Po deževnem gozdu in plantažah čaja

Božična noč ni bila posebej prijazna, na ulici so ljudje praznovali do jutra in tako sva se kislih obrazov ob sedmih zjutraj odvlekla do avtobusne postaje. Avtobus je imel malo zamude in čakajoči smo se posedli po postaji, nakupili zaloge hrane in pijače ter zaspano čakali na odhod. Zjutraj je mesto, kot čisto vsa na svetu, prijaznejše, bolj mirno in človek dejansko doživi dinamiko lokalnega življenja. Opazovala sva lokalce, ki niso hiteli po opravkih, polne obcestne restavracije in par avtov, ki so nakazovali pričetek delovnega dne.

Na poti do Cameron Highlands sva spala, brala, gledala serije in po dobrih treh urah se je cesta pričela dvigovati, ovinki pa so postajali vedno ožji. Princip vožnje avtobusa do CH je, da na ovinku ne ustaviš, temveč potrobiš in tako naznaniš svoj buren prihod. Okolica je bila zelena, sama džungla in po besno prepeljanih ovinkih in 5,5 urah smo se končno pripeljali na Terminal Fresia v mestu Tanah Rata. Ime mesta v malezijskem jeziku pomeni "ravna tla", zaradi zanimive karakteristike mesta sredi hribov. Tanah Rata leži na nadmorski višini 1440 m in predstavlja največje mesto regije ter popotniško izhodišče za okoliške trekinge in raziskovanje čajnih plantaž.

Cameron Highlands ležijo v predelu Malezije imenovanem Pahang. Del je poimenovan po geologu Williamu Cameronu, zadolženem za prvotno razdelitev meje med okrožjima Pahang in Perak. Razdeljeno je na 3 glavna okrožja; Ringlet, Tanah Rata in Ulu Telom, katerih nadmorska višina se giblje med 800 m in 1600 m. Začetki turizma segajo v davno leto 1930, ponudba pa se je v preteklih nekaj letih močno razširila (več o tem v naslednjih odstavkih, ko sva del ponudbe izkusila na lastni koži). K misticizmu pokrajine, poleg Mossy Forrest-a, pridoda tudi misteriozno izginotje ameriškega poslovneža Jim-a Thompson-a, ki buri duhove do današnjih dni.

Ob izstopu iz avtobusa sva najprej zaznala prijetno klimo, temperature so zaradi nadmorske višine (cca 1500 m) nekoliko nižje (optimalnih 25-27 stopinj). Sprehodila sva se do Father’s Guesthouse, najinega domovanja, ogromne stavbe, katere lastnik biznis vodi kot dobro utečeno manufakturo. Na recepciji naju je pozdravila tujka, s perfektnim angleškim naglasom, nama razložila pravila sobivanja, na kratko opisala možne ture in naju pospremila v lepo, čisto sobo. Zaradi dežja, sva prvi dve uri prebila v sobi, pregledala možne treking ture, izlete po okolici in se odločila, da se naslednji dan odpraviva na celodnevno turo, predvsem da dobiva malce boljši uvid v to, kaj Cameron Highlands sploh ponujajo, dan kasneje pa bi se sama odpravila na enega okoliških trekingov. Zvečer sva se spacala na večerjo in družno ugotovila, da mesto nima nikakršnega koncepta, deluje kot da služi zgolj kot izhodišče za turistične trekinge. Podobno kot Machu Picchu Puebla v Peruju.

Hladnejša klima je pripomogla k odličnemu spancu in zbudila sva se pripravljena na raziskovanje. V jeep nas je naložil simpatični Raju (malezijski Boris Cavazza), ki nama je bil iz minute v minuto bolj simpatičen. Raju je rojen Highlandčan, ljubitelj narave, sovražnik turizma, vendar prijatelj ljudi:). Prva postojanka na poti je bil Mossy Forrest of Gunug Brinchang (2032 m, najvišji vrh v Cameron Highlands). Do pragozda smo potrebovali dobre pol ure, na poti pa nam je Raju razlagal o možnostih trekinga in nedavno odločitev malezijske vlade, da vrh gore Gunung Brinchang zapre za turiste, ker želijo poti obnoviti. Bojda napredka glede obnove ni, vrh gore ni obiskan, kar terja davek pri okoliških turističnih delavcih.

Hoja po deževnem pragozdu je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju, predvsem ker me deževni gozdovi po svetu od nekdaj privlačijo, vendar sem ga sedaj prvič videla v živo. Prvinskost in samozadostnost 200,000 let starega ekosistema je neponovljiva. Kot bi stopila v pravljico. Neskončna vlaga, megla, zavite, nekoliko strašljive veje in globoka zelena barva. Raju je velik poznavalec tega dela CH in precej časa smo se zadržali pri razlagah o pasivnih mesojedih rastlinah, rododendromih, divjem ingverju (gozdu pravijo tudi Giant Green Pharmacy), malinah - o sklenjenem krogu narave, katere edini sovražnik je pravzaprav človek. Deževni gozd je izjemno občutljiv ekosistem in posledice turizma so tudi tukaj, navkljub lokalnim in vladnim iniciativam da bi gozd ohranili (hodi se zgolj po 500 m poti), vedno bolj prisotne. Tla se posedajo, korenine so izpostavljene, živali se umikajo in neravnovesje na enem delu gozda, vodi v neravnovesje na drugem delu. In tako se sklene človeški krog.

Naslednja postojanka so bile plantaže čaja, drugi razlog za množični turizem v Cameron Highlands. BOH Plantations je leta 1929 (v času britanske kolonizacije Malezije) ustanovil britanec J.A. Russel, država mu je podelila koncesijo in počasi, vztrajno se je podjetje širilo, danes pa so Cameron Highlands prostor največje produkcije čaja, ki pa ga, zaradi izjemne domače porabe, ne izvažajo. Poleg čaja so znani tudi po humanitarnih iniciativah in iniciativah za ohranitev orangutanov na Borneu ter slonov v celi Maleziji.
Na plantažah gojijo vrsto čaja imenovano Camelia Selancis, iz katere pridelajo črn, zelen in oolong čaj. Obrazložili so nam proces pridelave čaja;
- pol-sušenje (izpari 50% vlage)
- vrtenje, ki čajne liste zdrobi in pospeši fermentacijo
- sušenje (120 stopinj Celzija)
- sortiranje glede na kvaliteto (gostota listov in karakteristike okusa)
- pakiranje (po sušenju 2-6 mesecev).

V tovarni in ob njej je neverjetno dišalo, poskusila sva čaj Teh Tarik in z gotovostjo lahko rečem, da je eden najboljših čajev kar sva jih pila. Naslednja postaja je bil Butterfly Garden, zaprt rastlinjak z različnimi vrstami tako rož, kot živali. Videli smo vsaj 30 različnih vrst metuljev, od čisto majhnih do metuljev, velikih kot človeška dlan, tarantele, kače... značilne za to regijo.

Okrog poldneva smo se ustavili na kosilu v obcestni restavraciji, s pestrim naborom srednje dobrih kitajskih jedi, nato pa smo se odpravili do rastlinjaka z jagodami. Cameron Highlands so edina lokacija v Maleziji, kjer pridelujejo jagode (zaradi ugodne klime, hidroponična pridelava - ne rastejo na tleh). Začuda je možnost nabiranja jagod dražja kot nakup nabranih jagod, ponujajo pa tudi odlične sveže sadne sokove. Do popoldneva smo obiskali še Time Tunnel, kjer imajo razstavljenih več kot 2000 artefaktov iz celega sveta, prava neorganizirana svaštarnica, tržnico, kjer nas je ulovil besen naliv in budistični-hinduistični-taoistični tempelj.

Dan je bil izjemno poln doživetij, popoldne pa sva preživela v branju o okoliških pohodnih poteh. Naslednji dan se je jutro zavleklo v opoldne in zaradi napovedi slabega vremena sem se odločila da pohod preskočim, Mitja pa se je vseeno odpravil na 2-urno turo po eni od desetih okoliških poti, katerih začetek predstavlja okolica Tanah Rata. Popoldne sva kupila karti do Kuala Lumpur, od koder naju bo pot peljala do mesta Malacca.