Workaway - Raucho Eco Guesthouse

Argentina, dežela tanga, Gauchov, Dulce de Leche, stasitih mladeničev in odličnega mesa. Najina argentinska dogodivščina se je pričela z jutranjim odhodom iz Montevidea..

Iz hotela v Montevideu sva se odpravila okoli pete ure zjutraj. Taksist naju je pripeljal do avtobusnega terminala Tres Cruces, od koder nas je do terminala v Colonii pripeljal urejen avtobus. Vožnja s trajektom je minila hitro, formalnosti na meji prav tako in tako sva bila v trenu ponovno v zmešanem Buenos Airesu. Sprehodila sva se do postaje Retiro, ki zajema več stavb, se izgubljala med vlaki, ljudmi in iskala avtobusno postajo Omnibus, ki predstavlja izhodiščno točko za daljše razdalje med argentinskimi mesti.
Pred potjo v San Antonio de Areco, kjer sva bila dogovorjena za najin naslednji workaway, sva skušala napolniti argentinsko kartico SIM, vendar žal neuspešno. Prav tako te ob nakupu kart preverijo kot iskanega zločinca in ponavljam, Argentina je, po najinih izkušnjah, za popotnike zagotovo najbolj logistično zapletena država Južne Amerike. Vse težave sicer so rešljive, vendar iskanje možnosti terja precej časa in volje.
Avtobusna postaja Omnibus je stala lučaj stran od glave Retiro železniške postaje. Okolica postaje Omnibus je delovala zanikrno, za trenutek so naju ulični prodajalci popeljali nazaj v Peru in Bolivijo. Prosti čas pred odhodom sva izkoristila za kosilo in opravke, ki jih seveda nisva uspešno izpeljala. Pot iz BA do majhnega mesteca San Antonio de Areco je trajala približno dve uri, na postaji pa naju je pričakal italijan Matteo, najin simpatični host, ki naju je v pol-vojaškem vozilu odpeljal do domovanja, ki si ga delita z ženo Mercedes. Njuna hiška z bazenom je izgledala prelepo, spoznala sva njuno psičko Simbo in prvo noč preživela v centru malega mesta.

Mercedes in Matteo sta se spoznala ko sta živela v Avstraliji, volja pa ju je ponovno združila nekaj let kasneje. Prepotovala sta precej sveta, njun trenutni večji projekt pa predstavlja Raucho Eco Guesthouse, ranč, ki je bil last Mercedesinega očeta, oddaljen približno 10 km iz San Antonia. V dveh letih sta uspela z minimalnim vložkom in ogromno volje na noge postaviti prekrasno hišo s štirimi sobami za oddajanje, dvema terasama in ogromno parcelo.
Pot do Raucha je blatna in v deževnem obdobju skorajda neprevozna, do tja smo se prvič pripeljali v starem razmajanem Fordu. Ob prihodu me je takoj navdušila zasebna pot do ranča – podobno sem si namreč predstavljala pot do svoje bodoče hiše.
Okolico Raucha ureja Matteo, ki je, poleg izjemnih kuharskih sposobnosti, tudi profesionalni »urejevalec vrtov«, za notranjost hiše pa bolj ali manj skrbi Mercedes. Ko smo prispeli do hiše sva ostala odprtih ust; hacienda v umazano rožnatih tonih in ravno prav podrta fasada umeščena med ogromna drevesa na prekrasni parceli. Matteo skrbi za velik vrt, ki sezonsko služi kot glavni vir zelenjave, na parceli sta postavila skedenj, ki služi kot prostor za zunanjo peko (tukaj za goste in prijatelje pripravljata značilni Asado), parcela pa obsega tudi prostor za posedanje ob zunanjem ognju, ogromna travnika za živino in konje ter vrtne lope. Ob drevesih so posajene rože, melisa, začimbe, nešteto majhih kaktusov - hiša z okolico izgleda kot da bi jo iz revije Art et Decoration preslikali na sredo argentinske pokrajine. In spet sem bila korak bližje svojim sanjam!

Notranjost Raucha je prav tako zgodba zase, pri opremljanju so namreč pomagali prijatelji, arhitekti, grafični oblikovalci, slikarji ipd. Od nekdaj so mi bile všeč pritlične hiše, večje površine in odprti prostori (pred leti sem se tako zaljubila v Hemingwayevo hišo na Kubi) in tako sva se v trenutku zagledala v rustikalno opremljeno kuhinjo z visokim stropom in prekrasno ročno izdelano lučjo. Mercedes in Matteo sta porabila star material za izdelavo novega pohištva in tako sva v prihodnjih dneh odkrivala manjhna presenečenja Raucha. Odprti plan kuhinje zaokroža prekrasna masivna lesena miza z recikliranimi stoli in priročno klopjo za sedenje, omare so lesene, kuhinjski pripomočki visijo ob štedilniku - kuhinja preprosto kliče po pripravljanju dobrot. Vsako jutro Matteo gostom pripravi zajtrk, zajtrkovalnice pa so posejane povsod po Rauchu; bodisi pod skednjem, na eni od dveh teras, na travi pred ali za hišo ali pod velikim drevesom Ombu.

Raucho sva našla preko portala Workaway. Pomoč sta Mercedes in Matteo do sedaj potrebovala v času sezone, tokrat pa sta naredila izjemo in dogovorili smo se da prideva pred pričetkom ter pomagava pri opravilih v in v okolici hiše. Nisva imela posebnega urnika, poskrbljeno pa naj bi bilo tudi za hrano (ker je Raucho oddaljen nekaj km od mesta, nama je za začetek napolnila (in polnila) shrambo Mercedes, kasneje pa sva dodatne stvari nakupila sama). Ena od stvari, po katerih si bom zapomnila Argentino, je zagotovo znameniti Dulce de Leche (sladek karamelni namaz), ki sva ga uživala kadarkoli, kjerkoli, na čemerkoli. Z Dulcem sem tako vsako jutro »začinila« ovseno kašo, skrivoma in intervalno pa sva se s karamelo srečevali cel dan:).
Prvi delovni dan je tako potekal v znamenju čiščenja oken in vrat in peskanja pohištva. Soncu navkljub je pihalo, delali smo v jaknah, malce premraženi ampak zadovoljni. V popoldanskih urah je Matteo na Raucho pripeljal dva prijatelja, argentinca iz Buenos Airesa, s katerima smo se bolj kvalitetno podružili kasneje ob večerji. Vrtna biodinamična:) zanesenjaka sta pomagala pri urejanju vrta, Meredes in Matteo sta urejala okolico, midva pohištvo in notranjost. V hiši smo zakurili kamin ( edini način kurjave), pojedli okusno kosilo in popoldne preživeli med prinašanjem drv, brušenjem, sestavljanjem pohištva, pomivanjem itd. Počasi sva dojemala da bova nadaljnjih 10 dni brez interneta, bolj ali manj sama, skrbela za prekrasen ranč. Po desetih urah dela nam je Matteo za večerjo skuhal odlično rižoto, ki smo jo pojedli pred kaminom, skupaj s kozarcem rdečega vina.

Ker sva prišla 1o dni pred začetkom sezone, sva, namesto v mali neudobni prikolici na vrtu, spala v eni od štirih prekrasnih sob, katere edini minus je bil pomanjkanje gretja in WC-ja. Opremila sva se s petimi odejami in prvo noč spala polnih 10 ur. Pomanjkanje interneta in popoln mir sredi narave sta preslabo cenjeni dobrini. WC je bil v hiši, tako da sva bila ponoči deležna še jasnega zvezdnatega neba. Zbudil naju je zvok ptic, v dnevni sobi je gorel kamin in po zajtrku smo nadaljevali z delom; sadili rože, drevesa, gnojili zemljo in urejevali okolico Raucha. Pod nadstreškom blizu senika sta Matteo in Mercedes postavila zunanji žar na katerem so pripravili asado, način priprave (odličnega!) argentinskega mesa, kar v prevodu pravzaprav pomeni obvladovanje ognja in mesa:). Asado je v Argentini pravilo, meso iz žara jedo vsakič ko se zbere družina, prijatelji ali preprosto ko imajo čas za peko, asado namreč terja potrpljenje, ljubezen do kuhe in poznavanje mesa. Zraven asada so domačini pripravili krompir in čebulo v foliji, solato s korenjem in avokadom ter odlično argentinsko rdeče vino. Kosilo smo pojedli na čudoviti terasi, s pogledom na Rauchev vrt. Popoldne so vsi odšli in na Rauchu sva ostala sama, midva, kamin in tišina:).

Drugo noč sem preživela slabše, nisem bila navajena tišine, občutek samote je bil zame nekoliko nenavaden. Jutro nama je postreglo z oblačnim vremenom, Mitja je zakuril ogenj, jaz sem pripravila zajtrk in v mislih sem si naslikala najino življenje na Krasu:), z lahkoto si predstavljam kako bi vodila mali Raucho nekje med vinogradi, v beli obleki....:). V treh dneh sva se priučila marsičemu, oskrbi vrta, sajenju različnih vrst rož, uporabi komposta, popravljanju in restavriranju pohištva. Zvečer sva si pripravila večerjo in brala pred kaminom.
Naslednji (dela prost) dan sva izkoristila za izlet v mesto. S starimi zarjavelimi kolesi sva se mimo polj, pašnikov ter nešteto krav in konjev, po blatni 10 km dolgi cesti, vozila prosti San Antoniu. Soncu navkljub je bilo ledeno mrzlo in mraza sva imela po dveh mesecih zime vrh glave. Do mesta sva potrebovala eno uro; najprej sva se ustavila na avtobusni postaji in kupila karte za nočni avtobus do Cordobe (najin naslednji workaway), potem sva se ustavila v trgovini in nakupila razne dobrote za naslednje dni ter popila kavo na glavnem trgu v baru Tokio. San Antonio de Areco je manjše mesto, z nizkimi hišami, strogo siesto in zanimivo, nekoliko zaspano energijo. Popoldne smo skupaj z Matteom preživeli delavno, pomagala sva mu pospraviti veje drevesa in zakurili smo ogenj, ob katerem je Mitja premleval svoje tegobe:). Ob ognju sva zvečer posedela skupaj, bilo je lepo, okolica Raucha je bila popolnoma mirna in nebo popolnoma jasno. Barve sončnega zahoda so bile intenzivno rožnate oziroma oranžne (zahod je bilo na Rauchu najlepše opazovati ob velikem drevesu Ombu).

Noči na Rauchu so bile precej mrzle, v najini sobi pa je bila enaka temperatura kot zunaj. V nedeljo sv si privoščila bogat zajtrk, popila svež grenivkin sok, pojedla toast z domačim paradižnikom, marmorni kolač in popila kavo. Na potovanju sva se navadila na zajtrke in sedaj je to postala najina jutranja rutina. Bila sva prosta, zato sem precej dopoldneva porabila za fotografiranje, branje knjig, obiskala sva domače konje, se igrala z mački, kuhala, sedela ob ognju itd. Ker je bilo v hiši, vetru navkljub, hladneje kot zunaj, sva se z udomačenim mačkom zasedela na vrtu, pod odejo in brala knjigo. Večerjo sva pojedla pred kaminom in se zgodaj odpravila v sobo.
Zaradi nespečnosti, ki se me je lotevala zadnje dva dni in alergije ki se je pojavila od nikoder in prav tako kratila spanec, sem se poigravala z idejo
da bi najela sobo v San Antoniu, medtem ko bi Mitja ostal na ranču, vendar sta nama isti dan Mercedes in Matteo sporočila, da naju lahko zaradi vremena odpeljeta v mesto kakšen dan prej in tako sta nama do konca bivanja na ranču ostala zgolj dva dneva. Dopoldne sva delala okrog hiše in Mitji se je ob struženju pohištva v očesu zataknila luska. Odločila sva se da se s kolesi odpeljeva do bolnice, na poti naju je prestregla Mercedes in naju peljala k očesnemu zdravniku. Popoldne smo se odpravili nazaj na Raucho, uspeli postoriti nekaj malega okrog hiše, za večerjo pa smo isti dan skuhali odlično lečino juho, ki jo je Matteo postregel v prekrasnih lončenih posodicah.

Zadnja dva dneva sva preživela v znamenju dela, Raucho smo pripravljali na prvi obisk gostov v novi sezoni, z Mercedes sva urejali rože in vrt, prelivali šampone, krasili spalnice ipd. Zadnji večer sva zahod s pivom pričakala pod velikim drevesom in se z lepimi spomini poslovila od najine Raucho zgodbe.

Mercedes in Matteo sta naju naslednji dan zapeljala do hostla v centru mesta San Antonio, kjer sva preživela dva ležerna, brezdelna dneva pred odhodom v Cordobo. Imela sva nekaj smole z vremenom, prvi dan sva preživela bolj ali manj v hostlu, zadnji dan pred nočno vožnjo pa sva izkoristila za nakup Yerba Mate čaja, posebne bombille za pitje čaja ter obisk dveh muzejev, muzeja gaučov Ricardo Güiraldes ter muzeja Gasparini, kjer nama je slikar Gasparini podaril eno od svojih slik. Na avtobusno postajo sva se odpravila proti večeru, čakala avtobus, ki je zamujal, okoli devete ure pa sva bila že na 10-urni vožnji proti Cordobi in najinemu novemu workawayu v Cordobi, kjer bova pomagala čebelarjem.