Iz Krabi-ja sva se odpravila zgodaj zjutraj. Po naju je prišel ultra nobel kombi in preostale potnike pobiral skoraj do onemoglosti. V kombi sta na koncu prisedla slovenca, mama in sin, ki sta po svetu potovala 3 mesece in prijetno je bilo izmenjati koristne informacije, linke, ideje in zanimiva doživetja. Letališče v Krabi-ju je majhno, vendar začuda precej konfuzno; okenc za check-in je približno dvajset, skoraj vsa prazna, edino najino polno skoraj do izhodnih vrat. Na vprašanja tajci odgovarjajo bolj medlo, posebej pogosto pa se zgodi, da ti nekdo (zaradi jezikovne bariere) prikima in tako sva 15 minut kasneje po letališču blodila enako nevedna kot na začetku.

Za preglede sva potrebovala precej časa, vrste so bile dolge, zaradi zamude najinega leta pa sva dobila tudi voucherje za restavracijo, za katero se je kasneje izkazalo, da sva jo zgrešila ob vhodu. Sitnemu in prezaposlenemu uslužbencu sva tako neuspešno kazala listka in predvidevala, da sta voucherja potegavščina Air Asie, precej zabavno pa je bilo opazovati tudi druge turiste, enako zmedene, nerazumljene, izgubljene in lačne. Na koncu se je izkazalo, da abstraktni obrok obstaja in vsi smo prejeli enega boljših padthai-jev v življenju. Pred nama je bil torej vzlet številka 24 na tem potovanju, let do Kuala Lumpur pa naj bi trajal približno 1,15 h.  ‌‌Dolga vrsta ob vstopu v državo, viza za 90 dni in bam! Megalomansko mesto. Po letališču se mesto pozna in tukaj se nama je očitno obetal drug Buenos Aires. Letališče je bilo ogromno, urejeno, komaj sva našla t.i. Transportation Hub, poiskala okence za Kaunter Bas, avtobusno podjetje, s katerim sva se do centra (postaje KL Sentral) pripeljala v dobri uri. Javni prevozi so precej ugodni, metro sistem jasen in učinkovit, avtobusi pa udobni in točni. Malezija deluje kot idealna država za nekoga, ki v Azijo potuje prvič. Mesto naju je dejansko spominjalo na Argentino, razpršena nepregledna arhitektura, gost promet in množice ljudi. Z metrojem sva se odpeljala do postaje Setiawangsa, kjer je bil lociran najin dom za naslednje tri dni – Dreamville Hostel.  

Na velikih mestih je nekaj posebnega, navdušuje me njihova anonimnost. Občutek, da se lahko izgubiš v množici, posebna apatičnost ljudi, nedovzetnost za okolico, občutek, da si lahko kdorkoli in karkoli. Velemesta ponujajo neskončne možnosti, intenzivirajo občutke, izzivajo predstave, razbijajo stereotipe.. Novi vonji, dotiki, obrazi...v meni se vsakič, ko pridem v novo velemesto porodi nešteto občutkov, navdušenje in strah, adrenalin in občutek miru. Kot da sem doma.‌‌‌ Hostel Dreamville naju je noro presenetil, prijetna, domača atmosfera, ljudje kot velika družina in še preden sva se uspela nastaniti v sobi, so naju že povabili na drink, na rooftop sredi mesta. Ker sva bila utrujena od poti in ker sva imela nekaj začetnih opravkov, sva odklonila in se na kratko spočila (v veliki in mega udobni sobi), nato pa sva nesla stvari v prepotrebno pranje. Javna pralnica = žetoni in nasmejani malezijci, ki so nama pomagali pri navodilih. Opazila sva, da so vse stvari nekoliko cenejše kot na Tajskem, da so ljudje bolj prijazni (čisto vsi) in da so čisto vse popotnikom potrebne stvari nekoliko bolj jasne. To opažanje se je v naslednjih dneh utrdilo. V zadnjih tednih sem bolj kot ne skrenila na Mitjev ležeren način delovanja in tako me je, večer pred raziskovalno ekspedicijo:), čakalo še pregledovanje blogov, člankov in idej glede znamenitosti v KL in okolici.  

Nekaj malega o Maleziji; Obmorska država v JV Aziji sestoji iz dveh regij - polotoške Malezije in t.i. V Malezije/ Bornea. Federativno monarhijo sestavlja 13 administrativnih delov s posameznimi vladami, združenimi pod Ustavo Malezije. Formalni nastanek Malezije sega v leto 1963, ko so se države Malajske federacije, Sabah, Sarawak in Singapur (v skladu z VB) poenotile v Malezijsko federacijo. Singapur je 1965 sporazumno izstopil iz Federacije in postal neodvisna država. ‌‌Kuala Lumpur je največje mesto, znano tudi kot kulturna, ekonomska in finančna prestolnica Malezije. Ima malce manj kot 2 milijona prebivalcev, njihovo število pa se, zaradi ekonomske rasti, hitro povečuje.

Po pregledu člankov, blogov, priročnikov itd. sva ugotovila, da v KL obstaja brezplačen hop on-hop off avtobus, ki vozi mimo glavnih znamenitosti mesta. Peš sva se odpravila iz hostla do Ilham Gallery, svetovno znane galerije (in prve na najinem spisku), v centru mesta. Občutek, ko sva hodila po mestu, je bil neverjeten. Sprehodila sva se mimo parka Persatuan Pengguna, kjer sva opazila malezijce z mačkami na vrvici, na sprehodu. Mimo mošeje Masjid Al Akram sva se napotila proti centru mesta, ko pa sva prispela v center, so naju nekoliko zmedla pravila – okolica nebotičnikov je pogosto privatizirana in tako sva za ogled določenih znamenitosti v mestu pogosti obhodila cela okrožja:).‌‌‌ Ilham Galerija je del pompoznega nebotičnika, posledično naju je prijetno presenetilo dejstvo, da je vstop brezplačen. Ogledala sva si retrospektivno razstavo pesnika in slikarja Latiffa Mohidina, fotografski projekt Mikia Hasuia _ In Two Mountains in fotografski razstavi Atsushi Okuyame ter Nadirah Zakariye. Posebej slednja naju je popolnoma navdušila! Zaradi nižjega budgeta skušava pogosto najti alternative dragim vstopninam in tako sva si mesto, namesto iz Petronas Towers (najvišji stavbi na svetu do leta 2004, ki še vedno držita titulo najvišjega dvojčka na svetu) ali Menara Tower (komunikacijski stolp visok 421 m), ogledala kar iz zgornjega nadstropja hotela Element, ki leži v isti stavbi kot galerija Ilham.

Nato sva se mimo mošeje Masjid Asy-Syakirin sprehodila proti KLCC parku (zasnoval ga je Roberto Burle Marx, prvotno pa naj bi služil kot zelena kulisa za Petronas Towers). Kuala Lumpur je izjemno mesto, neverjetne stavbe, ogromni nebotičniki, mešanica NYC in LA-a po izgledu, z dodatkom občutka argentinskega kaosa. Pod Petronas Towers, v Delirium Cafe, sva si privoščila kavo, nato pa sva skočila na avtobus in se odpeljala proti predelu Menara. Zaradi neverjetne gneče na cesti sva po treh postajah izstopila in se po nadhodu za peščce (precej pogosta stvar v KL – po klimatiziranih hodnikih hodiš med nebotičniki, v izogib prometu) sprehodila do Aquaria KLCC, Convention Centra, ki je korak stran ter se napotila proti Eco Parku. Prvo malezijsko kosilo sva si privoščila v Meals Station (Tauhu Sumbat Special), preden sva se napotila v norišnico predela Bukit Bitang, kjer predbožična nakupovalna mrzlica dosega vrhunec za vrhuncem. Ogromne trgovine znanih blagovnih znamk, zlato okrašeni nakupovalni centri, božički, jeleni, ulični prodajalci elektronike, zanimivi muzeji, v Bukit Bitangu se najde marsikaj. V neposredni bližini se nahaja tudi Jalan Alor Streetfood Market, znan po dobri in kvalitetni hrani.

Naslednji dan je bila noč krajša, vstala sva ob 8.00 in se z ledenim metrojem odpravila do postaje Dang Wangi, izhodišča za obisk KL Eco Parka. Park se nahaja v neposredni bližini Menara Tower. Eco Park je pravzaprav gozd sredi mesta (vstop prav tako brezplačen), z visečimi mostovi, po katerih se sprehodiš na drugo stran parka. Izkušnja ni pretirano adrenalinska, je pa zanimivo opazovati visoke nebotičnike iz džungelskega gozda sredi betona.

Pot naju je vodila proti prekrasni Jamek Mosque of Kuala Lumpur, eno najstarejših in najlepših mošej, ki leži v manj pompoznem predelu velemesta. Predelu, kjer lahko človek doživi avtentičnost življenja v malezijskem glavnem mestu, polnem obrtniških trgovin, malih zakotnih restavracij, nizkih stanovanjskih hiš ipd. V okolici Jamek Mosque leži kar nekaj zanimivosti in tako sva v naslednji uri obiskala Panggung Bandaraya City Theatre, Mereka Square in prekrasno stavbo Sultan Abdul Samad Building, zgrajeno leta 1897, poimenovano po tedanjem sultanu, ki je sprva služila kot britansko administrativno središče. V okolici ležita tudi KL City Gallery in National Textile Museum, v bližini pa se da skočiti še do Central Market Kuala Lumpur.

Szin Sze Si Ya Temple, najstarejši taostični tempelj v KL in stacioniran v Chinatownu, je bil najina naslednja destinacija, v njem pa sva naletela na precej hecno manufakturo. V templju so starejše gospe ležerno izdelovale mala darilca, mlajši gospod je vneto razpihoval žerjavico nad oltarjem, vsi pa so naju nezainteresirano motrili dokler nisva templja zapustila. Tudi Chinatown predel nama je bil zanimiv, predvsem okolica Petaling Street, znane nakupovalne ulice, kjer kraljuje kitajski kič in » Here, come have a look here madam«.

Z metrojem sva se iz Chinatowna odpravila do predela Little India, ki je z eno besedo (in v indijski maniri), pisan. Živahne okrašene ulice, prodajalne sarijev in pozlačenega nakita, odlične indijske restavracije, prijazni ljudje, mashup pozitive. Izgubljala sva se v trgovinah, preizkušala indijske sladice in pojedla odličen Thali set v bližnji restavraciji Chennai Spice.

Popoldne sva od mladega tujca prejela karto za Hop On Hop Off avtobus, ki stane približno 12,00 eur in je klasičnega turističnega tipa – vozi po mestnih znamenitostih, vendar v širšem radiju kot brezplačni avtobusi. Odločila sva se da jo izkoristiva, kupiva dodatno karto in dolg dan preživiva v ogledovanju znamenitosti, ki jih še nisva videla, iz turističnega avtobusa. Bum! Po celodnevni hoji nama je zaključek precej ustrezal, uspela pa sva videti še državno mošejo Masjid Negara ter botanični park.

Drugi del najinega obiska glavnega mesta bo prišel na vrsto pred odhodom v Myanmar v začetku januarja 2019.