Popotovanje od centralnega proti južnemu delu Laosa; Kong Lor Cave, Thakhek in Pakse

Iz Vientiana naju je, po treh dneh, pobral songthaew in poln minibus turistov odpeljal proti južni avtobusni postaji in izhodiščni točki za obisk jame in vasi Kong Lor. Med potjo sva videla del Vientiana, ki ga nisva uspela raziskati v prejšnjih dneh, natančneje prelep slavolok Patuxay, kup templjev in zanimivo, raznoliko arhitekturo južnega dela mesta. Kot običajno, je lokalni minibus ustavil sredi ničesar, slab km od postaje in nas vse skupaj razložil, ker naj bi nas bojda pobral večji avtobus.

S francoskim parom, ki sva ga spoznala na Tajskem, sva bila dogovorjena, da se dobimo na avtobusu in skupaj raziščemo centralni del Laosa. Čez 20 minut je pred nami ustavil pravi, popolnoma poln avtobus in ponovno so zapolnili vsak kotiček z improviziranimi plastičnimi stoli. Dobili smo na roko napisane listke s številkami in nisva razumela ali so to karte, ali igramo Loto..... skratka lokalni prevozi v Laosu so polni presenečenj, predvsem pa res nikoli nisi prepričan kaj točno se dogaja. Ceste so bile na začetku poti presenetljivo dobre, po prvi tretjini poti pa smo naleteli na dober star makedam, luknje in potencialni asfalt. Naredili smo postanek za kosilo in nešteto drugih postankov, vendar je pot kljub vsemu minila hitro; vozili smo se mimo prašnih vasi, gozdov in polj (del poti celo z odprtimi vrati in okni zaradi naravne ventilacije:)). Zadnja ura poti je bila posebej zanimiva, raznolike vasice - resnično vredne obiska ali vsaj postanka.
Avtobus nas je odložil na prašnem križišču sredi nične vasi, tam so čakali novi lokalni minibusi, ki so nas naložili in odpeljali 40 km do Kong Lor Village. Na mostu smo zaradi nespretno privezane prtljage slednjo skoraj izgubili, čakali na krave, da se umaknejo iz poti, opazovali preproste vasi, zelena riževa polja in čez približno eno uro, po skupno desetih urah poti, prispeli do želene destinacije. Dan prej smo rezervirali spanje v Konglor Eco Lodge (68,000 kip/noč), predvsem ker nastanitev v vasi ni dosti in se spričo turistične sezone sobe napolnijo hitro. Prijetna soba, zraven restavracija z malo višjimi cenami, kot smo jih bili vajeni (prejšnje objave) in poceni pivo.

Kong Lor Cave leži v Phu Hin Bun National Park v provinci Khammouane, skoznjo teče istoimenska reka, jama pa je najbolj znana po impresivnih apnenčastih formacijah, zaradi katerih so jo oklicali za eno od geoloških čudes JV Azije. Obiskala sva jo, ker jo skozi jamo možno pluti z manjšim, podolgovatim čolnom, v popolni temi, na drugi strani pa obiskovalce pričaka spektakularna narava.
Vstali smo malo pred 7.00 uro zjutraj, pojedli zajtrk in se sprehodili po čudovitem gozdu do vhoda v jamo (65,000 kip/osebo). Dobili smo rešilne jopiče, vodiča in se naložili v čolne polne vode, ki ga je najin vodič spretno praznil z majhnim lončkom. Pot po jami je dolga 7,5 km, z izjemo osvetljenega dela po katerem se sprehodiš in opazuješ neverjetno notranjost jame, se po slednji voziš v popolni temi, izključno z naglavnimi lučkami. Občutek vožnje po popolni temi, je nekoliko nenavaden, vendar je najin vodič spretno krmaril med skalami, vsake toliko pa je bilo iz čolna potrebno sestopiti zaradi reliefnega terena. Vožnja je trajala približno 50 minut in proti koncu sva pričela opažati svetlobo, ki prihaja od zunaj in osvetljuje dramatičen izhod.

Opisi narave, ko se pripelješ iz jame, niso izviti iz trte, naravo lahko opišem edino kot neke vrste močvirnato pravljično zeleno džunglo. Obstala sva z odprtimi usti, slikovita panorama pa se je spreminjala iz minute v minuto. Neverjetni odsevi v vodi, kontrastni hribi in podrt lesen čoln so nekaj, česar zagotovo ne bova pozabila nikoli. V dolini Natane se lahko najame kolesa in odkolesari po krajši 2-urni krožni poti, mimo vasice Nathon idr., vendar se mi tokrat nismo odločili za kolesarski podvig. Prispeli smo na pomol doline Natane, popili kavo, se sprehodili do prvih hiš in se vrnili v čoln, ki nas je v 40-ih minutah pripeljal nazaj do vhoda v Kong Lor Cave. Na poti je najin vodič malce skrenil, na kratko smo nasedli in nadaljevali pot do izhodiščne točke.
Ob izhodu je narava ustvarila prekrasni jezerci, kjer smo se vrgli v vodo, se sprehodili peš do restavracije, pojedli kosilo, ob 13.00 pa nas je že čakal lokalni minibus (25,000 kip/osebo) in nas zapeljal do točke, kjer nas je avtobus včeraj odložil.

Na pot je možno odriniti zjutraj in se do Thakheka, naše naslednje destinacije, zapeljati z pravim avtobusom, mi pa smo se odločili za popoldansko varianto, kjer se do Thakheka pripelješ s stremi različnimi minibusi (odprt prostor s klopmi). Drug minibus (25,000 kip/osebo) nas je torej odpeljal uro stran do križišča s cesto 13, kjer nas je pobral tretji minibus (30,000 kip/osebo) in pričel z vožnjo do mesta. Ker nismo vedeli kako bomo pravzaprav prišli, smo se pustili voditi lokalcem in se zgolj presedali iz klopi na klop. Vsake toliko nas je zadimil ogromen oblak prahu, pot najbolje opiše angleški Hell of a journey :).
Okoli šeste ure popoldne smo prispeli na avtobusno postajo, kjer so že čakali vozniki tuktukov s pretiranimi cenami. Na koncu smo izpogajali ceno za 4 km vožnje in tuktuk nas je odložil v centru, kjer smo najprej posedeli ob zahodu in opazovali Tajsko na drugem bregu reke, nato pa krenili v lov za nastanitvijo. Po dolgem iskanju (pomanjkanje ustreznih budget nastanitev – bolj pametno je sobo rezervirati predčasno) smo našli guesthouse, s skromnimi sobami in mravljišči v kopalnicah. Ostali smo eno noč in se naslednji dan preselili v Thakhek Travel Lodge, z ultimativno chillout teraso (80.000 kip/noč).

Tkakhek je mesto duhov, široke ulice z malo ljudmi, trgovine - pravzaprav vse obratuje ležerno. Težko je najti nekoga ki govori angleško, imela sva občutek, da niso vajeni turistov toliko, kot v drugih mestih ali vaseh. Dopoldne smo preživeli na terasi, naredili okviren plan za nadaljnjo pot, rezervirali spanje v mestu Pakse, naši naslednji destinaciji in uživali v pomanjkanju akcije. Thakhek je izhodišče za t.i. motorbike loop, kjer se v nekaj dneh lahko z motorjem zapelješ po okoliških vasicah, si priča fascinantni naravi in (predvsem) uživaš v svobodi mobilnosti. Večina turistov, ki se odloči za izlet, večje nahrbtnike pusti v gostiščih, hostlih ipd. Zaradi pomanjkanja časa in ker sva v preteklih dneh precej intenzivno potovala, sva loop izpustila.
Popoldne smo se sprehodili do lokalne tržnice, odlična izkušnja, ki jo močno priporočava! Sprehodili smo se po lokalnih predelih, naleteli na šolarje, potepuške pse, pokopališča, templje itd. in mesto nam je postajalo iz minute v minuto bolj všeč.
Konec dneva je zaokrožilo pivo ob reki in pekoč rdeč curry:).

Zjutraj smo se z nahrbtniki sprehodili 2 km do avtobusne postaje, od koder avtobus do Pakse odrine vsako uro (60,000 kip/osebo). Velik avtobus, bolj malo prostora, bilo pa je tudi hudo soparno, brez odprtega okna. Prvič smo se ustavili v bližini mesta Savanakhet in na avtobus se je nagnetlo 100 lokalcev, prodajalcev pečenega mesta na palicah, sadja, riža, zelenjave ipd. Sicer zanimiva izkušnja je dodala piko na i zadušljivi situaciji, predvsem pa se je ponavljala vsakič ko smo se ustavili. Pot do Pakse je trajala približno 7 ur.
S pomočjo popustov smo preko Agode rezervirali Phu Ba Chiang Golf & Resort v Pakse. Prispeli smo na severno avtobusno postajo, od mesta oddaljeno cca. 10 km. Tam so čakali minibusi in že ko sva mislili, da smo rekord glede števila ljudi dosegli, nas je kolega v Pakse presenetil in tokrat v minibus naložil tudi živali:). Za 20.000 kip po osebi (cene v mestih so neverjetno visoke, glede na cene lokalnih prevozov med mesti ali vasmi) nas je pripeljal do centra, odložil ob cesti in ker je bil naš hotel dodatnih 7 km stran, smo se odločili, da najamemo motorje in se do hotela odpeljemo sami. Prav tako smo imeli namen naslednji dan prevoziti krajši 2-dnevni loop po planoti Bolaven, tako da je bil najem motorja pravzaprav idealna rešitev.
Motorje smo najeli v masažnem salonu v centru:) (50.000 kip/dan – odlična cena). Na naše presenečenje smo dobili čisto nove motorje in se popolnoma natovorjeni zapeljali do hotela. Tam so nas, po spletu okoliščin, pričakale superior sobe z ogromno teraso in toplim tušem - neke vrste protiutež in darilo karme za utrujajočo pot:).

Nahrbtnike smo zjutraj pustili na recepciji, oprtali male nahrbtnike s hrano, kopalkami, ščetkami ipd. in pičili v smeri Tad Lo Village. Naš plan je bil prespati v vasi Paksong in naslednji dan obiskati nekaj slapov, preden bi se vrnili in prenočili zadnjo noč v Pakse. Dan je bil lep, sončen in naš prvi postanek je bila kava pri Mr.Vieng Homestay & Coffee, kjer je možno obiskati tudi kavne plantaže. Preizkusili smo vse vrste kave in mimo vasi Laongam nadaljevali pot proti Tad Lo Village. Na poti smo opazili otročke, ki so se kopali v reki, odrasle ki so spali v visečih mrežah pod hišami in kužke, ki so ležerno počivali v senci v hudi dopoldanski vročini. Glavni čar potovanj je v tem, da si priča novim kulturam, drugačnemu načinu življenja in to je resnično neprecenljivo.
V vas Tad Lo (ena najlepših vasi, kar sva jih videla, s čudovitim slapom Tad Lo Waterfall) smo prispeli okrog 15.00 ure in se ustavili na kosilu. Dan poprej se me je očitno lotila neke vrste trebušna viroza, zato sva midva naš plan morala prestaviti, francoza pa sta se solidarno pridružila. Vrnili smo se v isti hotel in ostali še dve noči.

Naslednji dan smo tako, namesto slapov, raziskali mesto Pakse, se odpeljali do kovalcev železa ob poti, spili kavo v Laos Coffee Bachieng in obiskali ulične prodajalce izdelkov iz bambusa. Mitja me je učil vožnje motorja s prestavami, popoldne pa smo se trije odpeljali po mestu, kupili karte do naše naslednje destinacije Si Phan Don ali 4000 otokov (do Don Khong-a 60,000 kip/osebo), otočja na reki Mekong na jugu Laosa, zamenjali denar za kamboške vize in se z motorji vozili po mestu. Naleteli smo na peščeno plažo, tempelj Wat Tham Fai, popoldne vrnili motorje, nakupili vse potrebno za jutrišnjo pot in se v dveh urah sprehodili do doma in večerjali na terasi.

Si Phan Don je najina zadnja destinacija v Laosu, nato odrineva proti Kambodži.