Dan pred odhodom sva rezervirala prevoz iz kamboškega Kampot-a do tajskega otoka Ko Chang. Jutro se je pričelo zgodaj; najprej naju je do avtobusa zapeljal tuktuk, nato naju je srednje velik avtobus zapeljal do začetka mesta Prey Nob, kjer sva, skupaj z ostalimi popotniki, kar precej časa čakala na avtobus, ki naj bi nas zapeljal do kamboške meje Cham Yeam. Zaradi dela na cesti smo prvo uro potovali počasi, do meje pa smo skupno potrebovali približno 4 ure.

Pot od Kampota do obalnega mesta Sihanoukville je precej slikovita, vozili smo se mimo manjših vasic, zalivov polnih živo modrih čolnov in žal nama je bilo, da ni nisva izposodila motorja in poti prepeljala/raziskala sama. Po približno dveh urah smo se ustavili za kosilo, kjer sva pojedla srednje dobro čorbo, nahranila okoliške pse, naslednji dve uri poti pa sta minili v znamenju dokumentarcev, ki sva si jih predčasno naložila na telefon (slednji popotniku med hudo dolgimi vožnjami pogosto rešijo življenje;), hkrati pa lahko izveš marsikaj zanimivega, kar obisk nadaljnih destinacij osvetli v drugačni luči).
500 m pred mejo so nas in prtljago razložili, do okenca smo se sprehodili skupaj in potem čakaaali. Pri proceduri so očitno temeljiti, ker smo za čakanje porabili slabo uro (prstni odtisi, fotografija, pregled potnega lista), z izstopnim štepljem pa smo se nato sprehodili še do tajske meje. Tam smo izpolnili nov obrazec, naenkrat pa sta do naju pristopila mladeniča, ki sta želela najin obrazec s potnim listom pregledati in odnesti na okence 1,5 m stran. Za to prijazno gesto jasno zaračunajo X bahtov. Ker se potnega lista drživa skoraj bolj kot drug drugega, sva jim prijazno razložila, da bova omenjeno storila sama (na azijskih cestnih obmejnih predelih je to splošno pravilo, potni list vedno držiš pri sebi, kadarkoli, kjerkoli). Pred tajsko mejo nas je opazil voznik kombija in nas po opravljeni proceduri počakal na dogovorjenem mestu. Ta nesistematični sistem očitno deluje, vsi vedo koga peljejo, kdaj in kam (kar je za naju čista uganka).
Kombi nas je odložil v Tratu, kjer smo počakali na tuktuk, ki nas je zapeljal do trajekta. Prvi sončni zahod sva tako dočakala kar sredi morja. Na Ko Chang smo prispeli okrog 19.00 ure zvečer, tam pa so že pridno čakali vozniki tuktuk-ov. Do Elephant Bay Resort-a sva imela še približno 28 km, izpogajala pa sva se za ceno 100 b (2,60 eur).
Otok je deloval hribovito, zeleno in pestro. Zahodna polovica je gosto poseljena, turistične točke pa predstavljajo štirje večji zaselki. Midva sva najino nastanitev rezervirala na JZ delu otoka, do tja pa smo potrebovali približno 40 minut. Elephant Bay Resort naju ni navdušil in ga ne priporočava; za konec potovanja sva namreč želela počitek in lepo sobo z dostopom do plaže, EBR pa je vse skupaj zapakiral v lepe slike in bolj bogo realnost.

Ko Chang spada med največje tajske otoke v tajskem zalivu. Ime v tajščini pravzaprav pomeni slonji otok, ime pa je otok dobil po obliki severnega dela (vsi sloni na otoku so žal uvoženi). Razteza se na 429 km2, večina otoka je gosto poraščena in reliefna, do višje nadmorske višine pa se lahko prisopiha s pomočjo veščih otoških vodičev (najvišji vrh Khao Salak Phet dosega 744 m nadmorske višine). Zaradi reliefa in geografske pestrosti otok obsega številne raznolike plaže, dramatične skalnate grebene, večje in manjše slapove ter gosto poraščeno hribovje (70% otoka). Zahodni del otoka je turistično najbolj razvit, vse pa se, jasno, vrti okoli peščenih plaž. Nešteto hotelskih kompleksov, bungalovov, restavracij, barov in ljudi so, v preteklosti tihi Ko Chang, popolnoma deformirali. Vzhodna, manj turistična stran, prvinskost ohranja in ponuja precej zanimivosti, ki jih bova opisala v nadaljevanju.

Dogovorila sva se, da bova nastanitev čez tri noči zamenjala, zjutraj sva pri stričku Lek-u (Lek's Kitchen) pojedla odličen zajtrk in se odpravila do bližnje plaže Bailan. Občutek, da se ti nikamor ne mudi je nama, po enem letu, še vedno precej tuj, zato sva se statične iskušnje precej veselila. Končno bova lahko počasna brez slabe vesti;).
Bailan Beach ni nič zares posebnega, deluje nekoliko podrto, tropsko, kostariško. To je bil prvi dan v času najinega enoletnega potovanja, ki je bil rezerviran izključno za plažo in tako sva ležala v senci pod palmami, na belem pesku, se kopala v vroči vodi, brala, se pogovarjala in sončila do večera. Prvi čudovit zahod na otoku sva pričakala v viseči mreži.

Naslednji dan sva raziskala eno najinih najljubših, oziroma verjetno najljubšo, plažo Lisca, ki leži v neposredni bližini Mercure Koh Chang Hideaway Resort-a. Plažo, od najinega doma oddaljeno približno 200 m, sva se odločila raziskati dan poprej in odločitev je bila več kot pravilna. Plaža je javna, na njej prijeten bar Lisca Caffee z visečimi vrežami, beanbag-i in udobnimi ležalniki, za katere ni potrebno plačati nič, edino naročiti pijačo ali hrano. Dan sva tako preživela na snežno beli plaži, ob izi muzkici, med palmami, kjer sva brala, se kopala, plavala itd. Pravi dopust!;) Proti večeru sva si, po 7-ih mesecih, na plaži privoščila svežo pico z baziliko in zadovoljna pričakala pisan sončni zahod.

Dan kasneje sva se preselila v predel Haad Sai Khao, enega bolj razvitih in turističnih zaselkov na otoku, kjer se življenje bolj ali manj vrti okoli bele, neskončno dolge peščene plaže.
White Sand Beach je ena najbolj znanih plaž na otoku, razteza se čez lep kos SZ dela otoka, meji na kup hotelskih kompleksov, bunglovov, restavracij (ki ob večerih zunaj razgrnejo mize) in barov. Ljudi je bilo precej in, v najini maniri, sva se raje sprehodila skoraj do konca, našla prijeten lokal na samem in dan preživela v senci do rožnatega večernega zahoda. Prednost turističnih predelov je, da je ponudba hrane večja in bolj raznolika in Haad Sai Khao ponuja večerno tržnico na glavni ulici, kjer se za spodobne cene lahko naješ do sitega. Pristala sva pri tetici z mobilno kuhinjo Chysee Bambee Kyew in pojedla odlično juho z rezanci in zelenjavo.

Še ena posebnost otoka Ko Chang je izjemno število starejših tujcev s pogosto starejšimi tajkami. Vlada tihi konsenz, da so omenjene naveze več kot dobrodošle, na glavni ulici pa je tudi nekaj rdeče osvetljenih lokalov, kjer osamljene tajke čakajo na družbo. Ne bi si upala trditi da veva kaj točno se dogaja, zagotovo pa nihče na tem otoku ne ostane osamljen:).
Naslednje jutro sva se odločila, da obiščeva manjšo plažo pri Inspiration Villa, želela sva namreč raziskati čimveč različnih plaž, ki so bile v dosegu najinih nog. Ustavila sva se na razgledni točki, vmes pa skočila še v bolnišnico, ker sem sumila, da sem staknila neko vnetje. Tam so mi prijazno svetovali naj se odpraviva v Trat, kjer imajo bojda večjo bolnišnico in ultrazvok. Napakirala sva nahrbtnika in se odpravila proti glavni cesti, ker sva želela ujeti prvi popoldanski trajekt do celine in pomola Natural Bay. Kot zanalašč je trajekt vozil počasneje kot je to fizično možno, občutek sva imela da stojimo na mestu in po polžji uri sva končno prispela do celine. Ker se nama je mudilo, sva vzela taksi, ki naju je za slabih 10 eur odpeljal do Bangkok Hospital Trat.
Bolnišnica je delovala neverjetno urejeno, zunanjost in notranjost spolirani, s pacienti pa se v povprečju ukvarjajo 2-3 sestre. Imajo poseben oddelek za dogovore z zavarovalnicami, med seboj uredijo vso papirologijo, pregled, morebitne posege in kasnejša zdravila. Prejela sem antibiotike in ker sva zamudila zadnji trajekt na otok, sva bila primorana poiskati nastanitev. Našla sva izjemno ugoden Pop Guesthouse, ki se je izkazal za vrhunsko izkušnjo, izjemno ugodne cene, prijazen lastnik, dobra hrana, možnost cenejšega prevoza na otok in luštna sobica. Zvečer sva se sprehodila po mestu, ki se je prav tako izkazalo za prijetno in živahno. Če bi kdo želel obiskati Trat, je v neposredni bližini Pop-a tudi Hotel Trat 101 (nekoliko dražja in lepša različica).

Zjutraj naju je pobral lokalni taksi in nas odpeljal do pomola, kjer smo počakali trajekt. Po vrnitvi na Ko Chang sva naletela na taksista, ki nama je za prevoz do mesta zaračunal absurdno ceno, zato sva se (skupaj z dvema Nemcema) uprla in odšli smo peš vsak v svojo smer. Najin plan je bil pripešačiti do naslednjega, odhodnega pomola, kjer bi skušala poiskati cenejši prevoz. Ravno ko je začelo pripekati, se ob nama ustavi črn pick-up z Nemcema v prtljažniku, naju naloži in odpelje do hotela. Camino Provides (ko sva hodila po Caminu, nama je sohodnik Nemec povedal za izrek, ki v prevodu pravzaprav pomeni, da moraš zaupati poti in temu da se bo situacija obrnila v tvoj prid)!
Po kosilu sva se sprehodila do plaže pri Baan Ton Rak Botique Resort, ki na naju ni naredila posebnega vtisa, zato sva se sprehodila do stare, dobre White Sand Beach. Večerjala sva običajno doma, na ulici sva nakupila spomladanske zavitke z omakami, sveže pripravljeno meso z zelenjavo in rižem, sadne sokove, vse kar sva si zamislila...

Dan kasneje sva si končno uspela izposoditi motor v bližnjem Sea&Sun Bungalows, in se odpraviti proti zavetišču za živali KO Chang Animal Project, ki sva ga izbrskala na internetu, v enem od številnih popotniških blogov, ki jim slediva. Ustavila sva se na razgledni točki in si White Sand Beach ogledal še iz ptičje perspektive, nato pa pot po hriboviti cesti nadaljevala proti severu. Prispela sva do vrat, kjer je pisalo, da se je potrebno za obisk predhodno najaviti. Vseeno naju je gospa starejših let povabila naprej in naju takoj vpregla v dnevna opravila:). Med tem nama je razlagala o bolnici in zavetišču, nama razkazala prostore, umili smo kužka s prebavnimi težavami, cepili mačko, malo je manjkalo in bi asistirala pri amputacijah.
Američanka Lisa na otoku živi že 20 let, poročena je s tajcem, življenje pa je posvetila skrbi za živali. Živi izključno od donacij in prostovoljske pomoči. Po izobrazbi veterinarka, skrbi za domače živali, njen dom pa je tudi dom vseh najdenčkov in pomoči potrebnih živali na Ko Chang-u. Če koga zanima prostovoljska pomoč, je Lisa pravi naslov. Pri njej sva preživela dve uri, izvedela ogromno o načinu življenja na otoku, odnosu do živali, njeni preteklosti, podrobno smo preučili celo moje antibiotike:).

Odnos do živali na otoku naju je načeloma presenetil, kužki in mačke načeloma lepo rejeni, deluje tudi kot da ima vsaka žival svojo hišo in dom. Po drugi strani, pa je na otoku močno prisoten slonji turizem in skorajda ni agencije ki ne bi ponujala jahanja, trekinga in kopanja s sloni. Slone tako srečaš na cesti, na plažah in v t.i. campih. Slone trenirajo od malih nog, jim lomijo (in zlomijo) duha s pogosto precej krutimi praksami (uporaba t.i. bullhooka, ukrivljene kljuke, ki kot opozorilo vedno počiva pri slonjem ušesu). Vem, da sem najino stališče glede tega izrazila večkrat, vendar sva bila na Ko Changu ponovno soočena s tovrstnimi prizori.
Na severu Tajske so pričeli služiti s t.i. eko turizmom in slonjimi zatočišči, kjer so sloni (recimo temu) opravičeni dela in nošnje ljudi, čeprav preprogosto živijo v težkih razmerah in služijo na drugačen, malce lepše zapakiran način. Za omenjeno prakso ni opravičila. Vsak, ki premore količkaj empatije, lahko opazi posledice težkega življenja slonov v turističnih predelih, pomanjkanje hrane in vode in pogosto pomanjkanje počitka. Predvsem pa pomanjkanje svobode. Jahanje slonov je izkušnja, ki jo v življenju lahko pogreši čisto vsak od nas, je popolnoma nenaravna za vse vpletene in tudi če namen obiskovalca ni škodoželjen (podobno kot obisk živalskega vrta), za ignoranco trpljenja živali ni opravičila. Prav tako je za  (recimo) otroke neprimerno lepša popotnica za življenje, oblikovanje sočutnega odnosa do vseh živih bitij, v primerjavi z enournim mimobežnim doživetjem jahanja na slonjem hrbtu.

Popoldne sva se zapeljala do najbolj JZ točke otoka, zaselka Baan Bang Bao. Vozila sva se mimo Baan Klong Prao predela, prijetnega, malce manj obiskanega predela na zahodni polovici otoka, kjer bi z lahkoto prenočila nekaj dni. Pripeljala sva se do južnega pomola, ki predstavlja tudi izhodiščno točko za okoliške rajske otočke. Pomol je poln prodajaln, restavracij s svežo morsko hrano, lokalov in hišk postavljenih na pilotih. Sprehodila sva se do svetilnika in se nato zapeljala še do Haad Klomg Kloi, predela kjer se cesta tudi konča. Ustavila sva se v lokalu Rasta View, ki vsebuje vse kar omenja ime, zapeljala do plaže pri Cliff Cottage Resort in do Lonely Beach proti severu, kjer sva se zadržala do sončnega zahoda.

Dopoldnevi so bili praviloma nekoliko bolj oblačni, zato tudi nisva imela slabe vesti, če sva dooolgo spala. Naslednja dva dni sva preživljala na plaži, se kopala in brala, dobro jedla in uživala. Počasi se nama je začelo svitati da odhajava domov in občutek je bil nekoliko tesnoben, predvsem ker naju domače okolje niti malo ne motivira. Ampak pustimo to za kakšno drugo objavo:).
Ob večerih sva brala, igrala Chess but Less, se pogovarjala, uspela sva vzpostaviti celo neke vrste rutino:).
Ko sva imela White Sand Beach dovolj, sva se odločila, da si izposodiva motor in raziščeva še vzhodno stran otoka. Najprej sva se odpeljala po zahodni strani do Kai Bae Beach, najine druge najljubše plaže, kjer sva takoj opazila malega slončka, ki je bil primoran škropiti starejšo žensko, mož pa je celotno igro pridno snemal. Slonček jo je objemal, se prevračal da ga je lahko božala, ko pa je imela gospa končno dovolj igre, je slončku za kratek trenutek uspelo pozdraviti svojo mamo. In tako dan na dan....za lepe tajske spomine.

Sprehodila sva se do prelepega templja Wat Klong Prao in se okoli 11.00 ure dopoldne odpeljala proti vzhodni strani. Ustavila sva se pri predelu Ban Dan Mai in slapu Klong Nonsee, ki bi težko imel bolj ustrezno ime, predvsem ker ni bilo nič vode, samo skalovje. Kruzala sva mimo zapuščenih pomolov, ladijskih razbitin, praznih plaž do ribiške vasice, kjer sva se ustavila pri Baan Sa Lak Kok Mangrove Forrest. Sprehajala sva se po zapuščeni sprehajalni poti, občudovala zanimiva drevesa, se povzpela na opazovalni stolp in krog zaključila kjer sva začela. Resnično vredno ogleda!
Ustavila sva se pri templju  Watchakamakochthaweet (izgovori trikrat, haha) in se odpeljala do razgledne točke v bližini. Najina naslednja destinacija je bila Long Beach, plaža na skrajnem JV delu otoka. Plaža je idealna, za ljudi ki se želijo ogniti gneči. Par bungalovov, neskončna belina, skoraj nič turistov, brez interneta, s samo enim lokalom/restavracijo. Vsako sredo imajo tudi hvalevredno iniciativo t.i. Trash Hero, kjer čistijo otoške plaže.

Ko sva se želela odpeljati naprej, sva ugotovila da imava počeno zadnjo gumo. Poskusila sva z ročno pumpo, ni šlo, pomagal nama je turist s kompresorjem, prav tako ni šlo (google translate, ki je skušal zmanjšati jezikovno bariero je Miji vztrajno prevajal Kiss the front tire haha), nisva imela številke lastnika motorja, interneta ni bilo, meni pa je pripravno ravno takrat zmanjkalo baterije na telefonu. Lastnik se je »prijazno« ponudil, da naju zapelje 10 km do mehanika za polnih 15 evrov, kar smo, skupaj z motorjem privezanim na zadnji del, tudi storili, nato pa je situacijo izkoristil še mehanik, ki je zračnico, namesto da bi jo zakrpal, preprosto zamenjal. S popravljeno gumo sva se vrnila v civilizacijo in si okus dneva popravila z odlično skledo zelenega currya.

Zadnja dva dneva sva preživela na plaži, med branjem in kopanjem v vroči vodi. Zadnji dan sva kupila karti do Bangkoka (500 bahtov/osebo) v odlični agenciji Sanook Travel, kjer zate poskrbijo kot za majhnega otroka.
Torej, če povzamem, Ko Chang naju je presenetil. Pričakovala sva manj ljudi in več lokalnega življenja (ki ga ni!). In čeprav je možnosti dovolj, izbira plaž neskončna, prav tako je malo morje možnosti športnega udejstvovanja, bo enkratni obisk Ko Changa nama popolnoma zadoščal. Za tiste, ki bodo otok obiskali, pa priporočava skok na kakšnega od manjših sosednjih otokov, kjer je turizem manj razvit.