Tokratni zapis začenjam s težjim srcem, ker se (pre)hitro približuje konec našega skoraj 4-mesečnega popotovanja. In če se tesnoba zaradi vrnitve veča, jo je zagotovo v veliki meri omilila čudovita izkušnja našega spoznavanja z Indonezijo. Slednja me v ideji spremlja že nekaj časa in morda bi se v drugačni zasedbi ali v preteklosti za indonezijski uvod izbrala kakšnen drugi otok, je v družinski zasedbi Bali verjetno najprimernejša izbira za spoznavanje indonezijske kulture. Lokalno življenje se na popolnoma nevsiljiv način prepleta z izjemno turistično infrastrukturo, ki zadovolji še tako zahtevne popotnike. Bodisi gre za kulinariko, zgodovino in kulturo ali raziskovanje čudovitih manj obljudenih kotičkov, Bali nikogar ne pusti ravnodušnega. Mi pa smo imeli srečo in Bali spoznavali s prijatelji, tako rekoč balijskimi veterani.

Indonezija, država, ki se nahaja ob obali celinske jugovzhodne Azije v Indijskem in Tihem oceanu je najbolj naseljena država v jugovzhodni Aziji in četrta najbolj naseljena država na svetu. Leži na arhipelagu, ki leži čez ekvator in se razteza na razdalji, ki je enakovredna osmini Zemljinega obsega. Njene otoke lahko združimo v Velike Sundske otoke Sumatra (Sumatera), Java (Jawa), južni del Bornea (Kalimantan) in Celebes (Sulawesi); Male Sundske otoke (Nusa Tenggara) na Baliju in verigo otokov, ki poteka proti vzhodu skozi Timor; Moluke (Maluku) med Celebesom in otokom Nova Gvineja in zahodni del Nove Gvineje (splošno znane kot Papua). Glavno mesto Jakarta se nahaja blizu severozahodne obale Jave. Indonezijski arhipelag predstavlja eno najbolj nenavadnih območij na svetu: obsega pomembno stičišče Zemljinih tektonskih plošč, se razteza čez dve favnski območji in že tisočletja služi kot stičišče ljudstev in kultur Oceanije in celinske Azije. Ti dejavniki so ustvarili zelo raznoliko okolje in družbo, ki ju združuje dovzetnost za seizmično in vulkansko aktivnost, bližina morja in vlažno tropsko podnebje.

Indonezija je bila prej znana kot Nizozemska Vzhodna Indija in čeprav Indonezija ni postala uradno ime države vse do osamosvojitve, je ime že leta 1884 uporabljal nemški geograf (domneva se, da izvira iz grške besede indos, ki pomeni »Indija«, in nesos, ki pomeni »otok«). Po obdobju japonske okupacije (1942–45) med drugo svetovno vojno je Indonezija leta 1945 razglasila neodvisnost od Nizozemske, njen boj za neodvisnost pa se je nadaljeval do leta 1949, ko so Nizozemci uradno priznali indonezijsko suverenost. Šele ko so Združeni narodi (ZN) leta 1969 priznali zahodni del Nove Gvineje kot del Indonezije, je država dobila sedanjo obliko.

Za Bali smo se, kot rečeno, odločili, ker sedaj potujemo v štiričlanski zasedbi, ker smo o Baliju slišali same pozitivne vtise in ker smo želeli videti prijatelje, ki Bali poznajo kot svoj žep in naše popotovanje skorajda zaključiti v nekoliko bolj ležernem in uživaškem stilu. In to nam je uspelo.

Čisto prve vtise sem na kratko strnila v prejšnjem zapisu, sedaj ko smo Ubud in okolico spoznali nekoliko bolje, lahko z gotovostjo zatrdim, da je Bali z eno besedo: hedonizem. In če nas je na začetku presenečalo dejstvo, da je Ubud skupek popolnoma naseljenih ulic z norim prometom brez posebne strukture ali središča, smo postopoma spoznavali kaj vse Ubud ponuja. In ponuja ogromno. Med nasičenimi ulicami, polnimi trgovin in restavracij, se nahajajo čudoviti templji, v množici turistov in domačinov in resnično divjega prometa, se lahko hitro znajdeš v mirnih uličicah polnih lokalnih ritualov in vrveža. In to nas je tudi najbolj presenetilo, avtentičnost se zaradi turizma ni izgubila, Bali ohranja prvinskost, mirnost in čarobnost.

Pretekli meseci so bili intenzivni in tako smo z balijskim tempom zadeli terno. Dopoldneve smo preživljali med počasnimi zajtrki, uživanjem v bazenu in druženjem. Po veselem snidenju v petek smo sobotno popoldne preživeli med raziskovanjem Ubuda https://www.nowbali.co.id/a-brief-history-of-ubud-cultural-and-spiritual-heart-of-bali/, živahnega mesto sredi otoka, obdanega z neskončnimi zelenimi riževimi polji, zibajočimi se palmami in slikovito džunglo. Prvo večerjo smo si privoščili v odlični restavraciji Liap Liap https://www.liapliap.com/ v središču Ubuda.

Drugo popoldne smo si med otroškim počitkom privoščili masažo na dom in postalo nama je jasno, da je življenje na Baliju življenje, ki bi ga morali živeti doma. Popoldne smo se odločili za obisk korejske restavracije Korean BBQ Moggumung https://moggumung.id/, kjer smo manevrirali med vročimi žar ploščami in divjimi otroci, spoznali pa smo tudi švicarja z dvema mlajšima punčkama, ki mu je smiseln korak selitve na Bali uspel in z družini v Ubudu živi že nekaj let. Beseda je dala besedo, počasni sprehod pa ponovno snidenje v reggae baru, kjer smo se starši dodobra spoznali z indonezijskim žganjem Arak https://finnsbeachclub.com/guides/bali-arak/, destilirano alkoholno pijačo, narejeno iz fermentiranega soka kokosovih cvetov sladkornega trsa in žitaric ali sadja. Balijski arak je narejen iz fermentiranega soka kokosovih dreves ali palm. Vsebnost alkohola se giblje od 20 % do močnih 50 %.

Spoznavanje smo nadaljevali doma, noč je bila kratka, otroci zjutraj zgodnji in mi bledični. Za spokoritev smo si tisti dan izbrali vegansko restavracijo Moksa https://moksaubud.com/. In čeprav dominantno klientelo predstavljajo jogisti s pravilno držo odeti v bež tone, razumemo pomp okrog veganske hrane. Hrana je bila izjemna!

Naslednji dan je uživaštvo terjalo davek, eden od borcev si je pridelal eno od mnogih balijskih trebušnih viroz, ki ni pojenjala dva dni, simptomi pa so se vlekli skoraj do konca naše skupne poti. Na raziskovanje Ubuda smo se tokrat odpravili v skrčeni zasedbi in ponovno nas je očarala čudovita balijska arhitektura. Po tajskem zlatovju, je preprostost balijske arhitekture pravi balzam za oči in dušo. Temelji na stoletnih hindujskih verovanjih, tradicionalne balijske hiše, palače in templji so zgrajeni znotraj kompleksa (pekarangan), ki vključuje več struktur, namenjenih različnim funkcijam, od verskega čaščenja do družinskih srečanj. Postavitev in zasnova stavb se držita Asta Kosala Kosali, tradicionalne arhitekturne filozofije, podobne načelom feng šuija. Ta balijski sistem zagotavlja, da je vsaka stavba usklajena z naravnimi silami, ki ohrani harmoničen pretok energije. Vse strukture morajo spoštovati smer kaja (proti goram), ki velja za najsvetejšo smer, medtem ko kelod (proti morju) simbolizira nečistost. Za Balijce umetnost gradnje torej vodijo starodavna načela, ki ohranjajo harmonijo z edinstvenim energijskim tokom Balija.

Balijski dom je zasnovan tako, da podpira in krepi tradicionalni skupni življenjski slog, kjer je spoštovanje starejših in širše družinske strukture temeljnega pomena. Vsako družinsko naselje ali pekarangan je premišljeno organizirano tako, da sprejme več generacij, ki živijo skupaj v harmoniji. Ključni paviljoni so razporejeni namensko: glavni spalni paviljon, pogosto rezerviran za glavo družine ali spoštovane starešine, krepi kulturno spoštovanje starešine. Drugi paviljoni služijo različnim funkcijam – za sprejemanje gostov ali za slovesnosti – ustvarjajo prostore, ki spodbujajo družinska srečanja, obrede in vsakodnevno interakcijo ter spodbujajo močan občutek povezanosti in skupnosti. Tovrstna tradicionalna arhitektura ustvarja življenjski slog, kjer je skrb drug za drugega, zlasti za starejše, vtkana v vsakodnevne rutine, kar spodbuja naraven tok podpore, spoštovanja in enotnosti.

Otrokom smo želeli pokazati tradicionalno predstavo balijskega plesa Janger https://dijiwasanctuaries.com/magazine/top-balinese-dances-and-where-to-watch-them-live-2025-updated-history-tickets-schedule-duration-and-locations, družabnega plesa, ki poudarja mladostnost in vesel duh skupnosti med najstniki. Izvaja se v parih: plesalke se imenujejo Janger, plesalci pa Kecak (ali Kecak Janger), ki sedijo s prekrižanimi nogami v krogu. Med predstavo obe skupini izmenično pojeta v slogu klica in odziva z uporabo Janger napevov, kar ustvarja glasbeni vokalni dialog. Pesmi in gibi odražajo srečo mladosti – polni smeha, preproste romance in prijateljstva. Čeprav nekatere predstave vključujejo odlomke kratkih zgodb (z liki, kot je Arjuna ali ljudske zgodbe), je glavni poudarek plesa Janger na izražanju veselja in enotnosti.

Torkovo dopoldne smo izkoristili za obisk templja Goa Gajah z našim voznikom Wayanom, ki so nam ga skorajda dodelili ob najemu hiše.  Goa Gajah tempelj je znan tudi kot "slonja jama" in leži v vasi Bedulu. Zaznamujejo ga grozeči obrazi, vklesani v kamen, za katere velja, da odganjajo zle duhove. Glavna figura je velikanski obraz z zevajočimi usti, ki predstavlja vhod v podzemlje. Zgodovina templja je negotova, vendar naj bi bil zgrajen kot prostor za duhovno meditacijo, najverjetneje s strani hindujskih duhovnikov, ki so ga ročno izkopali, da bi ga uporabili kot puščavniško hišo. Ime templja ostaja skrivnost, vendar njegova zgodovina in pomen nista; kompleks vsebuje tako hindujsko kot budistično podobo, jama pa vsebuje lingam in joni, simbol Šive ter podobo Ganeše. Ob reki so vklesane podobe stup in čatre - podob budizma. Tempelj je umeščen v čudovito zeleno tropsko kuliso, ki nam je, skladno z deževnim obdobjem, postregla tudi z obilico dežja. Popoldan smo se odpeljali do Buddha Garden Warung restavracije, v neposredni bližini inštalacije Hikaria https://hikaria.id/, katere tema je animizem – prepričanje, da je vse življenje. Duhovi, ki prebivajo v drevesih, rekah, vetru in rožah, ter varuška božanstva otoka so oživljeni z digitalno umetnostjo, kar ustvarja fantastično izkušnjo, kjer se prepletata narava in tehnologija.

Ko smo bili zdravstveno vsi dovolj krepki, smo se odločili za celodnevni izlet do predela Balija imenovanega Sidemen https://finnsbeachclub.com/guides/bali-sidemen-guide/. Del vzhodnega Balija je popolnoma neokrnjen in bojda spominja na Ubud iz zgodnejše dobe, preden je postal splošno priljubljena destinacija. Sidemen, ki se izgovarja si-da-men, je ime lokalne vasi in precejšnjega območja vzhodnega Balija. Vas Sidemen obdajajo doline, riževa polja in riževe terase in goro Agung. Je del okrožja Karangasem in je pravzaprav najmanjše okrožje v okrožju (ostala so Rendang, Manggis, Karangasem, Abang, Selat, Bebandem in Kubu), v njem živi približno 40.000 ljudi (po oceni na podlagi popisa prebivalstva iz leta 2020), ki so razporejeni po 10-ih lokalnih vaseh.

Sprehodili smo se po krožni 3 km dolgi poti čez riževa polja, jedli v bližnjem warung-u, nato pa smo si ogledali še čudovito vasico, polno lokalnega življenja s preprostimi hišami, petelini, čudovitimi, ponekod zapuščenimi templji in t.i. Rumenim mostom, v bližini katerega se je možno udeležiti celo delavnice srebra.

Po osmih dneh smo si končno izposodili dva motorja in se odpeljali do slapa Kanto Lampo Waterfall https://kantolampo.com/, poimenovanega po drevesu Kanto Lampo, pomembnega dela balijske kulture in hundujskih obredov. Drevo simbolizira globoko povezanost otoka z naravo. Ime slapa odraža tradicijo spoštovanja naravnih elementov in poudarja vez med zemljo in duhovnostjo na Baliju. Obisk slapa Kanto Lampo ne ponuja le dih jemajočega razgleda, temveč tudi priložnost, da doživite edinstveno harmonijo narave in kulture, v smislu množice ljudi, ki v vodi čaka tudi po 1h na vrsto, da lahko pred slapom pozira v vrsti fitneserskih in instagramabilnih poz, katerih naratorji so lokalni prebivalci. Nam je omenjeno predstavljalo predvsem vir neskončne zabave, redkokaj namreč zabava tako kot tuja nečimrnost.

Z motorjem smo se odpeljali še do slapa Taman Sari https://www.ubudcenter.com/taman-sari-waterfall/, precej manj obljudenega slapa, kjer si je del ekipe privoščil kopanje. Večer smo preživeli v proslavljanju izjemnega mejnika, ki ga je dosegla moja Baza v času naše odsotnosti, v restavraciji CasCades https://www.cascadesbali.com/.

Približuje se konec naše poti, delo neumorno kliče, v nedeljo tako letimo v Dubaj, preživimo tam dva dni, prihodnjo sredo pa nas čaka pot v Ljubljano. In čeprav se radi vračamo domov, priznamo, da je občutek nekoliko strašljiv.

Upamo, da bo pristanek miren.