Vrnitev v Slovenijo je v nama vzbujala mešana občutja. Počutila sva se kot da naju je nekdo (jaz:)) iztrgal iz pestre pustolovščine in naju prestavil v domače okolje. Nisva imela stanovanja, službe, obveznosti, avta, imela nisva ničesar razen dveh umazanih potovalk in sobe pri starših. Ideja je bila, da v Ljubljani ostaneva 3 tedne, ki bi jih jaz preživela (predvsem) z mojo babico.

Po Ljubljani sva se sprehajala kot turista z veliko časa. Vsakič ko sem srečala poznan obraz, sem se spraševala kaj za odnose pomeni razdalja. Nekaterih sem bila vesela, spet drugim bi se najraje izognila. Ugotovila sem, da miselnim vzorcem nisva pobegnila, na poti so se jasno osvetlili, ob povratku še bolj. Zato sva ubrala drugačno strategijo in se oprla na novo pridobljene izkušnje, ki ustvarjajo neke vrste osebni zapik. Te izkušnje niso pobeg, niso alternativa domačemu okolju in rutini, so osebna transformacija, so dogodki in ljudje ki so se naju dotaknili, ideje ki sva jih dobila, občutki ki naju spremljajo še sedaj. Vse omenjeno naju je do neke mere spremenilo. Na bolje.
»Poišči mir v sebi«, »vse kar iščeš je že v tebi« in podobne old-age mantre danes v takih in drugačnih oblikah servirajo lepotice v pisanih pajkicah. Na začetku najinega potovanja sem o poti razmišljala kot o novi priložnosti da izzovem utrjeno idejo o sebi in se soočim z drugačnimi izkušnjami, ki bi mi, v idealnem scenariju, stare miselne vzorce zamajale dovolj, da bi sprejela nove, obilja polne možnosti, ki jih ponuja življenje. Hahah. In medtem ko se je idealni scenarij oddaljeval, mi kazal sredinca in sem v preteklih mesecih pogosto slalomirala med strahovi, fizičnimi in mentalnimi preizkušnjami, sem hkrati počasi, a vztrajno skozi sito prepuščala nove vtise, o njih veliko razmišljala, se naučila sprejemati določene stare vzorce, ustvarjati prostor za nove, manj rigidne vzorce, in predvsem ugotovila pomen iskrenega sprejemanja drugačnosti, bodisi med nama ali s tujci. Hkrati sem spoznala, da imava celo midva Popolnoma drugačno pot do zgoraj omenjene univerzalnosti. Morda se nekomu zdi, da ne potrebuje potovanj in odmika od domačega okolja da osvoji tehnike osebne sreče in to za nekoga zagotovo drži. Medtem ko nekaterim uspe v domačem okolju zasijati bolj kot sije severnica, smo drugi  nekoliko bolj oddaljeni od naše diamantne srčike. Nekateri potrebujemo razkoreninjenje, da lahko korenine poženemo znova.

Moji daljnosežni plani so za drugo polovico potovanja predvideli obisk desetih azijskih držav od Filipinov do Indije (kar nama zaradi povratka domov, žal ne bo uspelo). Včasih morda deluje kot da, po azijskem principu, sama s seboj tekmujem kaj vse bom uspela videti, vendar je resnica bližje najini nestanovitni naravi in dejstvu da se rada premikava, iz vasi v vas, iz mesta v mesto, iz države v državo. Ko delava preko Workaway-a se umiriva in se prilagodiva življenju kjerkoli, v »prostem času« pa raje raziskujeva. Premiki so tako postali nekaj samoumevnega, brez posebnih težav prenašava ledene temperature na avtobusih, neudobne sedeže, dolge poti, itd.
V Ljubljani sva pred odhodom uredila 60-dnevno vizo za Tajsko (konzultat Kraljevine Tajske, 30 EUR/osebo), ker sva del najinega obiska Tajske (21 dni) nameravala preživeti v zavetišču za živali na Koh Lanti. V Ljubljani sva obnovila zaloge zdravil in ostalih potrebščin, razpakirala in na novo spakirala (začuda več stvari, čeprav naju čakajo poletne temperature) ter se 10.10.2018 iz glavne avtobusne postaje s Flixbus-om odpeljala do Zagreba.

Ob odhodu in slovesih sva se počutila podobno kot prvič, vendar nisva čutila prvotnega vznemirjenja, nervoze in velikih pričakovanj glede novih destinacij. V Zagrebu sva se ustavila na kosilu pri stricu, ki naju je pospremil do novega zagrebškega letališča. Letela sva z Emirati, cena karte je bila 440,00 EUR, preko Dubaj-a, kar je pomenilo 2 x prijetnih 6 ur poti.
V Bangkok sva prispela ob 12.30 po lokalnem času. Po začetnih formalnostih sva zamenjala denar v tajske bahte in poiskala lokalni taksi. V avtomatu dobiš listek, ki te napoti do taksista (v najine primeru taksistke), slednji pa te, v najboljšem primeru, pripelje do želene destinacije. Zunaj je bilo neverjetno soparno, v taksiju islandske temperature, pot do Uncle Loy’s Botique House pa dolga in počasna. Promet v Bangkoku je primerljiv z ameriškim, z edino razliko, da je na Tajskem manj prometnih pravil oziroma manj pravilom zvestih sledilcev. Tetica naju je pripeljala skorajda do vrat ter nama zaračunala precej več kot je kazal taksimeter. V polomljeni angleščini nama je razložila da morava plačati tudi cestnino ter dodatnih 50 bahtov (1,5 evra) abstraktnih dajatev. Ker nisva bila navajena na tako nizke cene (celotna enourna vožnja = 11 evrov), se z njo nisva prerekala, sva pa v naslednjih dneh osvojila brezsramno barantalno taktiko, ki nama je dobro služila do prihoda v Ayutthayo.
Najina nastanitev je bila locirana na zahodnem bregu reke Chao Praya. Subtilno opremljen butični hotel, umeščen med majhne hiške, kjer naju je pričakala miniaturna nasmejana lastnica Bep, ki se nama je v naslednjih dneh močno prikupila. Uncle Loy’s Botique House sem rezervirala preko bookinga, odlična ponudba za odlično ceno 25 EUR/dan. Čeprav sem računala na nižje cene, me je Bangkok presenetil z drago ponudbo nastanitev, tako da je bil najin hotel zadetek v polno. Blizu znamenitosti, s prekrasnim zelenim vrtom, odprto zunanjo kuhinjo in lepimi klimatiziranimi sobami, https://www.uncleloyhouse.com/.

Naporen tempo v Ljubljani se je ob pogledu na posteljo prikradel za nama, prav tako sva bila budna večino poti do Bangkoka, zato naju je ob prihodu zmanjkalo. Zbudila sva se v večer in se odpravila na sprehod in večerjo. Prvo zelenjavno večerjo sva pojedla na ulici, na majhnih pisanih, plastičnih stolih, med lokalci, pripravljeno v neumitem voku, ob zasluženem pivu. Po večerji sva se na kratko sprehodila po najinem predelu in se vrnila v sobo. Časovno razliko Bangkoka je težko ujeti, Tajska je 5 ur za slovenskim časom, tako da sva se silila na spanje okrog 18.00 ure po našem času:) in prisilila na spanje ob 4.00 zjutraj po njihovem. Na Bepino žalost sva prespala zajtrk in se okrog poldneva odpravila na najino prvo tajsko raziskovalno ekspedicijo.

Na najino srečo oziroma po tajski navadi, sva imela za ovinkom tržnico s hrano, kjer sva si za zajtrk ponudila odlične zelenjavne cmočke. 50 metrov od tržnice sva obiskala prvi budistični tempelj, okrašen in pozlačen, z več molilnicami, kjer si lahko posameznik odpočije od vročine in norega mestega vrveža. V templju me je blagoslovil menih in mi okrog zapestja zavezal rumeno vrvico, kar sem si predstavljala kot znamenje zaščite. Najina druga postojanka je bil Wat Arun Ratchawararam Ratchawaramahawihan ali preprosteje Temple of Dawn. Ime templja izvira iz imena hinduističnega Aruna, njegova posebnost, poleg dih jemajoče podobe, pa je izjemna igra svetlobe na templju ob jutranjem svitu. Mimo Wang Derm Palave, v neposredni bližini Wat Aruna, sva se iz pomola Khun Mae Puaeak z ladjico (4 bahte/osebo) zapeljala čez reko.
Naslednji tempelj na najine dnevnem spisku je bil Wat Pho (100 bahtov/osebo), z znamenitim kipom ogromnega ležečega Bude. V templju sem potresla palčke za napoved prihodnosti in dobila napoved številka 9, ki pravi sledeče:
Just like a fish transforming into a dragon. Improvement and development envieaged.  Travelling south or west shall yield good fruits. Parted persons reunited. Love affairs not yet concluded in immediate future. Patient’s condition worsening. Good lucks approaching. Keep trying hard, success waiting not far away.
Žal je bil del napovedi resničen.

Tajsko sem opazovala dokaj zamaknjeno, del čustev, misli, srca je ostal v Sloveniji in nisem se mogla znebiti občutka, da bi morala najin odhod preložiti. Vseeno pa sem bila vesela, da sva za najino prvo destinacijo izbrala prav Tajsko, občutek je bil prijazen, ljudje prijetni, cene ugodne in premiki netežavni. Plan za raziskovanje sem sestavila iz več prebranih člankov in se odločila, da bi se iz Bangkoka odpravila proti severu, s postanki v Ayutthayi, Sukhotai-u, Chiang Mai-u, Pai-u, iz Chiang Mai-a naj bi letela do Phuketa, od koder bi se s trajektom zapeljala do Koh Lante in najinega prostovoljstva v zavetišču za zapuščene živali, po prostovoljstvu v zavetišču pa sva želela obiskati še nekaj tajskih otokov.
Mimo Saranrom Park-a, Pig Memorial-a in Ministrstva za obrambo sva se sprehodila do turističnih Grand Palace in Temple of the Emerald Buddha (cena na osebo je 500 bahtov - približno 14 EUR). Kompleks treh impresivnih stavb je v preteklosti (od leta 1782 do 1925) predstavljal rezidenco kraljevske družine Siam-a. Temple of the Emerald Buddha je pojmovan kot eden izmed najbolj svetih templjev, Buda (v višino meri približno 66 cm), izklesan je iz zelenega kamna, lociran v notranjosti, pa predstavlja pomemben religijsko-politični simbol Tajske. Pri Grand Palace naju je vročina že pošteno zdelala, zato sva v senci čakala na nov val energije in opazovala turiste.
Po obisku zadnjega templja sva se sprehodila mimo stadiona Sanam Luang, kjer so se skupine mladih vojakov pripravljale na proslavo. Sprehodila sva se ob Chammasat University in mestne knjižnice do norišnice Khao San Road, turističnega predela polnega lokalov, ljudi, stojnic, trgovin in masažnih salonov. Na ulici sva pojedla hudo pekoč curry, popila dva Changa, kupila smejalni plin in se s tuk-tukom odpeljala do trajektne postaje Tha Majaraj, od koder sva se sprehodila do doma.

Drugo jutro sva si v džungelski zunanji kuhinji pripravila jajca, tetica Bep nama je prinesla sadje in lepljiv riž z mangom, skuhala sva si kavo in skupaj smo pri zajtrku pripravljali najin dnevni plan. Bep naju je usmerila na »plavajočo« tržnico in naju povabila, da se tja odpravimo skupaj, hkrati pa bi si midve družno privoščili tajsko obrazno nego. Ker sem želela videti dejansko tržnico na vodi, sva se odločila da se drživa prvotnega plana in se peš po besni vročini odpravila proti Tailing Chan plavajoči tržnici. Neobljudene in popolnoma neturistične ulice, lokalne tržnice - na poti sva našla vse, kmalu pa sva se odločila tudi da pokličeva taksi, kajti vročina je bila nevzdržna. Na tržnici sva najprej kupila pekočo papajino solato, različne vrste sladic, spila limetin sok in kupila karti za izlet z ladjico po reki do enega številnih templjev, katerega imena si nisva zapomnila. Na tržnici je Tajska ustoličila sloves kulinarične velesile - prodajajo celo pripravljene pakete za domačo pripravo tajskih dobrot; v vrečkah recimo prodajajo arašide, pekočo sladko-kislo omako, sladko baziliko in limetino travo. Z ladjico so nas iz tržnice zapeljali na izlet do malega templja, mimo zanimivih naselij ob vodi.

S taksijem sva se po obisku tržnice odpeljala do največjega zunanjega marketa Chatuchak Market. Štartnina v taksijih je 35 bahtov (cca 1 EUR), vsak kilometer 2 bahta, najbolj zanesljivi so rumeno-zeleni taksiji, pri katerih je potrebno, v izogib znanim prevaram, popaziti na informacije o vozniku ter vklopljen taksimeter. Naju so v štirih dneh v Bangkoku dvakrat peljali v napačno smer, enkrat se je taksist vneto izogibal cestni policiji.
Chatuchak Market je sestavljen iz pokritega dela s trgovinami in odprtega dela s stojnicami, kamor je najbolje priti s praznim želodcem in praznim kovčkom.

Naslednja dnevna postojanka je bil znameniti predel Chinatown, kjer sva na najino srečo naletela na kulinarični praznik, stojnice z vegetarijansko hrano ter nepregledne množice ljudi. S tuk-tukom sva se odpeljala do Sky Bar-a (lokala v 66. nadstropju s prelepim pogledom na Bangkok), kamor naju niso spustili zaradi kratkih hlač in splozane pojave, zato sva prečkala reko in hudo precenjen gintonik spila na vrhu Hiltona, z enako neprecenljivim pogledom na Bangkok. Veličasten zaključek polnega dne.

Nedeljski Bangkok je poln ljudi in tržnica blizu najinega doma je bila skorajda neprehodna. Odločila sva se da poskusiva enega boljših curry-ev v bangkoku v restavraciji Krua Apsorn, zato sva se sprehodila mimo pisanega predela Phra Nakhon in ugotovila, je znana restavracija ob nedeljah žal zaprta. Čez cesto sva tako nadaljevala kitajsko vegetarijansko praznovanje in pojedla kosilo pod improvizirano pločevinasto streho. S polnim trebuhom sva se sprehodila do Giant Swing in enega lepših templjev Wat Suthat ter bližnjega Golden Mount, s prelepim razgledom na Bangkok.
Na nedeljskem sporedu je bil tudi največji park v Bankoku – Lumpini Park, kjer človek sreča množice tekačev in sprehajalcev, zaljubljene pare, ki plutajo v labodjih pedolinih sredi malega jezera ter nabildane mlade tajce v fitnesu na prostem. Večer je zaokrožil Pat Pong nočni market in vožnja s taksistom, ki je tako suvereno in tako dolgo ubiral svojo pot, da sva iz taksija izstopila in poiskala drugega.

Ponedeljek je bil dan odhoda v Ayutthayo. S trajektom sva prečkala reko in se odpeljala do železniške postaje, kjer sva kupila dve karti do  dve uri oddaljenega mesta za rekordno nizkih 30 bahtov. Na postaji sva vlak čakala slabo uro, bilo je soparno, zrak je bil slab, ventilatorji pa postavljeni na višini 3 m. Vlak je bil malce podrt ampak udoben, na poti sva opazovala mesto, naravo in prodajalce hrane na vlaku, ki nudijo vse od pripravljenih kosil do sladoleda. Sredi vožnje je vame in v nemko zraven skozi okno priletela plastična posoda s hrano in okusno omako - prav tako zanimiva izkušnja. Okoljska ozaveščenost ni tajski forte.

Za izlet v Ayutthayo sva se odločila, ker ima mestece bogato zgodovino. Prestolnica Kraljevine Siam je bila ustanovljena okrog leta 1350 in popolnoma uničena v 18.stoletju ob vdoru burmanske vojske. Danes je v Ayutthayi možno videti veličastne ostanke templjev čaščenja ter samostanov, ki pričajo o bogati in krvavi zgodovini.
Ob prihodu sva se sprehodila do reke, jo prečkala z manjšo ladjico ter se peš odpravila do nekaj ulic oddaljenega Nature Home, kjer sva rezervirala ugodno sobo s pogledom na vrt, klimo, brisačami, zajtrkom in možnostjo uporabe bazena. Ker sva v Ayutthayo prispela popoldne, so bili skoraj vsi templji že zaprti in nama je preostal zgolj sprehod do nočne tržnice Bang Lan Night Market. Odločila sva se, da v Ayutthayi ostaneva dodaten dan, najameva kolesi in naslednji dan obiščeva mestne znamenitosti. V eni od ulic sva našla prijeten lokal z odlično in poceni hrano. Zvečer je v mestecu precej tiho, odprtih je le nekaj lokalov z živo glasbo, zato sva se ustavila v Coffee House na dveh pivih in se počasneje odpravila domov.

Lastnik najinega homestay-a nama je pomagal pri nakupu kart do najine naslednje destinacije – Sukhothai-a ter s prevozom do avtobusne postaje, kamor naj bi se odpravila dan kasneje. Karti do Sukhothai-a sta bili neverjetno dragi, 12 evrov/osebo, kar je pričelo nekoliko kaziti moje optimistične finančne plane:). Za zajtrk sva popila ananasov smoothie s sladko baziliko in se odpravila na ogled prvega templja Wat Rachaburana (50 bahtov/osebo), ki je del zgodovinskega parka Ayutthaya Historical Park. Tempelj je bil leta 1424 zgrajen na območju padca padlih borcev - bratov takratnega kralja Borommarachathirat-a II, ki sta preminula v boju za ohranitev oblasti očeta Intha Ratcha. Tempelj je bil znan po številnih kipih Bude ter zlatih artefaktih. V nesposredni bližini leži Wat Mahathat, dom znamenitega Bude v drevesu ter resnično impresivnih ostankov starega budističnega templja. S kolesi sva se zapeljala po parku, mimo Bueng Phra Ram do Wat Phra Sri Sanphet, ostankov kraljevskega templja, ki sva si jih ogledala v dežju, preden sva si ogledala bližnji modernejši tempelj Wihan Phra Mongkhon Bophit z ogromnim kipom sedečega Bude.
Na poti domov so naju tajci počastili s prijetnim pogledom na ujete slone, namenjene turistični zabavi. S sloni v ujetništvu ravnajo izjemno grobo in neprijazno in ker sva z Mitjo velika ljubitelja živali, bova mali del novega posta izkoristila tudi za poziv, da se vsaj morebitni trije obiskovalci Tajske, ki berejo ta blog:), ognejo ježi čudovitih živali, ki si zaslužijo popolnoma drugačno življenje. S tovrstnim ravnanjem se pripomore k mučenju, zato je  veliko boljša alternativa obiskati ali finančno pomagati enemu številnih slonjih zatočišč, kjer za nežne velikane skrbijo ustrezno in lepo.
Po odličnem pad thai-u sva se odpravila domov, na hitro skočila v bazen ter se s kolesi odpravila na nočni izlet po mestu.

Spala sva slabo in ob šesti uri zjutraj naju je (skupaj s parom iz Francije) lastnik odpeljal do improvizirane avtobusne postaje, kjer smo eno uro čakali na avtobus. Vožnja do Sukhothai-a je trajala 6 ur, ki so se vlekle zaradi zaradi ledenih temperatur, ki so terjale plastenje oblačil, vse do jakne ki jo je Mitja nosil na 4500 m nadmorske višine v Boliviji. Na avtobusu so nam postregli z vodo, malico, dobili pa smo tudi kupon za kosilo. Po prihodu naju je gospa z motornim vozilom za 6 ljudi, ob spečem otroku na tleh vozila odpeljala do An_Guy Botique Hotela, prijetnega bivališča za odlično ceno. Ob prihodu naju je zadela novica od doma in tako se je najino popotovanje po Tajski ustavilo za nedoločen čas. Čez dva dni sva bila v Ljubljani. Prihodnji plani so nekoliko neznani, še vedno ugotavljava kaj si želiva, morda nadaljujeva na Tajskem, morda ne... kot je rekel Henry Miller:
"One's destination is never a place, but a new way of seeing things."