Malacca, novo leto in vrnitev v Kuala Lumpur

Iz Cameron Highlands sva se napotila v Malacco. Vse »turistične ure« odhodov so bile zasedene in tako sva, po parih urah spanja, zjutraj odrinila proti KL. Direktne povezave do Malacce ni, vendar so povezave možne iz iste avtobusne postaje v glavnem mestu, kar nama je pot do želene destinacije močno olajšalo.

Voznik avtobusa do KL je bil manjši gospod, ki si je pred pričetkom vožnje prižgal kadilo iz sandalovine, kar naju je omamljalo dobro polovico poti (sedela sva v prvi vrsti). Kljub navidezno eteričnem procesu pred vožnjo, se je gospod izkazal kot odvezan kolerik. Sopotniku za nama se je med potjo polila kava, kar je voznik pospremil z agresivnimi kretnjami in več-minutnim dretjem. Odvihral je po vedro in čistilo in ihtavo čistil tla ter med čiščenjem jezno pogledoval proti revežu, ki se mu je nesreča pripetila. Prav tako je poskušal sedežni red prilagoditi svojim željam in ko mu to ni uspelo, je nergavo cepetal dalje. Med vožnjo pa je, burni jezi navkljub, veselo trobil in navdušeno pozdravljal nasproti vozeče avtobuse.

Po štirih urah smo prispeli v Kuala Lumpur, bipolarnosti sva pomahala v slovo in dobre pol ure kasneje že sedela na najmanj udobnem avtobusu za Malacco. Po prihodu sva se trmasto uprla ponudbam taksistom za prevoz do centra in se odločila, da se do hostla sprehodiva, vendar sva po desetih minutah hoje po soncu, pritisku klonila in plačala 3,00 eur za taksi do hostla Discovery. Zaradi napake v sistemu sva v hostlu dobila večjo sobo, odložila stvari in se odpravila do predela Little India. Mimo Francis Xavier Church sva hodila proti info-centru, ker sva želela povprašati o brezplačnih turah, za katere sva izvedela pred prihodom. Info točke nisva našla, sva pa našla športni center, kjer sva se, brez posebne agende, učila streljanja z lokom.  Iz predela Little India sva, mimo Malaysia Youth Museum in Melaka Art Galery, odvila do reke in čez most proti znani Jonker Street, ulici polni prodajalnic, uličnih stojnic, glasbenega dogajanja, skratka eipcentra malaške zabave. Tam sva se izgubljala, preizkušala lokalno hrano in pijačo (ledeni čaj iz oglja, napitke iz avokada, kokosa ipd.) in se gnetla med množico ljudi. Popoldne sva tako prebila v okolici ulice Jonker, zvečer pa sva se ob reki in pografitiranih hišicah sprehodila do doma in pred hostlom popila zasluženo pivo. Zasluženo je v najini knjigi skoraj vsako!

Malacca City je glavo mesto regije Malacca, ki na severu meji na Negeri Sembilan in južno na regijo Johor. Prvotno ribiška vasica, s strateško pomembnim pristaniščem, je predstavljala dom lokalnega prebivalstva imenovanega Orang Laut. Kasneje je bila prostor enega prvih Malajskih sultanatov ter, predvsem zaradi strateške lokacije, pomembno trgovsko središče, vse do prihoda portugalcev leta 1511. 24. avgusta 1511 Alfonso de Albuquerque v Malacco pripluje s floto 18-ih ladij ter 1200 možmi in ne-bodi-no-len prične s takojšnjo selekcijo prebivalstva ter neuspešnim ekonomskim prevratom. V prvih štirih desetletjih portugalske vladavine so območje Malacce kar nekajkrat želeli prevzeti nizozemci, ki jim leta 1641 omenjeno tudi uspe. Obdobje nizozemske kolonizacije je trajalo do leta 1798. Kasneje je bila Malacca, leta 1824 ob podpisu britansko-nizozemskega sporazuma, dodeljena Angliji. Med 2. svetovno vojno je bila Malacca začasno pod (zadnjo) japonsko vladavino. Od leta 2008 je stari del mesta Malacca City pod zaščito UNESCA in tako se danes nadebudni turisti čudimo lepoti in domačnosti mesta, ki mu svoboda očitno ni namenjena. Danes namreč kloni pod težo masovnega turizma.

Naslednji dan sva spanje ponovno zavlekla v dopoldne, očitno sva še vedno (oziroma spet) na evropskem času:). Našla sva malo lokalno pralnico ter se odpravila na zajtrk v prisrčni RiverView Cafe. Na spontani raziskovalni ekspediciji sva naletela na mošejo Masjid Kampung Kling ter velik budistični tempelj Cheng Hoon Teng – oboje priporočava, sveta hrama pa priročno ležita nasproti drug drugega. Mimo Baba&Nyonya Heritage Museum (za tiste, ki se malce bolj spoznajo na zgodovino) sva se sprehodila do San Shu Gong, zanimive trgovine z kitajskimi dobrotami in do muzeja Serajah&Etnografie, ki leži v znameniti Stadhuys stavbi (iz časa nizozemske vladavine). Vstopnina je nizka, muzej pa ponuja dokaj pester vpogled v zgodovino in način življenja ljudi na območju Malacce. Na ulici, ki se vije od omenjenega muzeja do znamenite Famose, leži približno 10 muzejev (People’s Museum, Malay and Islamic World Museum, Stamo Museum itd.), kjer se z lahkoto preživi cel dan. Na isti cesti je tudi množica uličnih prodajalnic, glasne glasbe ter pisanih triciklov, ki so jih lokalci okrasili s podobami iz risank (le-ti predstavljajo neke vrste (zoprno) atrakcijo mesta. Na ulici, sva ponovno srečala stara znana slovenca, ki sva jih srečala na poti iz Krabija v Malezijo, Uršo in Bora (mama in sin), ki potujeta po svetu. Popoldne smo preživeli po slovensko, ob pivih in reki, potem pa smo se nekoliko majavih nog odpravili na kratek sprehod do Famose (ostanki stare portugalske trdnjave), St.Paul's Church ter na poslovilno večerjo.

Zjutraj naju je ponovno zbudil stampedo sostanovalcev, ki vstajajo ob sedmih in ravno, ko te dokončno zbudijo, izginejo v neznano. Spakirala sva stvari, popila kavo v recepciji, opazila privezanega mladega kužka, ki je prosil za pozornost in morda kakšen krog po ulici, se z njim igrala dovolj dolgo, da ga iz glave nisem spravila do danes in se odpeljala v nobel hotel približno 1 km stran. Odločila sva se, da si privoščiva sobo s kopalnico v lepem hotelu in novo leto pričakava v stilu. Hotel Eco Tree Resort naju je prijetno presenetil, lepa soba, še lepša terasa z bazenom in pester okoliš. Kosilo sva pojedla v poceni lokalni restavraciji, popoldne pa sva preživela ob bazenu s pivom. Zvečer sva, med raziskovanjem okolice, naletela na hotel Hatten, ki ima najbrž 6 zvezdic in se povzpela do rooftop bara od koder se nama je odprl lep pogled na Malacco. Pozno sva se vrnila v hotel, kjer naju je pričakala tiha božična glasba, ki sva jo vsak zase opazila že popoldne. V vseh hodnikih diskretno vrtijo eno božično pesem znova in znova, dokler nimaš občutka da se ti bo (prav tako potiho) zmešalo.

Naslednji dan naju je čakalo raziskovanje poslovnega predela Taman Melaka Raya. Sprehodila sva se do obale oziroma do neštetih gradbišč, kjer so v nastajanju nove luksuzne nastanitve, hoteli ipd. Sprehajala sva se mimo stolpnic, blokov, v katerih očitno živijo ljudje, vendar na ulici nisva srečala nikogar. Sprehodila sva se do prekrasne mošeje ob vodi Masjid Kampung Kling in nazaj v hotel na pivo. Okoli 23.00 sva se strateško pozicionirala v bar najinega hotela in ob polnoči opazovala ognjemete po mestu. Bilo je lepo, bila sva vesela, počutje pa je pospremil tudi bend, duo, ki se je na novoletno noč odločil za žalostinke, med pavzami pa navijal malezijski štanc. Nepozabno!

Prvi dan novega leta naju je čakal pot v Kuala Lumpur, znana TBS postaja in nov lep lep hostel Paper Plane. Prvič, odkar sva v Maleziji, sva opazila ločene vagone za ženske in moške in pot z monorail-om do Chinatowna sva preživela ločeno:). V hostlu svoja soba, okno, insutrijski stil in huda terasa. Popoldne je močno deževalo, zato sva v sobi pričela z raziskovanjem člankov o centru za Vipassana meditacijo v Mandalayu, kamor sem naju prijavila decembra in kamor sva nameravala 08.01.2019. Dlje sva raziskovala, bolj sem bila zmedena ali si tega (v Myanmaru!) sploh želim. Plan sva pustila odprt in se zvečer odpravila na večerjo na znameniti Jalan Alor Night Market.

Zadnji dan Malezije sva preživela pestro. Z Grab-om sva se najprej odpeljala do Batu Caves, hriba (starega 400 milijonov let!) s tremi večjimi in več manjšimi jamami, znanem po hinduističnih svetiščih in letnih hindujskih festivalih. Trivia - Batu Caves so, med drugim, tudi domovanje pajka Trapdoor, živega fosila, za katerega predvidevajo da obstaja dobrih 360 milijonov let.
Z metrojem sva se odpravila do predela Titiwangsa in Palace of Culture oziroma National Visual Arts Museum. Kup umetnosti, zanimive in manj zanimive, po slikah lahko presodite sami:).

Želela sva obiskati tradicionalni predel Kampung Baru, vendar sva si premislila in se odpravila do ulice Jalan Nagasari, ki je najverjetneje najin najljubši preden KL. Po večerji sva se odzibala domov in se pripravila za let v Yangon, najino prvo destinacijo v Myanmaru.