Peru - Treking na Machu Picchu, folklorna prestolnica Puno in jezero Titicaca (2.del)

Dan, ki sva ga preživela v hotelu, nama je omogočil, da sva slednjega dodobra raziskala. Ugotovila sva, da ima Casa del Campo več nadstropij z odprtimi terasami in neverjetnim pogledom na Cusco prav iz vsakega nadstropja. Na zajtrk sva, v najini običajni maniri in na nesrečo zaposlenih, prispela 5 minut pred koncem. Tudi V Cuscu sta bila rdeča nit zajtrka papaja in avokado, kar sva navdušeno pozdravila in se temeljito lotila ostankov na mizi, za nameček pa so atmosfero izboljšali francozi nedaleč stran, z odličnim okusom za glasbo. Sita sva se odzibala na sončno teraso in se zagledala vsak v svoj telefon. Ker sva se odločila da izpustiva izlet, sva imela cel dan časa in tako sva celotno sončno dopoldne porabila na terasi.

Iz daljave sva slišala strele, glasno glasbo in kričanje, kar naju je opomnilo na perujski praznik - dan neodvisnosti, ki ga praznujejo po celi državi. Ob štirih popoldne sva se končno spraskala na ulice in sledila glasbi. Prišla sva na vrh hriba - manjše praznovanje je zaznamovala predvsem igra otrok, mize in napete igre namiznega nogometa, sramežljiva dekleta ter neugledno pijani gospodje. Skupina se nama je pridružila pozno zvečer in z nama so delili vtise ogleda Svete doline z krožnimi terasami - Maras, prekrasnimi solinami - Salinas ter lepo ohranjenimi inkovskimi vasicami. Valle Sagrado oziroma Sveta dolina z mestecem Pisac je ena najlepših inkovskih ruševin v Peruju, razgledna steza jih je bojda vodila nad pečinami, skozi predor vse do osrednjih svetišč ter mesta Ollantaytambo. Na vrhu lepo ohranjenih teras je bil v preteklosti ceremonialni center, hkrati pa je kraj pomemben tudi zato, ker so tukaj Inki izbojevali eno najpomembnejših zmag nad španskimi kolonizatorji.

Naslednji dan smo se peljali mimo vasice Poroy, Cachimayo idr. do zajtrka, ki smo ga pojedli na poti v restavraciji ob železniških tirih (vlaki so odlična izbira za potovanje po Peruju - podobno kot avtobusi so vlaki izjemno udobni in urejeni). Do štartne točke Malaga (4316 m nadmorske višine) smo se vozili dobri dve uri, tam pa so nas čakala kolesa in downhill vožnja do vasice Huammarke. Prevozili smo 53 km (3000 m nadmorske višine), zaradi hitrosti pa smo komaj uspeli zaznati prekrasno perujsko naravo z belimi vršaci, rjavimi dolinami ter zelenimi jezerci, ki nastanejo zaradi taljenja ledu. Popoldne smo prispeli do Eco Terra Lodge, nastanitve v perujski amazonki, kjer so nas pozdravili bujno rastje in predvsem obilica komarjev. Eco Terra Lodge,ki leži v vasici Santa Maria, je predstavljala naše izhodišče za treking do Machu Picchuja. Popoldne sva z Mitjo preživela mirno, z lokalnim psom, ki naju je spremljal do bližnjega mostu ter trebušno virozo:). Večerja je bila borna, lokalni vodič pa nam je ob večerji kazal okoliška zdravilna zelišča, ki so ob nepravilni uporabi lahko tudi smrtno nevarna. Konec večera smo preživeli ob ognju, s skupino mladih nizozemcev.

20 km treking smo pričeli ob 6.30 uri zjutraj. Trebušna viroza se je nadaljevala, zato sem privolila v močne tablete - ki so bile povsem v nasprotju z Pacha Mama filozofijo perujske amazonke - vendar so delovala hitro in učinkovito. Po začetni makedamski poti smo prispeli do gozda (lokalni vodiči dinamičen perujski relief imenujejo perujska ravnina, ki je v mojem slovarju daleč od ravnine). V gozdu sta nam vodiča pokazala rastlino Aciote, manjši grm, ki se uporablja za rdeče barvilo, hodili smo  mimo nasadov koke (Peru sproducira več kokaina kot Kolumbija, za 1 g (97%) naj bi se potrebovalo 60-70 kg listov, bogatih tudi z vitamini (kalcij itd.)), na poti sta nam vodiča razlagala o verovanju perujcev v mati zemljo, o pomenu hvaležnosti in miru, ki sta njihovi vodili za izpolnjeno življenje. Povezanost z naravo je za perujce bistvenega pomena, trudijo se živeti v sožitju z naravo; jemati in vračati izključno toliko kolikor potrebujejo. Sredi amazonske smo naleteli na prodajalke sadja, ki živijo v manjših hišicah ob poti in tako smo poskusili pasijonko, rdeče banane, ananas, sladkorni trs in kislo Grenadillo. Po gozdni poti smo se napotili v hrib, mimo kakavovcev in bananovcev, za seboj pa smo pustili veličastno reko Urubambo. Hoja v hrib je trajala približno dve uri, postajalo je vroče, pot se je vila po odprtih predelih, vse do počivališča Monkey House, doma svobodnih malih opic in papig. V Monkey House smo poskusili odličen kakav, kavna zrna, bananin kruh, svež marakujin sok in svežo aloe vero, ki so nas pripravili za nadaljnjo pot. Pri naslednjem postanku (Wanccarcasa) smo poskusili različna žganja, Inca arašide ter pekoč čili, ki v ustih pusti žalostno razdejanje oziroma pokaže kako bi bilo če bi pojedli sonce:).

20 minut po zadnjem postanku smo se pridružili Inca Trailu, starodavni inkovski poti, katere začetek ni za višinske strahopetce. Pot se je dobre pol ura vila ob strmem prepadu, malce gor, malce dol, venomer pa po ozki poti, kjer sem se stene držala, kot se včasih, ko se lepo razumeva, držim Mitje :). Prispeli smo do čudovite razgledne točke ter nadaljevali pot do Quellomaya, kjer smo se ustavili za kosilo ter naprej po džugli, ob reki, do improviziranega ziplina za dva, imenovanega Tarabite (večje nezaščitene gajbice), s pomočjo katere prečkaš reko. 20 opravljenih kilometrov in spanec v nastanitvi, ki jo vodijo mladi angleži. Pred spancem smo z bratoma odigrali še nekaj zavzetih iger pingponga.

Po zajtrku naslednji dan smo se odpravili na adrenalinsko turo; z malim kombijem po razmajani cesti do izhodišča zipline-a, ki ga odlikuje 6 bolj ali manj dolgih spustov (dolžine od 400 do 1500 metrov), napetih preko doline 150 m nad prepadom. Začeli smo obetavno, ko pa je nadzorni pričel z obračanjem ljudi na glavo, sem se jaz obrnila in odšla na izhodiščno točko ter fotografirala Mitjo in ostale, ki so na koncu "prileteli", pripeti na hrbtu. Nora izkušnja, nato vožnja do hidroelektrarne, pohod do kosila ter na 3-urni pohod do mesteca Machu Picchu Puebla, ki predstavlja izhodišče za vzpon na ciljno goro. Bilo je vroče, na poti smo srečevali ogromno ljudi in hodili večinoma ob pustih železniških tirih.
Machu Picchu Puebla je nekoliko podrto mestece, prilagojeno turistom, s stojnicami, kjer prodajajo kape, šale, puloverje iz alpake, Machu Picchu spominke in ostalo turistično šaro. Nastanili smo se v hotelu Inkas Dream (precej inovativno ime:)) in se peš odpravili do znamenitih vrelcev Aguas Calientes. Calientes ni pravo ime, zunaj je bilo mrzlo, voda pa je imela borih 33 stopinj, tako da smo utrujeni in premraženi pobegnili na bližnjo tržnico, nakupili sadje ter se odpravili na večerjo. Zaradi zgodnjega jutranjega odhoda, sva z Mitjo zaspala ob 21.00.

Bujenje ob 3.00, zbor 15 minut kasneje in hoja do mostu, kjer se zbirajo vsi, ki želijo obiskati Machu Picchu v dopoldanskih urah (karte je potrebno rezervirati nekaj mesecev vnaprej). Bili smo prvi, v roku ure pa se je nabralo približno 200 ljudi, ki so vsak po svoje skušali prelisičiti vrsto ljudi, ki je že čakala na vstop. Obisk Machu Picchu-ja so pred nekaj leti omejili, kupi se lahko dopoldansko ali popoldansko karto, kar pomeni približno 6 ur obiska. Povečali so nadzor, ostanke inkovskega kraljestva varujejo varnostniki, gibanje je omejeno, WC-ji so zgolj zunaj, bojda pa naj bi se nadzor še dodatno poostril. Okoli 4.50 zjutraj so pričeli spuščati ljudi skozi ograjena vrata in pričel se je enourni vzpon po strmih stopnicah. Trda tema, danilo se je počasi in svit je nakazoval obrise veličastnih gora, ki obdajajo sveti Machu Picchu. Ljudje so sopli, nekateri celo bruhali, nekateri pa so se do vrha sprehodili kot da gre za Rožnik. Jaz sem bila med sopihajočimi, do vrha sem prispela po eni uri in takoj pozabila na napor, kajti pogled na sveto goro odtehta še tako zahteven vzpon. Občute kje neopisljiv, igra svetlobe na okoliških gorah, veličasten pogled na dolino in  Machu Picchu, enkraten, mističen in neponovljiv. Občutek, da si priča ostankom veličastne civilizacije, da stojiš na delčku zgodovine, vzbuja ponižnost in spoštovanje.

Machu Picchu je bil center Inkovskega cesarstva v 15.stoletju, imenujejo ga tudi Izgubljeno mesto Inkov, kjer počivajo odlično ohranjene inkovske razvaline na višini 2450 m. Večina sodobnih arheologov nastanek mest apovezuje s cesarjem Inkov Parachuti-jem - gora naj bi bila domovanje Inkovskega plemstva. Čeprav Španci zaradi težavnega terena Machu Picchuja nikoli niso dosegli, ga Inki zapustijo leta 1550 in MP ostane skrivnost do leta 1911, ko ga odkrije ameriški zgodovinar Hiram Bingham. Slednji odkrije tudi velike količine inkovskega bogastva in ga, v ameriški maniri, prenese v ZDA, danes pa je del omenjenega bogastva na ogled na univerzi Yale. Machu pomeni staro, Huayna pomeni novo in Huayna Picchu je ime sosednje gore, na katero se je možno povzpeti v omejenem številu (400 ljudi/dan) in po predhodni rezervaciji. Mi smo karte rezervirali približno 4 mesece prej, iz gore naj bi bil namreč najlepši pogled na kondorsko obliko MP. Pot do Huayna Picchu je strma, hodi se po stopnicah, pot traja približno 1 uro.
Na poti navzdol,do mesteca Machu Picchu Puebla nas je ulovil dež, hodili smo po neskočnh stopnicah, iz mesta pa naj bi se z vlakom odpeljali do Ollaytamba in z avtobusom do Cusca.
Ko smo prispeli v mesto, smo izvedeli za nesrečno vlaka, s katerim naj bi se odpeljali do Ollaytamba. Na železniški postaji se je trlo ljudi, bilo je hladno, mi smo na novice čakali v recepciji hotela, okrog 20.00 zvečer pa smo se odločili, da si najamemo sobe. Ravno smo zaspali, ko so nas čez slabo uro zbudili in sporočili, da moramo na železniško postajo. Utrujeni smo se odvlekli do perona, kjer smo čakali še dve uri in doživeli stampedo ljudi, ki so poskušali priti na vlak. Vlaki so bili polni do zadnjega kotička in v Cusco smo prispeli ob 6.00 zjutraj.

Naslednji dan je bil potovanja prost dan:), zato sva z Mitjo sva spala do 12.00, počivala na terasi, se odpravila na tržnico in na kuharski tečaj, ki sva ga rezervirala nekaj dni prej. Pna tečaju smo pripravili Pisco Sour in riž s čilijevo in arašidovo omako ter piščančjim mesom. Tečaj se je odvil precej hitro, nekaj stvari je bilo vnaprej pripravljenih, tako da bova naslednjič raje pobarala kakšnega lokalca za nasvet in napotek do lokalnih kuharic tipa Julianite, ki te peljejo na tržnico in pokažejo pripravo lokalnih jedi. Po tečaju sva si ogledala katedralo in najstarejšo cerkev v Cuscu, nato pa smo se s taksiji odpeljali do Saqsay Waman. Sprehodili smo se do Coricanche, starega inkovskega sončnega templja ter do "New World Stonehenge" nad Cuscom. Dan smo zaključili s sprehodom po mestu ter večerjo za štiri v odlični tradicionalni restavraciji Sumaq.

Naslednji dan smo ponovno vstali zgodaj, čakala nas je namreč vožnja do folkorne prestolnice Peruja - Puna (na drugi strani andske verige), na  višini 3700 m. Vozili smo se mimo mimo vasic, Accipata, San Pablo in Juliaca - "Teksas" (brez pravil, opečnate hiše, prašno mesto, bojda precej nevarno za turiste) ter po Altiplanu, kjer nas je ponovno pozdravila osupljiva pokrajina z zlatorjavimi gorami neverjetnih oblik. Voznik je, kot ponavadi, tekmoval s seboj glede hitrosti, vendar se nihče ni pustil motiti; nekateri so spali, Mitja je opazoval naravo, jaz pa sem čas izkoristila za obdelovanje fotografij. Na 4300 m nadmorske višine smo vstopili v regijo Puno, pričela se je bolj pusta pokrajina rumenkaste barve, opazili smo alpake, lame ter hladnejši, bolj suh zrak.
Regija Puno je ena revnejših v Peruju, imajo svojo zakonodajo, mi smo se peljali v avtobusu s tablicami iz Puna, da bi se izognili korupciji lokalnih policajev. Puno je prav tako najbolj južna regija Peruja, najgosteje naseljena, prebivalci govorijo kečuansko ali ajmarsko - oba jezika sta, veščim španščine, popolnoma nerazumljiva. Peljali smo se mimo vasice Picchu, Ayaviri, pokrajina je bila pusta, popolno nasprotje Amazonki. Pozno popoldne smo prispeli do Puna, ki leži ob jezeru Titicaca. Sprva je mesto delovalo podobno podrto, opečnate hiše in gore prahu, vendar je vožnja po centru pokazala drugo stran Puna - mestece je naenkrat delovalo prijetno, živahno in nekoliko azijsko:). Zrak je bil suh, temperature nižje in po večerji smo skrbno spakirali za dvodnevni izlet na jezero Titicaca in obisk treh otokov.

Jezero Titicaca je pomemben del andske mitologije, saj naj bi se iz sijočih modrih globin jezera rodila prva dva otroka Sonca: Manco Capac in Mama Ocllo, ustanovitelja mogočnega Tihuantinsuyo imperija. S seboj smo spakirali predvsem topla oblačila, naglavno svetilko, WC papir, zdravila in higienske potrebščine. Sama sem imela oblečeno dvoje nogavic, žabe in hlače, spodnjo majico, dve majici z dolgimi rokavi, pulover, dve jakni ter volneno kapo.
Zjutraj smo se vkrcali na ladjo na jezeru Titicaca (3810 m nadmorske višine - najvišje plovno jezero na svetu) in najprej obiskali otok Uros, kjer prebivalci živijo v hišah narejenih iz rastline totora. Iz totore najprej naredijo tla (nalaganje plasti totore, ki se posuši), ki jih je potrebno vzdrževati dnevno, nato pa postavijo dve različni vrsti hišk (hiše so preproste, imajo skupno kuhinjo in skupni prostor). Naselja so mobilna, v primeru morebitnih sporov, preprosto odveslajo naprej ali razdelijo obstoječ otok. Ljudje na otoku se ukvarjajo predvsem z vezenjem, pletenjem in izdelavo različnih izdelkov. Skromna prehrana in naporne življenjske razmere rezultirajo v nekoliko močnejših, bolj čokatih in manjših postavah. Ženske imajo lase običajno spete v dve kiti ter pri koncu povezane z okraski, nosijo umetelne klobuke in obleke pisanih barv. Moški nosijo bolj umirjene barve in sodelujejo v domačih ter kmetijskih opravilih. Malce antropološkega opisa.

Do naslednjega otoka Amantani smo potrebovali 3 ure. Omenjeni otok je eden izmed 87-ih na jezeru Titicaca, na otokih pa živi skupno okoli 2500 ljudi. Mitjo, Nadjo, Matica in mene je od streho vzela zajetna gospodična Neli ter nas odpeljala v bližnjo hišo. Dobili smo dve lepo urejeni sobi, nato pa nas je povabila k odličnemu kosilu,ki ga je pripravila v skromni, vendar izjemno priročni kuhinji. Postregla nam je kvinojino juho s čilijem, dve vrsti krompirja (imenovani oka in imilja), kvinojo z zelenjavo ter pečen sir (kvinoja je glavni vir prehrane otočanov, dodajo jo k vsaki jedi). Po kosilu smo se pridružili skupini vaščanov, ki je gradila hišo. Iz blata in slame so oblikovali kocke, ki so predstavljale osnovo hiše, za katero potrebujejo največ tri dni. Pomagala je cela skupnost, tako stari, kot mladi. Česa podobnega pri nas zagotovo nismo vajeni, zato je bila izkušnja več kot nepozabna. Tudi ob predahu je bilo čutiti duh zavezništva, razdelili so si pijačo in kokine liste, ki so jih delili v klobuke delavnih gospodov. Za trenutek nas je pregnal dež, nato pa smo z delom nadaljevali, dokler nas niso popeljali v vaško knjižnico, kjer smo poskusili pečen bob, ječmen in ostale vaške dobrote. Za konec dneva smo se povzpeli na vrh otoka - Pacha Tata (4262 m), ki nudi prelep pogled na okoliške otoke. Malce sopihanja navzgor zaradi višinske razlike in čakanje na izjemen sončni zahod.
Z Mitjo sva se ustavila pri lokalni tetici na vroči čokoladi, nevedoč da naju pred lokalom čaka šef hiše Roberto, ki naju je po popolni temi peljal domov na večerjo. Pametna poteza, kajti če bi morala hišo najti sama, bi najverjetneje prespala zunaj nekje na drugi strani otoka. Pred večerjo nas je pri igri tri v vrsto suvereno premagoval Robertov sin, skupaj smo nato pojedli okusno večerjo in se zgodaj odpravili spat (domačini se ravnajo po luni, spat hodijo zgodaj in zgodaj tudi vstajajo). Tuš je redka dobrina, za umivanje uporabljajo lavor, umivanje las je praksa, ki se jo poslužujejo 1 x 2 meseca. Njihovo življenje naše postavi v popolnoma drugačno perspektivo.

Za zajtrk smo naslednje jutro dobili palačinke:), oblekli smo se v tradicionalna oblačila in se z ladjico odpravili do zadnjega otoka Taquile, ki je pod UNESCO-vo zaščito. Otok smo prečesali kot neke vrste etnološko raziskavo in se najprej ustavili na manjšem trgu, kjer se je pripravljalo k proslavi. Vaške starešine oziroma vaški svet je čakal na pričetek proslave. V svetu so sami moški in ena ženska, katere glas je enako pomemben kot glasovi ostalih. Čeprav otoška družba navzven deluje kot patriarhalna ureditev, vse pomembnejše odločitve, ki se nanašajo na družino, sprejemajo ženske. Tradicionalna družbena ureditev se prenaša tudi na mlajšo generacijo, ki sledi starejšim principom. Primer omenjenega je t.i. servinakuj, ki v praksi pomeni da mladi par skupaj živi tri leta, preden se odloči ali bi se poročila ali razšla. Pred tem " paritveni ples" vključuje metanje manjših kamenčkov v osebo, ki ti je všeč. V primeru, da ti oseba ni všeč, vanjo vržeš večji kamen. Preprosto. Otok je znan tudi po narodni noši, kjer kape in šali predstavljajo status posameznikov.
Po ogledu in sprehodu okoli polovice otoka, nas je ladja zapeljala nazaj do Puna, kjer smo se odpočili pred novo bolivijsko pustolovščino.