Zadnje jutro na otoku Don Det sva porabila za pakiranje, pripravo hrane, okoli 8.00 ure zjutraj pa sva se sprehodila proti pomolu, od koder naj bi nas ladja zapeljala na celino in avtobus v desetih urah dostavil v center Siem Reap-a, naše prve destinacije v Kambodži.
Na pomolu je bila klasična zmešnjava, pregledovali so listke, primerjali barve in nas na koncu napakirali v dva čolna, ki sta na drugi strani pristala na istem mestu, privezana drug na drugega. Zmešnjava na pomolu torej ostaja uganka.
Z nahrbtniki smo hodili za ostalimi turisti, sredi ulice pa nas ustavi starejša gospa, razloži da je njena hiša neke vrste avtobusna postaja in tako smo na avtobus čakali slabi dve uri sredi njene dnevne sobe, med otroci in družino, ki je nemoteno opravljala vsa dopoldanska opravila. Bilo nas je precej, nekaj znanih obrazov in po 1,5 h zamude smo se naložiliv začuda udoben avtobus. Na avtobusu smo čakali še dodatne pol ure, ker je tetica vestno štela denar, okoli 10.30 pa se je naša pot končno pričela.
Avtobus nas je odložil tik pred mejo, pripravili smo potne liste, sliko za dokumente, obrazec, ki smo ga dobili ob vstopu v Laos in 2 dolarja (abstraktnih dajatev) za izstop iz države. V kolikor bi rad povihtel z žezlom pravice in počakal na utemeljitev neutemeljenega odliva denarja ob izhodu iz države, se je potrebno pripraviti na ostre besede in dooolgo čakanje na izstopni štempelj. Mejni uradniki so vzpostavili sistem neuradnih dajatev, ki se mu utrujeni in miru željni turisti vdano prilagajajo. V primeru, da želiš, da vizo uredi akcijski domačin, plačaš še 3 dolarje več in za kamboško mejo preprosto prevzameš potni list z vizo.
Sprehodili smo se do kamboške meje, kjer te poleg 30-ih navedenih dolarjev za vizo, opalijo še za dodatnih 5 dolarjev abstraktnih dajatev. Pravijo, da se revolucija prične z enim človekom in mini upor se je pri nas pričel, ko se je pogumni Španec odločil, da bo plačal zgolj 30 dolarjev, kolikor stane kamboška viza. Pridružila sta se mu Francoza, Mitja in še nekaj ljudi in tako so jih uradniki pustili čakati dobro uro. Vmes so jim prigovarjali naj vendar plačajo omenjeni izdatek, ker naj bi bila omenjena vsota za Evropejce drobiž, jim trkali na vest, da jih zunaj čaka poln avtobus in jih skušali napeti z vrsto poceni psiholoških trikov. Čeprav sem se strinjala z dejstvom, da se greš pravičnost lahko izključno v svojem prostem času in ne na račun tujega, jim je na koncu uspelo in so plačali le 2 dolarja "napitnine". Na koncu izpolniš še en obrazec, daš prstne odtise, pogledaš v kamero in Voila, v potnem listu sva imela novo, lepo 30-dnevno vizo za Kambodžo.
Po meji nas je pričakal makedam, vozili smo se mimo manjših mest, vasi in pokrajina na začetku ni bila dosti drugačna od laoške, edina razlika je bila enormna količina plastike okoli hiš. Po približno dveh urah vožnje se je pokrajina nekoliko spremenila, vse je postalo bolj zeleno in tropsko. Po osmih urah na avtobusu smo prispeli do predmestja Siem Riep-a, ki se nam je vsem takoj prikupil, delovalo je precej odprto, kaotično - končno civilizacija;).
Avtobus nas je odložil na Phnom Penh Sorya Transport avtobusni postaji, dober kilometer od najine nastanitve Relax Resort Angkor Villa z bazenom (živjo!) za 5,5 dolarjev na noč. Utrujena in umazana sva se, po 11-ih urah, privlekla do najinega domovanja, izvedela da je hotel prebookiran, lastnik naju je naložil v tuktuk in peljal do alternativne nastanitve - kitajskega motela cca. 3 km od centra. Alternativa ni obrodila sadov, zato sva ga prosila da naju zapelje do mesta, kjer sva poiskala hotel za eno noč – Golden Square Villa, relativno blizu mestnega jedra. Večer sva zaključila s sprehodom po mestu, ogledala sva si večerno tržnico, znamenito žurersko ulico Pub Street in pojedla odlično večerjo na ulici.
Naslednje jutro sva se odločila, da v grdem Golden Square Villa podaljšava bivanje, ker nama je bila bolj všeč lokacija. Naslednji dan sva planirala obiskati Angkor Archeological Park, zato sva raziskovala možnosti glede prevoza; najem kolesa (3 dolarje/dan), motorja (8 dolarjev/dan) ali tuktuka (15-20 dolarjev/dan). Odločila sva se za motor, razdalje med templji so namreč velike, dnevna vročina pa nepopustljiva. Po organizacijskem dopoldnevu je bilo na vrsti raziskovanje mesta; sprehodila sva se do templja Wat Pream Prom Rath, se ustavila na najboljšem sadnem soku v Angkor Trade Fruit Shake (kar je postala najina dnevna rutina) in se mimo umetniške galerije Mirage sprehodila do t.i. Royal Gardens. Na poti sva naletela na prelep mini tempelj, posvečen žrtvam državljanske vojne.
Siem Reap naju je očaral. Turistom navkljub, sva se v živahnem mestu počutila odlično! Mešanica kolonialne in kitajske arhitekture, tihe uličice, zanimiva mešanica vsesplošne ležernosti in prometne akcije, pristnost domačinov in nešteto možnosti za zabavo in raziskovanje so bili točno tisto, kar sva po laoški melanholiji potrebovala. Na poti sva srečala voznika tuktuka, s katerim sva se dogovorila, da nama bo razkazal mestne znamenitosti in naju po eni uri odložil pri vhodu v Angkor Park, kjer sva nameravala kupiti karti za jutrišnji obisk templjev. Razkazal nama je dele mesta, ki jih drugače ne bi videla, naju peljal mimo zanimivega Palm Container Night Market, Sokha Convention Center in naju odložil pri Angkor Panorama Museum, kjer sva si ogledala brezplačni del razstave o Angkor Parku.
Na spletu kroži tisoče blogov, kjer turisti pišejo o lastnih izkušnjah nakupa kart za arheološki park; karte je možno kupiti dan prej, z možnostjo enkratnega vstopa, v primeru da se karte za naslednji dan kupi po 17.00 uri zvečer, pa se lahko ujame sončni zahod istega dne (park se zapre okoli 18.00 ure).
Možno je kupiti dnevno (37 dolarjev/osebo), 3-dnevno (62 dolarjev/osebo)ali 7-dnevno karto (72 dolarjev/osebo) - https://www.siemreap.net/visit/angkor/practical/hours-admission/.
Sistem nakupa kart je utečen, okenc je približno 20, pred nakupom te fotografirajo, karte niso prenosljive, potrebno pa jih je pokazati pred obiskom vsakega templja v parku. Midva sva se odločila, da kupiva enodnevno karto, delno zaradi pomanjkanja časa, delno pa ker sva tip ljudi, ki po dvanajstih urah v templjih, slednje vidijo le še kot tetris starih kamnov. Do mesta sva se sprehodila, raziskovala ulice in se tik pred spancem odločila za najem koles. Čakalo naju je namreč rano jutro, odhod ob 4.00 zjutraj, ker sva pri templju Angkor Wat želela pričakati sončni vzhod.
Sicer si predstavljam, da tale uvod ni potreben, navsezadnje je arheološki park ena večjih znamenitosti JV Azije, pa vendar kratek kontekstualni opis ne škodi. Arheološki park obsega 400 km2 ostankov Khmerskega Imperija, bolj ali manj ohranjeni templji pričajo o izjemni zgodovini in naprednem ljudstvu, ki je templje gradilo (in tekom stoletij spreminjalo) v čast hinduističnim in budističnim bogovom. Več o zgodovini in posameznih templjih si lahko preberete tukaj; https://www.siemreap.net/visit/angkor/, pred obiskom se zagotovo izplača temeljito raziskati kako v omejenem časovnem okvirju videti in raziskati čimveč.
Najin plan je, kot rečeno, obsegal obisk Angkor Wat templja pred sončnim vzhodom. Najbolj priljubljena poteza med obiskovalci ob svitu rezultira v množici ljudi, ki vzhod pričakajo ob jezeru tik ob templju. Ob 4.20 zjutraj sva tako skočila na kolesi in v prijetnem hladu odkolesarila približno 9 km do vzhodnega vhoda v park. Sredi noči je bilo mesto pravzaprav precej živahno, kar naju niti ni čudilo, Angkor Wat je namreč glavni vir zaslužka za domačine in širšo okolico mesta Siem Reap. Kolesi sva pustila pred vhodom, pokazala karti in se v popolni temi izgubljala, dokler nisva prispela do jezera. Ljudi je bilo precej, zasedla sva mesto ob jezeru in počakala na fantastičen temno rožnati vzhod, ki Angkor Wat izriše v vsej svoji mogočnosti. Kontrastu so pridodali menihi v živo oranžnih haljah, ki so se nič-hudega-sluteč postavljali na najbolj fotogenična mesta. Sonce se je pokazalo dosti kasneje, ravno ko sva v tišini sedela na kamnitih stopnicah čudovitega templja.
Raziskovanje Angkor Wata nama je vzelo največ časa, čudila sva se mogočnosti, lepoti, brala zgodovinske zapiske, opazovala opice, splezala na vrh templja in fotografirala vsak najmanjši detajl.
Okoli 9.00 ure zjutraj sva skočila na kolesi in se odpeljala do 4 km oddaljenega templja Bakheng. Kolesi sva pustila ob vznožju hriba in se napotila po poti do templja. Tempelj Bakheng je v procesu obnove (obnovo vsakega templja nadzoruje in sofinancira druga država; Japonska, ZDA ipd.), del templja je bil zato zaprt, vseeno pa nama je uspelo splezati na vrh, na priljubljeno točko za opazovanje sončnega zahoda (max. 300 ljudi/dan). Naslednji tempelj na najinem spisku je bil znameniti tempelj Bayon, domovanje 200+ izklesanih obrazov, ki jih kazijo edino neumorni turisti. V neposredni bližini leži tempelj Baphuon, do katerega vodi prekrasna pot, obdana z drevesi in jezerci.
Mimo Terrace of the Elephants in Preah Ang Tang To pagode sva odkolesarila do Preah Khan Templja, oddaljenega približno 4 km.
Poleg zgodovine templja Preah Khan so naju popolnoma "sezula" mogočna drevesa, katerih korenine so se v stoletjih prepletla z ostanki templja in tvorijo hudo nerealistično kuliso. Ko sva se izgubljala med kamnitimi oboki, sem naletela na manjšo gospo, ki je prodajala zapestnice. Sporazumeli sva se brez besed, okoli zapestja mi je zavezala zapestnico in odgnala slabe duhove, občutek ko me je prijela za roko pa je bil neopisljiv.
Naslednja spontana dnevna destinacija je bilo pravljično jezero na poti do templja Ta Keo, ki je bil žal zaprt.
Zadnji tempelj na spisku je bil dejanska kulisa filma Tomb Raider – Ta Prohm, ki so ga okupirali kitajski turisti in naju naposled nenamerno pregnali proti domu. V 12-ih urah sva prekolesarila 40 km, uspela videti približno 10 želenih templjev in doživela neponovljivo zgodovinsko lekcijo.
Pred nama sta bila še dva dneva raziskovanja Siem Reap-a z okolico in naslednji dan sva obiskala odlični War Museum. Zaradi peklenske vročina sva poštopala tuktuk in na najino srečo naletela na začetek vodene ture. Vodičeva zgodba je bila neverjetna, uvod v turo je pričel s trditvijo, da je v svojem življenju umrl najmanj 10-krat. V času vojne je bil trikrat ustreljen, zadela ga je bazuka, stopil je na mino (okolica njegove hiše je izjemno nevarno ozemlje, ki mesečno terja smrtne žrtve), ostal je brez očesa in desne noge, o njegovi tragični zgodovini pa pričajo številne brazgotine in šrapnel v kolenu. V ostankih vojne artilerije so človeške kosti, razkazal nam je del uporabljene municije in pripovedoval svoje zgodbe in zgodbe svojih prijateljev. Muzej je težka zgodovinska lekcija, izplača pa se ga obiskati že zaradi pomoči vojnim veteranom, katerim muzej predstavlja dnevni vir dohodka.
Zaradi vročine sva se do popoldneva pospravila v varno zavetje sobe, ob 16.30 pa sva se odpravila do lokalne osnovne šole Stung Thmey Primary School, kjer sva se namenila otrokom v popoldanskem pouku pomagati pri angleščini. Prišlo je precej prostovoljcev, ki so prevzeli učiteljičino delo (poleg tega, da ji angleščina dela preglavice, ima še -1 avtoritete).
Pouk pravzaprav izgleda tako, da učiteljica na tablo napiše nekaj angleških besed, ki jih otroci nadebudno ponavljajo, prepisujejo, pišejo na tablo in uporabljajo v pesmih ter igrah. Otrok je bilo približno 55, vir avtoritete pa sta predstavljala starejša učenca z ravnili, s katerimi sta živahno tolkla po mizah in se glasno drla na razposajeni razred. Otročki so naju navdušili, na koncu objeli in vprašali ali se naslednji dan ponovno vrneva. V planu sva imela obisk jezera Tonle Sap in plavajočega naselja hiš, ki pa sva ga, zaradi obljube prestavila.
Naslednji dan sva tako nakupila nekaj zvezkov, svinčnikov in ostalih šolskih potrebščin s katerimi sva založila razred in ponovno pomagala pri popoldanski uri angleščine. Otroci so bili pridni, navdušeno so ponavljali precej težke in neuporabne besede kot so Bolster (?!), peli, plesali, noreli in nama dali neskončno energije. Zagotovo ena lepših izkušenj najine poti.
Naslednji dan nas je čakala pot do Battambanga.