O prestopu meje v Laos nisva vedela dosti, zgolj kar sva prebrala iz popotniških blogov. Zjutraj se nama ni posebej mudilo, v Chiang Rai-u sva se sprehodila do avtobusne postaje Terminal 1, naredila nove fotografije za vizo, na postaji povprašala kateri avtobus pelje v Chiang Khong, obmejno tajsko mestece in počakala na voznika avtobusa, ki je najina nahrbtnika suvereno stlačil v zadnji del avtobusa. Vstopila sva na avtobus, ki je obstal v času; ventilatorji na stropu, tabure na sredini avtobusa, majhni sedeži, nepopravljiva odprta okna, strokovno zvezani nahrbtniki v zadnjem delu in tetica, ki s sokoljim očesom spremlja prišleke in zaračunava karte (65 bahtov na osebo).

Na pot smo krenili z zanemarljivo zamudo, zarjavel avtobus se je uspešno gnal po slikoviti cesti mimo vasic in riževih polj. Odločila sva se, da bova na laoški strani, v mestu Huay Xai, preživela noč in se naslednji dan (ob 11.00 uri – ladje izplujejo enkrat na dan) v miru vkrcala na ladjo do Luang Prabang-a. Iz Chiang Rai-a bi bilo izvedljivo premike izpeljati v enem dnevu, vendar sva se v tem času uspešno polenila in nerada hitiva. Če potuješ v Laos, je vozniku to najpametneje povedati v prvih dveh urah vožnje, omenjene namreč, po cca. treh urah vožnje, odložijo par km izven mesta Chiang Kong. Tam v vrsti stojijo tuktuk-i, ki te zapeljejo čisto do mejnega prehoda (fiksna cena – 50 bahtov). Najprej sva se sprehodila do tajskega okenca, kjer poštempljajo potni list z datumom izstopa iz države, nato pa je potrebno kupiti karto za avtobus (20 bahtov), ki te zapelje čez t.i. Friendship Bridge do laoške meje. Viz si nisva uredila prej, vendar je Visa on Arrival precej elegantna rešitev. Potrebno je imeti 30 dolarjev (cena variira glede na državo), fotografijo za dokument, izpolniš 2 obrazca in Voila - za vse skupaj sva potrebovala borih 20 minut. Zamenjala sva preostale bahte po precej ugodnem tečaju, pokazala vizi nezainteresiranim policajem in končno zadihala vlažen laoški zrak.
Tudi na laoški strani priročno čakajo lokalni minibusi, ki te rade volje zapeljejo do centra mesta Huay Xai (cena 20.000 kip). Takoj sva začutila razliko, bila sva vajena tajskih mest, sedaj pa sva bila priča hecni kombinaciji malega mesta in podeželja. Huay Xai je sicer živo mestece, z vso potrebno infrastrukturo in udobjem, vendar malce bolj podrt in ležeren kot vse kar sva videla do sedaj. Kar je super in ok!

Z nahrbtniki sva blodila po glavni ulici in iskala nastanitev. Ponovno sva imela srečo, našla sva hotel Gateway in dobila sobo s klimo, pogledom na reko, teraso in lastno kopalnico za cca. 10 eur. Sestradana sva vrgla nahrbtnike v kot, malce raztegnila noge in se odpravila na kosilo. Na glavni ulici je vsaj toliko restavracij kot nastanitev in z veseljem sva ugotovila, da so cene hrane (in piva, ki je na Tajskem absurdno drag) cenejše. Prijazna gospa nama je skuhala dobro kosilo, potem pa se je s prijateljicami lotila igre Binga. Igrale so zavzeto, se smejale, opazila pa sva da, poleg (jasno) zabave, igrajo za denar.

Po kosilu sva se sprehodila proti bregu, od koder dnevno izplujejo ladje s turisti, lokalci in raznovrstnim blagom. Čez reko Mekong se vidi tajsko stran, sedela sva na podrtem čolnu in opazovala zanimivo dinamiko, razkladanje, prekladanje, prihode in odhode manjših čolnov...Opazila sva tudi, da so cene sob v gostiščih, v neposredni bližini pomola (s klimo in kopalnico) nižje (6 eur), poleg tega si prihraniš tudi morebitno jutranje pešačenje do ladje. Torej se izplača ob prihodu sprehoditi v smeri majhnega pristanišča. Dan sva zaključila s pivom na terasi in čudovitim sončnim zahodom nad reko Mekong.

Ker nisva vedela kaj naju v naslednjih dveh dneh potovanja z ladjo po reki Mekong pravzaprav čaka, sva se odločila, da bova rezervirala nastanitev za prvi dve noči v mestu Luang Prabang. Vedela sva edino, da ladja prvi dan pluje približno 6 ur, prespimo v vasi Pak Beng in naslednji dan nadaljuje pot do LP.
Zjutraj sva tako spakirala stvari, nakupila sendviče, vodo in prigrizke za na ladjo in odpešačila do brega. Na vrhu stopnic sva kupila karti za dvodnevni slow boat (cena 210,000 kip/osebo). Dobila sva dodeljena sedeža, skočila na ladjo da preveriva kje sediva, opazila da sediva narazen, strateško premešala številke na stolih, hehe, in se v miru odpravila na kavo.

Slow boat je pravzaprav dolga in ozka lesena ladja, z improviziranimi klopmi in avtobusnimi sedeži, lesenimi palicami namesto bokobranov, barom (na ladji se pije, kadi, jé, nori, vse!) in wc-ji. Najini potovalki so odložili pod palubo, cca. 30 minut pred odhodom sva se namestila na avtobusnih sedežih in opazovala visokosezonsko norišnico; prihajale so trume ljudi, turistov in lokalcev, ni bilo več prostora za prtljago, ladja se je napolnila do zadnjega kotička. Z rahlo zamudo, okoli 11.30, smo izpluli. Bil je lep sončen dan in poti sva se neskončno veselila. Zadnji del ladje so okupirali glasni američani, naložili so se ga v prvi uri, ponujali pivo vsakemu ki je šel na WC in spuščali precej dobro glasbo. V sprednjem delu ladje je par, prav tako američana, pričel z akustičnim koncertom in ni nama preostalo drugega kot da naročiva pivo in uživava v vožnji.

Reka Mekong je nevabljive rjave barve, vendar tvori z naravo, ki jo obdaja, impresivnimi skalami in zelenimi gorami, enkraten kontrast. Vozili smo se mimo malih vasic, srečevali ribiče in na poti pobirali ter odlagali lokalce. Pot je minevala hitro in v Pak Beng smo prispeli okoli 17.00 ure popoldne. Zaradi števila ljudi smo na prtljago čakali kar nekaj časa in jo mehkih nog nespretno nosili po stranskih skalah do pomola. V prvi minuti po prihodu naju je uočil prijazen tip s plakatom svojega gostišča in nama za ceno 6 eur ponudil prevoz in svojo sobo s kopalnico. Vzameva! Najprej je naložil prvih 15 ljudi, nato pa je naju plus kolega čilenca zategnil cca. 150 m do Donevilasack Guesthouse. Soba je bila primerna ceni, vendar sva zamižala in se odpravila po vasi.

Bila sva prijetno presenečena nad ljudmi, izi načinom življenja in razgledno točko, ki ponuja neverjeten pogled na vasico. Slednjo se splača obiskati ob sončnem zahodu, kajti nudi neponovljiv pogled na reko in okoliške hribe, hkrati pa je, zaradi dnevne akcije na ladji, točka skoraj neobiskana. Vasica je majhna, vendar precej uspešno manevrira med odročnostjo in potrebami turistov. Ima okoli 10 gostišč, 3-4 restavracije, nekaj uličnih prodajalnic in Hive Bar, ki ga lastnik neumorno trži po celi vasi.

Ob 6.00 naju je zbudil čuden hrup, kot da bi se v vasi dogajal koncert, precej je bilo prometa, skratka jutranja vaška akcija! Vstala sva, jutro je bilo megleno, ljudje so posedali na zajtrkih, midva sva najinega spakirala za seboj in se odpravila do ladje, kjer sva rezervirala sedeža na klopi. Odhod je bil predviden ob 9.00, vendar so se zadnji bledi ksihti pojavljali do 9.30. Praznih sedežev ni bilo več, uporabljali so plastične stole, ljudje so sedeli ob motorju, ob oknih, polna ladja pravzaprav ni bila več ustrezen termin. Na poti smo ponovno odlagali in pobirali lokalce, dokler nismo nekje na pol poti pobrali še dodatnih 30 ljudi. Ni bilo prostora, zato so se stisnili na naše stole, preostanek sončne poti sva tako preživela na zmenku z dvema lokalkama. Kjerkoli smo se ustavili, so nas pričakali lušni otroci, prijazne gospe in prelepa narava. Zamikalo naju je, da bi nekje kar izstopila:).

Po sedmih urah smo pristali v magičnem Luang Prabang-u. Več o tem pa v naslednjem postu;).