Zadnje jutro po Pakse smo, kot dogovorjeno, čakali naš prevoz do zadnje destinacije v Laosu – Si Phan Don ali 4000 Islands. Si Phan Don je arhipelag 4000 otokov na reki Mekong in navkljub večletni razvpitosti med popotniki JV Azije, otočje ohranja ležerno energijo in precej pristen vpogled v življenje otočanov. Naš plan je bil obiskati 4 otoke; Don Khong, Don Det, Don Khon in Don Som.

Nihče nam ni znal razložiti kaj pride po nas in po nekajminutni laoški zmešnjavi nas je v kombi naložil hotelski delavec in zapeljal do glavne ceste cca. 210 m stran:). Tam smo čakali na lokalni avtobus, kmalu pa se je pred nami ustavil VIP bus, z udobnimi sedeži, dosti prostora in klimo. V zadnjem mesecu smo popolnoma pozabili, da to obstaja, omahljivo verjeli je VIP bus prišel po nas in da bo pot do skrajnega juga morda celo udobna. Ob postanku smo dobili celo informacije koliko časa čakamo in res je zanimivo kako se ob znižanih pričakovanjih čisto vse zdi kot božični bonus.
Tri ure so minile kot tren, na poti sva se pogovarjala, pisala, gledala dokumentarce, nato pa je nas 4 avtobus odložil na križišču sredi ničesar, kjer naj bi počakali na drug prevoz. Ponovno nismo bili prepričani kaj oziroma koga čakamo, spraševali smo zmedene lokalce kje je avtobusna postaja, razmišljali o 10 km sprehodu, nato pa je pred nas zapeljal osebni avto, naš prevoz in nas zapeljal do centra vasi Muang Khong na otoku Don Khong. Po naključju je bil voznik tudi lastnik dveh gostišč v vasi, ki nam jih je prijazno razkazal ob prihodu (DoneKhong Guesthouse 1 in 2 – ceni 40.000 kip ali 70.000 kip/sobo). Vse skupaj je delovalo nekoliko zatohlo in brez pogleda na Mekong, zato sva z Nicolasom naredila krajši krog po vasi in našla prijetni Pon’s River Guesthouse, kjer smo za sobo plačali 50.000 kip. Nasproti Ponsa, ob reki Mekong, je tudi prijetna restavracija, kjer smo pojedli kosilo preden smo se popoldne podali na raziskovalno ekspedicijo največjega izmed 4000 otokov (najem kolesa stane 10.000 kip/dan).

Pred izletom smo kupili karte za ladjo do otoka Don Det, kamor naj bi odrinili naslednje jutro (Don Det je, svoji velikosti navkljub, najbolj znan in turistično obiskan otok). Na dnevnem izletu smo se vozili mimo otoških vasic, kjer so za nami tekli majhni otroci, nam potalali par petk, mahali, delovalo je kot da so obiski vrhunec njihovega dneva.
Odločili smo se da obiščemo Buddha Cave na hribu, kar je rezultiralo v besnem švicanju, nošenju kolesa v hrib in skriti jami, katere obisk smo na koncu izpustili. Odločili smo se, da bomo obkolesarili otok in skušali ujeti sončni zahod na drugi strani, vendar nam je hrib vzel preveč časa in tako nismo imeli izbire kot da, preden bi se popolnoma znočilo, po vzhodni strani odkolesarimo proti domu, To je bil prvi od petih fascinantnih sončnih zahodov, ki smo jim bili priča v naslednjih dneh. Dan smo zaključili s prijetno večerjo ob reki Mekong in vedno bolj se nama je dozdevalo, da bo obisk otokov idealen zaključek skoraj enomesečnega popotovanja po Laosu.

Jutranja ladjica nas je presenetila s sedeži in prostorom, vozili smo se čisto počasi in mirno jutro na vodi je predstavljalo odličen uvod v prihajajoči dan. Zjutraj otoki delujejo kot da bi jih nekdo naslikal; zeleni mangrovi, mirna sivkasta voda, zaspane vasice na otokih in fotogenični ribiči, so najino navdušenje stopnjevali do prihoda na Don Det. Pot je trajala približno dve uri in na poti sva se pogovarjala kako se na otokih prav vsem godi dobro, ljudem in živalim, življenje je umirjeno, preprosto in svobodno. Pot nas je vodila mimo otoka Don Som in na drugi strani celine z vasjo Nakasong, ladjica pa nas je odložila na t.i. drugem pomolu, približno 2 km oddaljenem od uradnega centra otoka.

Od drugega pomola do »centra« sprehajalna pot vodi mimo neštetih bungalovov, restavracij, barčkov in mi smo, skladno s tem, hodili od bungalova do bungalova in spraševali za cene nastanitev. Ker je otok majhen, obiska željnih pa veliko, se kakšen prav posebno prijeten bungalov splača rezervirati nekoliko prej (primer: Crazy Gecko, vrhunska ponudba za relativno ugodno ceno). Večina bungalovov je bila polnih ali nekoliko zanemarjenih in v centru vasi smo se razdelili in odšli svojo pot, francoza sta se navdušila nad bungalovom pri drugem pomolu, midva pa sva se svaljkala po severozahodni strani otoka. Našla sva prijeten bungalov z lepo teraso, dvema visečima mrežama in neprekosljivim pogledom na Mekong z otočki na zahodni strani otoka (Sunset Bungalows, 80.000 kip/noč). Takoj sva zaskvotala mreži in zadovoljno, s prazno glavo buljila v čudovito reko in otočke. S francozoma smo se dobili v Johnny’s Restaurant, restavraciji na skrajnem severu otoka, z lepim pogledom na Don Som in vpogledom v dinamiko prvega otoškega pomola.
Na otoku resnično vlada izjemno ležerna energija, del pripisujeva hudi popoldanski vročini, del pa preprosto načrtnemu pomanjkanju občutka za čas. Ljudje, lokalci, turisti, se premikajo počasi, jutra se praviloma preživlja v viseči mreži, popoldne je obvezno hlajenje v reki in zvečer pivo ob rožnatem sončnem zahodu, torej tri glavna dnevna opravila:).

Odločili smo se, da se popoldne, s kopalkami vred, sprehodimo do juga otoka in plaže ob reki. Pot je dolga 2,5 km:), na poti srečuješ na glavo obrnjene turiste, ki niso predčasno razpoznali potencialne intenzitete Magic Shroom Shake-ov, lokalce ob dnevnih opravilih (brez časovnih omejitev), kužke, ki počivajo v senci hiš in vodne bivole, ki se hladijo v vodi. Plažo so naredili lokalci, obisk je brezplačen, prosijo zgolj, da vsak obiskovalec kupi pijačo. Bilo je prijetno, voda sicer plitva in topla, pivo mlačno ampak mlačno pivo in voda posekata situacijo brez v kateri švicaš na suhem, s kozarcem vode. Pivo smo spili na plaži ob zahodu, večer pa zaključili ob partiji taroka, kjer smo ugotovili, da so naša pravila tako drugačna, da na koncu nismo več vedeli ali igramo isto igro. Morda pa francoza le goljufata:).

Naslednji dan sva pojedla zajtrk, najela stari kolesi (10.000 kip/dan, izmenjava v slabi minuti) in se odpeljala do prvega pomola - izhodišča za obisk otoka Don Som, ki je turistično precej nerazvit, prevozi pa so posledično redki in časovno nedeterminirani. Ker nam nihče ni znal razložiti ali ladja pride in kdaj, smo se odločili, da tisti dan obiščemo sosednji Don Khon, ki ga je možno obiskati s kolesi. Do mostu, ki povezuje otoka Don Det in Don Khon smo potrebovali 40 min. Most ponuja čudovita razgleda na obe strani in zeleni Don Khon se nam je takoj prikupil.

Prvi postanek je bil Ba Khon Tai tempelj, kjer smo opazovali umetnost skakanja v vodo iz čolna, nato pa smo pot nadaljevali mimo vasi, hiš, mini brzic, mostov in naravnih parkov do plaže Khongyai Beach. Tam smo preživeli del popoldneva, po kosilu pa smo nameravali obiskati slapove na severovzhodu otoka. Ko smo prišli do koles, sva opazila, da ima Mitja počeno gumo in tako sva peš počasi hodila proti popravljalnici koles, ki sva jo opazila na poti. Tam smo naleteli na jezikovno bariero, pred hišo so prinesli kup orodja, ki ni imel nobene posebne povezave s kolesi in na koncu sva se s počeno gumo poslovila. Na poti sva naletela na precej podobnih popravljalnic in na koncu prikolesarila domov na enem kolesu, jaz pa sem zadaj uničeno kolo držala z roko. Turisti na poti so nama želeli pomagati, skupaj smo se režali situaciji in na koncu sva premočena prispela do izposojevalnice, spila zasluženo pivo na terasi in opazovala neopisljiv zahod nad Mekongom. Zraven naju je na tleh gospa v brisači zlagala perilo - na otoku se nihče ne pusti motiti in nihče te prav tako ne moti – idealno!

Zadnji dan na otoku sva preživela popolnoma ležerno, izpustila izlet na Don Som, uredila nujna opravila, popoldne sva se sprehodila po centru in opazovala neke vrste otoško proslavo, spila pivo s francozoma in se pripravila na novo dogodivščino in zadnjo novo državo na najinem spisku – Kambodžo.