Najino malezijsko dogodivščino sem si zamislila približno takole; Kuala Lumpur – Penang – Langkawi – Cameron Highlands – Taman Negara – Malacca – Kuala Lumpur. Prvotna ideja je vključevala še obisk Perhentian Islands na vzhodu, vendar sva idejo, zaradi slabe vremenske napovedi ter zgodnejšega leta v Myanmar, opustila, kasneje pa sva (zaradi časovne stiske) opustila tudi Taman Negaro.

Trije dnevi v Kuala Lumpur-ju so minili s svetlobno hitrostjo in na dan odhoda sva vstala ob 8.00, na postajo pa sva, po spletu okoliščin, prispela 3 ure kasneje. Avtobusna postaja Bersepadu Selatan je ogromna in na karte za avtobus sva v dolgi vrsti čakala cca. 40 minut. Vožnja do Butterworth-a traja približno 5.5 h, cena ene karte stane malce manj kot 9,00 eur. To jutro so bile temperature v metrojih blizu 15 stopinj in navijala sva, da vozniki avtobusov razmišljajo drugače. Imela sva srečo, avtobus je bil topel in udoben, imel je celo Wi-Fi, kar naju je še posebej pogrelo.

Kuala Lumpur-ju pravijo A city of Contrasts and Diversity in ti dve besedi mesto opišeta odlično. Nikjer do sedaj nisva opazila toliko različnih kultur na kupu, ki sobivajo (vsaj zdi se tako) v miru in slogi. O Penangu sva pred prihodom slišala marsikaj, največkrat pa, da je otok eden izmed »kulinaričnih vrhuncev« Malezije. Penang je bil včasih znan kot Prince of Wales Island, mesto George Town pa je bilo ustanovljeno leta 1786. Po britansko vladavino je bil otok pomembno strateško trgovsko pristanišče (pomembna je bila trgovina z začimbami), med 2. svetovno vojno je nadzor nad Penangom začasno prevzela Japonska, neodvisnost pa si je Malezija izborila šele leta 1957. Stari del George Town-a je danes pod zaščito UNESCA, med turisti pa so priljubljene tudi malce oddaljene plaže in najvišji vrh otoka Penang Hill.

Po slabih šestih urah nas je avtobus odložil v Butterworth-u in potrebovala sva par minut, da sva razumela kje sva. Potrebno je bilo ujeti trajekt  (karta stane 50 centov) in se prepeljati do George Town-a. Vožnja je bila kratka, George Town pa je na prvi pogled deloval urejeno in nekoliko prazno. Ker so bile temperature znosne, žepi pa prazni:), sva se odločila da se do Red Inn Cabana, najinega hostla/hotela/karkoli že, sprehodiva. Cene sob v George Town-u niso nizke, najino sva dobila za cca. 12,00 eur, bivala pa sva sredi dnevne sobe hotela, blizu zajtrkovalnice. Mini okno je bilo obrnjeno na hodnik, klima je bila usmerjena direktno v naju, vendar sva bila nekoliko utrujena (in bolna), zato nama je bilo za udobje sobe pravzaprav vseeno. Mene je napadal precej hud prehlad, izgubila sem okus (well done!), imela sem vročino, zato sva se na večerjo odpravila skorajda v copatih. Imela sva srečo, v neposredni bližini sva imela enega največjih večernih marketov s pestro ponudbo hrane iz celega sveta.

Prvo noč sva spala 10 ur, kot ubita, jutro pa je bilo nekoliko nemirno. Ker naju je od zajtrkovalnice ločila izključno tanka stena, sva vsak korak slišala kot da bi nekdo z železnimi škornji korakal direktno pred vrati. Zunaj je deževalo, zato sva dopoldne preživela med štirimi stenami. Odločila sva se, da greva na free shuttle bus (http://penangfoodie.com/penang-cat-free-shuttle-bus), preostale zanimivosti pa sva poiskala v člankih iz Culture Trip aplikacije.
Po Muntri Street sva se sprehodila do templja Hainan Thean Hou, kjer nama je uspelo ujeti okno brez turistov, zato sva si prekrasen tempelj lahko ogledala v miru. Mesto je delovalo zanimivo, nizke hiše, pisana pročelja in neskončno street art-a; če si dovolj pozoren, te na vsakem koraku čaka bodisi inštalacija, napis, zanimiv grafit itd. Poleg Free Shuttle Bus-a, je mesto možno raziskati z mestnimi kolesi (kot ljubljanski Bicikelj) oziroma celo ugodneje najeti kolo za cel dan pri lokalnih dilerjih koles.

Po Love Lane sva se sprehodila do Upside Down muzeja, ki je eden številnih zanimivih muzejev v George Town-u. Po desetih minutah sva prispela do veleblagovnice Komtar (ki na vrhu nudi tudi zanimivo razgledno točko), izhodiščne postaje za free shuttle. Izstopila sva pri Hotel Royal in se sprehodila do Nagore Square, ulice, ki izgleda kot bi jo nekdo prostoročno narisal. Na poti sva opazila restavracijo Laksa Kitchen in se odločila da poskusiva znamenito lokalno jed Penang Laksa, odlično sladko-kislo-pekočo juho, običajno sestavljeno iz riževih rezancev, narezane ribe, ananasa, kumar, paprik, rdečih čilijev, solate, mete in tamarind omake.
Opazila sva, da je Malezija cenejša kot Tajska, ljudje delujejo tudi nekoliko bolj iskreno, hrana je bolj po mojem okusu in lokalci govorijo bolje angleško. Če povzamem - potovati po Maleziji je pravzaprav otročje lahko, država je neverjetno raznolika in kot sta izrazila kolega iz Ko Lante, idealna država za prvi azijski trip!

Sprehodila sva se do znamenite Campbell Street, mimo stojnic z orodjarsko opremo, vse do Kapitan Mosque, prekrasne mošeje, zgrajene leta 1801, kjer sva bila deležna brezplačne ture. Oblekli so naju v muslimanska oblačila in v naslednji uri sva izvedela ogromno o  muslimanski kulturi, načinu življenja in verskih običajih, prevedli so nama molitve, klice k molitvam, nama peli in recitirali koran – zares neponovljivo doživetje. Zaradi takih stvari je vredno potovati - vsak dan si soočen z novim znanjem, ki nehote ruši stereotipe, kombinira znanja in oblikuje nevtralno, začuda izjemno osvobajajočo držo tipa "več vidiš, manj veš".

Po Lebuh Chulia sva se odpravila do zaprtega templja Yap, nato po pisanih ulicah Lebuh Armenian in Lebuh Canon do živahnega predela Little India. Naslednja postaja je bila mestna hiša (Town Hall) in prekrasen park, zraven pa obala in množice lokalcev z otroci. Na poti do Cabane sva si ogledala še najstarejšo anglikansko cerkev v JV Aziji, St. George’s Church, zvečer pa sva se odpeljala do Avatar Secret Garden, zanimive svetlobne inštalacije na drugem koncu mesta. Na poti nazaj sva lokalni avtobus čakala 45 minut, jedla v odlični indijski restavraciji in se polna vtisov odpravila spat.

Naslednji dan sva popoldne že odpotovala do Langkawi-ja, zato sva zjutraj najprej kupila karti za Super Fast Ferry Ventures:). Žal mi je bilo, da zapuščava Penang tako kmalu in skušala sem plan prilagoditi tako, da bi se iz Langkawi-ja za par dni lahko vrnila nazaj v George Town. Trajekt do otoka severno od Penanga je precej drag, stane 15,00 eur/osebo. Ustavila sva se na zajtrku v Medan Selera Sri Weld in pojedla odličen Nasi Lemak - lokalno jed iz riža in močne, pekoče omake s sardinami, ki jo servirajo zavito v bananin list. Pred odhodom sva spila še kavo v prekrasni Coffee 45, kjer servirajo tudi odličen mangov sok. Peš sva skočila po prtljago in se po ubijalski vročini sprehodila do pristanišča. Bila sva eno uro prezgodnja, po priporočilu, zato sva malce sitno čakala na mrzli klimi. Ladja je bila nabito polna, neudobna, za mano pa je (per usual) sedel nevzgojen 6-letnik in me slabe tri ure brcal v stol. Zamotila sem se s pisanjem bloga, branjem knjige in pot je minila presenetljivo hitro.

Langkawi Permata Kedah je arhipelag, sestavljen iz 99-ih otokov na zahodni strani Malezije. Obkrožen s turkiznim Andamanskim morjem ter slikovitmi otoki, predstavlja popularno turistično destinacijo, ki temelji predvsem na neskončnih možnostih za potapljanje. Leži v neposredni bližini juga Tajske, zato je priljubljen tudi med backpacker-ji, ki lahko tako skočijo iz države v državo za izjemno nizko ceno (slednja variira, zato je raje ne bi definirala). Največji otok arhipelaga je Langkawi Island, kamor sva bila namenjena tudi midva, stanovala pa sva v mestecu imenovanem Kuah.

Po dveh urah smo prispeli na drugo stran otoka Langkawi Island, zato sva na uradnem okencu zaprosila za okvirno ceno prevoza in za slabih 5,00 eur, čez dobrih 20 minut, prispela do najinega hostla Bonobo. Precej skuliran hostel, miza za biljard, hladno pivo, fotelja na terasi, prijetna soba, nizke cene in ležerna energija. Poleg tega je bil od glavne ulice oddaljen zgolj 5 minut. Glavna ulica blizu plaže Cenang izgleda kot center Raba:), sprehodila sva se do bankomata in na plažo, ki posebej zaživi zvečer, ko je konec ubijalske dnevne vročine. Opazovala sva ljudi, kopalce, nogometno tekmo, drone, parasailing ob zahodu, vodne skuterje... Na poti domov sva se ustavila na neumno dragi večerji – lekcija za naslednje dni.

Naslednje jutro sva po spletu iskala plaže v najini bližini in naletela na nekaj člankov, kjer so opozarjali na prisotnost smrtonosnih meduz, kar nama je precej ubilo veselje do plavanja. Dopoldnevi na otoku so precej bolj mirni, ljudi je manj, tudi plaže so presenetljivo prazne. Ustavila sva se v najini, kasneje najljubši, pekarni RotiBoy in nakupila odlične maslene bombice, vodo in pomotoma zajadrala na lepo plažo privat kompleksa. Odločila sva se, da dan preživiva ležerno (končno!) in najameva dva ležalnika na mirnem koncu lepe peščene plaže. Zraven sva imela reggae lokal in tako sva popoldne preživela v brezdelju. Pred večerjo sva odigrala partijo biljarda, nato pa sva se odpravila na lokalni Nasi Goreng Kampung v bližnjo, odlično in poceni restavracijo, kjer sva preživela vsak večer do odhoda.

Oba sva že nekaj časa čutila, da bi lahko s »prostim časom« nekaj storila, premetavanje telefona po rokah je brezpredmetno, zato sva preko spleta pričela z učenjem, Mitja španščine, jaz portugalščine. Malo pozno ampak bolje pozno, kot nikoli:). V bližini Bonoba sva imela pralnico, kjer so nama stvari oprali, posušili in zložili lepše kot je včasih to storila mama:). Odpravila sva se v iskalno akcijo za motor in po začetnih turbulencah najela motor za 10,00 eur (do najinega odhoda, torej za 36 ur). Bencin je izjemno poceni in s polnim tankom sva se okrog poldneva odpravila proti Kok Beach in Langkawi Cable Car, otoški gondoli iz katere se lepo vidi vseh 99 otokov arhipelaga Langkawi. Pot naju je vodila mimo vasic, obalnih predelov, prekrasnega pristanišča Telaga Harbour Marina (s svetilnikom) do velikega parkirišča, vstopne točke za gondolo. Pojedla sva zajtrk, se optimistično zakadila v vrsto in ugotovila, da bi morala na vožnjo z gondolo čakati slabo uro. Čeprav je vožnja mamljiva in se na vrhu lahko celo sprehodiš po mostu med vršaci, sva se odločila da se vrneva naslednje jutro in se danes raje odpraviva raziskovat.

Odločila sva se, da se odpeljeva 17 km do Teluk Yu Beach in Black Sand Beach. Pot se je vila po lepem gozdu, na poti nisva srečala enega samega turista, sva pa srečala nekaj radovednih opic. Teluk Yu je prekrasna in popolnoma prazna plaža, nekaj časa sva postala, opazovala okoliške otoke in se odpeljala proti Tangjung Rhu Beach, lepi plaži na severovzhodnem delu otoka. Pred zahodom sva se odpeljala proti domu, čez polovico otoka, želela sva poiskati še lokalno cesto na hrib, ki sva ga videla prvi dan, vendar je žal nisva našla. Po večerji sva kupila letalski kari za Myanmar v začetku januarja in uredila vizi preko spleta https://evisa.moip.gov.mm/NewApplication.aspx.

Naslednji dan sva ponovno preizkusila najino srečo pri gondoli, vendar sva imela še manj uspeha - na Langkawiju sva bila ravno v času malezijskega praznika, gondola pa je ena glavnih otoških zanimivosti. Nad gondolo sva obupala (čeprav bojda sploh nisi bil na Langkawiju, če otokov nisi videl iz ptičje perspektive) in se odpeljala proti Langkawi Kilim Geoforest Park. Mimo ogromnih mošej, lepih plaž, bujnega zelenja sva prišla do manj poseljenega, bolj ruralnega vzhodnega dela glavnega otoka. Ker je bila ladjica za izlet mimo mangrovov predraga (neverjetnih 50,00 eur/osebo), sva se odpravila proti Nature Wildlife Parka, ki je pravzaprav živalski vrt. Ko sva to ugotovila, sva se odpeljala naprej, proti pristanišču, kjer sva kupila karti za trajekt naslednji dan, se zapeljala še do Beringin Beach in ugotovila da je plaža zasebna, nadalje do ribiške vasice Penarak in do Mardi Agro Techology Parka. Za hrib Gunung Raya iz katerega se lepo vidi cel otok, sva izvedela naslednje jutro, če bi kdo morda želel manj turistično alternativo gondoli.

Zadnji dan sva se zjutraj z Grab-om odpeljala do pristanišča, se vkrcala na trajekt in se na zgornji, nobel palubi odpeljala nazaj do Penanga. Rezervirano sva imela sobo v prekrasnem, zanimivo opremljenem hostlu Georgetown Residences s prijetno teraso in še lepšo sobo. Če zanemarim dejstvo, da so naju želeli napeti in naju nastaniti v nepospravljeni sobi (kjer naju je na tleh čakala celo igla za inzulin), je hostel res vreden obiska. Bližal se je božični večer in vesela sem bila, da ga bova preživela v George Town-u. Mimo tržnice Chowrasta Pasar (vredne obiska!) sva se sprehodila do New Asian Travel Office, kjer sva kupila avtobusni karti do najine naslednje destinacije. Ustavila sva se na kosilu na kitajski tržnici, drugo polovico dneva pa mi je načrte prekrižalo počutje, zato sva popoldne preživela v sobi. Zunaj je deževalo in zvečer sva se odpravila na odlično večerjo, kjer sva doživela tudi pravi seksi malezijski božični šov, haha.

Otočje zahodnega dela Malezije sva obiskala, po zahodnem otočju pa so naju čakali celina, hribi in hladnejše temperature. Cameron Highlands!