Krabi in pomoč zapuščenim živalim na Ko Lanti

Po mesecu dni v Ljubljani, sva se znova odpravila na pot. Priznam, da nisem bila več prepričana ali si potovanja sploh še želim. V preteklih tednih je bilo dosti stresa, žalosti, težav in navezanost na ljudi doma se je dodatno poglobila. Večer pred odhodom sem Mitjo iskreno vprašala ali bi sploh odšla, čeprav sva oba vedela, da je odhod edina smiselna poteza.  24.11.18, v soboto, sva tako strateško spakirala polovico vsega, kar sva pred mesecem dni nespametno vlačila po Bangkoku in preko Dohe letela do Krabija, ki je odlično izhodišče za številne tajske otoke.

Imela sva okvirno idejo kaj bi rada v naslednjih treh tednih obiskala, dogovorjena pa sva bila tudi za prostovoljstvo na otoku Ko Lanta. Leta do Krabija sta potekala mirno in ob 6.00 uri, po tajskem času, sva prispela v zaspano mesto. Zgodnja ura nama je Krabi osvetlila v posebni luči, na ulicah skorajda ni bilo ljudi, temperature so bile pozno spomladanske, mesto pa urejeno in prijetno. Občutek ob prihodu je bil osvobajajoč, kot da sva se prestavila v drugo življenje, polno dogodivščin in svobode. S kovčki sva se ob vodi sprehodila do The Tara River, prekrasnega hotela, ki sva ga rezervirala v Ljubljani.

V daljavi sva opazila obrise otokov in takoj pričela s sanjarjenjem o prihodnjih izletih. V Krabiju je ravno v času najinega prihoda potekal bienale in tako nama je mesto ob prihodu postreglo tudi s posebnimi inštalacijami, ki jih sprva nisva razumela in jih pripisala tajski svobodnjaški naravi:). Po namestitvi sva se sprehodila do skromne restavracije s plastičnimi stoli, po kosilu pa sva zatavala v čisto pravi meniški predel, ki sva ga prepoznala po značilnih oranžnih haljah, ki so visele pred hišami in bosonogih nasmejanih stričkih. Zaradi utrujenosti sva popoldne prespala in se šele proti večeru odpravila na nočni market Tha Khong Kha, ki ponuja pestro izbiro tajskih jedi in sadnih sokov. Tajska dogodivščina se je tako pričela precej obetavno!

Po desetih urah spanja sva se zbudila v novo jutro in opazila, da sva oba prejela mail z naborom treh živali, za katere naj bi skrbela v zavetišču na Ko Lanti. Poslali so nama slike, opis živalic in podrobnosti o prihodu ter načinu dela. Lastnica gostišča nama je uredila prevoz do otoka, s prepolnim kombijem pa smo se slabo uro kasneje že vozili mimo pokrajine polne palm, bujnega rastja ter mimo manjših in večjih zaselkov. Vse skupaj je mestoma spominjalo na Kostariko; malce podrte hiše, pločevinaste strehe, pisane barve in vrvež ljudi. S kombijem smo prispeli do trajekta, ki je za kratko pot potreboval dobrih 45 minut. Kombi naju je na Ko Lanti pustil v Time 4 Lime, katerega lastnica je Junie Kovacs - ustanoviteljica Lanta Animal Welfare, zavetišča, kjer sva nameravala preživeti naslednja dva tedna.
Junie, popotnica, kuharica, pisateljica in humanitarka, je pred dobrim desetletjem na svojih popotovanjih po Aziji opazila izjemno veliko število zapuščenih, podhranjenih in ranjenih živali. Leta 2005 se je odločila, da bo ustanovila zavetišče LAW http://www.lantaanimalwelfare.com, namenjeno predvsem sterilizaciji zapuščenih živali, skrbi za bolne, nemočne in ranjene živali ter ozaveščanju ljudi o pravilni skrbi za pse in mačke. V 13-ih letih so v LAW tako uspešno poskrbeli za več kot 15.000 živali. Večina prihodka, ki omogoča delovanje zavetišča, prihaja iz kuharske šole in hotela v lasti Junie (Time 4 Lime) ter sponzorskih donacij ljudi, ki želijo pomagati.

Najin prihod v LAW so prostovoljci sprejeli toplo (vsega skupaj jih je bilo 17), vodja prostovoljcev Chris nama je razkazal prostore zavetišča, bolnico, sobo za rentgen, karanteno, skupne prostore, Kitty City (mesto mačk), spoznala pa sva tudi skoraj vse kužke, ki se tekom dneva prosto sprehajajo v ograjenih prostorih. Dobila sva svojo sobo s kopalnico, zelo preprosto, nekoliko umazano in zadušljivo ampak na odlični lokaciji, kar je odtehtalo vse morebitne napake. Poslali so nama urnik dela; vsak prostovoljec dela 6 ur na dan, v dveh izmenah (bodisi dopoldanski od 7.00 do 13.00 ali popoldanski od 13.00 do 19.00). Enkrat na teden imajo prostovoljci tudi nočno izmeno (od 19.00 do 7.00 zjutraj), kar pomeni skrb za dobrobit živali ponoči, nadzor hrupa, morebitnih zdravstvenih težav živali, pripravo hrane ipd. Izmene so detaljno opredeljene, dela je dovolj za več kot 8 ur dnevno, med drugim vsak od prostovoljcev vodi tudi ture turistov, ki pridejo na ogled zavetišča.

Odlična kosila so nam vsak dan pripeljali iz Time4Lime, po kosilu pa sva prvi dan izkoristila za obisk bližnje plaže, ki naju je popolnoma navdušila. Kristalno čista voda, bel pesek, malo ljudi in nič stresa. Po mesecih zime se nama je končno posrečilo pripotovati do morja. Večerjala sva v restavraciji Jawee, znani po dobri hrani in cenah, kar je v naslednjih dveh tednih postala najina stalnica. Uživala sva v prostem popoldnevu in z nestrpnostjo pričakovala začetek dela.
Prvi delovni dan sva se ob 11.00 udeležila ture zavetišča, da sva dobila boljši občutek o delu, ki naju čaka. Ena od nadzornih prostovoljk Manisha nama je zavetišče detajlno razkazala, nato pa sva z Mitjo dobila vsak svojo »staro« prostovoljko, ki je vsakemu posebej pokazala kaj pomenijo določene naloge popodanske izmene. Prvi dan sva bila zadolžena za pse, kar je pomenilo rotacijo psov iz enega prostora v drugega (v izogib teritorialnemu vedenju), pripravo psov za sprehode s turisti (vsak pes ima 3 krajše ali daljše sprehode na dan), seznanila sva se s psi v karanteni (rakava obolenja, operacije, sterilizacije itd.), pomivala, pospravljala itd. Nisva bila vajena vročine, 6 ur sva tako preživela premočena, na koncu izmene pa sva bila popolnoma izmučena:). Priznam, da sem si delo s psi na začetku predstavljala malo drugače. Zvečer naju je čakalo druženje s prostovoljci, zaradi odhoda dveh deklet, ki sta v zavetišču pomagali dva meseca. Tam sva ugotovila, da je precej mlajših ljudi, kar se je kasneje s prihodi novih prostovoljcev nekoliko poravnalo:).

Naslednji dan sva imela jutranjo izmeno, kar je pomenilo bujenje ob 6.00 uri in pričetek dela ob 7.00 uri. Zjutraj so bile temperature bolj optimalne, vendar je bilo dela več oziroma je delo nekoliko bolj odgovorno; sprehodi psov, hranjenje, čiščenje kletk, razkuževanje kletk.. Pri delu mi je pomagal 22-letni anglež Fergus, z mega mačkom, kar je v prevodu pomenilo precej zblojene razlage, nekaj izsiljenega počitka in post-alkoholni smisel za humor (tega sem vedno cenila). Ta dan sem se zaljubila v dva mala kužka Ung-a in Ing-a, sestro in bratca, ki sem ju v naslednjih dneh skrivaj premetavala po rokah ob čisto vsaki priložnosti. Počasi sva spoznavala karakteristike in zgodbe živali iz zavetišča; nekateri psi imajo za seboj hudo žalostno preteklost in temu primerno je njihovo zaupanje do ljudi. Spoznavala sva tudi kaj pomeni ustrezna skrb za živali in kasnejša socializacija, ki, v najboljšem primeru, omogoča uspešno posvojitev.
V naslednjih dveh tednih so Mitjo uporabili predvsem za delo z mački v karanteni, jaz pa sem delala večinoma s psi. Poleg trikratnih sprehodov, LAW vlaga ogromno truda v počutje živali; vsak dan se počisti kletke, pripravi sveža voda, igrače, skuhajo piščanci in riž, vsak dan živali prejmejo ogromno pozornosti s strani prostovoljcev in turistov, ki z njimi preživljajo čas. Delo s psi zajema tudi trening psov s klikerjem in priboljški, socializacijo psov in navajanje na sobivanje. Delo je bilo precej naporno, vendar hvaležno. Težave sem imela edino pri bolnih psih, s katerimi smo delali v posebni opremi, kar je onemogočalo običajno preživljanje časa in izkazovanje ljubezni, čeprav ravno bolni psi slednjo najbolj potrebujejo. Mitja je pogosto pomagal tudi pri pasjih mladičih v karanteni, kar sem mu sprva zavidala, dokler mi ni pojasnil, da to delo zajema čiščenje kletke za desetimi mladiči, hranjenje, ki traja vsaj 45 minut, ker jih je nemogoče uloviti na kup, delo v neznosni vročini, hkrati pa je revež moral imeti obute tudi grde in premajhne ženske čevlje (rožnate croxe haha). Po nekaj dneh je imel malih kužkov vrh glave:).

V naslednjih dveh dneh smo imeli v zavetišču dve tragediji. LAW je umeščen med stanovanjske hiše in sosed v neposredni bližini obstoju zavetišča žal nasprotuje. Njegovi manevri med drugim zajemajo namerno iritacijo psov in klice policije, zadnji v nizu dobrohotnih manevrov pa je bila namerna zastrupitev dveh kužkov. Ljubki sestrici Dara in Kisa, ki sta bili ironično zastrupljeni že kot mladička, sta na sprehodu očitno pojedli nastavljen strup in v naslednjih dveh dneh preminuli v hudih bolečinah. Za vse prostovoljce je bil to precej hud udarec, sama sebi pa sem obljubila, da sta to zadnji smrti, ki ju bom doživela v tem letu in se odločila, da bom, v primeru podobnih zgodb, predčasno odšla.
V naslednjih dneh sva pričela opažati tudi razlike med prostovoljci; nekateri so bili izjemno delavni, drugi malo manj in dejansko je bil najtežji del dela v zavetišču, delo z ljudmi. V naslednjih dneh sem spoznala tudi delo z mačkami, kar je v dopoldanski izmeni pomenilo čiščenje za 53-imi mačkami, hranjenje, menjava vode, čiščenje kletk, priprava prostora za obiskovalce, skrb za bolne mačke in še mnogo drugega.

Najboljši in najcenejši način za raziskovanje otoka je zagotovo najem motorja. Skoraj vsi prostovoljci LAW so imeli svoj motor (cena približno 100,00 EUR/mesec), midva sva zgledu sledila in v naslednjih dneh z motorjem dodobra raziskala otok. Po petih dneh sva se odpravila na prvi izlet po zahodni strani otoka. Bencin je možno kupiti na vsakem koraku, prodaja ga vsak, ki ima dve stekleni flaški. Odločila sva se, da bi obiskala Bamboo Beach, plažo pri Mo Lanta National Park. Ker je bila vročina prehuda, sva se ustavila na Nui Bay Beach, luštni plaži z enim barom in nič ljudmi. Na plaži sva ostala do zahoda in dan zaokrožila z dobro večerjo. Naslednji dan sva se pozanimala za kuharski tečaj, ki pa je bil za naju žal predrag, namesto tega sva na plaži spila precenjeno kavo in se odpravila na sever otoka do razgledne točke Laem Kho Kwang. Popoldanska izmena me je počastila s samostojno skrbjo za 53 mačk, kar je bil precejšen zalogaj, posebej ker se mačk bojim. Tako sem previdno čistila kletke, jih nerodno prestavljala in jih hranila malodane s palico. Hkrati sem imela tudi prvo samostojno turo, kar je terjalo nekaj malega priprav. Tura pravzaprav izgleda kot predstavitev dela prostovoljcev in predstavitev psov, ki so na voljo za posvojitev. Sčasoma ture postanejo rutina in mirno sva turiste vodila skoraj vsak dan.

Prvi prost dan po osmih dneh dela sva izkoristila za obisk vzhodnega dela otoka in Old Town-a; majhnega mesteca s trgovinami, restavracijami in dolgim pomolom iz katerega se lepo vidijo okoliški otoki. Vzhodna stran otoka je bolj ruralna, manj poseljena, prevladuje gosto rastje in redko posejane hiše. Po vzhodni strani sva prispela do Saladan Pier-a, izlet do narodnega parka pa se nama je zaradi vremena tisti dan žal izmuznil. Ker je bilo vreme slabo, sva si privoščila tajsko masažo, ki naju je popolnoma sprostila. Eno uro so naju pošteno raztegovali, premetavali, mečkali in iz salona sva prišla kot da bi spala na lokvanju. Po masaži sva se pozanimala o ceni za trening tajskega boksa in ceni večernega šova boksa. Ob 21.30 sva bila tako priča slavnemu športu, ki naju je precej navdušil, z izjemo otroških borb in knock-outov. Tem ni lahko biti priča. Boksarji imajo poseben ritual, med rundami jih masirajo z ledom, pravila so drugačna kot pri navadnem boksu, predvsem je v ospredju tudi uporaba nog. Na boksu, ob pivu sva se zadržala do polnoči in opazovala lokalno boksarsko sceno.

Naslednji dve noči sta naju, poleg dnevnih izmen, čakali tudi nočni, ki sva se jih odločila preživeti skupaj. Pripravila sva si posteljo, izbrala kužka ki bo spal z nama (Lola), pripravila hrano za 100 živali in skrbela da so bili vsi mirni. Noč sva prebedela, zaradi posebne, prelepe kužice Eileen, ki ima težave z živčevjem, težko stoji, se zaletava in pada, bila pa je tudi njena prva samostojna noč v kletki (http://www.lantaanimalwelfare.com/dog-adoption/eileen/). Precej je jokala in midva sva celo noč prebedela ob njej ter ob kužku v bližnji operacijski sobi.
Ob petih zjutraj se sliši prva muslimanska molitev in nočna izmena poskrbi, da so psi mirni (če bi jih pustili pri miru, se družno raztulijo in zbudijo vse v radiju 150 m). Tako je eden sedel v kletki štirih psov, ki ob molitvi s tuljenjem običajno pričnejo, drugi pa se je sprehajal ob kletkah in miril preostale pse. Vesela sem bila, da sva skupaj, ker je bilo tako delo precej lažje. LAW ima nekoliko čudno prakso, da nočna izmena dela naslednji dan v jutranji izmeni, tako si na delu skupno 18 ur. Zaradi pomanjkanja spanca sva bila kot mesečnika ampak je izmena, na najino srečo, minila hitro in brez posebnih težav. Popoldne naju je ulovil spanec, zvečer pa naju je čakala druga runda dela, ki je minila brez težav in tako sva uspela spati polne 4 ure. Mitja je imel jutranjo izmeno, jaz popoldansko in zvečer sva bila precej utrujena, vendar vesela da nama je uspelo. S prostovoljci smo po delu, v božičnem duhu, skupaj pogledali film na prostem.

Zadnja dva delovna dneva sva imela popoldanski izmeni in dopoldneve sva izkoriščala predvsem za ležanje na plaži. Zadnji dan dela je bil grenko-sladek; imela sem dovolj ljudi s katerimi sem delala, žal pa mi je bilo živali - na pse sva se v tem času namreč precej navezala. Vedela sem, da bom pogrešala jutra, ko te pričakajo na zadnjih nogah, večere, ko spijo skupaj kot otroci, veselje ko jih prideš pogledat... mogoče pa se še kdaj vrneva oziroma Ingu, Ungu ali vesoljki Eileen omogočiva dom:).

Če povzamem, izkušnja dela na Ko Lanti je bila neponovljiva - delo z živalmi je čista terapija. Brez posebnega truda se v zameno dobi neskočno hvaležnosti in veselja. Izkušnja je poglobila najino ljubezen do živali in utrdila najino željo po pomoči pomoči potrebnim. V primeru, da bi potencialni bralec želel pomagati LAW, to lahko stori z donacijo, sponzorstvom katere od živali, nakupom promo izdelkov ali posvojitvijo. Živali vam bodo neskončno hvaležne!

Zadnji dan na Ko Lanti sva rezervirala prevoz do otoka Phi Phi (400 bahtov po osebi), oprala stvari, se odpravila na moj prvi trening tajskega boksa in izlet do Mo Lanta National Park. Sprehodila sva se do svetilnika, se kopala na prečudoviti plaži in sopihala na enournem pohodu po džungli ob norih pisakajočih zvokih. Večer sva zaključila na najini plaži z zadnjim pivom.

Trening tajskega boksa