13. teden - (ne)doživeti Koh Phangan

Kaj naj rečem, Koh Phangan je bil (predvsem) v znamenju dežja. In to ne rosenja ali občasnih nalivov ampak enega samega dolgega naliva. Deževalo je ponoči, deževalo je podnevi in glede na število turistov na otoku, so tovrstne vremenske razmere najverjetneje prej smola kot pravilo.

Pred prihodom na otok sem se pripravila, si označila kaj si bomo ogledali, naredila plan https://nomadmum.com/best-things-to-do-in-koh-phangan-2/ in družno smo se doživetij na otoku resnično veselili. Planirali smo ogled celotnega otoka, skritih in manj skritih plaž, slapov, ogled tekme tajskega boksa, trening boksa, obisk številnih otroških igralnic in knjigarn, dobrih restavracij itd. Večina omenjenega je bila nedostopna ali zaprta zaradi vremena in tako smo na otoku dodobra raziskali samo radij 500 m okrog naše nastanitve. Svetla točka našega obiska Koh Phangana je bilo edino dejstvo, da smo imeli v naši hiški dovolj prostora, da smo deževne vremenske razmere prenesli relativno dobro. Manj sreče so imeli sosedi v čudovitih bungalovih tik ob plaži, ki so vsako jutro nemo zrli v nebo in morje in po rokah do večera premetavali telefone. Ali drug drugega.

Dneve smo tako preživljali doma, na plaži in v trgovini, ki je bila vrhunec večine naših dni. V večjem nakupovalnem centru Big C imajo tudi otroško igralnico, kamor sva peljala otroka pogosto presekat kulminirajoče domače ozračje. Petkovo popoldne nam je postreglo s krajšo pavzo od dežja in hitro smo poiskali songthaew taksi ter se odpeljali do plaže Zen, ki je znana po petkovih večerih z bobni. V prevodi to pomeni, da se na plaži zberejo turisti in domačini s svojimi bobni, naredijo krog in igrajo/plešejo dokler jih je volja.

Dan je bil dnevu enak, po zajtrku smo naredili domačo igralnico in noreli do kosila, ki smo ga običajno naročili kar v bližnjem lokalu na plaži. Pogosto nas je na naši terasi presenetil tujec, ki je uravnaval ph bazena, spet drugi dan nekdo ki je neumorno vrtal v zunanjo steno in skušal namontirati gasilni aparat in to so bile pravzaprav edine dopoldanske spremenljivke. Po popoldanskem počitku smo postavali na dežju na plaži, se spet igrali, navajali na kahlo, poslušali glasbo, se včasih skregali, gledali risanke in tako dalje.

V ponedeljek je za kratek čas posijalo sonce in Mitja je s Karpom preizkusil sup, sprehodili smo se do trgovine, nabrali novih 15 komarjevih pikov in sanjarili o tem kaj vse bomo naredili popoldne. Popoldne smo nato, zaradi močnega naliva motrili izključno naše stene in streho, ki so pričele puščati in nam življenjski prostor tisti dan prikrajšale še za kavč.

Karpo trenutno prejema antibiotik za svoje "plavalsko uho" in počasi imamo dovolj teh zdravstvenih štafet. Lagala bi, če bi trdila da tukaj in tam ne posanjarim o domu in domači zdravstveni oskrbi. Na otoku so nas, med zadnjim nočnim obiskom bolnice, napotili na Krabi do ORL specialista, naše bivanje na Koh Phanganu smo tako zaključili nekoliko prej kot pričakovano in se v četrtek zjutraj odpravili na celino. Premik je (vsaj meni) dobro del, nikakor se namreč nisem navadila na sicer simpatično, vendar hudo vlažno hišo, na deljenje postelje z mini mravljicami, na obrabljene posode, zlato srebrn kancerogeni pribor in zvest vonj po sifonu.

Naš dom v Krabiju je ponovno Riverfront Krabi hotel, kjer upamo na boljše novice glede Karpovega zdravja. Naša naslednja in zadnja destinacija na tem potovanju pa je Indonezija, natančneje Bali, kjer bomo prvi del meseca preživeli v družbi prijateljev.