Vang Vieng in prestolnica Vientiane

Zadnjo noč v vasi Nong Khiaw sva preživela skromno, zmanjkovalo je elekrike, ni bilo interneta, sobica je zaudarjala po vlagi in sobe okoli naju so bile polne razposajenih potnikov. Sun Reis (;)) Guesthouse ima sicer povabljive cene, vendar bolj slabo ponudbo (prvi dve noči sva preživela v lepšem, udobnejšem, čistejšem in prijetnejšem Phulisack Guesthouse). Peš sva se odpravila do agencije, od koder naj bi se odpeljali do bivše žurerske prestolnice Vang Vieng, ki se je spremenila v destinacijo za ljubitelje aktivnosti v naravi (jamarstvo, pohodništvo, tubing, izleti z balonom ipd.). Sicer je del svoje pretekle narave mesto še ohranilo, posebej v večjih hostlih in lokalih, kjer servirajo menije nekoliko drugačne vrste:), vendar je država pred leti povihtela z žezlom in zaprla skoraj vse epicentre drog.

Prispela sva pred agencijo, kjer sta že čakala angleža in odrinili smo, presenetljivo, do minute točno. Pobrali dve francozinji in pičili proti jugu. Vsakemu od nas je tip v agenciji prodal drugačno zgodbo, angleža sta razumela, da nas bo do VV peljal klasični avtobus, nama je natvezil, da bomo samo štirje v kombiju, vsem pa je prodal, da ni prestopov in da se bomo do destinacije zapeljali po stari cesti, ker je novejša bojda smrtno nevarna. Pred leti so odprli novo cesto iz Luang Prabang-a do Vang Vieng-a, ki vodi mimo strmih prepadov, ki so lahko nevarni, če naletiš na akcijskega voznika, drugače po omenjeni cesti dnevno vozi nešteto kombijev in avtobusov brez posledic in težav.
Pot naj bi trajala 8 ur, vozili smo se mimo malih vasic, otrok, ki so hodili v šolo, potepuških psov, zjutraj je življenje v vaseh res pestro (in vredno ogleda/obiska). Naenkrat je avtobus zapeljal na manjšo avtobusno postajo in ker v Laosu praviloma nimaš pojma kaj se dogaja na poti, kdo pelje koga in predvsem kam, zakaj in s čim, sva počakala na laoška navodila. Dobili smo nove karte in zamenjali kombi za mali, popolnoma podrt avtobus. Eden od lokalcev na avtobusu me je vprašal kam gremo in ko sem mu odgovorila, je rekel samo: Oh My God.

Voznik je pognal mininus po razmajani cesti, trobil, pobiral lokalce kjerkoli so mu pomahali in do Luang Prabang-a smo rabili 1,5 h več kot par dni prej v smeri Nong Khiaw-a. Počasi se nama je začelo svitati kaj je pomenila reakcija kolega na busu. Pot do Luang Prabang-a sem delno opisala že v prejšnejem postu, pot od Luang Prabang-a pa se je vila mimo slikovitih vasic, dokler nismo pričeli s strmim dvigom, ovinki in nelogično gradnjo cest. Minibus je bil poln prahu, brez ventilacije oziroma je slednja na poti odpadla zaradi močnih tresljajev. Proti vrhu so se pričele odpirati prekrasne panorame, pot navdol pa je bila sicer hudo ovinkasta, vendar je prav tako postregla z enkratnimi pogledi, gorami nenavadnih oblik, kotlinami, zanimivim rastjem itd.. Lokalci na minibusu so mirno počivali, metali plastiko (in ostale smeti) skozi okno in mirno prenašali pot. Mi, evropske riti, smo, po drugi strani, nehote zasedli zadnje tri vrste, se živčno prestavljali, kašljali in kihali zaradi prahu, vsake toliko, ko nas je res hudo razmetalo, pa se je slišal edino glasen: Poutain in Merde, s strani francoskih sopotnic.
V prvih šestih urah je avtobus ustavil dvakrat za borih 5 minut in živčno trobil ob času odhoda. Po desetih urah poti in uro pred prihodom, ko sva le še pobožno sanjala o prihodu, ko ko nisva več ločila med stolom in okončinami in ko sva imela v laseh toliko prahu, kot da bi z glavo sama razrila makedamsko pot, se je vrli voznik ustavil za slabo uro, mi pa smo se spacani prestavljali po parkirišču in čakali na odhod. Zadnja ura poti nam je postregla z najslabšo imitacijo cest tistega dne, vozili smo 20 km na uro, po luknjah v velikosti odraslega človeka in v oblakih prahu. Če bi izbirala danes, zagotovo raje tvegam besnilo ob prepadih, kot tale potovalni paket. Ampak avantura je avantura in to so stvari, ki si jih, v primerjavi z netežavnimi potmi, zapomniš za celo življenje:).  
Prispeli smo zvečer, prašni in polomljeni, midva pa sva morala najti še dvodnevno nastanitev. Hodila sva naokrog, spraševala v hostlih, hotelih in gostiščih in naletela na ugodno ponudbo sobe z velikim oknom in kopalnico za 90.000 kip. Nemudoma sva odložila stvari, odšla na večerjo in spat.

Naslednji dan je bil rezerviran za raziskovanje mesta Vang Vieng z okolico. Najin dom je bil stacioniran sredi predela Viengkeo, odličnega izhodišča za obisk znamenitih lagun. Zjutraj se nama ni mudilo, odpravila sva se v prašno  in zaspano mesto, ki izgleda kot kulisa Mad Max-a; vsi domačini nosijo zaščitne maske, turisti dvigujejo prah z buggyi, lokalci norijo z motorji ipd. Šla sva na zajtrk in (prvič) ugotovila, da v Vang Vieng zares ni kulinarična destinacija.
Ljudje v Laosu so načeloma zelo zanimivi, prijazni, umirjeni, vendar imajo nekoliko drugačen odnos do denarja kot tajci, država me v tem oziru spominja na Vietnam. Izhodiščne cene, bodisi v trgovinah ali pri najemu motorja, so včasih hudo pretirane, hkrati se spreminjajo, zjutraj je pločevinka Coca—Cole 5000 kip, popoldne že 8000 kip. Prav tako cene prevozov variirajo glede na agencijo, tako da se v majhnih ali večjih mestih karte najbolj izplača kupiti na avtobusnih postajah. Po zajtrku sva kupila karti za avtobus do prestolnice Vientiane (50.000 kip/osebo), zraven Real Backpackers Hostel najela motor za en dan (odličnih 40.000 kip, depozit je potni list), se odpeljala do bencinske postaje in na pot proti lagunam.  

Vozila sva se proti t.i. Blue Lagoon 1 in na desni opazila znak za prvo jamo – Phadang Viewpoint Cave. Zapeljala sva med polji in ustavila pred improvizirano hišico, kjer je pisalo 10.000 kip/osebo.  Kup otrok in odrasel tip so nama pokazali parking, plačala sva vstopnino in do jame naju je vodil majhen fantek. Pred jamo nama je svetoval naj odloživa nahrbtnik, ker je pot po jami ozka. Mitja je šel za njim, jaz sem ostala zunaj in naenkrat se pojavi isti lik, ki nama je zaračunal vstopnino, začuden da sem ostala zunaj in naplete zgodbo kako je prišel zaradi moje naglavne lučke. Bila sva skratka zadovoljna, da nisem ljubitelj ozkih jam in da mu ni uspelo pobrskati po najini torbi:). Vozila sva se mimo Kham Kham jame, Big Pha Ngern razgledne točke, nešteto jam in razglednih točk – ker je vse plačljivo, sva se odločila, da bova dnevne »bitke« izbrala previdno.
Blue Lagoon 1 je pravzaprav velik naravni bazen, okoli katerega so postavili par hišic, v laguni se kopa ogromno ljudi, skratka zadeva na fotografijah izgleda popolnoma drugače in se jo posledično lahko mirno izpusti iz dnevnega plana. Edina stvar resnično vredna ogleda je jama Tham Phu Kham, do vhoda katere se prispe po relativno strmi ampak kratki potki navzgor. Po jami sva plezala, dokler nisva popolnoma izgubila občutka za prostor, srečala štiri izgubljene nizozemce in se po isti poti vrnila do vhoda.

Po makedamski poti, kjer so naju dimile trume buggyev, sva se pripeljala do Lagoon 2, prav tako naravnega jezerca, ki je sicer lepši kot enka, vendar prav tako nič posebnega. Hitro sva se pobrala in ker je bil spomin na včerajšnjo pot še preživ, sva se odločila, da nisva Za dodatnih 9 km po neobstoječih cestah do lagune št.3. Odločila sva se prav, kajti kasneje sva poslušala mnenja sopotnikov, ki so zadnjo laguno opisali podobno kot prvi dve. To je kazen, ker se potikava po turističnih točkah!
Obrnila sva motor in se odpeljala proti mestu, po mestu in se ustavila na odličnem kosilu v restavraciji Sivene. Mesta do tistega trenutka pravzaprav sploh nisva zares raziskala, zato sva se sprehodila do tržnice na t.i. Walking Street, do reke in barčkov čez reko, kupila pivo in večerjo ter se zasedela na najinem balkonu s pogledom na ulico.  

Naslednji dan je bil dan odhoda v Vientiane. Kombi naj bi naju pobral ob 9.30, čakala sva eno uro in ko ga ni bilo, sva se sprehodila do agencije. Tam so nama uredili tuktuk, ki naju je odpeljal do avtobusne postaje v najini bližini Soutchai Travel Branch 2. Neverjetna zmešnjava, preveč ljudi, premalo kombijev in avtobusov, vendar nama je čez pol ure uspelo dobiti dva zadnja sedeža v kombiju. Sedela sem med tremi starejšimi nemkami, pred nama pa je sedel par iz Srbije, s katerima smo se pogovarjali, režali in prvi del poti je minil hitro. Navkljub polnemu kombiju, smo pobirali ljudi, ki so sedeli med sedeži, celo na malih plastičnih stolih.. Ceste so bile ok, manjkala je edino ventilacija in tako smo z nemkami slabih 5 ur švicale druga ob drugo in se nehote precej dobro spoznale. Kombi nas je po skupinskem ugovoru zapeljal do centra, midva pa sva se sprehodila dodatna 2 km do nastanitve Villa Lao, ki sva jo rezervirala za polne tri noči. Prijeten guesthouse, z lepo teraso, dobrim zajtrkom in velikimi, bogo opremljenimi sobami. Top!
Nedeljska prestolnica je delovala prazno, ogromno in prašno:). Zvečer postavijo večerno tržnico, ob nabrežju lahko opaziš zumba skupine:), ljudi ki opazujejo sončni zahod nad reko, povsod tolče slab štanc - vse skupaj je delovalo kot festival. V mali uličici sva našla restavracijo, kjer so lastniki imeli svoje praznovanje, tako da sva si morala kozarce poiskati sama. Iz tržnice sva se sprehodila do Chao Anouvong Statue, se pomerila v igri puščic v balone, kupila pivo in ga, po stari popotniški navadi, spila na domači terasi.  

Villa Lao zjutraj ponudi različne vrste zajtrkov, izbrala sva klasičnega ameriškega, spila kavo, nato naredila mali plan za Vientiane in pičila v mesto. Dopoldne slednje deluje kot mesto duhov; široke ulice, pisane, nizke stavbe in mega konfuzna električna napeljava. Lokalci, jasno, funkcionirajo enako ležerno kot povsod drugje. Najprej sva nehote naletela na Impeng Temple, se sprehodila mimo Lao National Culture Hall, bivšega National Museum in nato do Lao Gallery, ki je bila žal zaprta. Do Wat Mixarayam, mimo neštetih kavarn, restavracij in mini hotelov. Mesto je polno lušnih uličic, v eni sva naletela na mošejo Vientiane Jamia Masjid, kjer so Mitji postregli s kavo, cigareti in vsem kar bi si potencialno lahko zaželel. Pot sva nadaljevala do Wat Sisaket in templja Wat Mo Phra Ked.  

Mesto naju malo spominja na Bangkok, vendar s precej manj ljudmi in splošne akcije. Zraven City Pillar Shrine sva v Heaven Shake spila to kar napoveduje ime in se mimo Wat Si Muang sprehodila do COPE Visitors Centre. Razmišljala sva, da bi si privoščila tradicionalno zeliščno savno in masažo, našla sva odličen prostor, blizu nemške ambasade, vendar si žal nisem zapisala imena; hiška na drevesu in savna v leseni hiši na tleh. Res prijetno in zanimivo!
Verjetno je najbolj optimalen način za premike po mestu izposoja kolesa, naju so namreč po pol dneva že pošteno bolele noge, zato sva se do doma gosposko zapeljala s tuktukom. Večer sva preživela s francozoma Anne Sophie in Nicolasom ter nizozemcem Alexom.

Vstala sva zmačkana, pojedla zajtrk, oprala stvari kar v Villi Lao in se sprehodila do Khua Din Bus Station, kjer sva se z lokalnim avtobusom v eni uri pripeljala do Buddha Park-a (avtobus št.14, 8000 kip/osebo). Pot je zanimiva, ker vidiš dele mesta, ki jih morda drugače ne bi, avtobus se celo ustavi na meji s Tajsko (Friendship Bridge). Vstopnina stane 15.000 kip/osebo. Park je zanimiv, odbit, več kot 300 kipov, skulpture in rože tvorijo zanimivo izkušnje. Prilezla sva do vrha male kupole, od koder se odpre pogled na celoten park. Po pol ure sva ujela avtobus v mesto, se sprehodila mimo Presidential Palace, jedla na ulici med glasnimi tetkami ter se sprehodila do templja Ong Tu. V trgovini nakupila hrano za jutrišnjo pot, rezervirala karti za vprašanje-kaj do Kong Lor Village (110.000 kip/osebo) ter se zvečer še zadnjič sprehodila po tržnici.
Naslednji dan naju je čakala dolga pot do Kong Lor Village - več o tem v naslednjem postu, kmalu!

(P.S. Opažam, da sem Vang Vieng posebej lepo spromovirala:), kljub vsemu, je zagotovo vreden obiska, okoliške gore, ki mestece obdajajo so kot filmska kulisa, predsvsem pa je možno početi kup manj turističnih reči, od katerih se zagotovo odnese več kot sva tokrat, spričo slabih odločitev, odnesla midva!)