nam je postreglo s krajšo pavzo od dežja in hitro smo poiskali songthaew taksi ter se odpeljali do plaže Zen, ki je znana po petkovih večerih z bobni. V prevodi to pomeni, da se na plaži zberejo turisti in domačini s svojimi bobni, naredijo krog in igrajo/plešejo dokler jih je volja.

Dan je bil dnevu enak, po zajtrku smo naredili domačo igralnico in noreli do kosila, ki smo ga običajno naročili kar v bližnjem lokalu na plaži. Pogosto nas je na naši terasi presenetil tujec, ki je uravnaval ph bazena, spet drugi dan nekdo ki je neumorno vrtal v zunanjo steno in skušal namontirati gasilni aparat in to so bile pravzaprav edine dopoldanske spremenljivke. Po popoldanskem počitku smo postavali na dežju na plaži, se spet igrali, navajali na kahlo, poslušali glasbo, se včasih skregali, gledali risanke in tako dalje.

V ponedeljek je za kratek čas posijalo sonce in Mitja je s Karpom preizkusil sup, sprehodili smo se do trgovine, nabrali novih 15 komarjevih pikov in sanjarili o tem kaj vse bomo naredili popoldne. Popoldne smo nato, zaradi močnega naliva motrili izključno naše stene in streho, ki so pričele puščati in nam življenjski prostor tisti dan prikrajšale še za kavč.

Karpo trenutno prejema antibiotik za svoje "plavalsko uho" in počasi imamo dovolj teh zdravstvenih štafet. Lagala bi, če bi trdila da tukaj in tam ne posanjarim o domu in domači zdravstveni oskrbi. Na otoku so nas, med zadnjim nočnim obiskom bolnice, napotili na Krabi do ORL specialista, naše bivanje na Koh Phanganu smo tako zaključili nekoliko prej kot pričakovano in se v četrtek zjutraj odpravili na celino. Premik je (vsaj meni) dobro del, nikakor se namreč nisem navadila na sicer simpatično, vendar hudo vlažno hišo, na deljenje postelje z mini mravljicami, na obrabljene posode, zlato srebrn kancerogeni pribor in zvest vonj po sifonu.

Naš dom v Krabiju je ponovno Riverfront Krabi hotel, kjer upamo na boljše novice glede Karpovega zdravja. Naša naslednja in zadnja destinacija na tem potovanju pa je Indonezija, natančneje Bali, kjer bomo prvi del meseca preživeli v družbi prijateljev.

Zadnje popoldne v Chiang Mai-u smo preživeli na mali Lamchang Community Market, tržnici ki vodi do Lanna Square. V soboto nas je taksi odložil na letališču, kjer je smo bili za notranji let ponovno deležni vseh možnih carinskih pregledov, let do Krabija pa je trajal slabi dve uri. Na izstopu iz letališča so nas napadli taksisti z navitimi cenami, mi pa smo raje počakali naš Grab prevoz, ki nas je dostavil v Riverfront Krabi Hotel https://www.riverfrontkrabihotel.com/.

Hotel, ki sicer ni nič posebnega - največja posebnost so tla iz ploščic - smrtna obsodba ko želi človek iz bazena v sobo - ima čudovit vrt, lep bazen, možnost celodnevnih masaž in občudovanja opic po drevesih. Po namestitvi v sobi smo se sprehodili ob reki Krabi do nočne tržnice Black Crab https://www.bondingexplorers.com/krabi-night-market/, znani po mariniranih morskih jedeh. Reka, ki teče skozi mesto Krabi, se izliva v Andamansko morje, znana pa je po impresivni sklanati pokrajini, možnostih opazovanja ptic in dostopu do znamenitosti, kot so jame Khao Khanab Nam. Med popoldanskim nalivom, pod improvizirano streho (ki to ni), smo pojedli odlično kosilo, se sprehodili do Krabi Night Market https://digitaltravelcouple.com/krabi-night-market/ ter do pomola Chao Fa https://www.thailandferrybooking.com/ferry/pier/Chao-Fah-Pier, ki omogoča enostaven dostop do bližnjih otokov in morskih znamenitosti. Ostanek deževnega popoldneva smo preživeli v hotelskem bazenu.

Tisti, s katerimi komuniciramo iz poti, naju pogosto sprašujejo ali smo preverili vremensko napoved za tajske otoke. Odgovor je vsakič Ne. Z Mitjo sva soglasna, da so vremenske napovedi smiselno vodilo, če greš na Triglav ali če te recimo čaka zahtevnejša pot z avtom ipd., vse ostalo prepuščamo usodi, kar se nam pravzaprav vedno dobro obrestuje. Do sedaj. Sedaj smo deležni pravega deževnega obdobja, ki je zobe kazal že v Krabiju. Nedeljsko dopoldne smo preživeli kot večino dni, pred odhodom oprali stvari, vmes pa sem si privoščila prvo masažo po 80-ih dneh poti. Takole bi človek res bolj z veseljem pral tudi doma. Vse lepo in prav, dokler me ni miniaturna gospa začela prevračati sem in tja, si me vmes posadila v naročje, zadnjih 20 minut pa sva se šli resen Twister. Na koncu me je prijateljsko, ampak kar močno, lopnila po hrbtu, segli sva si v roko in se poslovili. Vreme ni bilo obetavno, zato smo si v sobo naročili indijsko kosilo, proti večeru pa v sobi nismo več zdržali in se vseeno odpravili na sprehod po deževnem mestu.

Tudi noči nam ne prizanašajo, naš najmlajši član se odvaja od nočnega hranjenja in s tem ni najbolj zadovoljen. S podočnjaki, ki sedaj živijo že čisto svoje življenje, smo se na ponedeljkovo jutro ob 7.00 prikazali na avtobusni postaji Lomprayah https://www.busonlineticket.co.th/bus/lomprayah/, od koder naj bi nas avtobus odpeljal do pomola Donsak Per Surat Thani https://www.thailandferrybooking.com, od tam pa hitri katamaran do otoka Koh Phangan https://www.tourismthailand.org/Destinations/Provinces/Ko-Pha-ngan/358, za katerega smo se odločili na podlagi opisa osupljivih plaž, pustolovščin po džungli in potovanj med otoki, duhovnih delavnic in neverjetnih zabav. 2,5 urna vožnja z avtobusom je minevala počasi, pojedli smo vse prigrizke, na ladjo pa smo se vkrcali v rekordnem času in se v nalivu odpeljali novim zmagam naproti. Takrat sva oba končno detajlno pogledala vremensko napoved in začela kovati plane v primeru močnega dežja. Trajekt je bil poln prazen do prvega otoka - Koh Samui, kjer se je napolnil do zadnjega kotička, čez slabi dve uri pa smo že pristali na Koh Phangan.

Dežja začuda ni bilo in naslednjih 30 minut smo preživeli v baratanju glede cene taksijev in mini busov (songthaew) do našega prenočišča. Cene so bile hudo visoke in pot do naše hiše sredi džungle nas je stala več kot dva dneva celodnevnih voženj v Chiang Mai-u. Ko smo prispeli do hiše, nas je zaskrbela lokacija, najbolj pa dejstvo, da so želeli doplačilo za potencialno škodo v hiši. Sedaj sem z bookingom in ostalim že precej dobro seznanjena, predvsem pa sem res že dosti prepotovala in vem, da so splošna pravila nastanitve vedno napisana ali sporočena predhodno. Šlo je za velik znesek, zato sem se odločila da spakiramo, na vrat na nos rezervirala hiško v Sunshine Residence https://sunshine-residence.hotelkohphangan.com/en/, kjer smo preživeli naslednjih 5 dni do objave pričujočeha bloga.

Hiška nudi na voljo mali bazen, super lokacijo ob plaži in infrastrukturi, uporabo kanuja in supa idr. Popoldne smo odvili v supermarket Big C, oddaljen 1 km, kjer smo nakupili hrane za dober teden. Prva noč je minila mirno, zbudili so nas najbolj nenavadni zvoki živali, zjutraj smo kavo spili na plaži Had Baan Thai Beach https://www.kateandmikestravels.com/post/haad-baan-tai-beach-koh-phangan in jutro začeli kot v sanjah. Ni nas motil ne vonj iz sifona, niti številne mravljice in kuščarji, še manj dejstvo da se na plaži ne leži in počiva, ker je polna nevidnih, nadležnih skakajočih živalic. Bili smo blaženi pod palmami...vse do prvega naliva.

Lastniki hiše so nam obljubili možnost najema avta, da bi se izognili nenormalnim cenam taksijem, vendar tudi z njimi nismo uspeli priti do dogovora, vsak dan je bila nekoliko višja cena, ni bilo zavarovanja in tako smo še danes obosojeni na hojo po lužah in absurdne cene prevozov. Torkovo popoldne smo preživeli v bližnjem Harmony Beach klubu oziroma v skejt parku, ki se kluba drži. Možna je izposoja opreme in Karpo je popoldne neizmerno užival.

Koh Phangan je pravzaprav zanimiv otok, neverjetno veliko stvari praznujejo, vse lunine cikle, dejstvo da obstaja džungla, dejstvo da znajo trije igrati bobne, čisto vse je razlog za "full moon, half moon, jungle, waterfall, drum party" in tako v mestu srečuješ pretirano udomačene turiste, resignirane domačine in potetovirane očke in mamice, ki iščejo priložnost ugodnega nakupa zemlje za prihodnje nepremičninske podvige. In še več žurov.

Četrtek je bil poseben dan, Mitja je praznoval 40 let in jutro se je ponovno začelo z besnim nalivom. Kljub vsemu smo jutri zastavili, kot se ljubezni pritiče in dan preživeli v celoti ležerno, med druženjem, plavanjem, igranjem in stiskanjem.

Pred prihodom na Koh Phangan sem dodobra raziskala možnosti glede otrok in otok pravzaprav ponuja veliko. Včlanila sem se v fb skupino, kjer si dnevno obveščen o dogajanjih, za male in velike. Seveda pod pogojem, da dogodkom služi vreme in so idejni vodje prisotni na otoku. V naslednjem prispevku bom napisala nekaj idej, ki se nam, zaradi vremena, vztrajno izmikajo, delujejo pa kot prijetno preživet čas.

V prihodnjem tednu upamo na kanček sonca in manj sifona (in Karpovo zdravstveno izboljšanje). Ole!

Chiang Mai nam je pasal! Po tednu bivanja na severu Tajske smo spočiti, siti, zdravi, zadovoljni in pripravljeni na nove dogodivščine.

Začelo pa se je nekoliko slabše. Noč pred potjo nam je Fran zakuhal in prevzel štafeto s prebavnimi težavami. Morda deluje kot da, glede na število zdravstvenih težav, nimava pojma o osnovnih previdnostnih ukrepih glede otrok in čistoče, morda deluje celo kot da nama je za zdravstvene težave vseeno. To ne drži. Vsaka epizoda, ki se zgodi Karpu in Franu je izredno stresna in čisto vsaka prinese svoj del ukrepov, ki pa žal ne pomagajo pri ničemur. Tudi če bi fantoma nadela maski in rokavice, bi še vedno našla način kako gumb iz tal vtakniti v usta ali v milisekundi jezik naslonit na ograjo medtem ko čakamo na taksi. In morda tule komu pride na misel, kar marsikdo izreče - da sta otroka preprosto premajhna za tako potovanje. Tudi to ne drži, to je preprosto kolateralna škoda naših, sicer čudovitih, doživetij. In sedaj smo opremljeni bolj kot povprečna bolnica - rehidracijski praški, probiotiki, hrana ki zapira - you name it, we do it.

Na dan odhoda v Chiang Mai se je Mitja odpravil na post-pregled po tednu jemanja antibiotikov, nato pa smo se skupaj odpravili do letališča Suvarnabhumi, od koder smo imeli rezerviran enourni let do Chiang Mai-a, mesta na severu Tajske. Slednjega sva z Mitjo obiskala nekaj let nazaj https://cestadolgaletodni.com/2019/01/18/chiang-mai-in-okolica-popotniski-pocitek/ in že takrat nama je služil kot prostor, kjer sva umirila potovalni tempo in se dodobra spočila. Mesto Chiang Mai https://thailandinsider.com/destination/chiang-mai/ znano tudi kot Dežela meglenih gora na severu Tajske, je bilo ustanovljeno leta 1296 kot prestolnica kraljestva Lanna (-1558). Dom čudovitih templjev, kulturnega bogastva in naravnih lepot je uspel ohraniti sproščeno vzdušje starega mesta. Z lahkoto smo se prepustili konceptu "počasnega življenja", raziskovanju okoliških gora v enem od številnih dobro vzdrževanih narodnih parkov, med okušanjem lokalnih jedi in raziskovanjem umetnosti ter obrti, po katerem je mesto znano.

Let je minil hitro, na letališču imajo več stojnic, kjer popotnikom, glede na destinacijo, preračunajo strošek taksija, ki je nas odpeljal do nastanitve ob reki Ping, imenovani At Pingakorn Riverside Hotel https://www.atpingnakornriverside.com/. Povabljiva, čeprav nekoliko umetelna zunanjost se težko kosa z notranjostjo hotela, kjer se srečajo vsi stili od XIV. stoletja do danes. Navkljub sobi, ki smo jo rezervirali po izjemno ugodni ceni (late escape deal na platformi booking), so nas prijazno namestili v največjo suito, z dvema spalnicama, kopalnicama in čudovitim balkonom. Po sobi smo se nemudoma razlezli kot kuga in se zadovoljni odpravili na večerjo v bližnjo Riverfront Restaurant Chiang Mai https://www.riverfrontchiangmai.com/.

Jutra smo praviloma preživljali med počasnimi zajtrki na terasi s pogledom na reko, igranju in kopanju v hotelskem bazenu. Po počitku smo sobotno popoldne izkoristili in se sprehodili v center mesta. Pot nas je naključno vodila mimo tržnice s sadjem Muang Mai Market https://lannalife264520817.wordpress.com/2019/10/30/kad-muang-mai-muang-mai-market/, z odličnim in noro poceni sadjem. Navdušenje nad sladkim mangom, ananasom, kokosom, mangosteenom, longanom nikoli ne gre iz mode in s pridom fanta polniva z vitamini vsakič, ko naletimo na priložnost.

Sprehodili smo se ob čudovitem templju vrednem ogleda Wat Chai Sri Poom, kjer smo naleteli na delovno akcijo menihov, tempelj pa se nahaja ob vstopu v staro mestno jedro. Slednje je obdano s starodavnim obzidjem in obrambnim jarkom, prvotno zgrajenem v 13. stoletju. Čeprav je velik del prvotnega obzidja v ruševinah, so ostanki še vedno vidni, območje pa zaznamujejo štiri glavna vrata: Tha Phae, Suan Dok, Chiang Mai in Chang Phuak. Staro mestno jedro velja za kulturno in turistično središče Chiang Maija, polno templjev, tržnic in zgodovinskih znamenitosti.

Dobrih 7 let nazaj je bil Chiang Mai turistom prijazno mesto, polno masažnih salonov, kavarn, zajtrkovalnic, restavracij z vemi vrstami hrane idr., sedaj pa je vse skupaj še precej potencirano in kulminira celo v celotnih predelih namenjenih turistom - eden od takih je Lanna Square Night Market https://evendo.com/locations/thailand/lanna/landmark/lanna-square, ki nam je občasno služil kot prehranski postanek.

Nedeljsko popoldne nas je taksi odložil pri vratih Saeng Pung https://evendo.com/locations/thailand/chiang-mai/attraction/saen-pung-gate, kosilo sta nam pripravili prijazni tetici v Nok Kafe https://restaurantguru.com/Nok-Kafe-Pa-Daet, ki je pravzaprav (kot je skorajda pravilo v CM) restavracija postavljena kar na domačem vrtu hiše. Izgubljanje po mestu nas je pripeljalo do nedeljske nočne tržnice https://passportandstamps.com/sunday-night-market-chiang-mai/, ki se razteza se vzdolž ceste Ratchadamnoen od vrat Tha Pae skozi srce starega mestnega jedra in vsako nedeljo med 17.00 in 22.00 ponuja široko paleto blaga in hrane. Več kot uro smo hodili po ulicah in se izgubljali med štanti, preden nas je tuktuk odpeljal domov.

Karpo že lep čas kaže precej zanimanja za kuho in ker mu sama na tem področju žal težko pomagam, sem na spletu poiskala možnosti kuharskega tečaja tajske hrane in našla https://thaicookingchiangmai.com/kid-children-friendly-cooking-class-chiangmai/. Ob 9.00 zjutraj nas je prijazni Arm, domačin in profesionalni kuhar, pobral pred hotelom in nas najprej odpeljal na lokalno tržnico Sanpakhoi https://www.chiangmai-alacarte.com/blog/san-pakoy-market/, kjer smo nakupili meso, nariban kokos, zelenjavo, nekaj sadja idr. Nato smo se odpeljali v stanovanjsko sosesko, kjer Arm prebiva, del hiše pa je namenjen obisku malih in velikih kulinaričnih zanesenjakov. Na vrtu ima posajene vse vrste začimb, ki se uporabljajo v tajski kuhinji. Franu je najprej pripravil poparek iz limetine trave, nato pa smo s skupnimi močni pripravili

1. Thai Larb Salat
2. Khao Soi
3. Zeleni Curry z rižem
4. Pad Thai
5. in Mango Sticky Rice.

Pri zadnjih dveh jedeh smo malce pohiteli, ker otroka nista več sodelovala.

Ob prvem obisku Chiang Mai-a sem takrat vneto raziskovala možnosti doživetja slonov in ker sem sitna zagovornica živalske svobode, se takrat nisem odločila za obisk kakršnegakoli zavetišča. Tokrat sem precej dolgo raziskovala in se navsezadnje odločila, da bomo s fantoma obiskali zavetišče, o katerem se je na dolgo in široko, predvsem pa čustveno, pisalo o etičnem in moralnem ravnanju z živalmi. Ker nismo doživeli tega, kar sem pričakovala, linka ne bom objavila. Globoko v džungli Sri Lanna National Park smo se nekaj ur družili z rešenimi sloni, ki pa so 2x dnevno vpeti v obiske turistov, se premikajo od enega drevesa do drugega, jedo banane, sladkorni trs in koruzo, se kopajo v blatni luži, vsake toliko pa kakšnemu turistu za luštni posnetek snamejo tudi klobuk.

Trenutno smo na Tajskem sredi deževnega obdobja, kar pomeni da precej dežuje ponoči, čez dan pa se ulije za kakšno uro, običajno ravno v času dnevnega počitka. Prosto dopoldne smo preživeli ob bazenu, sredino popoldne pa smo raziskovali mesto in se v največjem nalivu odpeljali na drugi konec mesta na pico iz krušne peči v Little Red Oven Pizza. Vsake toliko ima človek dovolj riža.

V hotelu so nam uredili pranje, sušenje in likanje oblačil za 100 bahtov/kg, kar je bila prijetna sprememba od razvozlavanja vseh 1000 pralnih strojev, ki smo jih uporabili na poti do današnjega dne. Četrtkovo popoldne smo preživeli na kosilu v Indian Bites, vrhunski indijski restavraciji https://wanderlog.com/place/details/6585728/indian-bites-cafe--vegetarian-and-vegan-restaurant in parku Nong Buakhad, ki sva ga z Mitjo obiskovala sedem let nazaj https://mychiangmaitour.com/nong_buakhad_park/. Park se ni dosti spremenil, še vedno gosti domačine v lahnem drncu, otroke, ki se zabavajo na igralih, skupinske zumba vadbe za domačine in tujce in tujce, ki vadijo akro jogo ter tiste, ki potrebujejo malce popotniškega počitka.

Če povzamem Chiang Mai nas je resetiral, spočil, nahranil in napil. Pripravljeni smo na drugi del Tajske, ki ga bomo preživeli na jugu, več o tem pa v naslednjem prispevku.

Trebušne težave kar niso pojenjale, zato je bil obisk lokalne lekarne neizogiben. Suvereni farmacevti v vrečke tlačijo tablete, še preden svoje simptome našteješ do konca in tako je Mitja iz obiska lekarne prišel otovorjen kot mula. Edina stvar, ki je po enem tednu mučenja pomagala, je bilo oglje (aleluja!). Kot naročeno je v hotelu potekal tudi sejem zdrave prehrane, kjer so se predstavili lokalni kmetje, ki sicer sodelujejo s hotelom pri dobavi hrane. Založili smo se s kokosovimi piškoti z limonsko travo, pasijonkinim sokom, bananinimi muffini in vsem kar smo lahko odnesli s seboj. Sobotni deževni dan smo preživeli med obiskom veleblagovnice z igračami Mega Plaza, počitkom in obiskom hotelskega bazena.

Navkljub dejstvu, da smo imeli metro https://www.bts.co.th/eng/ pred nosom, smo bili tokrat nekoliko ujeti na lokaciji, ki sem jo izbrala kot naše prvo tajsko pribežališče. Z Mitjo se pogosto in zelo rada spominjava najinih bivanj v Bangkoku, predvsem lokalnega utripa, odlične ulične hrane, spoznavanja ljudi, izgubljanja po neskončnih ulicah in opazovanja utripa dnevnega življenja. Tokratna izkušnja je bila drugačna. Kot običajno sem tokratni hotel našla na enem od portalov - bookingu, ki za zveste člane nudi odlične ugodnosti, prav tako pa določene nastanitve ponujajo t.i. late escape priložnosti. Hotel je deloval obetavno, z bazenom, čudovito teraso in prostorno sobo. Omenjeno je vzdržalo, edino česar nisem predvidela je bila lokacija. Sivatel Bangkok Hotel se nahaja v predelu Ploenchit v okrožju Pathumwan, znanem po luksuznih hotelih, nakupovalnih centrih, trgovinah prestižnih blagovnih znamk in domovanju številnih ambasad. Vse lepo in prav, dokler ne želiš preizkusiti ulične hrane, se peljati s tuktukom, raziskovati lokalnega življenja in pustiti minut/ur v taksijih ali na natlačenem metroju. Vse to smo želeli in se bridko razočarali; dvakrat smo dobesedno obstali v prometu, hrup neskončne gradnje nas je neumorno gnal od ulice do ulice, jedli smo več ali manj v restavracijah in se nasplošno počutili skrajno omejeno. Vse kar smo želeli obiskati ali kar sva želela pokazati otrokoma, je bilo oddaljeno uro ali več in tako smo dopoldneve običajno preživljali med raziskovanjem česarkoliže, popoldneve pa preživljali kar v zavetrju hotelskega bazena.

Nedeljsko dopoldne smo preživeli med obiskom vikend tržnice Chatuchak https://www.chatuchakmarket.org/, največje vikend-tržnice na svetu, ki jo obišče več kot 200.000 ljudi. Razprostira se na 35 hektarjih, razdeljena je na 26 delov in ponuja ogled več kot 15.000 stojnic s hrano in umetnostjo, starinami, modo idr. Tokratni obisk se je razlikoval od prvega davnih sedem let nazaj, ker sva tokrat vso pozornost usmerila na dve živi mali petardi in spremljajoče nevarnosti:).

Dan kasneje smo obiskali znameniti Lumphini Park https://itsbetterinthailand.com/activities/lumpini-park-bangkok-insiders-guide/, poimenovan po Budovem rojstnem kraju v Nepalu (Lumbini). Park je bil prvotno kraljevi rezervat, vendar ga je leta 1925 Rama VI. razglasil za javni prostor. Največji in zagotovo najbolj priljubljen park v osrednjem Bangkoku s svojimi 58 hektarji ponuja pobeg v naravo sredi mesta, čolnarjenje po umetnem jezeru, številne sprehajalne poti, možnost sodelovanja pri skupinski tai chi vadbi ali spalni počitek na čudovito urejeni travi. Zraven hotela smo dokaj pozno odkrili pritličje Hyatt hotela, ki ponuja nadstropje posvečeno tajski hrani po zmernih cenah in spremljajoči trgovini s prigrizki https://www.centralembassy.com/store/eathai/.

Od prihoda v Bangkok sva z Mitjo želela obiskati najino prvo pribežališče v Bangkoku, podrobneje opisano v prispevku https://cestadolgaletodni.com/2018/11/01/ljubljana-bangkok-ayutthaya-sukhotai-ljubljana/, imenovano Uncle Loy's Botique House https://www.uncleloyhouse.com/, ki ga močno priporočamo vsem potovalnim obiskovalcem Bangkoka. Sky train nas je v torek dopoldne pripeljal do pomola Sathorn, kjer smo kupili karte za vožnjo z ladjami po reki Chao Praya https://chaophrayatouristboat.com/attractions.html, ki omogočajo obisk znamenitosti na poti in ponovno vrcanje na ladjo v roku 24 ur. Odpeljali smo se do postaje Prannok in se po lokalni tržnici (precej večji kot jo imava v spominu) sprehodili po najini stari ulici. In končno sva podoživela Bangkok, ki sva ga vzljubila.

Ena od mojih želja, za katero sem mislila, da bo ostala neizpolnjena, je bil tudi obisk tržnice ob železnici imenovane Maeklong Railway Market https://www.introducingbangkok.com/railway-market. Cca. 75 km oddaljeno tržnico, ki je javni prevozi ne dosežejo, smo obiskali z voznikom, ki so nama ga priporočili kar v hotelu. Tržnica, ki se razprostira na 100 metrih dolžine, se nahaja ob železnici v bližini železniške postaje Mae Klong v okrožju Mueng v provinci Samut Songkhram. Gre za običajno tržnico, kjer prodajajo morske sadeže, zelenjavo, sadje, svežo in suho hrano, meso in drugo raznovrstno blago. Prodajalci na tržnici postavljajo senčnike ali platna za zaščito pred soncem, ko zazvoni signal prihajajočega vlaka, prodajalci v minuti zaprejo senčnike in platna ter odstranijo blago, ki bi potencialno oviralo prihajajoči vlak. Ko vlak pelje mimo, se senčniki in platna ponovno odprejo, blago pa se v manj kot minuti spet postavi na svoje običajno mesto ob železnici. Tržnica se zato imenuje Hoop Rom (zapiranje senčnikov/dežnikov).  Dogodek zapiranja senčnikov poteka osemkrat na dan, odvisno od časa, ko vlaki odhajajo iz Mahachaija proti Mae Klongu in iz Mae Klonga proti Mahachaiju. Vlaki na postajo Mae Klong običajno prispejo ob 8.30, 11.10 in 14.30. in 17.40, in odidejo ob 6.20, 9.00, 11.30 in 15.30.

Naš drugi postanek je bil obisk plavajoče tržnice Damnoen Saduak https://www.introducingbangkok.com/floating-market, ene najbolj priljubljenih tržnic na vodi, kjer te za precej zasoljeno ceno vozijo v ladjici mimo turistom prilagojenih štantov. Naš voznik Bi, nas je po 2.5 urah mučne vožnje v zgoščenem prometu odložil v drugem hotelu Amari Hotel Bangkok https://www.amari.com/bangkok, ki bo naš dom do petkovega odhoda v Chiang Mai.

Zadnji dan pred odhodom smo preživeli klasično, med opravki in krajšim raziskovanjem. Moramo priznati, da se družno in srčno veselimo obiska manjšega mesta.

Večkrat opevam tajvanska otroška igrišča in to bom storila še zadnjič v tem nizu prispevkov našega popotovanja. Podobnih igrišč resnično nismo videli nikjer na svetu, naravni materiali, igrala, ki spodbujajo motorični in kognitivni razvoj in so primerna za razpon starosti od 1-14, brezplačni poganjalčki in kolesa, nekatera igrišča pa imajo celo dodatna poučna igrala, kot so delujoči semaforji, dejanske mini ceste, informacije o znakih, ki otroke poučijo o pravilih v prometu ipd. Vse skupaj je resnično neverjetno in fanta izjemno uživata na vsakem igrišču. Starši so vljudni, spoštljivi, skrbni in ne bulijo v telefone. Jiaotong Park je eno od teh čudes, kjer so igrala urejena v obliki gasilskega tovornjaka, zraven pa je postavljena mini železnica s tiri in zaporo. Raj!

Zvečer smo obiskali bližnjo nočno tržnico Wusheng Night Market, kjer smo pojedli okusno večerjo in se odpravili spat. Franu je ponoči vročina narasla do 39, zjutraj je sicer ni imel več, je pa to pomenilo pričetek prebavnih težav, ki so trajale približno en teden in smo si jih podajali kot žogo. Več o tem kasneje. Glede na Franovo stanje, sva celo jutro premlevala ali bi se odpravili na razmeroma dolgo pot do jezera Sun Moon, priljubljene turistične točke na Tajvanu. Ker zjutraj vročine ni bilo, Fran pa je bil živahen, smo se najprej s taksijem odpeljali do postaje HSR (High Speed Rail https://en.thsrc.com.tw/), ki je tajvanski sistem javnega prevoza precej optimizirala - ob "zahodnem koridorju" Tajvana je 12 postaj THSR: Nangang, Tajpej, Banqiao, Taoyuan, Hsinchu, Miaoli, Taichung, Changhua, Yunlin, Chiayi, Tainan in Zuoying. HSR se med postajami koridorja premika s hitrostjo 300 km na uro in tako smo v mesto Taichung, z neverjetno udobnim vlakom, prispeli v kratkih 38-ih minutah.

Druga možnost prevoza je Taiwan Railway https://tip.railway.gov.tw/tra-tip-web/tip?lang=EN_US, ki  smo ga uporabljali večinoma za krajše 1-2-urne medmestne vožnje. Postaje so običajno v centru mest, karte pa so precej bolj ugodne od HSR kart. V Taichungu smo imeli srečo in naleteli na skoraj odhajajoči avtobus za Sun Moon Lake, kjer je bila poleg nas zgolj še ena potnica. Sun Moon Lake https://www.sunmoonlake.gov.tw/en/explore/sun-moon-lake leži ob vznožju osrednjega gorovja Tajvana, obdano je s čudovitimi gozdnatimi vrhovi in ​za rekreativne zanesenjake nudi številne pohodniške poti. Vzhodno od jezera se nahaja tematski park, žičnica Sun Moon Lake Ropeway pa ponuja impresivni razgled na gore in vodo. Imeli smo srečo (ali nesrečo - kakor vzameš), da smo se za obisk odločili ravno v času Intrnational Swimming Carnival - letnega mednarodnega plavalnega karnevala ob jezeru Sun Moon, ki predstavlja najstarejši in največji dogodek na tem območju. Od leta 1983 se vsako leto pred in po festivalu plavalci iz Tajvana in drugih delov sveta zberejo na pomolu Chaowu v jezeru Sun Moon, dogodek je postal celo znan kot »10.000-člansko plavalno srečanje ob jezeru Sun Moon«.

Po slabih dveh urah smo prispeli v precej zdelano mesto polno turistov in skladno z dogodkom, komaj našli taksi, ki nas je zapeljal v 20 minut oddaljeni B&B Notting Hill (ime je dobil po znani romantični komediji). Umeščen sredi bujne narave, je bil Notting Hill točno to kar smo rabili. Zaradi odročnosti ima urejen velik vrt in veliko možnosti za sprostitev, streljanje z lokom, badminton, diabolo, pikado, manjše igrišče za otroke idr. Naša soba je bila ogromna, z veliko teraso in pogledom na neskočno zelenje. Zaradi dolge poti in dejstva, da nismo imeli avta, smo dan preživeli na vrtu in gurmansko povečerjali instant rezance iz 7/11.

Lastniki so izjemno prijetni, govorijo tekoče angleško in nudijo celo shuttle prevoze do mesta, kar smo s pridom izkoristili naslednji dan. Ob 12.oo, v največji vročini, smo pristali na pomolu Shuishe, od koder vozijo turistične ladje krožno pot po jezeru z dvema postankoma, prvi postanek je pri templju Xuanguang https://www.sunmoonlake.gov.tw/en/attractions/detail/103, ki se nahaja približno 2,5 kilometra od templja Xuanzang (ki smo ga mi dosegli peš po gozdni poti dolgi cca. 850m) in je bil zgrajen okoli leta 1955 (tukaj so pokopane relikvije budističnega meniha Xuanzanga, ki je bil znan budistični menih iz dinastije Tang).

Drugi postanek je bil na predelu imenovanem Ita Thao https://www.sunmoonlake.gov.tw/en/attractions/detail/149, zadnjega prebivališča ljudstva Thao. Zaradi nenehnega toka turistov je Ita Thao postal najbolj naseljeno območje okoli jezera s številnimi trgovinami, restavracijami in hoteli. Thao je ustanovilo tudi "kulturno vas Thao", da bi turisti lahko cenili tradicionalno kulturo, pesmi in ples plemena.

Na tretji postojanki smo naleteli na nepregledno maso ljudi, se zmedeni premikali mimo stojnic s hrano in se odločili za vožnjo z gondolo, ki na izstopni točki nudi možnost ogleda Formosa Aboriginal Culture Village https://www.nine.com.tw/page/about/index.aspx?kind=184&lang=US, zabaviščnega parka v okrožju Yuchi, ki deluje od leta 1986. Park vsebuje najvišjo atrakcijo s prostim padom na Tajvanu ter največje evropske vrtove in zvonik na Tajvanu. Mi smo ogled izpustili in se z ladjico odpeljali do mesteca, pojedli večerjo, lastnik pa nas je proti večeru pripeljal nazaj v naš B&B.

Zdravje nam cel čas obiska ni najbolje služilo, fanta sta imela prebavne težave, Mitja je bil nekam bledičen in jaz na vstopu v besno trebušno virozo. Pravzaprav sem bila vesela odhoda iz Sun Moon Lake do hotela v Taoyuan-u https://eng.taiwan.net.tw/m1.aspx?sno=0002107, doma večine industrijskih parkov in sedežev tehnoloških podjetij na Tajvanu. Zaradi bližine Taipei-ja in nižjih življenjskih stroškov je Taoyuan v zadnjih desetletjih zabeležil najhitrejšo rast prebivalstva med vsemi mesti na Tajvanu. Midva sva se za mesto odločila, ker je blizu letališče iz katerega nas 01.10. čaka pot na Tajsko, natančneje v Bangkok. Vožnja z avtobusom do Taipei-ja je trajala 4 ure, nato smo presedlali na HSR in se v 25-ih minutah pripeljali v Taoyuan. Čakal nas je izjemen hotel Cozzi Blu https://hotelcozzi.com/en/cozzi-blu/, ki je bil idealna izbira za naš zadnji postanek na Tajvanu. Poleg odlične infrastrukture (bližina nakupovalnih centrov, trgovin idr.), se hotel drži nakupovalnega centra z celim nadstropjem restavracij, izjemno otroško igralnico, knjižnico za otroke, velikim akvarijem in kinodvorano.

Tudi hotelski zajtrk ni razočaral, poleg robotskih natakarjev, nam je postregel s pestro izbiro svetovne hrane. Izbiri navkljub, so se tudi meni začeli kazati znaki viroze, ki so se tekom popoldneva razvili v trebušni hudournik. Dopoldne smo preživeli v igralnici,  kjer smo se vsi odlično zabavali, po počitku smo prav tako odvili v igralnico. Moja zdravstvena situacija se je slabšala in to ravno dan pred odhodom, ko so živci še malce bolj napeti. Noč je bila naporna, zato smo naslednji dan podaljšali bivanje v hotelu za 3 ure in se okrog 15.00 ure popoldne odpeljali do letališča. Težko bi to ubesedila drugače ampak res ni hujše poti od tiste, ki jo moraš opraviti medtem ko wc obiskuješ na 25 minut, posebej če je premik logistično bolj zahteven. In ker driska sama po sebi ni dovolj dramatična, je zamujal tudi boarding, zamujal avtobus za na letalo, Air Asia pa nam je tokrat ponudila letalo z najmanj prostora v celotni zgodovini letenja. Let je bil turbuleten, hrana je bila na stopnji pekočine 7/10, kar je pomenilo, da ni jedel nihče, stevarti pa so zadnjo uro premetavanja preprosto prespali. Živjo Tajska!

Na letališču sva uredila e-sim, naročila Grab, ki nama je za nameček računal 200 bahtov več kot je pokazala aplikacija ampak tokratna bitka je bila zame izgubljena že od jutra, zato smo resignirano privolili v prvi tajski nateg po prihodu. Rezervirano smo imeli sobo v Sivatel Bangkok Hotelu https://www.sivatelbangkok.com/, soba je bila ohlajena na neprijetnih 18.5 stopinj in popadali smo v ledeni spanec še preden smo se dobro sezuli.

Prvo jutro v nama ljubem Bangkoku pa se je začelo bolj obetavno, izjemen zajtrk na izjemni terasi s pogledom na številne stolpnice in hotelski infinity bazen, ki smo ga izkoristili pred počitkom. Popoldne je bilo deževno in mi pretirani optimisti, s taksijem smo želeli priti do večje trgovine z igračami, vendar smo se v prometu na mestu zataknili za dobre pol ure, izstopili, odpešačili na večerjo in domov.

Petkovo dopoldne smo preživeli v Bangkok Hospital, kjer je imel Mitja preventivni zdravniški pregled. Bolnica je rangirana med najboljšimi na svetu in izgleda/funkcionira kot 5* hotel, s concierge service-om, masažnimi stoli v čakalnici, tekočo angleščino vseh zaposlenih, vrhunsko organizacijo in triom na klavirju, fruli in violini, ki igra klasično glasbo za vse čakajoče v udobnih foteljih. Popoldne smo preživeli v hotelskem bazenu, sami, s pogledom na impresivni bangkoški skyline in rožnati sončni zahod. To je to!

Hotel Rice Resort nam je vsak dan postregel z izjemnim zajtrkom in (predvsem) z Mitjo sva se hitro navadila na jutranje juhe, noodle vseh vrst, cmočke in vso kuhano hrano, ki bi jo sicer veljalo pojesti za kosilo. To bomo zagotovo pogrešali ob odhodu iz Tajvana. Na zajtrke smo se vrgli tako vneto, da sem si eno jutro namesto soka v kozarec pomotoma natočila kis zelene slive (ki ga tajvanci pijejo kot zdravilni napitek) in ga dehidrirano nagnila. Receptorji so potrebovali par sekund, preden so podali odklonilno sporočilo in mi popito hitro vrnili.

Dopoldnevi v Taitungu nam minevajo rutinsko, zajtrk, zunanji bazen, igralnica, malica in počitek. Hedonistično izkoriščamo vse danosti našega hotela in ne čutimo posebne potrebe po raziskovanju oziroma slednjo otroka hitro zatreta z novim "a gremo v bazen?" Edini minus hotela je lokacija, ker v bližini ne ponuja možnosti restavracij, tako da smo se v soboto popoldne peš odpravili proti centru mesta na kosilo/večerjo. Mesto Taitung je razpotegnjeno, gradnja je nizka in tako smo se iz našega "predmestja" mimo riževih polj sprehodili do mestnega jedra. Na poti do Taidong Tourism Night Market-a smo se ustavili na domači juhi, plane pa nam je prekrižal dež, ki nam je tudi v prihodnjih dneh povzročil kar precej preglavic.

Zgolj eno popoldne v Taitungu nam je uspelo videti del mesta, ogledali smo si Travellers Inn Tiehua Cultural and Creative Hall https://en.itravelblog.net/旅人驛站鐵花文創館：台東鐵道藝術村旁的平價設/, dizajnerski hotel, poln kulturnega in ustvarjalnega vzdušja, kjer smo ob koncu večera ujeli tudi neke vrste tržnico in dva koncerta. V nesposrednu bližini se nahaja railway Art Village https://discover.taitung.gov.tw/taitung-railway-art-village/, skozi mesto namreč poteka šest kilometrov dolga zgodovinska železnica Taitung. Železnica je od leta 2001 preoblikovana v pasovno oblikovano zeleno območje in kulturni prostor. Obiskovalci se lahko sprehodijo po lesenih tirih in si ogledajo različne industrije, ki jih je železnica nekoč podpirala, kot so tovarna sladkorja in kulturni park Xindong, stara postaja Malan, zeleni koridor in fantazijski Tiehua. In to je pravzaprav tudi vse kar smo si v Taitungu ogledali:).

Ponedeljkov in torkov dan je bil v znamenju celodnevnega dežja, tako da sva z Mitjo urejala vse potrebno za naš naslednji premik, ki pa se je žal izjalovil, ker nam jo je zagodel tajfun Ragasa, ki je ustavil vse vrste javnega prevoza. To smo izvedeli na postaji, klasično opremljeni s prigrizki, prtljago in dvema divjima otrokoma. Naš plan poti v Kaohsiung sva soglasno prestavila, ker bi to pomenilo dnevne premike in se odločila da bo naslednja postojanka mesto Tainan, ki smo ga želeli obiskati po Kaohsiungu. Karpo pa nam je isti dan postregel še z zoprno trebušno virozo. Naš hotel pa nam je, zaradi naliva, prijazno postregel z brezplačno večerjo.

Zbudili smo se v novico, da vlaki vozijo, juhuhuu. Ob deseti uri smo krenili na 3h vožnjo proti Tainanu. Pot je bila izjemno slikovita, narava je čudovita in z vlakom dejansko vidiš kje vse bi se lahko z avtom ustavil. Z izjemo večjih mest, bomo ob naslednjem morebitnem obisku zagotovo najeli avto. Na vlaku je Fran spal, Karpo je gledal risanke, z Mitjo sta se učila brati, pisati idr.

Tainan, najstarejše urbano območje na Tajvanu z več kot 400-letno zgodovino, je v času nizozemske kolonialne vlade ustanovila nizozemska vzhodnoindijska družba kot vladarsko in trgovsko oporišče imenovano Fort Zeelandia. Mesto je ena od tajvanskih kulturnih prestolnic zaradi bogate kulture, tradicionalne kuhinje, ohranjenih taoističnih obredov in drugih živih lokalnih tradicij. Lokalni taksiji so izjemno poceni, večinoma smo uporabljali aplikaciji Uber in 55668, ob železniški postaji pa taksiji čakajo cel dan. Po priporočilih glede lokacije nastanitve v popotniških blogih, ki jih spremljam, sem rezervirala Kindness Day Hotel https://kindnessday-hotel.com/zh-TW, hotel na odlični lokaciji, z lepim interierjem, dobrim zajtrkom, brezplačno večerjo in pivom iz precej impresivnega nabora. In brezplačnim celodnevnim sladoledom!

Izkoristili smo lepo vreme in se takoj po prihodu odpravili do Shennong Street https://www.twtainan.net/en/attractions/detail/4420, ki je v preteklosti predstavljala vhod v pomembna rečna pristanišča območja petih kanalov Tainan iz časa dinastije Qing. Trgovci so takrat vsi vstopali v Tainan skozi to ulico, zaradi česar je postalo to najbolj prometno okrožje. Vendar pa je stoletje evolucije prvotno rečno pristanišče preoblikovalo v mestno cesto. Medtem ko je bila ulica prej v zatonu zaradi staromodnosti in zastarelosti, je v zadnjih letih postala središče kulturnega ustvarjanja in distribucije umetnosti, zdaj pa je meka za mlade ljubitelje umetnosti v Tainanu. Trgovine na obeh straneh ulice so polne različnih ročno izdelanih izdelkov. Na koncu ulice se nahaja tempelj Jinhua https://www.twtainan.net/en/attractions/detail/4384, zgrajen leta 1830. Mimo Shuixian Gong Market nas je pot vodila do Blueprint Culture and Creative Park https://wanderlog.com/place/details/7101/blueprint-culture--creative-park, eden od fotografskih hotspotov v Tainanuz z zanimivo zgodbo; ko so grafite na cesti Haian večinoma odstranili, kar je povzročilo vsesplošno razočaranje, je mestna vlada Tainana v sodelovanju z umetniki spremenila stare japonske vladne spalnice v kulturni park, z upanjem, da bi poustvarila staro zgodbo. V Shuipingwen Park smo našli otroško igrišče in se zvečer odpravili na večerjo in zasluženo pivo.

Četrtkovo dopoldne je bilo ubijalsko vroče, kljub temu sva se nekoliko zmotno odločila, da se do Tainan Art Museum 2 https://www.twtainan.net/en/attractions/detail/5721 odpraviva peš. Tainan Art Museum obsega dve stavbi, ki si ju je možno ogledati z eno karto. Mi smo si najprej ogledali razstave v impresivni stavbi 2, ki so jo družno zasnovali arhitekti Joe Shih in Shigeru Ban Architects (stavba je prejemnica Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo). Večplastna struktura različnih razstavnih prostorov skupaj z veliko fraktalno streho sta najpomembnejši značilnosti muzeja, ki je gostil nekaj izjemnih razstav, z igralnico pa je poskrbljeno tudi za otroke.

Četrtovo popoldne smo preživeli na Anping Old Street https://www.twtainan.net/en/attractions/detail/4489, ulici, ki so jo pred več kot 300 leti zgradili Nizozemci, danes pa predstavlja živahno turistično središče. Mi smo žal prišli prepozno, ko se je vse že zapiralo, zato smo se sprehodili do Anping Fisherman's Wharf in se po ulici Anping ob reki sprehodili do Tainan Garden Night Market https://www.twtainan.net/en/attractions/detail/5573, ki je odprt samo ob četrtkih, sobotah in nedeljah. S skoraj 400 stojnicami ni le največja nočna tržnica v Tainanu, ampak tudi ena najbolj znanih na Tajvanu. Razdeljena je na štiri cone, vključno s hrano, modo, splošnim blagom ter rekreacijo in prostim časom. Nas je zanimala predvsem hrana, se pa Karpo zadnje čase uspešno preizkuša v pikadu in tako smo z njegovo igro nabrali že kar impresiven nabor igrač.

Zadnji dan v Tainanu smo preživeli med ogledi razstav v Tainan Art Museum 1, Tainan Confucious Temple https://eng.taiwan.net.tw/m1.aspx?sNo=0002119&id=78, templja zgrajenega leta 1666 in prvega Konfucijevega templja pred koncem mandžurske dinastije in prostor najvišje uradne visokošolske ustanove na Tajvanu.

Iz Tainana nas pot vodi do Sun Moon Lake, več pa v naslednjem prispevku.

Vikend v glavnem mestu smo preživeli predvsem v parkih, sobotno dopoldne sva fantoma želela pokazati t.i. airplane alley, ulico, kjer naj bi bojda letala, ki vzletajo in pristajajo videli čisto od blizu. Sprehod nas je vodil mimo igrišča v Siping Park, ogledali smo si Xingtian Temple https://eng.taiwan.net.tw/m1.aspx?sNo=0002090&id=229, mlad tempelj, zgrajen leta 1967. Ko smo prišli do lokacije, smo ugotovili, da je to pravzaprav sredi čudovitega parka Xinsheng https://www.travel.taipei/en/attraction/details/585.  Skoraj 20 hektarjev velik park Xinsheng je bil dokončan leta 1978 na stičišču dvignjene ceste Taipei Xinsheng, cest Minzu E., Songjiang in ulice Binjiang. Park se ponaša z impresivno paleto objektov, ki so idealni za rekreacijo in šport, vključno z notranjim bazenom, igriščem za baseball, košarkarskim igriščem in okoljevarstvenim vrtnim labirintom. Letala dejansko letijo čisto nizko in fanta sta bila popolnoma očarana, tako da smo se v nedeljo dopoldne vrnili in nadaljevali z opazovanjem in igranjem. Popoldne smo preživeli na Dihua Old Street, najstarejši ulici zgrajeni v petdesetih letih 19. stoletja, ki do danes predstavlja pomembno središče trgovine s tajvanskimi izdelki in pridelki. Večerjo smo si privoščili na Nigxhia Night Market, tržnici, ki na krožišču v okrožju Datong ponuja nostalgičen umik v Taipei iz preteklosti https://www.taiwanobsessed.com/ningxia-night-market-taipei/. Nedelja je bila klasično rezervirana za popotniške opravke in priprave na premik v mestece Yilan.

Mesto Yilan https://eng.taiwan.net.tw/m1.aspx?sno=0002106 se nahaja v osrednjem in najbolj priljubljenem delu ravnine Lanyang in gleda na morje na severovzhodni obali Tajvana. V okrožju se nahaja drugi najdaljši avtocestni predor v Aziji, predor Hsuehshan, ki je čas vožnje med Yilanom in glavnim mestom Taipei skrajšal na manj kot 50 minut. Od naravnega okolja ter hladnih in vročih vrelcev do bogastva oceanskih virov in zelenih podeželskih prizorov, Yilan ponuja popolno okolje za upočasnitev in uživanje v naravi.

S taksijem smo se odpeljali do Taipei Train Station, zračne, pregledne in nefrekventne glavne železniške postaje, ki se nahaja tik ob glavni avtobusni postaji. Kupili smo tri enosmerne karte (cca. 7 EUR/karta) do Yilana s hitrim in udobnim vlakom, ki nas je na želeno destinacijo pripeljal v dobri uri.

V Yilanu smo imeli rezerviran hotel tik ob železniški postaji, Hang Khau Hotel, ki ga iz srca priporočamo vsem, ki se boste mudili v teh krajih. Odlična lokacija v nesporedni bližini Yilan East Gate Night Market-a, čudovit interier, obilen zajtrk in prijazni ljudje. Prejeli smo celo zemljevid z označenimi lokalnimi uličnimi restavracijami, kar je za časa kosila prišlo zelo prav; v Taishun Soup Dumplings smo tako za kosilo in borih 5 evrov pojedli najbolj okusne cmočke, mesne kroglice idr.

Občutek mesta je bil nemudoma domač. Mesto je majhno, obvladljivo, vendar z vsem kar človek želi/potrebuje. Prvo popoldne v Yilanu smo raziskovali Diu  Diu Dang Forrest Park z impresivno inštalacijo vlaka, Jimmy Park, ki je neke vrste umetniška inštalacija, kjer nismo dobro razumeli ali se lahko česarkoli dotaknemo, večji del popoldneva pa smo preživeli v Yilan Cultural and Creative Park na enem od tajvanskih izjemnih igrišč za otroke (podobnih igral nisva videla nikjer na svetu). Mimo Yilan Chaoing Temple smo se sprehodili do tržnice in odvili na zaslužen počitek.

Mesto deluje, kot da smo edini turisti, je majhno, obvladljivo, posebne vrste doživetje pa predstavlja obisk lokalne tržnice Yilan Traditional Market, ki ponuja široko paleto izdelkov, od lokalnih prigrizkov do morskih sadežev in ribjih izdelkov. Nekaj azijskih tržnic sva že obiskala, vendar nama je ta, zaradi ljudi, pustila izjemno domač občutek. Opazovali smo udomačenega pujsa, mojstra lupljenja sadja, pripravo domačih slaščic, prodajalce dragih kamnov, oblek, mikrofonov idr. in resnično nikjer se ne počutimo bolj živo kot v tuji državi, kjer se lahko potopimo v drug svet in kulturo z vsemi čuti. Sprehajali smo se po mestu in pred počitkom odvili še v Yilan Museum of Art https://museums.moc.gov.tw/EN/MusData/Detail?museumsId=673cbb65-ad09-400f-b304-58e1ddd1925d, ki predstavlja lokalno umetnost in obrt, zaradi česar je odličen kraj za spoznavanje zgodovine Yilana. Ogledali smo si razstavo tajvanskega umetnika Ming Chang Tien-a v kateri sta fanta prav nenavadno sodelovala in zamaknjeno opazovala film o umetnikovem čiščenju starega igrišča ob hiši v kateri se je rodil.

Zadnje popoldne v Yilanu smo izkoristili za sprehod in odlično wonton juho. Dnevne temperature običajno dosežejo tudi do 32 stopinj, zato so večerni sprehodi pravzaprav najbolj prijetni.

Naslednji dan nas je čakal premik v mesto Hualien https://www.taiwanobsessed.com/hualien-taiwan-guide/, okrožje in mesto na vzhodni obali Tajvana, znano po osupljivi naravni pokrajini, zlasti po narodnem parku soteske Taroko in živahni kulturni krajini. Območje se ponaša s Tihim oceanom na vzhodu in gorovjem na zahodu, kar ponuja številne možnosti za pohodništvo, kolesarjenje in doživljanje lokalne avtohtone kulture. Premik je olajšalo dejstvo, da smo bivali ob železniški postaji, tako je bila celotna 1.20-urna pot mala malica. Vozili smo se mimo čudovitih mestec, kot je Ludong, ki se jih lažje razišče, če je človek bolj mobilen. Za potencialni prihodnji obisk Tajvana je torej smiselno najeti avto. Na postaji v Hualienu smo si privoščili ocvrt krompirček in se s taksijem (čakajo ob postaji) odpeljali do nastanitve, katerega angleškega imena na spletu ne najdem, je bil pa penzion odlična izbira (z veseljem delim booking naziv, če kdo potrebuje več informacij). Blizu morja in Dong Da Men Night Marketa https://tour-hualien.hl.gov.tw/en/TourContent.aspx?n=186&s=4282, z balkonom, zajtrkom in visečo mrežo v sobi.

Takoj smo se odpravili na precej neugledno plažo v bližini naše nastanitve, kjer se je, zaradi tokov, prepovedano kopati. Zraven je bilo zaprto igrišče in tako smo postavali po plaži in se proti koncu popoldneva prestavili na nočno tržnico, ki zares zaživi okrog 20.00 ure.

Krasna stvar manjših hotelov/penzionov, B&B-jev, je da nastanitev vključuje zajtrk, ki pa ni samopostrežni in tako so zajtrki vedno zanimiva presenečenja. Naslednje jutro smo dobili koruzno juho, dve vrsti kuhanega krompirja, kuhan brokoli, košček jabolka, pasijonke, pomaranče, narezano trdo kuhano jajce, kuhano bučo in klobasico. Začuda so okusi štimali in dan se je začel obetavno. Po zajtrku smo želeli srečo s kopanjem preizkusiti na Qixingtan plaži https://tour-hualien.hl.gov.tw/en/TourContent.aspx?n=186&s=1530, skalnati prodnati plaži v obliki polmeseca, znani po slikoviti pokrajini, čisti vodi in osupljivih razgledih na okoliške gore. Je priljubljena točka za fotografe in ljubitelje narave, območje se namreč ponaša s pešpotjo in 21 km dolgo kolesarsko stezo, ki ponuja edinstvene razglede na bližnje znamenitosti, kot sta park Nanbin in muzej kamnitih skulptur Hualien. Po obisku plaže smo se na hitro ustavili še na dnevni tržnici, popoldne pa nam je postreglo z odličnim kosilom v Bunny Kitchen in sprehodom po tržnici.

Popotovanje po Tajvanu sem zastavila nekoliko prenapeto, glede na dosedanje izkušnje, bi v vsakem kraju morala ostati najmanj dan ali dva dlje. Na dan odhoda v Hualienu smo tako obiskali še Cultural Creative Industries Park https://tour-hualien.hl.gov.tw/en/TourContent.aspx?n=169&s=3369, nekoč vinsko tovarno, po obnovi je bil leta 2011 odprto za javnost in danes kraj, kjer lahko uživate v razstavah, koncertih in drugih predstavah. Odprte so bile štiri stavbe, obiskali smo eno, kjer smo uživali v interaktivnih igrah, udeležili pa smo se tudi učenja diska v Dance Dome Revolution. Umetna manjša kupola je namenjena izključno 15-minutnemu norenju in plesu, pri čemer ti z gibi pomaga animacija in ker smo se tako navdušeno vrgli v učenje, se je razplesal tudi animator.

Taksi nas je odpeljal do železniške postaje, naša naslednja postaja je bilo mesto Taitung, oddaljeno dve uri vožnje. Okrožje Taitung se nahaja ob delti reke Beinan, na južnem koncu doline, znano je po svojih značilnih lokalnih izdelkih, od vrhunskega riža, dnevnih lilij, hibiskusa in sladkornih jabolk do jadrnic in morskih specialitet. Zaradi naravnih čarov si je mesto Taitung prislužilo vzdevek "vrt Tajvana". Na vlaku sva ugotovila, da naslednja planirana destinacija Hengchun, na čistem J Tajvana nima direktne prometne povezave, zato sva se odločila, da obisk Taitunga podaljšamo za dva dni. Odločitev je bila pravilna, prebivamo namreč v Rice Resort Hotelu https://www.rice-hotel.com/en/, družinskem hotelu, ki ponuja vse od sob, opremljenih po meri otrok, do bazena, gokart steze, dveh ogromnih igralnic idr. Otroka se ne pritožujeta, midva tudi ne, za kosilo je poskrbel Uber Eats in pica, popoldne pa smo preživeli v raziskovanju ogromne hotelske igralnice.

V Taitungu ostanemo 4 dni, nato nas pot vodi na zahodno obalo Tajvana.

Iz Busana nas je čakala 50 minutna pot s taksijem do letališča in notranji let do otoka Jeju https://www.visitjeju.net/en, največjega otok Južne Koreje, ki pokriva površino 1.833,2 km², kar predstavlja 1,83 % celotne površine države. Leži v Korejski ožini, ima ovalno obliko in je dolg 73 km od vzhoda proti zahodu in 31 km od severa proti jugu, z blagim naklonom okoli narodnega parka Hallasan v središču. Na severnem koncu otoka Jeju je plaža Gimnyeong, na južnem koncu gora Songak, na zahodnem koncu vrh Suwol in na vzhodnem koncu Seongsan Ilchulbong (kjer smo prebivali tudi mi). Jeju je priljubljena počitniška destinacija, precejšen del gospodarstva pa je odvisen od turizma in z njim povezane gospodarske dejavnosti, obiskovalci mu, zaradi zelene tropske pokrajine, pravijo tudi korejski Havaji.

Tokrat nas je čakalo kaj precej birokracije, pregled prtljage, pregled ročne prtljage, pregled Karpa, dvojni pregled potnih listov in nekam majav vzlet in pristanek. Moji občutki glede letenja se zadnjih 10 let niso spremenili, posebnega užitka v letenju nikoli nisem čutila in če mi je nekdaj pristanek vzbujal občutek miru, se je v zadnjih letih žal spremenilo tudi to.

Pred letom sva se spontano odločila za najem avtomobila preko korejskega ponudnika Lotte https://www.lotterentacar.net/hp/eng/reservation/index.do?LANG=eng&utm_source=google&utm_medium=cpc&utm_campaign=korea&utm_term=lotte+car+rent&gad_source=1, postopek je bil pravzaprav neverjetno enostaven, potrebuje se zgolj mednarodna vozniška izkaznica. Mitja je rezerviral največji avto na otoku Kia Carnival za okvirnih 60,00 EUR/dan. Do prevzemnega mesta/parkirišča za avtomobile je urejen prevoz z brezplačnim shuttlom, prevzem pa je potekal skorajda bolj gladko kot najem. V brezhibni angleščini nam je prijazna gospa na hitro razložila osnove in voila! po 40 dneh javnih prevozov končno spet mobilna svoboda.

Žal nas je tisti dan na otoku pričakal dež, do nastanitve smo potrebovali približno uro vožnje, ne ker bi bil otok tako velik, temveč so omejitve med 30-50 km/h, na vsakih 200-300 m je radar, na prekoračitve (in vse ostalo) pa te vestno opozarja tudi Carnival. Z nastanitvijo smo imeli izjemno srečo, Sungsan Woori House Pension je lociran ob vznožju znamenitega Seongsan Ilchubong https://english.visitkorea.or.kr/svc/whereToGo/locIntrdn/rgnContentsView.do?vcontsId=110731, stožca ki se je pred več kot 5000 leti dvignil 180 metrov nad morsko gladino zaradi toka magme pod morjem. Prvotno je bil ločen otok, vendar ga je kopičenje peska in zemlje povezalo z glavnim otokom. Na vrhu se nahaja velik krater, ki ga je ustvarila mešanica vroče lave s hladno oceansko vodo in ima premer približno 600 metrov in globino 90 metrov. Z vrha je možno videti otok Udo in uživati v veličastnem sončnem vzhodu. V kratkih petih dneh smo se v našem penzionu popolnoma udomačili, predvsem zaradi gospe, ki penzion vodi, pripravlja izjemne zajtrke in ki nas je vsak večer, kot naše zlate mame, zaskrbljeno čakala, da pridemo iz pohajkovanja.

Lokacija je prijetna za bivanje, ponuja nekoliko mirnejši in bolj umaknjen način življenja, ki pa kljub vsemu ponuja potrebno infrastrukturo, restavracije, trgovine, kavarne idr. Sprehodili smo se do hotela Haeilri Pool&Spa Hotel https://en.haeilri.com/, ki za goste kavarne in hotela nudi možnost uporabe bazena, peskovnika za otroke, ogromne gugalnice in drugih fotografskih spotov ter prijetne terase. Popoldne smo tako preživeli pri hotelu, po večerji pa smo kolektivno popadali v posteljo. Potovalni dnevi so vedno najbolj utrujajoči, tudi če pot traja slabo uro:).

Po branju nekaterih potopisnih blogov, ki so praviloma moje izhodišče za organizacijo izletov na posamezni destinaciji, smo se odločili da obiščemo Woljeongri Beach v mestu Gimnyeong https://english.visitkorea.or.kr/svc/contents/contentsView.do?vcontsId=70012. Omenjena plaža in ostale, mimo katerih smo se peljali, so nas pustile odprtih ust, bel pesek, čudovita turkizna barva morja in raj za otroka. Po popoldanskem počitku smo se odločili, da se zapeljemo do glavnega mesta imenovanega Jeju https://www.visitjeju.net/en/themtour/view?contentsid=CNTS_000000000022466&menuId=DOM_000001832000000000#p6, znanega letovišča s prestižnimi hoteli in javnimi igralnicami. Leta 2011 je med mestoma Seoul in Jeju bojda letelo 9,9 milijona potnikov, zaradi česar je bila pot Gimpo–Jeju najbolj prometna potniška zračna pot na svetu. Jeju vsako leto sprejme več kot deset milijonov obiskovalcev, predvsem iz celinske Južne Koreje, Japonske in Kitajske. Trivio na stran, nas je predvsem zanimal Dongmun Traditional Market, kjer smo si obetali odlično večerjo in nismo odšli razočarani.

Korejski Havaji je sicer vzdevek povezan z vulkanskim delovanjem, s Havaji pa ga povezuje tudi izredno bujno rastje. Pogled na vso to zelenje nam je, po vseh obiskanih velemestih, izredno dobro del. V nedeljo smo se odločili, da prevozimo drugo stran otoka, obiskali smo Pyoseon Beach https://english.visitkorea.or.kr/svc/whereToGo/locIntrdn/rgnContentsView.do?vcontsId=90866, kjer smo preživeli prijetno dopoldne (poskrbljeno je za senco, osebne stvari, nikjer ampak res nikjer pa ni ustrezno poskrbljeno za tuše in tako bomo ta trdovratni pesek očitno pripeljali vse do Tajvana) in Jeju Folk Village https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CONT_000000000500553, ki leži v neposredni bližini.

Jeju Folk Village poustvarja staro življenje na otoku Jeju v 19. stoletju. Z arhivskimi raziskavami je poustvarjenih in razstavljenih več kot 100 tradicionalnih hiš in ljudske kulture otoka Jeju. Vas je zasajena z lokalnimi drevesi in cvetjem iz otoka Jeju in Koreje, tako da lahko obiskovalci uživajo v cvetju v vseh letnih časih. Ponaša se s tematskimi razstavnimi dvoranami, modelnimi hišami in tradicionalnimi ljudskimi igrami, ki privabljajo številne obiskovalce. Za kosilo so nam teknili odlični Blbijakjak, Gomtang, Mandu in Joen. Opažanje, ki me neverjetno preseneča je, kako mirni so korejski otročki za jedilno mizo, pravzaprav so mirni povsod, tako da sta najina otroka v vsaki restavraciji (in drugod) edini divji živali, ki sta bili pravkar spuščeni na svobodo:). Prav tako smo ubrali novo strategijo obedov, namesto da bi z Mitjo pričakovala da bomo skupaj jedli 3-4 obroke dnevno, jima cel dan preprosto ponujava različne jedi in kar uspe, uspe. Če ne uspe, bo uspelo drug dan. Pot nas je vodila še mimo Songeup Folk Village https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CONT_000000000500351 - celotna vas, ki ohranja bivališče prebivalcev starega Jejuja, je bila označena kot pomembna folklorna kulturna dediščina. Čeprav jo lahko štejemo za nekakšno ljudsko vas, se od običajnih ljudskih vasi razlikuje po tem, da v njej ljudje še danes živijo. Prebivalci vasi delujejo kot prostovoljni vodniki, ki obiskovalcem ponujajo vse vrste informacij.

Naslednji izlet je bil krožni izlet po celem otoku s pričetkom pri slapu Joengban https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CONT_000000000500531, enem od treh največjih slapov na otoku Jejudo, skupaj s slapovoma Cheonjiyeon in Cheonjeyeon. Je edini slap v Koreji, kjer voda pada neposredno v morje. Slap je visok 23 m, dva curka slapa, ki padata po črni pečini, pa ustvarjata vznemirljiv zvok in čudovit razgled. Poleg tega strme pečine in stari borovci okoli slapa ustvarjajo slikovit razgled, ki je bil izbran za eno od desetih slikovitih znamenitosti Yeongjuja z imenom »Jeongbanghapok«. Pravijo, da so na pečinah slapov Jeongbang vgravirane besede »Seobulgwacha«.

Drugi postanek smo naredili pri slapu Cheonjiyeon https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CONT_000000000500618, katerega ime pomeni »nebo, povezano z zemljo«. Visok je 22 m in širok 12 m, razgled in zvok, ki ju voda ustvarja ob padcu, pa sta veličastna. Kot se za turistilne atrakcije spodobi, je bilo na lokaciji precej turistov. Tretja znamenitost v bližini obeh slapov pa je bila razgledna točka na skalo Oedolgae https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CNTS_000000000018409, neverjetno skalo, visoko 20 metrov, ki naj bi nastala pred približno 1,5 milijona let. Fantastične skale obalne pečine okoli vrha Oedolgae in Sammaebong zagotavljajo popolno kuliso za pohodniške zanesenjake, sončni zahod nad otokom Beomseom, ki ga je mogoče videti z morskega kamna Oedolgae, pa predstavlja občudovano razgledno točko za obiskovalce otoka Jeju. Povsod je izjemno dobro poskrbljeno za turiste, s senco, pitno vodo, sanitarijami idr.

Drugo največje mesto na otoku se imenuje Seogwipo in je od Unescovo zaščito (bojda pa ima tudi ogleda in okusa vreden nočni market). Tam se nismo posebej ustavljali, temveč smo se zapeljali do razgledne točke pri Jongmun Daepo Coast https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CNTS_000000000020476 oziroma pečine Jusangjeolli, stebraste razpoke, kjer se valovi lomijo in temno rdeči šesterokotni kamni tvorijo visoke plasti, so bile razglašene za naravni spomenik. Popoldansko ogledovanje smo zaključili na znameniti plaži Hjeopjae https://english.visitkorea.or.kr/svc/whereToGo/locIntrdn/rgnContentsView.do?vcontsId=110946, kjer je bilo precej ljudi, prav tako pa plimovanje resnično zanimivo poskrbi, da se v enem trenutku kopaš, v drugem si kot sredi puščave. Peskasti smo se ponovno odpravili na tržnico v mesto Jeju in domov.

Edina stvar, ki je žal nisem videla in je bila na mojem osebnem spisku želja so bile ženske potapljačice imenovane Hanjeyeo, s katerimi se je možno seznaniti v muzeju Jeju Haenyeo Museum https://www.visitjeju.net/en/detail/view?contentsid=CONT_000000000500580 oziroma je imel Mitja srečo in jih pomotoma videl kako so (izključno starejše gospe) v neoprenih prihajale iz vode. Nisem prepričana zakaj so me tako fascinirale, vendar so me in sem o njih kar precej prebirala; gre za t.i. morske ženske, ki se preživljajo z lovljenjem morske hrane zgolj z nožem. Potapljajo se na dah ali prosto, do globine približno 10 metrov, za nekaj minut - odvisno od izkušenj. Prvi zapisi o lovu morskih ušes (školjk) s strani Haenyeo so iz leta 1629, ženske so se v preteklosti potapljale v bombažnih oblačilih (mulsojungi) brez ustrezne kape, vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile neoprenske obleke. Mlada dekleta so pomagala pri prenašanju vode in se pri približno osem let učila potapljanja ter lovljenja morskih alg in školjk.

Zadnji dan na otoku Jeju smo, kot običajno, preživeli bolj mirno, med pranjem stvari, pisanjem bloga, igranjem, idr. Žal nam, zaradi popoldanskega naliva, prav tako ni uspel vzpon na sosednji Seongsan Ilchulbong, ki bo moral počakati na naslednji obisk.

V sredo, 10.09.2025, smo imeli s tajvansko družbo T'Way rezerviran let v Taipei, glavno mesto države Tajvan. Pot iz naše nastanitve do parkirišča, kjer smo v eni minuti predali avto, je trajala 1.20 min. Skočili smo na čakajoči shuttle, ki nas je pripeljal do letališča, priority nas je zrinil mimo dolge vrste, let do glavnega mesta Tajvana je trajal slabi dve uri. Za tiste, ki države in glavnega mesta ne poznamo dobro, nekaj ključnih informacij; Taipei je gospodarsko, politično in kulturno središče Tajvana. Je moderna kozmopolitska metropola, ki vabi v svet fascinantnih kontrastov – mešanico modernega in tradicionalnega, z velikodušnim pridihom energije in prijaznih nasmehov. Templji in neonsko ulično življenje, narava in urbani utrip velemesta - le nekaj minut od središča mesta se je možno sprostiti v termalnih vrelcih, bogatih z minerali, ki se nahajajo ob bujnem gorskem vznožju - Taipei ponuja vse. Desetine restavracij svetovnega razreda, kjer lahko gurmani poskusijo najboljšo regionalno kuhinjo; za gurmane pa je na voljo veliko nočnih tržnic, ki strežejo slastne večerne prigrizke.

Pred letom je Mitja izpolnil vstopni obrazec https://twac.immigration.gov.tw/, super je imeti rezerviran let naprej, torej v drugo državo, ker to pogosto preverjajo (midva sva noč prej rezervirala naslednji let v BKK), posebnih carinskih pregledov za vstop ni (z izjemo dejstva, da je prepovedan vnos kakršnihkoli mesnih izdelkov ali izdelkov živalskega izvora). Na letališču sva kupila E-SIM kartico, ki nam 30 dni omogoča uporabo interneta po celem Tajvanu, postopek je preprost, vse uredijo pri nakupu, dvignila nekaj tajvanskih dolarjev in kupila Easy Card, kartico, ki jo je možno polniti in omogoča vožnje z javnimi prevozi po celem Tajvanu (cena kartice je 125 tajvanski dolarjev, možno pa je izbrati tudi svoj dizajn). Nam bo to prišlo prav, ker je naš plan krožno prepotovati otok. Z metrojem smo se odpeljali do naše nastanitve, hotela na živahni ulici Nanjing, sestradani smo na ulici poiskali prvi curry in popadali v posteljo. Moram priznati da so ti dnevi, ko pridemo v novo državo zame najbolj stresni, predvsem zaradi otrok. Navaditi se je potrebno na energijo države/mesta, biti pozoren na ljudi, na navade, pravila in vse to pokombinirati z voljo otrok, ki je (milo rečeno) precej nepredvidljiva in lahko včasih že polovica banane rezultira v čistem kolapsu.

Jutro nam je postreglo z zanimivim zajtrkom, kjer so bile skoraj vse stvari kuhane in sprehodom do bližnjega Central Culture Park. Občutek na Tajvanu je drugačen, domač, bolj azijski kot do sedaj. Motorji povsod, improvizirane kuhinje, sveži smoothieji iz pravega sadja, poleg vsega znanega pa ima Taipei tudi najboljša igrišča za otroke. Peš smo se nato odpravili do Chiang Kai-Shek Memorial Hall, spominske dvorane, ki je bila zgrajena v spomin na prvega predsednika https://www.cksmh.gov.tw/en/.

Po popoldanskem počitku smo se odpeljali do znamenite stolpnice Taipei 101 https://www.taipei-101.com.tw/en/observatory/ticket, ki ga je zasnovalo podjetje C.Y. Lee & Partners, je bil po dokončanju leta 2004 do leta 2009 najvišja stavba na svetu. Stavba, ki jo je navdihnilo prožno bambusovo steblo, je znana po luksuznem nakupovalnem središču, observatoriju, ki z 89. nadstropja ponuja panoramski razgled na mesto in svoji vlogi prizorišča za silvestrski ognjemet. Ptičja perspektiva je potrdila kar z Mitjo opažava od prihoda, Taipei je izredno zeleno mesto, zelenih površin, večje in manjše urejene parke se najde na vsakem koraku. Po ogledu znamenite stolpnice nas je pot vodila do Huashan 1914 Creative Park https://www.huashan1914.com/w/huashan1914_en/index - prvotno vinska klet, ki danes predstavlja pomembno prizorišče dogodkov. Nova platforma za kulturne dogodke gosti številne obsežne razstave, instalacije, gledališke produkcije in predstave, na prizorišču je tudi nekaj restavracij, trgovin in velik ograjen skate park.

Po mesecu in pol potovanja sva posvojila oziroma utrdila sistem kjer en del dneva posvetiva otrokoma in njunim željam, drugi del dneva je posvečen stvarem, ki si jih želiva ogledati ali preizkusiti midva. Naslednje dopoldne smo tako izkoristili za obisk zabaviščnega parka Taipei Children's Amusement Park https://www.travel.taipei/en/attraction/details/671, ki je opremljen z vožnjami, brezplačnim igriščem in otroškim gledališčem, ki ga upravlja otroška gledališka družba IF, kjer se ob vikendih in praznikih odvija vznemirljiv program skečev in predstav. Kosilo smo želeli pojesti na znamenitem Shilin Market-u https://guidetotaipei.com/visit/shilin-night-market-士林夜市, ki pa se odpre šele popoldne, tako da smo se skozi prazne ulice samo sprehodili. Popoldne smo imeli rezervirano za obisk predela Tamsui, ki meji na reko Tamsui in gleda na Tajvansko ožino. Ime okrožja pomeni »sladka voda«. Čeprav je Tamsui skromne velikosti (205.706 prebivalcev), igra pomembno vlogo v tajvanski zgodovini in kulturi. Zaenkrat je to najin najljubši predel mesta, z obilico dobre hrane, zanimivimi trgovinami, prekrasno sprehajalno potjo ob reki, kjer je možno opazovati sončni zahod in lokalne pevce z malo posluha.

In tako je pester teden prišel h koncu, kar težko verjameva, da sva teden nazaj pristala na otoku Jeju, sedaj pa že s polno vnemo raziskujemo Tajvan. Ta teden nas čakajo prvo premiki proti južnemu delu otoka.

Prišla je sobota in v žep smo pospravili naš prvi mesec potovanja. Iz Seoul Station smo imeli rezerviran hitri vlak do Busana https://rail.ninja/, ki z nekaj postanki vozi slabe 3h. Spomin na labirint Osaka Station je bil še živ in tako sva na poti do glavne železniške postaje tokrat strahovala, da bomo vlak zamudila (jutro smo namreč zastavili precej ležerno). Seoul ni razočaral, postaja je pregledna, iz katerega perona vozi posamezni vlak objavijo 15 minut pred odhodom in tako smo se elegantno (in predvsem pravočasno) sprehodili do najinih sedežev. Poznalo se je, da se z rezervacijo nisem posebej ubadala, rezervirana sva imela namreč samo dva sedeža, kar pomeni, da otroka sedita na nama, sedela pa sva tudi vzvratno. Pri 290 km/h vzvratna vožnja deluje kot da bi se iz nas nekdo delal norca, skozi okno smo torej gledali bolj malo. Ampak za opazovanje okolice niti ni bilo časa, ker sta otroka celo pot bedela, jedla, se premetavala, čeprav sta vse to začuda počela na tem našem kvadratnem metru (priznati moram, da sva imela z otrokoma tokrat srečo, otroških izpadov na teh vlakih ne tolerirajo, kar večkrat pokaže tudi prisrčna animacija na majhnem zaslonu vlaka).

Busan je drugo največje mesto in vodilno trgovsko središče v Koreji, s 3,4 milijona prebivalcev in skupno površino 770,17 kvadratnih kilometrov. Od odprtja prvega mednarodnega pristanišča v Koreji leta 1876 je mesto postalo središče trgovine, poslovanja in industrije. Busan se nahaja na južni konici Korejskega polotoka. Po prihodu v Busan smo se odločili, da se do hotela https://www.lottehotel.com/haeundae-l7/en/about/information odpeljemo s taksijem (slednji so v Busanu nekoliko dražji ampak minimalno v primerjavi s cenami hrane, pijače, balonov in vsega ostalega - več v nadaljevanju). Prvi vtis Busana je kot bi prišla v malce bolj zdelan Miami, visoke bleščeče stolpnice, obala in peščene plaže in precej bolj chill atmosfera. Prvi (in samo prvi) vtis hotela je bil super, odlična lokacija, zanimiva recepcija, photobooth, zastonj pivo ob prihodu, spodaj trgovina in dobra pekarna.  Predel Haeundae-gu je turistično okrožje, znano po obmorskih plažah, kot sta Haeundae in Songjeong - pravi srfarski raj in prostor, kjer ob obisku Busana prebiva največ turistov.

Čez cesto ob našem hotelu se nahaja plaža Haeundae, ki je bila naše prvo kopališče. Plaža je peščena, s tiste vrste peskom, ki je bolj trdovraten od smole, ljudi je veliko, animacij prav tako, plavaš pa lahko zgolj 30m od obale. Ker pravila. Po kopanju se lahko stuširaš v plačljivih tuših, preoblečeš pa kjer se znajdeš. Po kopanju smo si privoščili večerjo in sprehod po našem turističnem predelu, s stojnicami s hrano, prerokovalnicami, igralnicami idr.

Prihodnje jutro smo si zajtrk privoščili v Avant Bakery v pritličju hotela in se sprehodili do prve znamenitosti Busana Blueline kapsul, ki nudijo razgledno 30 minutno vožnjo ob obali. Žal so bile karte ob prihodu razprodane, zato smo jih preko spleta rezervirali za kasnejši dan, se sprehodili do plaže in nato do bližnjega parka Dongbaek, ki se nahaja blizu južnega konca plaže Haeundae https://english.visitkorea.or.kr/svc/whereToGo/locIntrdn/rgnContentsView.do?vcontsId=111149. Sprehodili smo se do svetilnika, ki nudi pogled na pristanišče Busana.

Na poti nas je ujel naliv in popoldanska napoved ni obetala lepega vremena, zato sva se odločila da otroka popeljeva v zaprt vodni park Club D Oasis https://www.clubdoasis.com/en, ki sem ga našla v enem izmed potovalnih blogov, ki jih spremljam na poti. Club D Oasis je prvi in ​​edini mestni wellness termalni izvir v Busanu in predstavlja popularno kopališče lokalcev v Busanu. Cena vstopa ni zanemarljiva in za dva odrasla in enega otroka (Fran je imel brezplačen vstop) znaša 140,00 EUR. V to ceno ni vštet ležalnik, na katerega smo pomotoma za hip postavili naše stvari. Ko smo se končno pripravili na vstop v vodo, nas je zaposleni prijazno opozoril, da za vstop v vodo potrebujemo kape (kakršnokoli pokrivalo) in rešilne jopiče. Nekaj časa in zbeganih pogledov smo potrebovali, da sva z Mitjo razumela, da si morava rešilna jopiča nadeti tudi midva. Imeli smo samo tri kape s šiltom, Mitji pa so prijazno ponudili, da si četrto lahko kupi v petem nadstropju. Tako sem se kmalu po vstopu znašla v otroškem bazenu, med malim Franom in umetno gobo velikosti Frana, topla voda mi je segala malce čez gležnja, nosila pa sem pokrivalo in rešilni jopič. Drugi notranji bazen, ki nudi animacijo v obliki umetnih valov, odraslim sega do bokov in ravno, ko se je Fran malo razživel, sem s kotičkom očesa opazila fanta za mešalko, ki se pod reflektorji pripravlja na začetek dj seta. Ker djev v kopališčih nisem vajena, sem se svojim mislim nasmehnila, čez nekaj minut pa je iz zvočnikov (pre)hitro in nepričakovano udaril težki štanc, ki je vse mlajše od dveh let (in mene) pustil otrple in zbegane. Štanca so se grupno razveselili (predvsem) očetje in tako je mali valoviti bazen naenkrat postal prizorišče vsesplošnega besnenja. V rešilnih jopičih smo vztrajali 2.5h.

Za novo presenečenje je poskrbel sistem tuširanja in oblačenja, ki se deli na moške in ženske prostore. Po principu divide and conquer sva vzela vsak enega otroka in tako sem se znašla v večjem prostoru s štirimi možnostmi umivanja, v prostor pa se načeloma vstopa brez kopalk oziroma sem bila jaz edina oblečena; prva možnost je klasični tuš, ki ne nudi nobene zasebnosti ampak si v vrsti desetih, ki se tuširajo, druga možnost je stanje ob neke vrste vodnjaku in polivanje z vodo iz čebra, tretja je sedenje na mali pručki in tuširanje/polivanje sede, četrta pa je namakanje v (najverjetneje) termalni vodi. Nobena možnost razen prve mi ni dišala. Prostor, kjer si sušiš lase je opremljen z make up ogledali, vatiranimi palčkami, mega feni in sušilci, ki mokre stvari posušijo v treh minutah - aleluja - ali bi lahko uvozili kakšno od teh malih inovacij?

Vremenska napoved za prihodnja dva dni je bila deževna, mene je malce sesula blaga trebušna viroza, zato smo se odločili, da obiščemo Shinsegae Centum City https://english.visitkorea.or.kr/svc/whereToGo/locIntrdn/rgnContentsView.do?vcontsId=94755, ki je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji nakupovalni kompleks na svetu in ponuja nabor zabavnih možnosti, od drsališča do kina, igrišča za golf in spa centra, trgovine ponujajo vse od ženskih in moških oblačil do otroških znamk oblačil, kozmetičnih trgovin, športne opreme in še več, kletna etaža pa je dobro založena trgovina s hrano. Založili sva se z vsem, kar nam je dva dni manjkalo in manjkalo nam je precej - naš predel Busana je namenjen turistom ampak morda ne nujno družinam, izbira hrane za otroke je precej skromna (še tisto kar misliš da bo primerno, je pekoče).

V sili hudič požre stališča in vrednote in tako smo popoldne, zaradi naštetih faktorjev in dejstva, da je lociran takoj čez cesto, obiskali Aquarium https://www.visitsealife.com/busan/en/, se sprehodili po naši ulici, pojedli pekočo večerjo in otroka pospravili spat.

Tudi tokrat ima naš hotel bazen na strehi hotela s prečudovitim pogledom na plažo Haeundae in torkovo dopoldne smo izkoristili za kopanje, popoldne smo imeli rezerviran vožnjo z ti. kapsulo https://www.bluelinepark.com/eng/skyCapsuleFare.do, ki se samodejno popelje po 2 km dolgem odseku od Haeundae Mipo do Cheongsapo. Poleg kapsule je možno rezervirati tudi pot z vlakom ali pa se po poti odpraviti peš. Sprehajalne poti ob obali so v Busanu neverjetno lepo urejene. Izstopili smo na zadnji postaji, se odpravili peš do Cheongsapo Daritol Skywalk https://www.koreatodo.com/cheongsapo-daritdol-skywalk, 72,5 m dolgega in 20 m visokega observatorija v obliki modrega zmaja, ki se razprostira nad oceanom. Tik pred plažo Songjeong smo se ustavili na izjemni večerji, kjer smo preizkusili korejski bulgogi, jed iz tankih, mariniranih rezin mesa, najpogosteje govedine, pečenih na žaru in sveže ulovljenega raka.

Gamcheon Culture Village https://www.koreatodo.com/gamcheon-culture-village je bila ena od vasic, ki smo jih želeli obiskati na našem kratkem postanku v Busanu. Terjala je 50 minutno vožnjo s taksijem in žal pustila nekoliko grenek priokus, sicer je vasica vizualno zanimiva, ponuja pa nek bizaren preplet lokalnega življenja in turizma, kjer je zasebno hrati vse in nič.

Zadnji dan v Busanu smo se odpravili do 40 minut oddaljene Songdo Bay Station, kjer te gondola popelje do Songdo Sky Park in Songdo Yonggung Suspension Bridge https://en.busanaircruise.co.kr/about/intro?rank=1. Lahko se izbira med gondolo s pokritim in steklenim dnom, ki te v cca. 10 minutah pripelje do prijetnega parka in mostu po katerem se lahko kratko sprehodiš.

Še nekaj uporabnih zanimivosti in opažanj iz dosedanjega potovanja po Koreji:

• povsod, tudi na vlakih, uporabljajo tudi navadne vtičnice - drugače kot na Japonskem
• ne uporabljajo klim, povsod so normalne temperature (v taksijih, dvigalih, trgovinah...)
• Korejci imajo najbolj zanimiva oblačila za v vodo (kompleti pokriti s kapami z volančki)
• rinejo se v dvigala do meja zmožnosti
• pse na sprehode običajno vozijo v okrašenih vozičkih
• smetnjakovi NI.

Obisk Busana nas je presenetil, od Seoula se razlikuje po bolj ležerni, obalni energiji, cene so nekoliko višje, hrana se težko odloči ali bi se posvetila lokalnim kulinaričnim specialitetam ali turizmu. Ljudje pa so enako, če ne še bolj prijazni.

Danes nas čaka notranji let na otok Jeju - več v prihodnjem prispevku.