Takozvana počasna ladja ali slow boat, nas je pustila cca 10 km pred centrom mesta Luang Prabang. Tam je strateško postavljena hišica, kjer je možno kupiti karto (20.000 kip) za t.i. songthaew, odprt mini avtobus, ki te pripelje v center mesta. Popotniku tako ni potrebno storiti popolnoma nič, razen odpreti denarnico.

Luang Prabang je, po najinem mnenju, najlepše mesto v Aziji, z njim se morda lahko primerja le vietnamski Hoi An. Podlaga mnenju so sicer najine skromne azijske izkušnje, vendar sva spoznala kar nekaj ljudi, katerih izkušnje so bogatejše in so drzni trditvi pritrdili.  Mesto leži v osrednjem delu severnega Laosa, obdajajo ga veličastni hribi ter reki Mekong in Nam Khan. Mesto je bilo prestolnica kraljevine Lan Xang do leta 1545, od leta 1995 pa je ta del severnega Laosa pod zaščito UNESCA in ena glavnih turističnih atrakcij v državi. Zakaj je temu tako, nama je postalo jasno takoj prvi dan. Od preostalega dela države se mesto razlikuje predvsem po izjemno ohranjeni/obnovljeni kombinaciji tradicionalne laoške arhitekture in francoskega kolonialnega stila. Šarmu pridoda čudovit tropski ulični pridih ter inovativni pristop lokalnega prebivalstva in (večinoma francoskih) priseljencev k turistični ponudbi. Kot se za eno lepših mest spodobi, so cene v LP nekoliko višje, predvsem cene nastanitev v strogem centru, prav tako cene hrane in pijač v  restavracijah. Vseeno pa je možno, z malo truda in volje, najti ugodnejše cene in v temle post-u, bova namignila kako;).

Prvi dan v Laosu sva, s pomočjo Agode, rezervirala odlično nastanitev (Silichith Guesthouse), v strogem centru mesta z delnim pogledom na reko Mekong. V času kitajskega novega leta se mesto napolni in cene posledično dvignejo, tveganje torej ni prišlo v poštev. Za nočitev sva plačala več kot kjerkoli do sedaj (18,00 evrov), odločila pa sva se, da rezervirava dve nočitvi in tam poiščeva kaj bolj ugodnega. Kot se je kasneje izkazalo, sva zadela jackpot in posledično podaljšala bivanje za dodatne tri noči. Dobila sva prekrasno in veliko sobo, s pogledom na ulico. Prvo popoldne sva se sprehodila do nočne tržnice, ki jo lokalci postavijo vsak dan ob 17.00 in kjer je možno kupiti zanimive spominke, oblačila ali dobre sveže sokove in palačinke. Večerjala sva pri prijazni gospe, v majhni uličici, ki je vsak dan vrhunsko pripravila tri sveže jedi (riž, zelenjavo in meso ter trdo kuhano jajce) in lačnim popotnikom svoje specialitete omogočila za 1 evro. V okolici nočne tržnice se nahaja precej uličnih prodajalcev, celo t.i. Buffet Street, kjer si lahko poljubno izbereš hrano in za zvrhan krožnik plačaš borih 1,5 eur. Opazovala sva lokalce, ki se jim nikamor ni mudilo, deluje kot da imajo precej bolj pristne odnose, kot smo tega vajeni mi. V preteklih dobrih dveh mesecih v Aziji nisva slišala da bi kdo povzdignil glas, kdo koga priganjal ali se grdo obnašal. Bi se od njih lahko naučili stvar ali dve, posebej pri, recimo, vožnji;).

Spala sva kot ubita, temperature ponoči so idealne, topleje kot v samostanu in hladneje kot kjerkoli južneje. Jutra so praviloma meglena, na sonce je potrebno počakati do 10.00 ali 11.00 ure. Zjutraj sem nama pripravila plan za Laos in ohlapen plan za Luang Prabang:). Najprej sva se odpravila na kavo v znameniti Saffron Cafe, kavarno s prijetnim ambientom in teraso s prekrasnim pogledom na reko Mekong, poleg omenjenega pa kavarna deluje na principu fair trade in na ta način pomaga lokalni skupnosti oziroma lokalnim pridelovalcem kave. V neposredni bližini sva naletela na Big Tree Cafe, (subjektivno) najlepšo kavarno v LP, ki izgleda kot filmsko Hemingwayevo domovanje, ravno v tem obdobju pa so gostili odlično fotografsko razstavo.

Sprehajala sva se po ulicah mesta in povpraševala za nastanitve, skočila mimo malega templja Wat Nong Sikhounmuang proti prijetni restavraciji Poppolo in ugotovila, da je LP zagotovo najbolj fotogenično mesto kar sva jih obiskala v Aziji. Poleg omenjenega pa LP ponuja tudi izjemno zanimiv nabor unikatnih tečajev (Hmong Indigo Craft tečaj, tečaj izdelovanja nožev, tečaj vezenja ipd.) ali zanimivih izkušenj (Storytelling Theatre, kjer v angleščini pripovedujejo stare laoške pripovedke, t.i. Almsgiving, kjer si priča jutranji povorki menihov in darovanju riža ipd.)
Sprehodila sva se do templjev Wat Xiengthong in Wat Kili, kjer so gostili razstavo o meditaciji, obiskala Wat Paphaimisairayam ter Watmay Souvannapoumaram (vsi templji vredni obiska!). Na ulici sva si privoščila svež mangov sok, obiskala mestno knjižnico ter se s tuktukom odpeljala do UXO Lao Visitors Centre (UXO = kratica za Unexploded Ordnance, spletna stran: http://www.la.undp.org/content/lao_pdr/en/home/crisis-response.html). Obisk slednjega priporočam komurkoli, ki bo v mestu mudil, odlična (tragična) zgodovinska lekcija! Za tiste, ki morda ne veste (kot do obiska nisva vedela midva), Laos ostaja, glede na populacijo, najbolj bombardirana država v zgodovini vojn. Zaradi nesrečne geografske lokacije in politične nestabilnosti je je Laos v času Vietnamske vojne doživel izjemno hud udarec; med letoma 1964 in 1973 je ameriška vojska pričela z letalskimi napadi in v tem obdobju na območje Laosa izpustila 2.093,100 ton bombne municije, 80 milijonov ostaja neeksplodiranih. Številka umrlih do danes ostaja neznanka, 1/3 prebivalstva je ostala popolnoma brez vsega, do danes pa se na področju Laosa, poleg omenjenega, vsaj 17 provinc sooča s posledicami herbicidov in drugih kemikalij, uporabljenih v času vojne (Agent Orange ipd.).
UXO Center so odprli leta 2009, z namenom ozaveščanja ljudi o današnjem problemu eksploziva, ki do danes predstavlja resno grožnjo laoškemu prebivalstvu. Eksplozivno nedetonirano orožje ogroža socioekonomski razvoj regij po celotnem Laosu, čiščenje slednjih s strani UXO Lao pa, zaradi količine preostale municije, napreduje izjemno počasi. Podrobnejši opis zgodovine Laosa je lepo strnjen na Lonely Planet strani:  https://www.lonelyplanet.com/laos/background/history/a/nar/710f2b90-9c5a-4974-8dfe-f6572e27d880/356916.

Nekoliko bolj kisle volje sva se odpravila proti Wat Manorom in Wat Wisunarat in našla predel (v okolici Wisunalat Rd.), kjer so prenočišča nekoliko cenejša. Poleg prjetne energije, ki vlada v tistem predelu mesta, je slednje tudi dom znanega bara Utopia, ki nudi ultimativno chillout lokacijo in bojda tudi precej lušne večerne žure. Beanbag-i, ležalniki, odprt bar, prijetna glasba in povabljiv pogled na reko Nam Khan so naju premamili, spila sva t.i. Lao shot in uživala v počasnem dnevu.
Na poti proti centru sva opazila, da je Laos generalno manj ozaveščen glede živali, nasprotno od kolegov vzhodno, še niso opazili, da je t.i. eko turizem skoraj bolj donosen (in recimo živalim prijazen) kot stara dobra zloraba divjih živali v imenu profita. Skoraj vsak lokal ponuja jahanje slonov, ki jih očitno najraje silijo v zelene tolmune, kjer nasmejani turisti veselo čofotajo in se fotografirajo. Vprašanje kdaj, če, jih bo dobra beseda dosegla?
Proti večeru sva se odpravila na hrib sredi mesta Mount Phou Si, priljubljeno zbirališče ljudi, ki v trumah rinejo po stopnicah pred sončnim zahodom. Zagotovo se, če že, bolj izplača ujeti vzhod, ki  pomeni naravno selekcijo turistov. Sprehodila sva se do prej omenjenega Traditional Storytelling Theatre, vendar sva pozabila na finance in tako sva dnevno predstavo zamudila in veselje nadoknadila ob večerji na Buffet Street in slanih palačinkah z avokadom.

Naslednje jutro sva preizkusila kavo v L’ Etranger Books and Tea, prijetnem lokalu francozinje, ki se je v mesto zaljubila davnega leta ? in od takrat dneve preživlja v družbi knjig, čaja in navdušenih turistov. Ponuja možnosti izmenjave knjig, popusta na hrano ali pijačo v zameno za knjige in brezplačne filmske večere. Lepo! Tam sva se zasedela, debatirala in dopoldne je minilo kot bi trenil. Zajtrk/kosilo sva pojedla v bližini osnovne šole, kjer sva bila, poleg sladkarij glavna atrakcija za okoliške otroke. Čez plačljiv Bamboo Bridge (10.000 kip/osebo), ki je zaradi deževnega obdobja uporaben zgolj 6 mesecev, sva se sprehodila na drugi, manj poseljen in manj turističen breg in tako zatavala v čisto pravo vasico. Mimo Watpakha Xaingaram sva hodila do drugega plačljivega bambusovega mostu imenovanega Houay Kang Bridge, spila brutalen ingverjev sok in se odzibala na popoldanski počitek. Popoldne sva želela obiksati kraljevo palačo, ki se zapre vsak dan ob 16.00 uri, v neposredni bližini pa je Theatre Phalak Palam, kjer se lahko ujame pravo laoško baletno predstavo. Namesto palače sva se sprehodila do Traditional Arts&Ethnology Centre in izvedela precej o etničnih manjšinah in njihovi kulturi in navadah na področju Laosa. Večer sva zaključila na tržnici, z dobro večerjo.

Tretji dan sva imela postavanja po mestu dovolj, izposodila sva si relativno drag motor (10,00 eur/dan) in se odpeljala proti Kuang Si Waterfall, približno 30 km iz mesta Luang Prabang. Občutek je bil drugačen kot na Tajskem; bilo je manj prometa, na poti skoraj nič turistov ter veliko prijetnih malih vasic, ki bi se jih v drugačnem scenariju splačalo raziskati (Ban Na Pho, Ban Thin Som, B Thinkeo, Ban Thapene itd.). Prispela sva v vasico, kjer naju je pričakala horda turistov, vstopnina za ogled slapov je 20.000 kip/osebo, prva stvar na katero naletiš ob vstopu pa je, začuda, Bear Rescue Center. Bojda so medvede rešili pred zelo verjetno smrtjo s strani brezvestnih lovcev in jih natlačili v, za navade divjih živali, precej majhen ograjen prostor. Pred ograjo prodajajo majice z napisi Free the Bears, kar deluje kot neslana šala, izpustiti jih namreč ne nameravajo.
Kuang Si Falls so, neodvisno od prakse z medvedi, resnično vredni ogleda; poleg tolmunov svetlo zelenih barv, manjših in večjih brzic in slapov obiskovalce pot na koncu pripelje do največjega slapu. Midva sva se povzpela do vrha, na vrhu našla pravljični zeleni tolmun in naletela na skupino mladih menihov, ki so razposajeno čofotali po hladni vodi. To je bil eden najlepših prizorov na najinem potovanju, ki ga zagotovo ne bova pozabila. Utirala sva si pot čez gosto rastje in bila za trud nagrajena s t.i. izvirom slapu živo zelene barve. Navdušena sva posedala na majhnem mostičku, preden sva se odpravila nazaj do vznožja. Na poti proti mestu sva se ustavila v Weaving centru, kjer domačinke z veseljem pokažejo umetnost vezenja in pojedla pozno kosilo v prijetni Mekong Sunset Restaurant.

Ker sva lene riti, nama na jutranje darovanje riža tudi zadnji dan ni uspelo, vseeno pa sva se zbrcala in se okoli osme ure odpravila proti Tad Sae Waterfall. Jutro je bilo precej megleno in mrzlo, tako da se, v primeru da je mraz moteč faktor, na izlete splača počakati do 10.00 ure. Vožnja po cesti, mimo zelenih hribov do makedamske ceste in vasice, ki predstavlja izhodišče za obisk slapov. Parkirnina, plačilo vožnje z ladjico in vstopnina za obisk slapov in voila, 15 minut kasneje sva stala pred novimi tolmuni. Okrog tolmunov je na začetku umetno zgrajena restavracija, mostovi, klopi, kar sicer osupljivi naravi vzame čar. Pot do drugega in tretjega slapu ter vrnitev na izhodiščno točko traja dobro uro in nad naravo tokrat nisva bila očarana, vse skupaj je delovalo precej zanemarjeno. Poleg tega si je Mowgli ob skoku iz debla poškodoval peto, ob izhodu pa naju je pričakal še pogled na slona, ki je prenašal tri nasmejane azijce.
Po prihodu v mesto sva rezervirala karti za minibus do Nong Khiaw-a (cena variira, na avtobusni postaji naj bi bila cena karte 40.000 kip/osebo), vasice severno od LP, ki je bila najina naslednja destinacija, oprala sva stvari in se sprehodila do kraljeve palače, ki ponuja zanimivo zbirko zgodovinskih artefaktov. Zvečer sva ob Mekong reki spila poslovilni Beer Lao in opazovala prelep sončni zahod.
Če povzamem, življenje v LP je dražje kot drugje po Laosu, vendar je mesto, zaradi edinstvenega izgleda in svojevrstnega šarma, več kot vredno obiska.

Naslednje jutro naju je okoli 9.00 ure pobral počasen lik s tuktukom in do postaje klasično prenaložil hudo cvileče vozilo. Na avtobusni postaji smo se stlačili v podrt kombi in se ob Mekong reki odpeljali proti severu. Cesta je bila precej uničena, precej nas je premetavalo, vendar takrat še nisva zares vedela kaj pomenijo ceste v Laosu (več v naslednjih postih). Vozili smo se mimo malih vasic (v spominu mi je najbolj ostala vas Thongloum), mističnih meglenih hribov in riževih polj. Opazovala sva naravo, jutranje življenje v vaseh, majhne otroke, ki so počasi hodili proti šoli in dinamiko laoških vasi. Pot je trajala približno tri ure, avtobusna postaja je nekoliko oddaljena od »centra« vasi, zato smo se naložili v tuktuk, ki nas je odložil pred Sun Ries Guesthouse-om. Sobe so bile dražje, kot sva pričakovala, vseeno pa nama je uspelo najti antično sobo:) v Phulisack Guesthouse z lepo teraso in dobro hrano. Nastanitve v vasi ni smiselno rezervirati preko booking-a, ker so cene precej višje. Popoldne sva tako preživela na soncu, na terasi in uživala v mirnem vaškem življenju. Pozno popoldne sva obhodila vas, mimo uličnih trgovin, lokalcev, ki na tleh, v krogu družine jedo večerjo, mimo starejših tetic, ki so pred hišami kuhale na odprtem ognju... Čeprav je vasica majhna in jo obhodiš v dobri uri in pol, ima vse kar potrebuješ in uspešno krmari med lokalnim življenjem in potrebami turistov.

Zjutraj naju je zbudil sosed, ki je na terasi ob 7.00 glasno zajtrkoval, spila sva kavo, pojedla zajtrk in se odpravila do izhodiščne točke, od koder ladjice vozijo turiste po reki Mekong v vasice, severneje od Nong Khiaw-a. Dan sva preživela v raziskovanju vasi, uživanju v vaškem življenju, igranju s kužki, našla sva celo stadion z akcijsko nogometno tekmo in večer zaključila na večerji pri tetici, ki je demonstrirala kako izgleda priprava črnega lepljivega riža, medtem ko se je okoli naju v brisači sprehajala njena hči. Lokalci se ne pustijo motiti, za njih smo turisti vir zaslužka, nujno »zlo«.

V vas Muang Ngoy, najino naslednjo destinacijo, je možno prispeti edino z ladjico, ki izpluje dvakrat na dan. Po stari navadi, ladjice natlačijo do zadnjega kotička oziroma, v mirnejših mesecih, odrinejo šele ko se napolni. Nong Khiaw nama je serviral čaroben jutranji pogled na meglene gore, karta stane 25.000 kip/osebo, pot pa bi bilo vredno izpeljati že samo zaradi narave. Vožnja je trajala 1,5 h in ker sva sedela ob motorju, sva se lahko samo nemo gledala in si odobravajoče prikimavala. Na pomolu naju je ujel starejši gospod in nama predlagal, da si ogledava njegove bungalove (Say Lom Bungalow). Za borih 75.000 kip sva uspela dobiti svoj, prelep in prostoren bungalov, z lastno kopalnico, teraso z visečo mrežo in direktnim pogledom na reko. Sedela sva na terasi in uživala na soncu. Vas je čisto majhna, vendar nudi vso potrebno turistično infrastrukturo, s prijetnimi barčki, nekaj restavracijami in različnimi tipi nastanitev.
Na ulicah se igrajo otroci, prosto sprehajajo race, petelini in lepo rejeni psi. Popoldne je bilo zaspano, lokalcem se nikamor ni mudilo in takoj sva posvojila še bolj ležeren tip življenja. Srečala sva tudi del Pai Mindfuly ekipe in se dogovorila za večerno pivo. Večer je tako ponovno minil prijetno, polno smeha in druženja.

Zaspala sva kot ubita, okoli pete ure zjutraj pa me je v nogo, pod odejo, pičil mali črni gozdni škorpijon. Ker je moja narava precej avtosugestivna, posledic pika škorpijona ne poznam in je moj odnos do tovrstnih živali nekoliko odklonilen:), je bila edina možna izbira vrnitev v Nong Khiaw. Iz vasi odpelje le ena ladjica dnevno in na srečo sva jo uspela ujeti. V NK sva kupila karti do Vang Vieng-a (180.000 kip/osebo), bivše žurerske prestolnice Laosa in dan preživela v raziskovanju razgledne točke Nong Khiaw Viewpoint. Pot do vrha traja približno eno uro in pohodnika nagradi z impresivnim panoramskim pogledom.

Sicer nama je bilo žal, da v vaseh nisva ostala dlje, vendar sva časovno vezana na 30-dnevno vizo, najin potovalni plan pa je hudo optimističen.