Kratek preskok v nori Yangon

Zadnji dan v KL sva izkoristila za obisk Art House Gallery of Ethnic Arts, resnično impresivne zbirke malezijskih artefaktov in prodajnih eksponatov. Vodi jo gospod, za katerega sva slišala, da je prava enciklopedija znanja, čeprav ga midva žal nisva uspela ujeti v živo. Priporočava pa komurkoli, ki se bo mudil v tistih koncih, da si galerijo ogleda in z nekaj malega sreče doživi podrobno brezplačno predavanje o zgodovini pripadnikov malezijskih avtohtonih ljudstev.
Zajtrk in kavo sva si privoščila na bližnjem Jalan Alar Market-u, nato pa sva se z metrojem odpeljala do KL Sentral postaje in z avtobusom do letališča KLIA.

Za pot in letališko proceduro sva potrebovala dobre tri ure, okoli druge ure popoldne pa smo, s klasično Air Asia zamudo, poleteli proti Yangonu. Okoli naju je sedela ekipa malezijcev, ki je vztrajno klepetala, si izposojala najin kuli, pljuvala v vrečko, kolega na moji desni pa je celo pot bruhal. Tako sem kosilo prihranila za nikoli in se osredotočila na srednje hude turbulence. Pristanek je bil podobno majav kot polet, vendar je pristanek le pristanek in slednji me vedno osreči.
Na Immigration okencu so delale prijazne gospe, vrste ni bilo in tako sva bila precej hitro v množici tipov v rjuhah, ki so nama ponujali prevoz. Eden je bil posebno vztrajen in Mitji sledil skoraj do wc-ja, dokler mu nisva razložila, da sva uspela naročiti Grab za 1/3 njegove cene. Cena za polurno vožnjo je bila malce več kot 3,00 evre in prijazni taksist naju je odložil pred hostlom Rangoon Botique House. Energija mesta se nama je takoj prikupila, prav tako ljudje in več kot odlična večerja.

Na udobni postelji sva spala brez grahka, zajtrk pojedla na balkonu in opazovala jutranji vrvež. Yangon je v primerjavi z malezijskimi mesti malce bolj sproščen, podrt in posledično, zanimiv. Na ulici sva opazila berača, ki se je po ulici premikal čisto počasi in prosjačil ljudi s sklonjeno glavo ter rokami. Večina ljudi je šla mimo, hudo se nama je zasmilil, nato pa se je nekaj metrov kasneje in par sekund preden bi naju obsijal svetniški sij, sklonjeni gospod zravnal kot Keyser Söze in po čudežu shodil. To je bila uvertura v budistični Yangon, ki pa se je v naslednjih dneh, posebej kar se tiče ljudi, izkazal kot vrhunsko mesto.

Kot rečeno, je Yangon po Maleziji deloval kot bi naju časovni stroj odnesel nekaj desetletij nazaj (kar ni, glede na njihovo zgodovino, nič presenetljivega). Ozki in visoki bloki, uničena pročelja, električna napeljava, ki spominja na Vietnam, ogromni televizijski oddajniki, smrtno nevarni pločniki:), ogromno prometa (ZELO radi trobijo) in vrvež pisanih ljudi. Opazila sva, da večina moških namesto hlač nosi rjuho imenovano longyi, ki je pogosto zašita v cilindrično obliko in zavezana z vozlom. Praktično in estetsko! Ženske so oblečene v pisana oblačila, pogosto sešita po meri, dolga krila ter zgornji del, ki prekriva ramena. Toliko lepih ljudi na kupu nisva videla že lep čas.

Mesto, v preteklosti znano kot Rangoon, je bilo prestolnica Mjanmara do leta 2006, preden je vojaška vlada kot prestolnico države vzpostavila centralno mesto Napyidaw. Z več kot 7 milijoni prebivalcev, Yangon danes ostaja največje in ekonomsko najpomembnejše mesto Mjanmara. Hkrati se mesto ponaša z največjo ohranjeno kolonialno arhitekturo v JV Aziji in čeprav je bila infrastruktura delno obnovljena, ostaja večji del mesta (in okolice) v izjemno slabem stanju.
Mesto (prvotno imenovano Dangon) je bilo ustanovljeno v 11. stoletju, kot ribiška vas, zgrajena okoli (danes) najbolj znane Shwedagon pagode. Britanci nadzor nad južnim delom Mynamara prevzamejo leta 1852, re-urbanizirajo področje, koloniziran Yangon pa, z novo zgrajeno mešanico stare lesene arhitekture ter modernejših stavb, pridobi naziv The Garden City of the East. Po 1. svetovni vojni Yangon postane center vsedržavnega gibanja za neodvisnost, vodenega s strani univerzitetnih študentov (upori proti VB leta 1920, 1936 in 1938). Med 2. svetovno vojno je bil Yangon začasno pod japonskim nadzorom, od leta 1945-1948 ponovno pod VB, 4. januarja leta 1948 Mjanmar (takrat Burma) naposled razglasi neodvisnost. Neodvisnost pa žal ni prinesla svobode - do leta 1988 je bila na oblasti vojaška diktatura pod vodstvom generala Ne Win-a, ki je leta 1974 uvedel enostrankarski sistem (BSPP) in državo vodil v hudo revščino. Leta 1988 so po državi pričeli z demonstracijami proti takratni vladi (gibanje znano kot 8888 Uprising). Leto 1989 zaznamuje konec strogega režima, pod vodstvom novega generala Saw Maung-a (ki državo tudi preimenuje) pa so imeli leta 1990 v Mjanmaru prve svobodne demokratične volitve. Do danes Mjanmar žal ostaja država, ki jo pestijo civilne vojne, slednje pa temeljijo predvsem na pravicah etničnih manjšin.

Prvi uradni dan najinega raziskovanja je bil tudi državni praznik (4. januar) - Dan neodvisnosti. Mimo Myanmar Imperial University sva se sprehodila do manjšega parka, kjer naju je mlado dekle prosilo za skupinsko sliko, haha. Mesto je zaživelo v prazničnem duhu, na vsakem vogalu sva naletela bodisi na stojnice z glasbo, igre otrok, stojnice s hrano, vse skupaj pa je pospremila resnično pestra praznična moda. Nekateri so ležerno počivali v parku, drugi so se fotografirali in najverjetneje si boljšega uvoda v mesto ne bi mogla želeti. Sprehodila sva se do Shwedagon pagode (ki šteje častivrednih 2600 let), najbolj svetega med budističnimi hrami v Mjanmaru. Opazovala sva mlada dekleta s pisanimi senčniki, družine z menažkami, ki so bose posedale pred svetišči, posameznike, ki so spali v senci zlata in turiste, ki so se odprtih ust obračali polnih 360 stopinj in nenehno fotografirali...

Na izhodu sva si privoščila nezrel mango s soljo in kurkumo in se posledično kislih obrazov sprehodila do Vipassana centra. Tam sva se zadržala dovolj dolgo, da sva ugotovila, da je odhod iz 10-dnevnega tečaja za mjanmarce nekaj popolnoma nesprejemljivega in se odločila, da srečo prvič preizkusiva nekje, kjer imajo do tovrstnih osebnih odločitev nekoliko bolj liberalen pristop. Naenkrat sva se znašla v predelu, ki je deloval kot obskurno obrobje Yangona, z nizkimi odprtimi hišami, uličnimi psi in izjemno prijaznimi ljudmi. Blodila sva po ulicah dokler se nisva znašla pred Chauk Htat Kyi pagodo. Pred njo so v ne-budistični maniri prodajali male ptičke zaprte v majhnih kletkah in ugotovila sem, da mi je tovrstno omejevanje svobode, bodisi ljudem ali živalim, nekaj najhujšega na svetu. Med hojo do Bogyoke parka sva opazila tudi, da so sicer svobodni ulični psi lepo rejeni, vendar brez cepiv ali oskrbe ran in misli so nama pogosto zatavale v živalsko oazo LAW-a.

Naslednje jutro sva dopoldne kupila zadnji avtobusni karti do Mandalay-a (slabih 10,00 eur), rezervirala spanje v poceni hotelu in razglabljala o planih za naprej. Sedaj ko sva se odločila, da preskočiva meditacijo, sva oba začutila, da nama manjka nekaj več kot zgolj potovanje in letanje od točke A do točke B, manjkal nama je namen, prostovoljstvo, stik z ljudmi ali pa vsaj malce več počitka med daljšimi potovalnimi razdaljami in občutek, da se lahko za nekaj časa ustaliva.
Dnevni plan je zajemal obisk downtown-a in Sule pagode. Mimo Yangon City Hall sva se sprehodila do Maha Bandula parka proti 33-i ulici, ki je, po najinem mnenju, eden najbolj magičnih predelov Yangona. Mahnila sva jo proti Maha Bandua ulici, kjer je kup zlatarn in neskočno veliko ozkih pisanih stanovanjskih ulic. Usmerila sva se proti Chinatownu in odprtih ust sprejemala - vojave, ljudi, promet, barve....

Yangon izziva vse čute! Čisto vse! Zatavala sva na najožjo in najbolj oblegano tržnico z blagom Theingyi Market in se po ozkih ulicah izogibala smrti:). Ko sva oba doživela senzorni overload, sva kompas usmerila do Yangon River in nato proti National Museum. Prišla sva prepozno, muzej se vsak dan zapre ob 16.00, zaprt pa je tudi ob nedeljah. Ni nama preostalo drugega kot da se sprehodiva do People’s Park, prelepega parka, kjer se lahko Shwedagon pagodo občuduje v vsej njeni lepoti, posebej ob fantastičnem sončnem zahodu.

Naslednji dan sva najino raziskovanje pričela dobesedno za ovinkom, na Bogyoke Aung San Market, v obrtniškem raju. Neskončne sobane šivilj, krojačev, slikarjev, zlatarjev, tega in onega, kjer je vsak vogal bolj fotogeničen kot midva oba skupaj:). Namenila sva se proti železniški postaji, kjer sva želela povprašati za t.i. circular line, ki te v treh urah bojda pripelje okrog Yangona in predstavlja odličen način za spoznavanje obrobij mesta. Ugotovila sva, da linija ni krožna, potrebno je prestopati in ker naju je čez 4 ure čakala pot do avtobusne postaje za nočno pot, sva izlet raje preskočila. Na poti do reke sva na ulici kupila Orwellovo knjigo, izvedela, da druga stran reke prav tako ponuja zanimive izlete, oglede ribiških vasic s kolesom ipd., ki sva si jih zapisala med zaznamke za naslednji obisk (ak se ima zgoditi). Na ulici sva od prisrčne tetice kupila deset hudo dobrih zelenjavnih palačink za manj kot 2,00 evra in se počasi odpravila proti hostlu. Bolj ko sva se približevala, bolj je bila živa debata o najinih željah. Obema je bilo žal, da nama ne bo uspelo videti lepih plaž na vzhodu države (politična situacija), mest, ki sem jih želela obiskati na severu (politična situacija), prav tako je najin plan zajemal destinacije, ki so druga od druge precej oddaljene. In tako sva se malce utrujena odločila, da tokrat preskočiva celo državo in pohitriva najin plan. Odločila sva se, da čez dva dni odletiva na sever Tajske, kjer se bova najprej spočila, nato pa raziskovala sosedske države. Svoboda je lepa reč!

Zadnji dan v Mjanmaru tako nisva počela nič od zgoraj naštetega, temveč sva se izogibala dežju, jedla na ulici in skočila v kino:). Naslednji dan pa naju je čakala pot v Chiang Mai.