Hipijevski Pai in zadnji postanek v Chiang Rai-u

Zadnje jutro v samostanu sva še zadnjič darovala riž menihom, pojedla zajtrk in se okoli 8.00 ure zjutraj s kovčki prestavila pred vrata samostana, kjer lokalni minibus vsako jutro pobira spiritualne dezerterje. Druga možnost je lokalni minibus ob 12.00, ki ustavi blizu male trgovine sredi nične vasice. Bila sva prva pred vrati, do ure odhoda pa se nas je nabralo približno 12. Glavni smejoči menih nas je do prihoda minibusa zabaval z zgodbami, ki jih je doživel, preostali menihi so nam podarili nekaj zimskih kap in zadovoljni smo se zrinili v mali avtobus. Skupaj z lokalci nas je bilo absolutno preveč, celo toliko, da smo sedeli drug na drugem, dva sta stala na stopnički ob vhodu in se po principu tramvajev iz SF držala za zadnji del vozila, voznika pa nič od tega ni motilo, imela sva celo občutek, da je pripravljen pobrati vsakega, ki bi se nam želel pridružiti.

Po nekaj dnevih brez dotikov, pogovora, je bila tesna vožnja kot pravi zmenek:). Na minibusu smo se pogovarjali, smejali, se spoznavali in vožnja je (med drugim zaradi hitrosti) minila kot bi trenil. Zraven naju sta drug na drugem sedela Nicolas in Anne Sophie, par iz Francije, ki po Aziji potujeta 4 mesece, ostali del ekipe pa so, poleg lokalcev, tvorili še Fung, zdravnik iz Singapurja, Connie, scenografka iz Hong Konga, Scott, američan iz Floride ki se ukvarja z digitalnim marketingom, smešni Kanadčan, ki govori tekoče mandarinščino in katerega ime nama je ušlo in tihi lik iz Danske, ki je celo majavo pot bral knjigo. Ker smo se v dveh kratkih urah precej ujeli in dodobra narežali prigodam iz samostana, smo se odločili, da se, po prihodu v Pai, ustavimo na skupnem zajtrku in kavi. Scott, ki je v Pai-u v preteklih letih postal pol-rezident, nas je peljal v lokal ob reki, kjer smo preživeli lepo dopoldne v civilizaciji:).

Pai je bil na prvi pogled (in vse kasnejše poglede) čista hipijada. Pisani, ležerni turisti, stajliš kafiči, unikatne trgovinice, glasba, sonce, voda, vse kar bi si tihi sovražnik asketskega življenja lahko želel. Po zajtrku sva zavila v prvo ulico, z namenom da poiščeva nastanitev za naslednja dva dni. Imela sva srečo, tretja hiša po vrsti je oddajala sobe za cca. 10 eur, s kopalnico in svojo teraso. Bingo! Kasneje sva celo ugotovila, da živiva v čistem centru mini mesta, na ulici polni hardcore klubov. Srednje dobr!
Zadovoljna sva razpakirala in pičila po centru. Mimo Rabbit Cafe, ki turiste privablja z živimi rejenimi zajci na mizah, sva zavila čez cesto v Burger Queen. V lokalih na najini ulici sva opazila promotorje, potetovirane turiste, ki jim Pai zadiši za daljše obdobje in na ta način kompenzirajo drago hedonistično življenje:). Vabili so naju na jungle rave, na techno žure, na koncerte, na tekilo in bucket-e,  z besedami: Relax, you’re in Pai.
Zvečer sva se dobila z ekipo iz samostana in Scott nas je peljal po glavni ulici, kjer ponoči zaživi market z (nama) najboljšo, resnično raznovrstno hrano, na Tajskem (odličen Khao Soi, ki ga velja preizkusiti na ulici, kjerkoli, kadarkoli!). Po večerji smo odvili v odprt lokal z biljardom in dj-em, ki je tekom večera glasbeno precej skrenil in nas dokončno tudi odgnal:). Kljub temu smo se dogovorili za skupni izlet naslednji dan in si izmenjali kontakte oziroma se združili v Whatsapp skupini Pai Mindfuly. Mindful je namreč najbolj pogosta beseda, ki jo slišiš v samostanu in vodilna beseda vsake stoletne mantre.

Na angelskem jogiju, pokrita z angelsko posteljnino sva, malce trda od piva, spala polnih 10 ur. Tudi v Pai-u so noči precej hladne, vendar naju to, v primerjavi s samostanom, tu ni motilo. Zjutraj sva v zemljevid vnesla lokacije, ki sva jih želela obiskati, si privoščila odlična jajca Benedikt z avokadom v hipsterskem Lemon&Thyme, se sprehodila do templja Wat Luang v centru in si izposodila motor pri Pai Western. Če  morda kdo ni zaznal, nizam priporočila, ki bi komu znala prihraniti čas (ne denarja:)).
Odpeljala sva se do Pai Historical Bridge mimo Strawberry Farm in zelenih hribov. Turistična atrakcija, čeprav je današnji most replika originalnega lesenega mostu iz časa 2. svetovne vojne. Japonska vojska je v tistem obdobju stremela k povezavi med Chiang Mai-em in mestecem Mae Hong Son, zaradi strateške lokacije in bližine Burme (današnjega Mjanmara), ki je bil v tistem času britanska kolonija. Sprva je bil torej most čez reko Pai zgrajen z namenom napada na Mjanmar, kasneje pa je postal pomembna povezava za okoliške vaščane. Po koncu vojne je japonska vojska most požgala do tal, vendar so ga vaščani precej hitro obnovili.

Pot sva nadaljevala do znamenitih Ta Pai Hotspring, priljubljenega turističnega kraja, ki združuje zdravilno termalno vodo in zabavo:). Odločila sva se, da pot nadaljujeva do Pai Canyon, ene od must-see lokacij v bližini Pai-a. V bližini kanjona se nahaja tudi t.i. land split, razpoka v zemlji, posledica dveh močnih potresov, ki so jo lokalci pričeli uspešno tržiti. Sprehodila sva se po razpoki, opazovala mogočnost narave in nadaljevala pot do Pam Bok Waterfall. Na cesti naju je ustavila tajska policija in še preden sem uspela izročiti vozniško dovoljenje, so pričeli s pregledovanjem motorja in mojega nahrbtnika. Sever Tajske je znan po pridelovanju opija (bližina znane tromeje), okolica Pai-a pa očitno po distribuciji in uporabi vseh ostalih rekreativnih drog. Ko so ugotovili, da sva brez madeža, so naju spustili naprej. Pam Bok Waterfall je slap vreden ogleda, vendar okolica ni nič posebnega, zato sva se odpeljala do bližnjega Bamboo Bridge-a, 800 m dolgega mostu iz bambusa, ki se vije med polji riža. V tem letnem času je vse skupaj izgledalo nekoliko puščobno, si pa predstavljava podlago za turistično past v rodovitnejših obdobjih.
Po vrnitvi v Pai sva izzvala vse brbončice na ulični tržnici in pomotoma skrenila v ulico, ki vodi do reke in naletela na koncert v Jazz House. Poleg vrhunskega ambienta, naju je v lokal pritegnila nora glasba. Lokal izgleda kot prototip popotniškega raja, viseče mreže, udobni sedeži, nasmejani ljudje, vsi bosi, vse super. Spila sva pivo in poslušala enega boljših koncertov v življenju.  

Pai ima vse kar si popotnik lahko želi - ležerno energijo, možnosti aktivnega raziskovanja okolice, lepe in cenovno ugodne hostle in guesthouse, stojnice z odlično in poceni hrano (kar sva pogrešala skorajda povsod) in res fino energijo.
Naslednje jutro sva na zajtrku srečala skurjenega Scott-a, ki se vsak večer spotakne ob koga znanega, zajadra do jutra in tako se njegov potovalni plan počasi spreminja v obisk (izključno) severa Tajske. Skočila sva na motor in se odpeljala do The Giant Buddha (Wat Phra That Mae Jen), ogromnega kipa Bude na hribu. Ubrala sva pot po Rural Rd. Mae Hong Son, prijetno mirno pot, ki jo kazijo edino turistične slonje atrakcije. Tako lahko na cesti srečaš oprtanega velikana, s tremi nasmejanimi azijci, ki si moj zgrožen obraz pogosto velikodušno interpretirajo kot evropski pozdrav. Pomanjkanje empatije je res hudič!

Na poti so naju ponovno ustavili in pregledali Drugič, kar je najin osebni rekord. Na poti do templja Wat Nam Hu sva se ustavila v Fluid Pool, zbirališča mladih ob brezveznem bazenu in pri Thien Art Space, odbitem domovanju in umetniškem ateljeju nekoga (?), ki je bil žal zaprt, vendar sva se vseeno splazila do okna in občudovala domače inštalacije. Po obisku že 1000-ega templja sva se odpeljala do kitajske vasice Santichon, ki se je očitno popolnoma prilagodila turističnim obiskom in izgleda kot vaški Disneyland. Hitro sva se pobrala naprej do slapu Mo Paeng, ki je bil najina zadnja točka v okolici Pai-a. Vrnila sva motor, na avtobusni postaji kupila karti do Chiang Mai-a (ceneje je, če karte do destinacij kupuješ posebej, na mestnih postajah brez agencijskih provizij) in se zvečer dobila s Pai Mindfuly. Pristali smo v lokalu imenovanem Mojo, kjer nam je tajski Jimi Hendrix serviral še en izvenserijski koncert. Večer poln smeha, piva in glasbe - kot se za poslovilca spodobi.

Prempracha kombi do Chiang Mai-a naju je naslednji dan naložil ob 9.00 in voznik, vajen ovinkov, nas je  v treh urah besne vožnje dostavil na avtobusno postajo v znanem mestu. Sprehodila sva se čez cesto do napisa Green Bus in kupila karti do Chiang Rai-a, ker pa sva bila pozna, sva morala na odhod čakati 5 ur. Čas sva izkoristila za posedanje v Tom&Toms in pisanje bloga. Ob 17.15 sva se s precej dragim (edinim) in precej nobel avtobusom (dobiš malico, vodo, sediš skoraj na kavču) odpeljala do CR.
Po prihodu sva se sprehodila do hostla Stay In Chiang Rai, ki ga priporočava vsem, ki se bodo mudili v tistih koncih. Jedla sva na sobotni tržnici, naletela na Flower Festival, opazovala ples lokalcev na tajsko pop glasbo in zvečer padla v komo. Naslednji dan sva izkoristila za raziskovanje manj obiskanega dela CR. Mesto je po Pai-u delovalo nekoliko zaspano, ker je bila nedelja je bila večina stvari zaprtih, tako da sva stežka našla (zanič) restavracijo v bližini najinega hostla in se peš sprehodila par km do Chiang Rai Beach. Plaža je pravzaprav neugledni breg reke z nekaj lokali iz bambusa, kjer ti postrežejo kar z litrom Coca Cole. Mimo Sikirit Park-a sva se napotila proti domu, na pol poti naročila Grab in se gosposko zapeljala na popoldanski počitek haha. Zvečer pa se je na ulici pred hostlom pojavil nedeljski market, kjer sva si privoščila zadnjo večerjo na Tajskem. Vse atrakcije Chiang Rai-a sva suvereno zignorirala. Naslednji dan naju je čakalo prečkanje meje v Laos.

P.S. Priporočila za malce bolj petično spanje v Pai-u: Otium Botique Room, Pai Cherkaew Botique House, Breeze of Pai. Za budget popotnike pa je možnosti preveč, da bi jih bilo vredno pisati.