Kostarika 2.del - provinca Cartago

Zadnjih 10 dni Kostarike je potekalo v znamenju raziskovanja Turrialbe in okolice, učenja novih veščin, spoznavanja novih ljudi, pomoči v hostlu ter udejstvovanja v adrenalinskih športih.

Prvi dan po izletu v Puerto Viejo je minil v znamenju dela, opravkov - podobno kot v zadnjih dveh tednih, sva poskušala na vse pretege dobiti odgovor glede povračila denarja za najini letalski karti v Peru. Mitja je na spletu našel stran TrustPilot, ki bojda predstavlja edini način kako stopiti v kontakt s podjetjem MyTrip. Podrobno sva torej opisala najino izkušnjo, oddala oceno in upala, da dobiva več kot generičen avtomatski odgovor, ki naju je pričakal vsakič, ko sva karte skušala prelicati na spletni strani MyTrip. Presenečena sva ugotovila, da zadeva deluje in po štirih slabih ocenah, njihovemu izmikanju in najini vztrajnosti, sva uspela. Celoten proces je trajal 21 dni, daleč od hassle-free koncepta, ki ga obljubljajo ob nakupu kart.

Podobnim izkušnjam navkljub, najini dnevi niso bili namenjeni zgolj reševanju težav, temveč večinoma prijetnim opravilom in zanimivim dogodkom. Prva prijetna stvar, ki sem se je lotila v zadnjih desetih dneh, je bil tečaj plezanja - moja dolgoletna želja. Plezalna šola Altitude je locirana sredi narave, umetne stene in nekaj svilenih trakov za aerial vadbo je postavljenih med skalami in džunglo in težko bi našla bolj idealen prostor za prvo učno uro plezanja. Plezalec in canyoning entuziast Johan je na najino uro malo zamudil, se opravičil s "Pura vida", in pričel z ležerno razlago o osnovah plezanja, medtem ko sva se skupaj raztegovala. Najprej sem morala preplezati krajšo steno počez, tik ob tleh, s prestopanjem nog, potem pa me je privezal in me pognal na najvišjo plezalno steno, ki ji je namenoma manjkalo kar nekaj oprijemkov. Ker v vsakdanjem življenju ne uspem narediti niti ene same sklece, je bila visoka stena prehud zalogaj. Mitja je vse skupaj spremljal in snemal iz tal:). Pognala sem se torej v steno in približno na četrtini poti izgubila tako domišljijo, kot moč. Johan me je spustil na tla in poskusila sva z dvema nižjima stenama, ki sem jih uspela preplezati relativno hitro, nato pa me je ponovno poslal na višjo steno. Takrat sem imela že precej tresoče roke in noge, moč je bila oddaljen spomin in nisem imela druge izbire kot da s tečajem zaključiva. Plezanje bo zagotovo moj nov hobi, všeč mi je predvsem to, da se med plezanjem psihično sprostiš in ne misliš na nič drugega kot na naslednji korak. Johan naju je po uri povabil na nočni canyoning, ki pa sem ga zavrnila - ne predstavljam si najbolje kaj točno se lahko doživi v popolni temi:). Na poti domov sva se ustavila na mangovem soku in popoldne urejala Lisin vrt.

Naslednje jutro sva odprla recepcijo ob 7.30, popoldne je minilo hitro, urejala sva vrt in stanovanje na vrhu hostla. Za večerjo sem nama in sodelavcu Mo-ju, po navdihu pestrih kostariških jedi, pripravila zdrav krožnik načosov, avokada, zelja, kuhane zelenjave s kokosovim mlekom in mleto papriko ter kremnim sirom. Po večerji se noč pozna in slednja je bila nemirna, celo noč me je zeblo, oblečena sem bila v Mitjev pulover in ruske nogavice (sredi tropske Turrialbe).
Ponedeljek in torek sta bila najina prosta dneva in rezervirano sva imela spanje v La Fortuni ob vulkanu Arenal, vendar sva rezervacijo preklicala zaradi obljube raftinga, ki sva ga lahko izkoristila brezplačno, zaradi najinega prostovoljnega dela. Morava priznati, da v 25-ih dneh na Kostariki nisva videla toliko kot bi si želela, delno zaradi lokacije Turrialbe, ki je od vseh znamenitosti oddaljena najmanj 3,5 ure, delno pa zaradi najine prirojene lenobe:).

Ponedeljek sva tako izkoristila za obisk tovarne nizozemskih piškotov, katere lastnica je nizozemka Ineke, ki biva v stanovanju na vrhu hostla. Na poti do tovarne sredi stanovanjskega naselja nama je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Na Kostariki živi že 19 let, iz Nizozemske se je preselila predvsem zaradi vremena:), kupila manjšo finco (posest) s kmetijo ter se pričela ukvarjati z izdelavo piškotov, katerih dnevna produkcija danes preseže 2000 ročno izdelanih kosov. Prispeli smo do manjše hiše, obrasle z nižjimi palmami, namesto vrat viseče vrvi in neskončna sopara. V prostoru je bilo 5 ljudi, ki so nama pokazali proces priprave piškotov; maso najprej oblikujejo v kroglice, ki jih položijo v pekač, prerežejo na pol, premažejo s karamelo in pustijo da se piškoti posušijo. Vsak piškot je narejen skrbno in z ljubeznijo:), kar občutiva vsak dan ko kupiva Inekine piškote in jih nebratsko pojeva. Po obisku tovarne v predelu mesta, kjer sva bila prvič, sva se sprehodila in ustavila v zobozdravstveni ordinaciji, da bi se naročila na pregled. Čez dve uri mi je simpatični japonsko-brazilski zobozdravnik uspešno odstranil in zamenjal zalivko. Izbira zobozdravnika je zagotovo tako pomembna in intimna kot izbira zdravnika in odločila sem se da svojo srečo raje poizkusim pri (recimo temu) preverjenemu in, s strani nizozemk priporočenemu specialistu, kot enkrat kasneje sredi male bolivijske vasi. Isti večer sva si pripravila šolske testenine in se pogovarjala z novo prostovoljko, američanko Mallory. Mallory je morala pobegniti iz Nikaragve kjer je bila zaposlena, ker je bila trenutna situacija v Managui prehuda, Kostarika pa ji predstavlja "vmesno postajo" pred Perujem, kjer jo čaka druga služba.

V torek sva končno dočakala rafting in prelep, sončen dan. Ob osmih je naju in nizozemski par pobral Roberto, lastnik agencije Tico River (tico = kostaričan). Vožnja do reke je trajala približno pol ure. Bogata pokrajina, palme, nasadi banan, manjši zaselki in neverjetni pogledi na vulkan z okolico. Na poti smo pobrali še dva, ki sta se predstavila kot vodnik rafta in kajakaš, ki naj bi nas spremljal zaradi varnosti. Na Kostariki je sedaj deževno obdobje, reka Pacuare posledično precej naraste, kar pomeni večji, čeprav tehnično manj zahteven rizik za okorne, raftinga nevešče turiste. Brez neoprenov smo si nadeli reševalne jopiče in čelade ter poslušali kratka navodila glede veslanja. Razumela nisem niti besede in nekaj ogomnih brzic, vodnih vrtincev in valov kasneje, sem končno dojela kaj pomenijo Left back, turn, BACK BACK in ostala interna sporočila. Vodnik nam je razložil tudi kaj se zgodi v primeru da se prevrnemo, položaje v katerih se najlažje rešiš in kako se, v primeru padca, prijeti kolega kajakaša. Še preden sem uspela postaviti dodatna vprašanja, nas je vodnik že gnal po besnih brzicah in nizozemca spredaj sta za par dolgih minut popolnoma obnemela. Vožnja po reki Pacuare traja 4 ure, prevozi se 25 prekrasnih kilometrov. Vozili smo se po zelenih kanjonih, mimo džungle, mimo manjših in večjih slapov, mimo opic in lenivcev, prekrasnih otočkov s palmami, mimo zaselkov kostariških plemen in luksuznih lodge-ov za 1000,00 dolarjev na noč. Pokrajina nama je vzela sapo - preden so nam sapo ponovno vzele brzice (z jakostjo 4/5) in nas je premetavalo kot majhne otroke:). Dričali smo se po slapovih, skakali v vodo, prosto driftali, se kopali, sredi džungle pa sta se vodiča ustavila in nam pod impoviziranim nadstreškom pripravila okusno kosilo; tacose z guacamole omako, čebulo, paradižnikom, znanim sirom iz Turrialbe, ledenim čajem in lokalnim ananasom. Okusno kosilo smo pojedli mokri in v stoje. Po kosilu nas je čakalo še 8 km brzic in ena ogromna vodna luknja, ki je moje kosilo skoraj vrnila v naravo. Po štirih urah smo spili pivo, se nasmejali asimetričnim obrazom na fotografijah in se odpravili nazaj do Turrialbe. Preostanek dneva sva preživela na terasi.

Naslednji dan se je pričel zgodaj, ker so bili sosedi v sobi nasproti pod vtisom da so v hostlu sami. Ker Mitja običajno spi dlje, sem se odpravila v trgovino in razmišljala o tem kako sva v slabem mesecu spoznala malo mestece; prodajalce, police v trgovinah, pekarno za ovinkom, mestni urnik (Turrialba se okrog tretje ure popoldne čudno razživi, na ulice pride horda ljudi) in ostale Turrialbi lastne posebnosti. Nakupila sem stvari za zajtrk in v hostlu naletela na sodelavko, veselo in zadovoljno Priscillo in reggae, ki je skorajda nepogrešljiv "inventar" recepcije. Pozdravila sem Lucy, starejšo gospo, ki v hostlu vsak dan čisti in s katero sva, jezikovni barieri navkljub, ustvarili pristen in zaupen odnos. Vsak dan se pogovarjava precej dolgo, čeprav jaz ne govorim špansko in ona niti besede angleško. Kaževa si rože, gestikulirava, ona govori, jaz odgovarjam "Si/No" in tako lahko čebljava v nedogled. V tem času sva si uspele izmenjati kar nekaj zaupnih stvari, na spletu pa sem ji pokazala tudi lepote naše podalpske države:). Rekla je "Ay, Que Lindo" in jaz sem odgovorila "Si". V tem času mi je tudi oprostila dejstvo, da sem ji na vrtu, ki ga drugače občasno ureja ona, potrgala vse zdravilne rastline (ki sem jih strokovno uvrstila med plevel) in ji, s kar precej truda iz moje strani, nehote uničila jamo za kompost, ki sem jo očistila "smeti". Imava se lepo. Lucy bom pogrešala.

Zadnji dnevi so bili deževni, z Mitjo sva urejala vrt, postavila zaveso pred shrambo in sedaj vrt počasi, a vztrajno dobiva pravo podobo. V zadnjih dneh sva uspela narediti tudi nove fotografije za Lisino spletno stran in oblikovati nove vizitke.

Predzadnji dan sva vstala ob 6.00, vendar nam je načrte za obisk slapu la Muralla ponovno prekrižal dež. Dan je potekal delavno, nadaljevala sem z oblikovanjem vizitk za hostel, skupaj sva pogledala tekmo za svetovno prvenstvo med Hrvaško in Rusijo, nato pa sta naju Lis in Priscilla povabili na poslovilno kosilo v Mirador. Restavracija leži na hribu, s prekrasnim pogledom na akumulacijsko jezero, Turrialbo in okoliške vrhove. Pojedli smo odlično kosilo, spili naravni sok, zaključili z limonino pito, predvsem pa je bilo veliko smeha in veselja. Izvedela sva precej novih stvari o kostariški kulturi, plesu, načinu življenja in ljudeh. Na poti nazaj sem opazovala dih jemajočo naravo in si skušala zapomniti značilni vonj Turrialbe, ulice po katerih sva se neštetokrat sprehajala, prodajalca sadja na vogalu, obraz strička ki prodaja parkirne listke in obrise hiš v poltemi.
Lisette nama je omogočila, da sva se na Kostariki počutila kot doma, v slabem mesecu smo postali družina, drug drugemu smo pomagali in za to ji bova večno hvaležna.

Vmes, priznam, sem imela malo krizo; pogrešala sem dom (čeprav se ne bi vrnila, samo pofočkala;)), kar naj bi bil po nekaj mesecih potovanja pogost simptom. Kar naprej sem tudi na blagem adrenalinskem valu, ker naju skoraj vsak dan čakajo nova doživetja. Po drugi strani - biti skupaj 24 ur na dan ni lahko, včasih sva zaupnika, drugič na popolnoma nasprotnih bregovih. Karakterne razlike se na daljših potovanjih še bolj izpostavijo in terja kar precej truda in dela, da se ohranja dobra energija. Vendar če vzamem vse to v zakup, si ne predstavljam te poti brez Mitje in kakorkoli se nama izide, je in bo ta pot ena najlepših izkušenj mojega življenja.

Sedaj naju čakata 2,5 meseca Južne Amerike in kar 6 držav. Nazaj na stara akcijska pota:)!