Najina ideja o Vipassana meditaciji v Mjanmaru se (iz razlogov navedenih v prejšnjem postu) ni realizirala, vendar je želja po izkušnji ostala in tako sva se odločila, da se v meditaciji preizkusiva v budističnem samostanu sredi gozda imenovanem Wat Pa Tam Wua Forest Monastery.

Samostan je odprtega tipa, kar pomeni, da se lahko pridruži kdorkoli, kadarkoli, brez časovne omejitve. Deluje na principu prostovoljnih donacij, v zameno za prenočišče, hrano, predavanja, vodene meditacije in odlično izkušnjo. Samostan leži med mestoma Pai in Mae Hong Son, na obrobju male vasice, obdane s hribi in gozdovi. Iz Chiang Mai-a oziroma Pai-a do samostana večkrat dnevno vozijo kombiji (Prempracha – https://premprachatransports.com/), vozniku se običajno pove destinacijo in ker so turističnih eterikov vajeni, slednje z veseljem pustijo ob cesti pred malo trgovino, preden nadaljujejo pot proti mestu Mae Hong Son.

Najina dogodivščina se je pričela z odhodom iz Chiang Mai-a. Ob 8.00 naju je pred hostlom pobral razpoloženi tajec vešč mestnih ulic in naju v rekordnem času z veselimi vzkliki pripeljal do avtobusne postaje in izhodiščne točke za vožnjo proti samostanu. Pot se je pričela optimistično in udobno, nekje na pol poti pa smo se pričeli vzpenjati po precej ovinkasti cesti. Uro pred prihodom v prvo mestece smo se ustavili in bledih obrazov blodili mimo stojnic s hrano, po dobri uri pa smo prispeli v Pai, kjer je nekaj ljudi izstopilo, vstopilo in v manj kot desetih minutah (navkljub konfuznemu sistemu vkrcavanja ljudi v kombije) smo bili že na poti proti samostanu. Na poti nas je ustavila policija, pregledala potne liste in nas spustila mimo (govori se, da preverjajo kombije, ker je to med drugim znana tihotapska pot).

Sredi ceste se je kombi ustavil in izstopili smo trije, malce starejša italijanka in midva. O samostanu smo vedeli približno enako (ne dosti) in odločili smo se, da v trgovini nakupimo zaloge hrane za en dan, bili smo namreč tešči, zadnji obrok v samostanu pa so imeli 3 ure pred našim prihodom. Napotili smo se po makedamski cesti, mimo prekrasnih polj, zelenega hribovja, skozi tiho zeleno oazo do napisa Wat Pa Tam Wua Forest Monastery. Prišli smo ravno v času popoldanske meditacije, prostovoljec in bodoči menih Atila nas je vpisal v knjigo prišlekov, nas napotil po bela oblačila (vsak dobi dva para hlač in majic) in razložil pravila ter urnik samostana.
Posestvo na katerem leži samostan je lepo urejeno, obdano s sadnim drevjem, palmami, gozdom, prekrasnimi travniki, umetnima jezeroma in vsem, kar človeku omogoča duševni mir.... Na posestvu je sprejemna čakalnica, meditacijska hala v gradnji, hiške (kuty) za menihe, velika odprta meditacijska hala, odprta jedilnica s knjižnico, hiše (dorms) kjer lahko spi po 40-50 oseb ter zasebne hiške (kuty), ki so privilegij tistih, ki v samostanu ostanejo dlje kot tri dni, se vpišejo na čakalno listo, ki se (zaradi odhodov) spreminja dnevno oziroma hiško, zaradi pomanjkanja ljudi, dobijo celo takoj ob prihodu. Skupna hiša ima tople tuše, zunanje hladne tuše in wc-je, zasebne hiške pa imajo vsaka svojo kopalnico in začuda precej prostorske komoditete.

Atila nam je prijazno razdelil vzglavnike, dve deki in tanko blazino, ki služi kot spalna podlaga in je edino, kar meditatorja, po asketskem principu, ločuje od trdih tal. Ženske in moški so ločeni, fizični stiki so prepovedani, kdorkoli pa ima možnosti, v času bivanja v samostanu, uporabiti Silent Badge, kar pomeni, da prakticiraš tišino, kar spoštujejo vsi udeleženci meditacije. Odločila sva se, da bova s tišino poizkusila naslednji dan, prvi dan se dar govora jasno potrebuje za vse morebitne opazke, šale in negodovanja.
V zgornjem prostoru, ki je bil ob najinem prihodu precej prazen, sem si izbrala prostor ob oknu in ponosno opazovala svoj kotiček vse do večera, ko so se okna prelevila v vir ledu. Pred (prvo) večerno meditacijo sva se sprehodila po posestvu, opazovala mirne ljudi v belem, nekateri so strmeli v prazno, drugi so brali, tretji so si zapisovali misli in če bi mimo prišel nekdo, ki ne bi bil seznanjen z namembnostjo samostana, bi zadevo z lahkoto zamešal za neke vrste kult ali psihiatrično bolnišnico, haha.

Samostan je današnjo podobo dobil s prihodom t.i. Mr. Pong-a, strogega »nadzornika«, za katerega sva sprva mislila da je prostovoljec, dokler nama kasneje niso razložili njegove zgodbe. Uspešen poslovnež, ki je zaradi preobilice dela doživel skorajšnji živčni zlom, se odločil da uspešno podjetje proda, prihranke »investira« v budistični samostan ter na ta način ljudem omogoči, da se bolje spoznajo s prakso meditacije in budizma.
Telefone sva pustila v sobah in se 15 minut pred prvo meditacijo napotila proti glavni hali. Izbrala sva si svoj prostor na tleh, po vzoru drugih iz kupa vzela angleško chanting knjigo ter počakala na zvonenje in prihod osmih menihov. Mantrali smo v treh jezikih, prvi dan je bilo vse skupaj precej zanimivo, kasneje pa je to postal najtežji del dnevne meditativne prakse. Po mantranju smo pričeli s sedečo meditacijo; poslušala sva navodila, skušala sprostiti misli, ki so uhajale k bolečemu hrbtu, kolenih in dnevnih opravkih. Meditacije je minila presenetljivo hitro in okrog sedme ure zvečer sva se pospravila vsak v svojo skupinsko hišo. Čutila sem mraz, oblekla dodatno trenirko in razmišljala kako bova posvojila otroški urnik spanja in vstajanja.

Noč sem tako, v nasprotju z Mitjo, preživela nič kaj meditativno, glavni nočni aktivnosti sta bili drgetanje, izogibanje lahnemu ledenemu vetru, ki je vel točno nad mojo glavo in pozicioniranje (komoditete vajenega) telesa na trdo podlago. Celo življenje stremim k temu, da bi moje telo delovalo kot da imam rebra, ki so načeloma uspešno skrita med maščobne blazinice, edini večer ko bi prodala levo roko za kakršnokoli oblogo, pa se pokaže rezultat večmesečnega potovanja in izguba kilogramov, ki sta mi na trdnih tleh nesramno kazala srednji prst. Zjutraj sem tako imela občutek, kot da me je nekdo brezvestno prebičal.
S kislim ksihtom sem se ob 5.50 privlekla do glavne hale in opazila živahni vrvež ljudi, ki so družno pomagali pri pripravi in razdeljevanju riža. Ovita v dve odeji sem se motala med ljudmi, skušala pomagati, obupala in se z nasmejanim Mitjo usedla k jutranji kavi. Še preden sem lahko ubesedila svojo noč, se je zaslišal zvonec (in tuljenje kužka Pui-ja), kar je pomenilo razdeljevanje riža menihom. Vsak udeleženec dobi svoj krožnik z rižem, menihi hodijo od človeka do človeka in vsakemu se podari ena žlica riža. Udeleženci smo menihe spoštljivo pričakali na kolenih. Prvič so rituali precej nejasni, zato sva opazovala druge in jih skušala posnemati. Pred prihodom menihov sva se tako (na nasprotnih straneh dvorane) postavila v položaj in čakala. Po glavi mi je šibalo precej misli, od tega ali se skloni glavo, ali se menihe gleda v oči preden se jim da riž, koliko riža se jim da, ali porabiš ves riž, kaj se zgodi če ti riž pade na tla, ali lahko vzamem blazino za kolena itd. Žlico z rižem sem prvič teatralno vzdignila nekoliko previsoko nad glavo, umaknila pogled, izgubila nekaj riža in pod stresom in na krožniku ihtavo, kot da gre za življenje in smrt, pripravljala kupček za naslednjega. Tovrstne dileme se dogajajo samo prvič, je pa zanimivo poslušati zgodbe drugih, ki imajo enake težave.

Potem ko smo vsi razdelili svoj riž, nas je nagovoril glavni menih, vsakega posebej, nam zaželel dobrodošlico, dober tek, ko pa je prišel do mene pa je rekel še Big Party. HAHA. You bet!! Bil je čas za zajtrk, okusen riž, krompir, omake, nekaj sadja, vse pridelano na domačem vrtu, podarjeno s strani obiskovalcev, vse vegansko. Po zajtrku vsak pomije svoj krožnik, imeli smo pol ure časa za kavo, nato pa smo se lotili prve meditacije.
Uvod v meditacijo je običajno predavanje enega od menihov, ki je tokrat govoril o ločitvi telesa in uma, nato smo v sedeči meditaciji skušali slediti njegovim navodilom (just rerax), se odpravili na počasen sprehod, mantrali in zaključili z ležečo meditacijo. Na sprehodu sem že prvič, zaradi tišine, pričela intenzivneje opazovati naravo in barve, ki so me peljali od otroštva do različnih spominov iz preteklosti. Mitji se je dogajalo podobno. Po meditaciji je prišlo na vrsto drugo darovanje, kjer dekleta (v skupinah po tri) glavnemu menihu na kolenih podarimo pripravljeno hrano. Ob 11.30 pride na vrsto zadnji obrok dneva, toplo in okusno kosilo. Pred kosilom se je glavni menih razposajeno razgovoril v tajščini, se krohotal, gestikuliral, razumela pa sta ga žal le dva od udeležencev. Ampak, če kaj šteje, je zgodba delovala dobro.

Po kosilu sva utihnila:). Na vrsto je prišla druga dnevna meditacija, predavanje, lep sprehod v tišini po gozdu, sedeča meditacija, dvakratna mantra in ležeča meditacija. Nato smo imeli predavanje za začetnike, kjer nas je o osnovah poučil mladi hipster menih, kot smo ga kasneje klicali s kolegi iz samostana, vzdevek pa si je prislužil zaradi očal. Popoldne imajo udeleženci 3 proste ure, ki jih lahko izkoristijo z opravili, branjem ali počitkom. Večerna meditacija se je pričela s 100-letno mantro in vmes sva imela občutek, da bomo predelali vseh 120 strani knjige. Ob 21.00 smo se bolj ali manj pospravili v sobe in manjku spanja navkljub, sva se oba precej dolgo premetavala po rebrih.
Tokratno noč sva prespala celo, vendar sva oba čutila mraz, ki se je zavlekel v dopoldanske ure. Nekoliko težje je ohraniti spiritualnost, če si premražen ampak ravno to je bil, med drugim, razlog obiska samostana - da tozemska hotenja preseževa in se znebiva fizičnih ter mentalnih potreb. Iskreno, bi jaz s svojo trdno zakoreninjeno mentaliteto za omenjeno potrebovala kakšno leto samote v temni jami.

Tišina nama ni predstavljala težav, vsaj jaz sem opazila, da načeloma ne povem dosti pametnega:). Imelo me je, jasno, edino, da bi kaj skritizirala, vendar sem ugotovila, da verbalna manifestacija misli slednje utrdi in uresniči, torej tišina pomeni pozitivo! Pričneš opazovati svoje misli, jih kategoriziraš, ugotoviš zakaj prihajajo in to zna biti precej bolj konstruktivno, kot če izpljuneš vse kar se ti dogaja v glavi. Nisem bila prepričana ali sem sužnja svojih potreb ali preprosto vem kaj si želim, vendar so konec koncev želje nenasitne narave. Mitja se slednjim bistveno bolj uspešno upira in svoja hotenja, ideje in prepričanja vsak dan znova izziva in preizkuša. Urnik se je ponovil v pičico in tisti dan za meditacijo nisem bila najbolj razpoložena. Manjkalo mi je koncentracije in pozornosti, kar je rezultiralo v »napakah«; mantro sem vozila po svoje, ponavljala na glas, ko bi morala biti tiho, klečala še dolgo, ko so drugi že zdavnaj meditirali sede in nasplošno delovala precej retardirano.

Tišina je super, pozorna sva bila na misli, opazovala njihov tok, spreminjanje, ključ naj bi bil v tem, da pustiš, da občutja pridejo in izginejo in tako valovijo v neskončnost. Na ta način se lažje razume, da so negativna in pozitivna občutja ciklična, oboje spremljaš bolj rezervirano in oboje posledično lažje sprejmeš in opustiš. Popoldanski počitek sva preživela na prijetnem soncu, prispelo je precej ljudi, tako da sta se obe najini sobi precej napolnili. Zraven mene so se vztrajno popale tujke, kar je ogrozilo moj osebni prostor in na koncu sem, v zasledovanju intime, pristala sredi sobe pod vtičnicami za polnjenje telefonov. Najbolj sva se pravzaprav veselila popoldanskih toplih, tihih in bosih sprehodov, večer pa nama je postregel s prekrasnim nebom polnim zvezd.

Naslednji dan nas je čakalo predavanje o pojmu religije. Budizem ne stremi k sreči, temveč k razumevanju sreče in trpljenja oziroma razumevanju, da sta oba pola neizogibni del človeškega življenja. Prakticirali smo koncentracijo, tišina naju je osrečevala in idealno bi bilo, če bi lahko značko z napisom Silent nosil tudi v realnem življenju. Koliko prisiljenih interakcij bi porabili za konstruktivno opazovanje. Posledično sva se odločila, da bova po odhodu iz samostana prakticirala jutranjo uro tišine, se izognila mešanju morebitnih negativnih energij in vsak pri sebi zjutraj najprej razčistila s svojimi občutji (takrat običajno nastaviva ton dneva). Zaenkrat teče dobro:)!
Najina izkušnja v samostanu je po nekaj dneh prišla h koncu, proti večeru sva se izpisala, spakirala in v samostanu preživela še zadnjo noč. Izkušnja je bila, če povzamem, zanimiva, introspektivna, včasih težavna, vendar navdihujoča.

Naslednji dan naju je čakal odhod v hipijevski Pai.