Iz Siem Reap-a nas je pot vodila do mesteca imenovanega Battambang, oddaljenega približno 165 km. Slednjega sta nam priporočila kolega Slovenca, ki po Aziji potujeta slabi dve leti. S Francozoma Anne So in Nicolasom smo se na postaji dobili 30 min pred odhodom, si izmenjali zgodbe preteklih dveh dni in v klimatiziranem avtobusu odrinili proti naši naslednji destinaciji.
Čeprav sva slišala zgodbe, da naj bi bila Kambodža celo dražja kot Laos, v praksi to ne drži; nastanitve so za enake cene skorajda lepše in na boljših lokacijah oziroma je možno dobiti izjemno ugodne ponudbe (primer: Blue Diamond Hotel v Battambangu), prevozi so cenejši in vozniki bolj fleksibilni, edino kar ohranja nivo cen iz Laosa sta hrana in pijača.
Avtobus je bil skorajda prazen, pot je trajala slabe štiri ure, pokrajina na poti pa se je spreminjala iz pustih, presušenih polj do prekrasnih, palm in bananovcev polnih, vasic. Po izstopu iz avtobusa so nas (prvič!) »napadli« vozniki tuktuk-ov; prerivanje, ponujanje najnižjih cen, po minutah prerekanja smo se tako dogovorili za odlično ceno s prijaznim Olo, ki je bil naslednji dan tudi naš vodič po mestu Battambang in okolici. Blue Diamond Hotel sva rezervirala preko Booking-a, za polnih 5 dolarjev na noč in dobila ogromno sobo z balkonom, pogledom na teraso in bazen, klimo ter dvema ogromnima posteljama. Obisk Kambodže se je v preteklih dneh pričel precej obetavno!
S Francozoma smo posedeli ob bazenu, se pogovarjali o planih za prihodnji dan in se popoldne sprehodili po zanimivem, nekoliko tihem mestu. Na ulici smo pojedli kosilo, blodili po batambangških ulicah, spoznali umetnika/lastnika galerije Bric-a-brac, ki ustvarja slike s črnilom iz lotusovih cvetov, raziskovali dnevno tržnico in naleteli na zavzeto, profesionalno igro »hekisacka« pri prelepi Pipetthearan Pagodi. V hotel sva se vrnila malce bolj zgodaj, ker naju je čakal web-seminar para, ki živi od potovanj po svetu, ideja, ki nama ni tuja;).
Zjutraj naju je na balkonu pričakal lep pogled na zeleni Battambang, zajtrkovala sva v hotelu, ob 10.00 pa smo se dogovorili z voznikom Olo, da nas pobere s tuktuk-om in zapelje na izlet po okoliških znamenitostih. Prvi postanek je bil Phare Battambang Cirkus, umetniška šola, kjer se otroci, poleg standardnega učnega programa, lahko naučijo veščin grafike, risanja in slikanja, igranja glasbil, plesa in cirkuških veščin (akrobacij, nastopanja, žongliranja itd.). Šolo je leta 1980 ustanovila francoska umetnica, ki je s pomočjo umetnosti želela ublažiti travme nedavne vojne preteklosti. Šola je uradno odprla vrata leta 1994, danes pa šola predstavlja dom, zatočišče in vir kreativnega navdiha za številne otroke iz Battambanga in okolice. Vzpodbujajo enakovredne možnosti, zato s štipendijami pomagajo tudi otrokom iz socialno ogroženih družin. Otroci vseh starosti imajo možnost 5 x na teden nastopiti v cirkuških predstavah, izkupiček od prodaje kart pa delno omogoča vzdrževanje umetniških programov in delovanje šole.
Vstopnina za ogled šole je 5 dolarjev, dobili smo značke Visitor, na ogled pa nas je popeljal starejši študent risanja. Šola nas je popolnoma navdušila, predvsem ker se začuti umetniška svoboda, ki so jo deležni otroci, ki šolo obiskujejo. Razkazal nam je prostore, vrtec za najmlajše, učilnice, vadbeni prostor za akrobacije, glasbeni oddelek, kjer so nam mladi študenti in učitelj demonstrirali igranje na tradicionalna glasbila (nekatera od njih segajo celo v čas 11.stoletja) ter oddelek za risanje, grafiko in slikarstvo. Obisk šole je bila ena boljših izkušenj azijske poti, ki bi jo družno priporočili vsakomur, ki bo obiskal Battambang.
Po obrobju mesta, ki je delovalo nekoliko podrto in tiho, nas je Ola zapeljal do t.i. San Francisco mostu, ki vodi do ribiške vasice, kjer žal nismo videli ribičev, smo se pa sprehodili po okolici lepega templja in celo opazili 2-3 domačine (dopoldanske ure so namreč rezervirane za pol-počitek;). Naslednji postanek je bila vinarna, želja Anne So, ki prihaja iz vinarske družine (in ji ob misli na špricer postane slabo), na poti do vinarne pa smo obšli Cambodia Peace Gallery in kup prijetnih malih vasic, skritih med palmami in bananovci. V vinarni smo preizkusili lokalni Rose, Brandy, grozdni in ingverjev sok. Iz vinarne nas je pot vodila do templja Banan, ki leži na hribu, do katerega vodi 351 stopnic. Tempelj je bil zgrajen v 11.stoletju, posvečen hinduističnemu bogu Šivi in relativno dobro ohranjen, čeprav v temni senci impresivnega arheološkega parka Angkor.
Ola nam je pokazal t.i. sadne netopirje na okoliških drevesih in nam prijazno priskrbel odlično malico (ocvrto sadje v testu). Poleg omenjenega nam je na vsaki lokaciji na kratko razložil zgodovinski kontekst, ki je videno osvetlilo v popolnoma drugačni luči. To je posebej veljalo za našo naslednjo destinacijo, t.i. Killing Cave na hribu Phnom Sampeau. Današnja turistična točka je bila v času oblasti Rdečih Kmerov morišče; v jami je umrlo več kot 10.000 civilistov, nepojemljivo kruta praksa takratnega režima je bila ljudi pripeljati na vrh jame, trupla pa so končala na dnu. V spomin na žrtve diktatorskega režima v jami danes stoji kip Bude, obkrožen s kostmi padlih žrtev.
Po žalostni zgodovinski lekciji smo se sprehodili do templja na vrhu hriba Phnom Sampeau, preden nas je Ola zapeljal do priljubljene turistične točke za opazovanje sončnega zahoda. Ljudi ni bilo dosti, pred nami se je razprostrl pogled na neskončne palme, hribe v ozadju in živo rožnato nebo. Naenkrat so izza hriba prileteli netopirji, ki so po nebu izrisali neverjetne oblike. Let netopirjev smo opazovali slabe pol ure in česa podobnega nisva (in verjetno ne bova) doživela nikoli več. Ola nam je razložil, da netopirji zvečer odletijo v deževni gozd, okoli 3.30 zjutraj pa se vrnejo do jame (ker ne vidijo, sledijo zvoku in to ustvarja resnično impresivne vizualne linije). Olo smo po polnem, izkušenj polnem dnevu povabili na pivo, kjer nam je pripovedoval o svojem življenju, kamboški zgodovini in kulturi. V primeru, da bi kdo želel doživeti Battambang, deliva, s privoljenjem, njegov kontakt: Ola + 855 96 201 0229, cena dnevnega izleta pa je 20 dolarjev.
Naslednji dan naju je čakalo raziskovanje mesta. Najprej sva se odpravila v smeri stare tovarne Pepsi, ki je svoja vrata očitno dokončno zaprla leto ali dve nazaj, se pa izplača obiskati omenjeni predel mesta, kjer lokalci vrhunsko demonstrirajo kako naj bi izgledali dopoldnevi. Bilo je neizmerno vroče, zato sva hodila od stojnice do stojnice, pila kokos, hladen sok iz sladkornega trsa, limonade ipd. Mimo tržnice sva se sprehodila do stare, zaprte železniške postaje, kjer sva naletela na stara vagona, ki so jih lokalci s pridom uporabili kot držalo za viseče mreže, raziskala pa sva tudi precej reven, skrajno neturističen predel mesta za železniško postajo. Čez most sva se sprehodila na drugo stran mesta, do The Garden of San Kheng in Sangke Pagode in mimo Pannasastra University of Cambodia do hotelskega bazena, ker je bilo preprosto prevroče. Kupila sva kasnejši karti do Phnom Penha (Francoza vstajata ob zgodnejših urah, naši urniki so tako popolnoma drugačni), zvečer pa smo se dobili na večerji in spili odličen svež kokosov sok v prijetnem lokalu Pomme.
Jutro sva preživela v znamenju prebavnih motenj - najverjetneje posledice enormne količine ledu v sokovih iz trsnega sladkorja. Avtobus naj bi odrinil ob 9.45 (PP Sorya Transport Ltd.), pot pa naj bi trajala polnih 7 ur. Vožnja je minila hitro, ustavljali smo se na 2 uri, avtobus klimatiziran in ljudi ravno dovolj, da sva sedeže lahko premaknila v udoben pol-ležeč položaj. Res je zanimiva razlika med potovanji po Laosu in Kambodži; v Laosu bi si kdaj raje sam zlomil nogo kot preživel 12 ur lokalnega transporta, v Kambodži pa so avtobusni prevozi med mesti neverjetno udobni. Opazila sva kdaj smo prispeli v Phnom Penh; promet je postajal gostejši, ulice pa so bile polne ljudi.
Postaja Sorya je bila od najinega hotela Grand Elevation Hotel oddaljena 3 km in odločila sva se da pot do hotela prehodiva - uvod v raziskovanje velemesta. In velemesto je prava beseda - Phnom Penh je precejšnje nasprotje od Vientiane-a - visoki "nobel" nebotičniki, široke ulice in avenije in gost promet. Čeprav se vozniki ne držijo pretirano prometnih pravil oziroma bistveno manj, kot smo tega vajeni mi, se v Aziji na cesti počutiva varneje. Bodisi na kolesu, motorju, tuktuku ali v avtu, občutek imaš da so azijski vozniki bolj agilni, iznajdljivi in spretni.
Grand Elevation Hotel, na odlični lokaciji, sva rezervirala v Laosu, ker sva opazila, da so cene v glavnem mestu nekoliko višje. Cca. 10 evrov na noč nama je omogočilo malo, gnilo, zatohlo in vlažno sobo, ki sva jo zadnji dan zamenjala za prostorno, udobno, suho in svežo sobo. Prvi vtisi o mestu so bili neverjetni, po Laosu nisva bila vajena velemest, tako da nama je PP deloval kot čista norišnica. Neskončno ljudi, uličnih prodajalcev, prometa in trobljenja, zanimive vonjave (prevladuje vonj po izpušnih plinih, pečenih ribah in surovem mesu;)) in vrvež kamorkoli se obrneš. V mestu vlada prijetna, kaotična energija in dan bi z lahkoto preživel sredi mesta med opazovanjem ljudi. Sprehodila sva se mimo parka Wat Botum in Royal Palace, se zasedela na Happy Hour pivu in opazovala mestni vrvež.
Naslednji dan je bil rezerviran za raziskovanje mesta; dnevni plan je obsegal;
1. Central Market
2. Street 93
3. Al Serkal Mosque
4. Raffles Hotel le Royal
5. Daun Penh Avenue
6. Wat Phnom
7. Lady Penh Statue
8. Old French Quarter (Post Office Square)
9. Old Market (Phsar Chas)
10. Phnom Penh Riverside Park
11. Kandal Market
12. Wat Quanalom
13. National Museum
14. Royal Palace
15. Le Moon Rooftop Lounge
in večerjo v David's Noodles
Phnom Penh ima svojevrsten šarm, na njegovi robustnostni je nekaj privlačnega, nekaj, zaradi česar bi mesto lahko raziskoval tedne. Na vsakem ovinku te pričaka presenečenje; vozniki tuktuk-ov v visečih mrežah, prodajalke sadja na tleh v majhnih uličicah, občutek imaš kot da mesto brzi mimo tebe. Na poti sva naletela na kip Samdech Chuon Nath, na budistično knjižnico Bun Rany Hun Sen, vrhovno sodišče in prispela do templja Phnom Mondop, ki je odprt vsak dan od 8.00-11-00 in od 14.00-17.00. Pot sva tako nadaljevala do prelepega templja Wat Ounalom, zanimive, popolnoma lokalne tržnice Phsar Kandal Market, kjer sva prvič naletela tudi na pasje meso, do glavne Central Market, kjer sem si, prav tako prvič, zaradi vonja malce bruhnila v usta, nato pa sva zavila do znane avtobusne postaje Sorya. Kupila sva karti do Kampota (7,5 dolarjev/osebo – v Kambodži se plačuje bodisi v kamboški valuti riel ali v ameriških dolarjih) in se sprehodila do t.i. Street 93, ki naj bi bla mestna grafitarska meka. Stanovanjska ulica res gosti precej grafitov, vendar slednji, v primerjavi z najinimi preteklimi izkušnjami, niso nič zares posebnega. Vseeno je hudo luštna ulica vredna obiska, nedaleč stran pa se nahaja tudi lepa, zanimiva in ogromna mošeja Al Serkal.
Raffles Hotel le Royal je znan predvsem po preteklih eminentnih gostih, danes pa se, če nič drugega, splača obiskati vsaj zanimiv hotelski Elephant Bar. Po Daun Penh Avenue sva se, mimo National Archives of Cambodia in Wat Phnom Pagode, sprehodila do kipa Lady Penh, do stare francoske četrti in Phsar Chas Old Market, ki se ponaša z nešteto preprostimi lepotilnicami, kjer frizerke in kozmetičarke svoje veščine pilijo kar na tleh. Ogled National Museum (ena najlepših stavb v PP) in Royal Palace sva zaradi časovne stiske preskočila, zvečer pa smo se s francozoma dobili na poslovilni večerji v David’s Noodles, mali, preprosti restavraciji, kjer ti postrežejo z domačimi rezanci in ostalimi kulinaričnimi presežki.
Plan naslednjega dne je obsegal obisk Russian Market, S21 Museum, Independence Monument, Wat Langka templja in večerje v Khmer Women Food. Do tržnice sva rabila slabo uro, vendar se je hoja več kot izplačala, tržnica namreč ponuja velik nabor obrtniških spretnosti, kjer se lahko naučiš nekaj malega o brušenju zlata in dragih kamnov, urarski umetnosti, izdelovanju rezervnih delov za avtomobile in še marsikaj drugega.
Tuol Sleng Genocide Museum, najina naslednja destinacija, je bivša srednja šola, ki je bila v času Rdečih Kmerov spremenjena v mučilnico/zapor imenovan S-21 (na celotnem območju države se številka tovrstnih »centrov« giblje med 150-200). V letih od 1975 – 1979 je bilo v S-21 uradno pridržanih več kot 20.000 ljudi, od katerih jih je zapor preživelo 12. Vodja zapora je bil Kaing Kek Lew z vzdevkom Duch, ki so ga poznega leta 2010 obsodili na doživljenjski zapor. Midva sva naredila načrtno napako in izpustila audio turo, ki je bojda precej detajlna in odlično opiše življenje zapornikov oziroma celoten ustroj zaporniškega sistema v času diktature. Obisk muzeja je sicer morbiden, vendar, po najinem mnenju, neizogiben del obiska glavnega mesta. V muzeju so na ogled mučilnice, sobe za zapornike, samice, celo fotografije zapornikov ter posmrtni ostanki.
Nadaljevala sva z dnevnim planom in obiskala vse navedeno, del popoldneva preživela na klimi v lepši sobici in večer v eni najboljših restavracij tega leta - Khmer Women Food, kjer sva poizkusila odlični Amok.
Zjutraj sva se peš odpravila proti Sorya postaji in doživela še mesto v zgodnjih jutranjih urah. Priznati morava, da sva v preteklih mesecih o PP slišala in prebrala kar nekaj zanimivih reči – od tega da je mesto nevarno, agresivno, revno in neugledno... midva sva ga doživela popolnoma drugače in si ponovno potrdila tezo, da se je najbolje zanašati na lastne izkušnje in ne tuje subjektivne vtise.
Iz mesta smo z avtobusom potrebovali debelo, počasno uro, do Kampota pa vsega skupaj 5 ur. Mesto na celinskem jugu Kambodže nama je priporočil nizozemec, ki sva ga spoznala v Laosu. Turiste bojda privablja z nama dobro znanim šarmom malega mesta in lepo ohranjeno arhitekturo. Hkrati je mesto izhodišče za obisk Rabbit Island ali mesta Sihanoukville in prelepih kamboških otokov, ki sva jih nameravala obiskati po Kampot-u.
Imela sva rezervirano poceni sobo v Pepe and the Viking, ki je nizko ceno žal upravičil. Sprehodila sva se ob obali, priljubljenem zbirališču lokalcev in mesto je v grobem delovalo kot celinski del Dalmacije, družinsko in počitniško:).
Brala sva bloge, zapiske, potopise ipd. in se zedinila, da nama pretirana gneča v zadnjih dneh najinega potovanja ne ustreza, manjko ljudi na kamboških otokih pa žal pomeni višje cene. Pozanimala sva se glede možnosti in ugotovila, da imava možnost odpotovati tudi na tajski otok Ko Chang, kjer naj bi bile cene bolj optimalne, plaže lepe, ljudi manj, hkrati pa bi bila bližje Bangkoku, od koder konec marca odpotujeva nazaj v Slovenijo. Rečeno, storjeno, kupila sva karti do Ko Changa (31 dolarjev po osebi) in se čez Old Bridge sprehodila po drugi strani mesta. Popoldne sva obiskala še krožišče Durian, z ogromnim kuipom zanimivega sadeža, tržnico Phsar Leur ter širši del mesta, z obvezno večerno promenado.
Kambodža je na naju naredila neverjeten vtis; raznolika pokrajina, neverjetne izkušnje, ki sva jih doživela ter iskreni in srčni ljudje so naju popolnoma presenetili. Ovrgla sva vse morebitne stereotipe in se popolnoma prepustila svobodi raziskovanja. Prepričana sem tudi, da se bova v Kambodžo še vrnila!