Ko Phi Phi in vrnitev na Krabi

Iz Ko Lante sva se odpravila malo po 6.00 uri zjutraj. Pet Palli, otoški veljak, ki nama je uredil karte (400 bahtov po osebi), je izgledal kot lik iz južnokorejskega filma; malce plešast, vedno zaspan, počasen ampak učinkovit, s trebuhom, ki mu je praviloma kukal iz premajhne majice. Odprt mini avtobus nas je pripeljal do Saladan pomola, kjer smo se vkrcali na ladjo, ki nas je v dobrih dveh urah pripeljala do otoka Ko Phi Phi. Na poti sva sedela zunaj, na tleh, s kavo, pisala dnevnik, se pogovarjala in opazovala mimoidoče otoke.

Phi Phi naju je takoj ob sestopu iz ladje presenetil z urejenostjo in manjkom prometa. V dveh tednih sva se navadila na burne vožnje, malce podrt, ležeren videz in počasno življenje na otoku Ko Lanta. Prvotno prijetno presenečenje je v naslednjih dveh urah nekoliko zamajala horda ljudi na ulicah, ki sva se ji v okolici najinega domovanja Harmony House lahko uspešno izognila. Lokacija Harmony House-a (cena =10 eur/noč) je bila kot rečeno odlična, sobe preproste, kopalnice še bolj, vendar sva bila zadovoljna, ker so bili pred nama trije dnevi raziskovanja peščenih plaž in skritih kotičkov iz razglednic.
Po check-inu sva se sprehodila do najcenejše restavracije Bucket Shop in naročila Pad thai, po kosilu pa sva se sprehodila do plaž Ton Sai Beach in Loh Dalum Beach. Množica ljudi naju je pričenjala motiti, zato sva se odločila, da bova do ene od neštetih plaž odveslala z najetim kanujem (2 h = 300 bahtov). Ravno ko sva pričela veslati, se je razbesnela nevihta, ki sva jo počakala v bližnjem zalivu, privezana ob drevo, nato pa sva odveslala do zaliva Monkey Beach, znanega po, kot pove že ime, opicah. Mitja se je potapljal, jaz sem opazovala naravo in ljudi, nato pa odveslala do plaže. Ob prihodu se je v mojo pisano torbo obregnila mala opica, mi jo dvakrat želela vzeti, vendar ji ni uspelo:). Opazovala sva ljudi in njihov odnos; opice so hranili z vsem kar so našli v torbah, čeprav jim človeška hrana škoduje in je to napisano, druga, nama nerazumljiva oblika zabave, pa je bila lovljenje opic, večjih in manjših, ki so se slej ko prej razburile in pričele teči za ljudmi. Takrat so se mladi, blago naliti angležki smejali, na opice kazali s prstom in se neumorno fotografirali. Trume ljudi so obkroževale malo opičjo družino, ki se je, zaradi stresa, premikala gor in dol po malem zalivu. Če povzamem, ob sončnem popoldnevu zna biti obisk Monkey Beach precej brezvezna, malce žalostna izkušnja.

Na večerjo sva se po popoldanskem počitku odpravila bosa. Ulice Phi Phi-ja so polne ljudi, prevladujejo tattoo studii, restavracije, bari, trgovine, na ulicah pa prodajalci prodajajo tudi t.i. bucket-e pijače (že pripravljene ali nared za hitro pripravo). Bucket običajno zajema run, kokakolo, vodko ali tekilo - dovolj da odraslemu človeku dokaj hitro poreže noge. Večerjala sva na pokriti tržnici, v lokalu PA-NOI, nato pa sva počakala na predstavo z ognjem na plaži. Plaža izgleda kot Zrče na Pagu; vsak lokal ima svojo slabo glasbo in trume bolj ali manj nalitih ljudi, igre za zastonj shote, skakanje z ogromno kolebnico, najdlje pa sva se zadržala pred Ibiza Pool Party dogajanjem, kjer so nama bazen pred hotelskim kompleksom, dji in folk v kopalkah, omogočili eno boljših predstav v zadnjem času. Opazovala sva ljudi, dinamiko in se krohotala ko sva jim pripisovala razne scenarije; mladi korneti, ki so napenjali mišice vsaki dve minuti, biceps in prsne, prsne in prsne, biceps in biceps -domišljiji ni bilo konca, tolsti zapečeni angleži brez ritma, ki so se na vrhuncu komada praviloma nabrali v skupino in izvedli malo formacijo, nalite bejbe, ki glasno razlagajo zakaj imajo lase spete in ne prosto spuščene, jastrebi v skupinah, ki prežijo na mlada dekleta, živčne trzalice - tipi ki ramena nosijo širše kot bi bilo to fizično potrebno in nestrpno čakajo, da se kdo nižje rasti ponesreči obregne ob široka pleča, čemur jasno sledi Come at me Bro....
Luštn, skratka:).

Naslednje jutro sva spala do desetih in se končno tudi naspala. Iz Harmony House sva se odpravila v bližnjo trgovino, nakupila stvari in zajtrk pojedla na plaži. Jutra na Phi Phi-ju so najbolj prijetna, malo ljudi in glasnejša narava:). Odločila sva se, da se popoldne odpraviva na izlet z ladjo. Organiziranih izletov sicer ne marava, vendar je pogosto, če je človek časovno omejen, to edini način za ogled določenih lokacij. Želela sva obiskati Maya Beach, lokacijo, kjer so snemali istoimenski film The Beach ter dva otoka v bližini Phi Phi-ja, do katere vozijo zgolj turistične ladje ali zasebni čolni. Prvi postanek je bila plaža Monkey Beach, ki sva jo midva raziskala že sama, nato pa smo se odpeljali v smeri Viking Cave, mimo impresivnih skal in čarobnih otokov. Pot do Pe-Leh Bay je bila precej naporna, vreme se je nekoliko sfižilo, veter pojačal, posledično so valovi segali čez barko, bili smo popolnoma premočeni in malo prestrašeni, predvsem ker se je na podu barke nivo vode vztrajno višal. Prekrasen zaliv je skazilo vreme, zato smo se odpeljali dalje do Maya Beach, plaže, ki zaradi posledic masovnega turizma prepovedana za turiste. V zalivu smo preživeli lep kos časa do sončnega zahoda in plovbe ob resnično prekrasnih skalnatih otokih. Po razburkanem morju smo na Phi Phi prispeli ponovno ob 21.00. Po tušu sva se odpravila na večerjo, ki pa se je žal končala z bolnico; sredi večerje sem padla v nezavest, najverjetneje zaradi črevesne bakterije in noč neprostovoljno preživela v bolnici na infuziji.

Zjutraj sem komaj čakala odhod, v Siam Inter Kliniki so zame sicer poskrbeli lepo, vendar se mi je vse skupaj zdelo pretirano; infuzija, dva antibiotika v žilo, 12 vrst tablet za seboj in grožnje zdravnice, da moram biti pred odhodom čisto zdrava, drugače lahko ona plača kazen. Ob 10.30 sva tako odšla na zgodnejši trajekt do Krabija, pot je trajala dve uri in okrog poldneva sva prispela v najin ljubi Tara River, kjer sva tokrat dobila prekrasno, prostorno sobo s kopalnico za dobrih 10,00 eur. Zaradi mojega počutja sva kosilo pojedla v zanič restavraciji Baitoey Seafood, z lepim pogledom, predvsem pa v neposredni bližini Tara River. Vreme je bilo vetrovno in deževno, idealno za počitek, pisanje bloga, pričela pa sem tudi z branjem knjige simpatičnega Jedidah Jenkinsa, tipa, ki je prekolesaril pot od Oregona do Patagonije. Ime knjige je To Shake the Sleeping Self, mene je kupila z enim od uvodnih stavkov The mark of adulthood is when we happen to life..
Knjiga me je v naslednjih dneh precej približala k sebi in mi ponudila alernativo za...za vse.  Razmišljala sem o pomenu osebne svobode. Človek težko razpozna in prakticira ljubezen, če nima občutka osebne svobode, osebnega miru. Miru, ki se pojavi v stični točki sprejemanja sebe in delovanja v skladu z lastnimi željami. Pogosto krivimo druge, ki so svobodni, jim nezavedno želimo odvzeti del občutja, ga shraniti zase ali preprosto opravičiti svoj miselni zapor. Tudi naše odločitve in občutja pogosto podpirajo represivne miselne sheme, svoboda prinaša možnosti, možnosti prinašajo izbrane odločitve, izbrane odločitve podpirajo svobodo. Na tem potovanju sem razpoznala pomen osebne svobode. In če ne odnesem nič drugega, bom kot večni spominek odnesla slutnjo svobode.), ki se bo enkrat, upam, manifestirala v kaj bolj oprijemljivega.

Zajtrk sva si naslednji dan privoščila pri tetici v Tara River, pri kateri sva rezervirala tudi prevoz do letališča naslednji dan in si sposodila motor, ker sva želela raziskati predel Krabija okrog Ao Nang Beach, znanega tudi po zavidljivih plezalnih stenah, kjer na svoj račun pridejo (predvsem) freestylerji. Opažala sva da je Krabi pravzaprav pravo mesto, urejeno in razvejano, pot do Ao Nang Beach pa naju je vodila mimo polj, džungle, zaselkov do končnega turističnega buma. Odločila sva se, da raziščeva Noppharat Thara Beach, noro lepo plažo, ki jo imaš lahko popolnoma zase. Tam sva se kopala in preživela popoldne, preden sva se zapeljala nazaj do Krabija, na tržnico, kjer sva pojedla odličen, hudo pekoč curry in kokosov puding za 2,30 eur. Zvečer sva se še zadnjič sprehodila po mestu in z večerjo na nočni tržnici zaključila prelep zadnji dan.

Na obzorju je bila nova dogodivščina – raziskovanje Malezije, ene od držav, ki sem se jih pri organizaciji najinega potovanja, najbolj veselila!