Poletno pohajkovanje po severu Sardinije
Tale prispevek pišem iz hotelske sobe v mestecu San Giuliano Terme, v bližini Pise, kamor smo prispeli po 11-ih urah poti. Počasi se končuje naše spontano italijansko pohajkovanje, ki smo ga slaba dva tedna nazaj pričeli v toskanskem mestecu Lucca.
Naši poletni plani so bili še junija popolnoma drugačni, ker pa se nam je dopustovanje vztrajno izmikalo in nama statično hrvaško dopustovanje ni posebej dišalo, sva se iz danes na danes odločila, da spakiramo in se z avtom odpeljemo kamorkoli kamor lahko z avtom pridemo v dveh dneh. Odločitev je padla - Sardinija, s postankom v Toskani.
Iz Ljubljane smo se odpravili v popoldanskih urah in v kosu do Lucce porabili slabih šest ur. Otroka sta že prava popotnika in sta pot prenesla skorajda bolje kot midva. Prvo jutro v Toskani smo pričeli z zajtrkom in se odpravili do starega mestnega jedra Lucce, t.i. mesta umetnosti. Eno najbolj slikovitih italijanskih mest se ponaša z bogato zgodovino, odlično ohranjeno arhitekturo in tipičnim italijanskim vzdušjem, ki človeka nemudoma malo umiri, hitro razveže jezik, naelektri brbončice in odpusti prvi Prosecco kar takoj po zajtrku. In takoj naslednjega pri malici.
Mesto Lucca so ustanovili Etruščani, leta 180 pred našim štetjem pa je postalo rimska kolonija. Staro mestno jedro Lucce obkrožajo ostanki utrdbe iz obdobja renesanse, prvotni obrambni namen pa je danes nadomestilo sprehajališče s čudovitimi razgledi na okolico. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja Piazza dell'Anfiteatro, kjer so hiše okoli trga zgrajene v obliki elipse. Tudi sicer mesto ponuja nešteto skritih trgov, več o potencialnih zanimivostih se najde na povezavi: https://www.turismo.lucca.it/en/.
Mi smo se po Lucci premikali s polžjo hitrostjo, se ustavili na kosilu v odlični Da Quartuccio Osteria https://daquartucciolucca.eatbu.com/?lang=en in zavili še do stolpa v Pisi, ki sta ga fanta prvič spoznala v knjigicah Oskar odkriva svet. Vročina in horde ljudi so običajno naša iztočnica za hiter pobeg in naš obisk Pise se je končal tako, da smo se izgubljali po manj obljudenih ulicah (natančneje ulici, ker fanta preverita vsako cestno razpoko), sedeli na stopnicah in jedli sladoled.
Zakaj smo se odločili za trajekt? Ker smo želeli potovati z avtom in se premikati v našem tempu. Možno je sicer tudi leteti, iz bližnjega Trsta ali Zagreba, vendar nam po lanskem letu polnem precej planiranih potovanj paše svoboda spontanih premikov. Možno je rezervirati dnevno ali nočno vožnjo s trajektom iz Livorna do Olbie (pot traja 8 ur) in po doživetem bi se prihodjič najverjetneje odločila za nočno vožnjo, ker pridobiš dodatna dva dneva poti. Karte za trajekt se rezervira preko spletne strani https://www.mobylines.com/routes/ferries-sardinia/, midva sva zaradi dnevnega počitka fantov rezervirala tudi kabino. Počitek je na koncu pasal vsem, cene poti pa so naju pravzaprav pozitivno presenetile.
Trajekt je krenil ob 9.00 uri zjutraj, v pristanišču smo bili 90 minut pred odhodom in sledili oznaki Olbia. Megalomanski trajekt je bil nabito poln, po tem ko smo parkirali avto (do katerega v času vožnje ne dostopaš), se postaviš v vrsto na info točki, počakaš na kartico sobe in se naslednjih 8 ur izgubljaš med barom, restavracijami, na palubi, v otroški igralnici, športnem baru, po hodnikih in v sobi. Pot je minila hitro in v lepi Olbii smo pristali proti večeru.
Na Sardiniji smo nastanitev rezervirali preko Airbnb v mestecu Valledoria na severu Sardinije https://www.airbnb.co.uk/rooms/627093?unique_share_id=ba624d10-123a-4159-97c6-55337881f99a&viralityEntryPoint=1&s=76 in se po branju blogov, smo odločili, da tokrat ne bomo ugriznili v prevelik zalogaj, temveč raje raziskovali radij 80 km okoli naše nastanitve. Čeprav otok ni velik, so poti dolge in vsak del Sardinije ponuja ogromno možnosti raziskovanja, plaž, zalivov, pohodnih poti, naravnih čudes in takih in drugačnih mestec.
Do Valledorie smo potrebovali še 1.5h vožnje in proti večeru prispeli v zaspano in slikovito mesto v italijanski provinci Sassari, ki leži v osrčju zaliva Asinara na severu Sardinije, se razprostira vzdolž kilometrov belih peščenih plaž in skalnatih zalivov, zaradi česar je izjemno priljubljena destinacija za ljubitelje plaž in srfarje. Midva sva se zanjo odločila na podlagi izbora nastanitve, s katero sva zadela terno - čudovito atrijsko stanovanje s prijetno lastnico in ogromnim vrtom.
Valledoria je bila točno to kar sva rabila, precej dober približek najini Fuerti, ki sva jo letos prvič izpustila zaradi drugih potovalnih planov in lanskoletne daljše poti. Turistov je bilo malo, domačini poletja preživljajo ležerno, glasno in predvsem v imenu druženja. Sardinijskih plaž sva se neskončno veselila in tako smo po formalnostih, trgovinah, zajtrkih, spancu idr. in ogledu znamenitosti v bližini Castelarda, skale v obliki slona (za kar sta fanta pokazala enako mero zanosa kot za stolp v Pisi = 0), skočili do bližnje Spiaggia Baia Delle Mimose, ki je postala naša stalnica prihodnjih dni. 3 km dolgo peščeno plažo na jugu omejuje izliv reke Coghinas, obdajajo jo čudovite sipine, porasle s sredozemskim rastjem. Edini moteč faktor obiskanih plaž je dejansko pomanjkanje sence, tako da je priporočljivo s seboj nositi prenosno marelo, ki jo ima vsako sardinijsko gospodinjstvo. Tudi naše.
Naslednji izlet nas je popeljal v prekrasno mestece Castelardo, raziskovanje smo pričeli pri gradu na vrhu hriba, znanem kot Castello dei Doria. Grad, ki je bil v 13. stoletju zgrajen kot rezidenca in utrdba za družino Doria, ponuja prelep razled na zaliv, ki sega od zahodne obale otoka Asinara pa vse do kraja Santa Teresa Gallura na vzhodu. Ogledali smo si Muzej sredozemskega pletarstva, ki predstavlja lokalne tehnike pletenja in uporabljajo za izdelavo značilnih sardinskih košar. Med gradom in parkom Parco Lu Grannadu (ki leži tik pod katedralo) se vije preplet ulic, ki sestavljajo prijetno staro mestno jedro (Centro Storico), z očarljivimi, s kamnom tlakovanimi uličicami. Poletja na Sardiniji so vroča in tako smo opoldanske ure preživljali v stanovanju, tisto popoldne pa smo preživeli na plaži Spiaggia di Lu Bagnu, plaži na severu Sardinije, ki se nahaja le 2,5 kilometra jugozahodno od Castelsarda. Znana je po čistem, zlatem pesku in kristalno čistem turkiznem morju ter velja za priljubljeno obmorsko destinacijo za družine in ljubitelje potapljanja z masko.
Med stotinami plaž, ki na fotografijah vse izgledajo enako, se lahko med njimi odločiš zgolj na podlagi priporočil. Včasih uspe, včasih ne. Naš izlet v Porto Torres in do plaže Spiaggia di Ezzi Mannu je bil namenjen otrokoma, ki sta uživala v kristalno čisti vodi. Dnevna pot nas je vodila do opevane vasi Bosa na vzhodu Sardinije. Pot je čudovita, s prelepimi pogledi na sardinijske klife, nekakšen sardinijski Big Sur.
Bosa je resnično edinstvena: je edina vas na Sardiniji, ki se je razvila ob bregovih reke Temo, edine plovne reke v regiji. Mestna zasnova je prilagojena značilni obliki terena; nad mestom kraljuje grad Malaspina, v katerem se nahaja cerkev Nostra Signora de Sos Regnos Altos z dragocenim ciklom fresk iz 14. in 15. stoletja. Značilnost Bose so pisane hiše, stisnjene druga ob drugo, ozke uličice in tlakovane poti, ki sledijo reliefu hriba in stopnišča, ki asimetrično prekinjajo vodoravne poti. V spodnjem delu mesta, ob reki, poteka ulica Corso Vittorio Emanuele, tlakovana z bazaltom in kamnitimi kockami, obdajajo pa jo visoke hiše iz 18. in 19. stoletja. Četrt Sas Conzas priča o tradiciji strojarstva v Bosi in predstavlja kompleks industrijske arhitekture, ki je bil leta 1989 razglašen za nacionalni spomenik. V neposredni bližini naselja, na podeželju, pa stoji čudovita cerkev sv. Petra.
Malce nad Boso se nahaja mesto Alghero, ki smo ga obiskali v zadnjih dneh, na poti pa smo se ustavili v obiskani Spiaggia di Mugoni, edini plaži, ki smo jo obiskali, ki ponuja tudi nekaj drevesnega zavetja pred soncem. Najverjetneje je zato tako popularna med turisti, infrastruktura pa ponuja celo otroško igrišče.
Alghero je eno najbolj živahnih in navdušujočih mest na Sardiniji. Nekdanje katalonsko središče je najbolj znano po slikovitem starem mestnem jedru (skozi katerega smo se zapeljali s turističnim vlakcem), prepletu arhitekturnih slogov in nakitu, izdelanem iz svetovno znanih koral. Območje Alghera vključuje tudi zavarovano morsko območje Capo Caccia – Isola Piana; tam se skriva veličastna morska jama Grotta di Nettuno (Neptunova jama), bogata s številnimi kamninami, ki pa je mi žal nismo obiskali. Alghero je tudi edino mesto, kjer smo uspeli dobiti kosilo, med 15.00 in 19.00 so praviloma vse restavracije zaprte.
Zadnji izlet je bil do mondenega mesta Porto Cervo, ki z vklesanimi granitnimi skalami in morjem, ki se lahko brez zadržkov kosa s tistim na Karibih, predstavlja simbolni kraj obale Costa Smeralda. Za ljubitelje športa je to eno vodilnih središč mednarodnega jadranja, znano predvsem po tem, da je leta 1983 z legendarno jadrnico Azzurra podprlo prvi italijanski izziv za pokal Amerike (America's Cup). Pristanišče leži na koncu naravnega zaliva, ki se razveji v številne manjše zalivčke. V središču mesta se nahaja znameniti trg (piazzetta) z živahnim podhodom in obmorsko promenado, ki ju je v slogu »Costa Smeralda« – slogu, ki je pozneje našel številne posnemovalce – zasnoval arhitekt Luigi Vietti. Kar zadeva športni utrip, je koledar dogodkov izjemno bogat: od aprila do septembra se vrstijo številne prireditve in regate. Vsi ti dogodki ponujajo spektakularen pogled na jadrnice, ki tekmujejo v ozadju otokov arhipelaga La Maddalena (ki bojda predstavlja eno najlepših izkušenj, ki jih lahko doživiš na Sardiniji) ter v zalivih Arzachena in Cala di Volpe. Ob prihodu v mesto je opaziti občutno razliko, deluje kot umetelno zasnovano igrišče za premožne; svetovno znane restavracije, čudovite vile in večimilijonske jahte. In čeprav mesto ni žepu prijazno, je gotovo vredno ogleda. Na poti smo se navdušili nad vasema Badesi in Luogosanto, kjer bi se bilo vredno ustaviti za malce dlje časa.
Zadnje dva dneva smo preživeli v Valledorii, se premikali po okoliških plažah in se počasi pripravljali na odhod. Vtisi obiska Sardinije so lepi, z veseljem bi se nekoč vrnili, vendar za najmanj mesec dni in dodobra raziskali vse kotičke tega raznolikega otoka.
Zadnjo noč pred potjo v Ljubljano smo imeli nastanitev rezervirano blizu Pise, https://www.locandasantagata.it/en/, ki jo priporočamo kot izhodišče za vsa toskanska raziskovanja. Čudovito obnovljen hotel z vrtom in izjemnim zajtrkom nas je pospremil na pot do Ljubljane.
Sardinija, do naslednjič!