Chiang Mai in okolica - popotniški počitek

Grab naju je odpeljal do letališča v Yangonu. Letališče je bilo skoraj prazno, procedura gladka, letalo Air Asia pa naju je (z zamudo) v slabi uri dostavilo na letališče v Chiang Mai-u. Tam nisva imela podobne sreče, turistov se je trlo in do hostla sva potrebovala skoraj dve uri.
Rezervirala sva sobo v Soft Dormtel Night Bazaar, ki z lahkoto poseka skoraj vse hostle v katerih sva bivala v preteklih mesecih najinega potovanja. Odlična lokacija, lepe sobe, lepa terasa, dobila sva copatke, kopalna plašča, neomejeno količino kave in piškotov, prostorno sobo in dober wi-fi. Na kratko - vse kar sva potrebovala!

Prvi večer naju je pričakal dež, zbudila pa sva se v sončno jutro in optimalnih 23 stopinj. Popila sva kavo na terasi in se počasi počasi odpravila proti staremu delu mesta. Za ovinkom sva naletela na Suriwong Book Center, veliko knjigarno ter templja Wat Puakchang ter Wat Sai Moon. Če bi koga zanimala zgodovina omenjenih templjev, si več lahko prebere tukaj https://www.orientalarchitecture.com/cid/109/thailand/chiang-mai .
Chiang Mai je poln majhnih pisanih hiš z zmešano električno napeljavo, restavracij z napisi Western food, turističnih agencij, ki ponujajo vse vrste eko turizma, stojnic s hrano, trgovin in stojnic z oblačili, na katerih prevladuje motiv slona, skratka mesto prilagojeno potrebam turistov. Navkljub temu, je Chiang Mai-u začuda uspelo ohraniti ležerno energijo, ki se je do popolnosti skladala z najinimi željami. V mini restavraciji sva pojedla zajtrk, si skupaj ogledala Chiang Mai Historical Center, odličen muzej, ki zajema zgodovino Chiang Mai-a in okolice od kamene dobe do današnjih dni, nato pa sva (prvič na tem potovanju) dan preživela vsak po svoje. Potovanje v paru pomeni, da si skupaj polnih 24 ur na dan in čeprav nama to ne predstavlja težav, pridejo trenutki, ko potrebuješ mir, svoj tempo in morda kakšen večer, kjer si lahko poveš kaj vse si doživel.
Dan sem tako preživela v blodenju po ulicah, kjer se vsakih 20 metrov nehote spotakneš ob večji ali manjši tempelj. Za ovinkom sem naletela na enega lepših in mirnejših templjev Wat Phan On, ki se ponaša tudi z izjemno urejeno okolico. Pomotoma, in na mojo srečo, sem se znašla na Ratchapakiai Road, raju za budget popotnike, kjer se sobo dobi že za borih 8,00 eur. Kot prava evropejka na Tajskem, nisem mogla mimo miniuaturnega lokala z detox sokovi, kjer sem popila obupen sok iz zdravilne Bai Yanang rastline, nato pa sem se namenila proti Karin Thip Village predelu.
Na ulicah Chiang Mai-ja je ogromno knjigarn, kjer prodajajo bodisi nove, bodisi rabljene knjige, skoraj vsi prodajalci pa govorijo angleško. In če nič drugega, se del dneva lahko koristno preživi z ljudmi, ki vedo dosti o knjigah. Naslednji tempelj na random turi je bil Wat Bopparam, prekrasna gmota zlata, ki za zunanjimi vrati skriva manj obiskano, bolj podrto in bolj zanimivo pagodo. V Vietnamu sem pred sedmimi leti slišala rek: Once you’ve seen one Pagoda, you’ve seen all Pagodas. In čeprav to zares ne drži, priznam, da sem imela zlata, vzorcev in vstopnin konec dneva vrh glave. Zanimale so me še edino Mitjeve dogodivščine in rdeč zelenjavni curry. Mitja je dan preživel popolnoma drugače, iskal je parke in blodil po mestu do večera. Lokacije ostajajo uganka, ker si jih ni zapomnil:).

Naslednje jutro sva poklicala v najstarejšo kuharsko šolo v Chiang Mai-u, Thai Cookery centre in rezervirala celodnevni tečaj. Tisti dan sva se odločila, da stari del mesta raziščeva do potankosti, kar je pomenilo še dodatnih 100 pagod. To!
Na poti proti centru sva opazila masažne salone s pripisi Ex-Prison massage, ki bivšim zapornikom pomaga pri reintegraciji v skupnost, kar se nama je zdela precej zanimiva in pohvalna praksa. Ker sva želela speljati kakšen treking, sva nabirala informacije o okoliških poteh (Wat Pha Lat, Huay Tung Thao), možnostih najema motorja, avta ipd.
Prvi tempelj na najinem dnevnem spisku je bil Wat Mahawan in drugi Wat Chediluang Worawihan, ki naju je sezul! Po ogledu tretjega templja Wat Phanthao sva se ustavila na kosilu, nato pa sva si ogledala še Wat Phabong, Wat Suan Dok in Wat Phra Singh Woramahawihan (prav tako vredni ogleda). Dosti več ne bi razlagala, ker če bi šla v podrobnosti, bi se razpisala na dolgo in široko, vse pomembne informacije pa so dostopne na linku zgoraj.
Pagode so naju tisti dan uničile in odločila sva se, da je čas za park Nong Buak Hard (prej Easy). Park je majhen, super lušten, idealen za popoldansko siesto. Opazila sva, da je priljubljen tako med domačini, kot med turisti, vsak dan popoldne se namreč na točno določenem delu parka zberejo jogijski zanesenjaki in se ure in ure premetavajo v duetih (po tem ko se ob snidenju neverjetno dolgo objemajo). Kot neke vrste svingerski jogijski žur. Po večernem pivu na domači terasi sva si zvečer privoščila še Cabaret Show, vrhunski performans tajskih transvestitov, oznako vrhunsko pa si zasluži predvsem kombinacija okornega plesa, slabega plejbeka, moških Rihan in neverjetnega vzdušja!

Naslednje jutro so naju (vključno z dvema poljakinjama) pobrali s kombijem in odpeljali na jutranjo tržnico, kjer smo nakupili zaloge hrane, ki jo bomo pripravili na kuharskem tečaju. Naučili smo se nekaj malega o tajski kuhinji, začimbah, uporabi sestavin in pripravi različnih jedi. Doma pogosto poskušava poustvariti pravi tajski okus, vendar nama nikoli ne uspe in sedaj sva videla zakaj - na tržnici je namreč cel kup svežih sestavin in začimb, ki se jih v Sloveniji težko dobi. Sva pa, na srečo, na koncu tečaja dobila v roke knjižico s pravimi recepti, kar bo kuho doma olajšalo in morda približalo pravemu okusu Tajske.

Na tečaju sva izbrala 6 jedi;

Brina: rdeča curry pasta, rdeč curry s piščancem, pad thai, papajina solata, tajska juha z začimbami in puding iz lepljivega črnega riža.

Mitja: zelena curry pasta, zelen curry s piščancem, pad thai, solata z steklenimi rezanci, kokosova juha s piščancem ter lepljiv riž z mangom.

Kuharska šola Thai Cooking Centre je del velike hiše, s podolgovati mizami za kuho, woki, štedilniki ter prijetnim jedilnim prostorom. Imajo precej zaposlenih, tako da so nas razdelili v skupine po dva in pričeli s kuho. Po vsakem obroku smo malce posedeli, nato nadaljevali s pripravo različnih jedi in tako v nedogled.. mleli, sekljali, cvrli, kuhali, zavijali in mešali smo polnih 6 ur. Zadnji del kuhe, pri pripravi juh in sladic, se nam je pridružil nečak lastnika, ki se je zaljubil v Mitjo in ga, poleg kuhe, vneto držal za roko, mu ponujal svojo številko in ga spraševal kaj počne popoldne, hahah, konec druženja pa je pospremil z besedami: You’ re in Thailand, why not....:)
Naučila sva se precej in upam da nama uspe del znanja zadržati (vsaj) do prihoda domov.

Sobotno jutro se je, kot roko na srce vsa do sedaj, začelo ležerno. Sprehajala sva se po predelu Miang Kham Village in prispela do znamenitega Bus Bar-a, kjer nama je prijazna tetica postregla odličen mangov sok. Čez Ping River sva se sprehodila do Chiang Mai Lamphun Rd., vrhunske ulice z zanimivimi trgovinami (ročno izdelani spominki, darila, poslikava svile itd.) v prekrasnih lesenih stavbah, dom Community Art centra, umetniške galerije, lokacije ustvarjalnih delavnic in kavarne ter dom prekrasnega templja Wat Ketkaram. Za ovinkom sva našla tudi sanjski prostor ob reki - Backyard Cafe and Eatery, lepo kavarno/restavracijo, ki ponuja prenočišča v čisto pravih kontejnerjih. Jedla sva v Tanita lokalu in skočila čez most do Chinatown-a, mini mestne norišnice ter templja Wat Saen Fang.

Mesta ne moreš oklicati za svoj dom, dokler v njem ne opereš in posušiš perila:). Naslednje dopoldne je bilo tako rezervirano za nujno zlo, našla sva javno pralnico, si kupila kavi, se povezala na wi-fi in počakala na dišeče in sveže perilo.
V Chiang Mai-u prav tako ne moreš mimo brošur, ponudb, posameznikov, ki ponujajo druženja s sloni. Midva sva nekaj brošur pregledala, prebrala cel kup mnenj in zaključila, da se bova slonjemu turizmu izognila. Všeč nama je bil edino princip Mahout Elephants Foundation, kjer skrbijo za dobrobit slonov v divjini (cena je bila za naju previsoka). Čeprav je malo stvari, ki si jih želim bolj kot druženja z velikani, nisva prepričana v blatne kopeli, hranjenje slonov, »blage treninge«, kot temu pravijo tajci, sprehod v vrsti do reke in podobne (slonom) nenaravne stvari. Nekateri rezervati slone ponoči celo priklenejo, da jim ne uidejo oziroma, kot trdijo, da jih obvarujejo. Skratka, preden se kdorkoli odloči za kaj podobnega, je dobro, če se pozanima o načinu dela s sloni - kljub temu namreč da tovrstni turizem označujejo kot etičen, sloni vseeno predstavljajo vir zaslužka, druženje pa je prilagojeno željam ljudi, ne živali.
Popoldne sva nedeljsko preživela v Buak Hard parku in ponovno opazovala evropske akrobate, zvečer pa je najino denarnico brezsramno oplazila večerja v restavraciji Whole Earth.

Po več dneh počitka, nama raziskovalna žilica ni dala miru in tako sva si sposodila poceni motor in zviznila v hrib:). Po prvem kilometru naju je policija ustavila ne enkrat, temveč dvakrat, pokazati sva morala dokumente, nato so nama smejoč pomahali v slovo. Mimo CM University sva se namenila do Doi Suthep templja. Pot se vije med gozdovi, prometa ni dosti, najin star motor pa je v hrib precej tenko piskal. Za vstop v Doi Suthep (ki ima v resnici precej daljše ime in se mi njegov zapis fizično upira) sva plačala 30 bahtov, čas pa porabila predvsem za prerivanje s turisti. Precej hitro sva se pobrala ven in se odpeljala do Bhubing Palace, rezidence kraljeve družine, s precej impresivno zbirko rož. Tam sva se sprehajala mimo nasadov vrtnic, velikih bambusov, akumulacijskega jezera in nešteto manjših hišic, katerih namembnost ostaja skrivnost.
Iz Bhubing Palace naju je pot vodila do razgledne točke nad Doi Tep Hmong Village, po džungelski cesti do razpadajočega svetišča San Ku in nekaj kilometrov po razriti cesti globoko v gozdu, ker sva želela obiskati manjšo vasico. Najin motor žal ni prenesel terena, zato sva se obrnila in se odpeljala do Hmong Village. Čeprav je vas turistična destinacija, sva jo obiskala pozno popoldne in bila med lokalci skoraj sama. Ležerno življenje, umirjeni in nezainteresirani ljudje, dosti potepuških psov, prijetno sonce in odlična kava, nabrana in pripravljena skoraj pred hišnimi vrati so vas izstrelili v sam vrh priporočil. Ugotovila sva, da bi nama življenje v taki vasi za kakšen teden pasalo (mogoče nama kaj podobnega uspe v Laosu). Na poti proti domu sva se ustavila še v prekrasnem, nekoliko mističnem in zanimivo razvejanem templju Wat Phalat.

Naslednji dan sva želela prevoziti Samoeng Loop, pot dolgo približno 100 km, vendar sva zjutraj ugotovila, da imava na motorju spuščeno zadnjo gumo. Motor sva peljala v bližnjo delavnico in dopoldne sva tako, namesto avanturistično, preživela v delavnici, na mini stolih ob dveh slinastih buldogih. Odločila sva se, da staro kripo vrneva in si naslednji dan sposodiva nekaj bolj voznega. Tavala sva po ulicah, iskala zajtrk, opazila krasen (vendar predrag) kafič Old House Cafe in kavarno/mini restavracijo Jaidee, ki nosi ime po simpatični lastnici, ki je do današnjega dne spoznala že 5 slovencev:). Srečnica! Razlagala nama je o pridelavi kave, o »zeleni« iniciativi in bojkotu plastike, njenih potovanjih in preteklosti ter idejah za prihodnost. Poleg kavarne in mini restavracije, je tam možno tudi prespati in iz prve roke izvedeti vse o prednostih Chiang Mai-a. Popoldne naju je zaneslo v prodajalno tibetantskih pojočih posod, kjer nama je lastnik na dolgo in široko razlagal o njihovih zdravilnih učinkih. Ker sva midva najino (s previsokimi toni) kupila dan prej in ugotovila, da so naju pošteno napeli, sva razmišljala, da bi jo zamenjala in izbrala drugo. Zaenkrat sva odšla praznih rok, vendar z namero vrnitve.

Nov motor naju je naslednje jutro odpeljal v smeri Bo Sang Umbrella Village, znani po izdelavi lesenih pisanih marel. Tiha vasica ponuja veliko skritih zanimivih kotičkov, imela pa sva srečo in zajadrala celo na zasebni vrt, kjer sva bila priča izdelavi manjše marele. Z motorjem sva se vozila mimo vasic in neskočnih namakalnih polj. Vasi Wat Bo Sang, Ban Pasao, Ban Papong in Ban Duangdee so naju pripeljale do Wat Phra That Doi Saket, templja na hribu, kjer so nama družbo delali mladi menihi. Tempelj je vreden obiska zaradi impresivnih stenskih poslikav in ogromnega kipa Bude na hribu. Iz templja sva se zapeljala do jeza Mae Kuang. Gosto zelenje na eni strani in prekrasni otoki na drugi strani ob večernem zahodu privabljajo predvsem domačine. Tam sva se zadržala lep čas, fotografirala, raziskovala in se odprtih ust čudila lepoti neokrnjene narave.

Samoeng Loop nama očitno ni usojen, kajti četrtkov plan nama je spremenila Mitjeva nezgoda. Zvečer se mu je zlomil modrostni zob in dopoldne sva preživela pri zobozdravniku. Zob so mu izpulili, čakanje je trajalo 2 uri, poseg 4 minute in popoldne sva bila že na poti proti umetnemu Grand Canyon-u, neke vrste vodnem parku, ki ponuja zipline, plezanje, kopanje in tisoč drugih aktivnosti. Nama je vse skupaj delovalo nezanimivo in preveč umetno, zato sva se odločila, da obiščeva bližnje slapove. Promet v mestu je neznosen in do prvega (in edinega) slapu Huay Keaw sva potrebovala slabo uro, nato pa naju je premamila lakota in sveži spomladanski zavitki v bližini najinega doma.

Zadnji dan v CM sva najprej vrnila motor, nato pa sva se mimo Hopra School sprehodila do zadnjega templja Wat Lok Molee. Z lokalnim avtobusom sva se zapeljala do doma, odnesla stvari v pralnico, se ustavila pri stričku za ovinkom na kosilu in si privoščila najslabšo masažo v življenju. Večerjala sva pri simpatični Jaidee, doma pa sva spakirala in se pripravila na novo, popolnoma drugačno dogodivščino. Več o tem, ko jo izpeljeva:).

P.S. Glede na to, da sva mesto precej dobro spoznala, lahko stisnem v blog tudi nekaj priporočil. Za vse tiste, ki nameravate obiskati Chiang Mai in ste v morebitni stiski glede iskanja nastanitve, voila:
Suneta Hostel, Hunger Hostel, Khun Luang Hostel, Once More Hostel in Eighteen In Town.
Za malo bolj posh popotnike pa sledeče: Inside House Hotel, CM Homestay in Eliebum Botique Hotel. Vse omenjeno je reees lepo!