Preskok v džunglo! Ameriške klišeje, predimenzionirane avtomobile, restavracije s hitro hrano, petpasovnice, motele, garažne razprodaje, neprivlačno škatlasto arhitekturo, ameriške zastave na pročeljih, verske fanatike, nobel naselja in bleščeče downtown-e sva načrtno zamenjala za bujno vegetacijo, večno vlago in melodični karibski duh Kostarike.

Zadnji dan v ZDA sva preživela v družbi štirinožne lepotice Cinder, svaljkali smo se po postelji, se igrali, skrivaj sem jo hranila s priboljški in čisto malo je manjkalo pa bi se zlili v eno. Edino kar se je na koncu zlilo, so bile moje solze medtem ko je Cinder najin odhod žalostno opazovala skozi okno. Če bi bilo mogoče, bi najina Baza dobila sestro iz Amerike in še vedno utopično držim pesti, da se bo to zgodilo :). Odhodi so verjetno najtežji del potovanj in meni, ki sem bolj dramatične narave, se zdi kot da se na tem potovanju samo poslavljava. Od živali, ljudi, prostorov, doživetij.. Vsa srečanja, spoznavanja in kvalitetno preživeti čas z ljudmi, ki sva jih v tem času spoznala, v udobni mehkobi pogostih navalov samopomilovanja, jasno, z veseljem zanemarim.
Iz Edmondsa v Seattle sva se odpravila v popoldanskih urah. Uredila sva nov telefon z delujočo kamero in prispela na letališče cca. 4 polne ure pred letom (23.50). Preko maila sva dobila obvestilo, da na letališču (v sredo ponoči) pričakujejo gnečo, zato sem pognala organizacijski motor in enakomerno stopnjevala suspenz morebitnih scenarijev vse do check in-a. Oba sva bila nekoliko živčna, vendar nihče od naju ni znal razložiti zakaj. Najverjetneje zato, ker naju je ponovno čakala popolnoma nova oziroma drugačna dogodivščina. Nekaj dni pred odhodom sva preko portala Workaway pošiljala povpraševanja za delo na Kostariki in dobila ponudbo za pomoč v hostlu Casa de Lis, ki ga vodi prijazna nizozemka Lisette. Ponudba je vključevala brezplačno bivanje in dva obroka, v zameno za pomoč na recepciji in pomoč pri vzdrževanju hostla. Delo je obsegalo 25 ur na teden (za oba skupaj!), večinoma v popoldanskem času, s prostimi vikendi, ki jih lahko izkoristiva za izlete po Kostariki. Hostel je stacioniran v manjšem mestu Turrialba (cca. 3 ure oddaljenem od glavnega mesta Kostarike - San José), ki je znano in obiskano predvsem zaradi raftinga na reki Pacuare, canyoninga, zipline-a, tubinga, trekinga in ostalih športnih aktivnosti. Imela sva torej osnovne informacije o delu in bivalnih pogojih, vse ostalo so bile najine predstave:).

Na letališču sva preostale dolarje zamenjala v kostariške kolone, ki izgledajo kot denar, ki ga uporabljaš, ko igraš Monopoly. Ljudi na letališču sicer ni bilo malo, vendar je dolgemu čakanju botrovala predvsem ameriška letališka organizacija in večkratno skeniranje ljudi in prtljage. Prvi let do Houstona v Teksasu je trajal 3,45 ure, na poti so nas stresale občasne turbulence, izkušnjo pa je zaokrožil precej obupen pristanek. Šest ur čakanja na naslednji let sva si skrajšala s Twister spanjem, potem pa se je zgodba šele zares pričela. Sama, predvsem zaradi strahu, pilote pred letom rada ocenim. Faktorji ocenjevanja so starost, fizična pripravljenost, optimizem in znanje angleščine. Če ocenim vse omenjeno z odličnim, je počutje nekoliko boljše. Ameriški pilot žal ni prestal začetnega izpita, dokončno pa me je izgubil, ko je napovedal pogoste turbulence, obrazložil vremenske pogoje, ki jih je prestalo letalo, ki je pravkar priletelo iz Gvatemale in za nameček pripomnil, da sam težko napove kakšno bo vreme. Dobro pilot, pa poskusiva! Ni nama šlo. Ob vzletu sem jokala, letalo je premetavalo, skozi okno so bili vidni zgolj temni oblaki, ocenila pa sem tudi da smo prehitro pridobivali na višini. Mitji sem napovedovala smrt, se mu zahvaljevala za lepo preživeti čas in si v mislih slikala mamo, očeta, babico in Bazo. Potem so se turbulence končale, Mitja je zaspal, jaz sem pozorno prebirala letališki časopis, vase metala Persene in podoživela smrtni strah vsakič ko se je prižgal znak za varnostni pas. Vrhunec poti je bil spust in pristanek. Po avionskem domofonu sem zaslišala besedo Emergency, stevardes ni bilo nikjer (ker so bile pripete - notranji alarm!), čisto črni oblaki in najhujša turbulenca v življenju, ki se ni končala do grdega pristanka, stresalo nas je dobrih 20 minut. Poleg vseh dotedanjih ocen, sem ocenila tudi, da mi je ta let zagotovo vzel dobra tri leta življenja.

Formalnosti na kostariškem letališču sva opravila hitro, vstopila v soparo in poiskala avtobus do centra mesta San José. Taksi naju je pripeljal od ene do druge avtobusne postaje, vmes sva za trenutek ujela energijo glavnega mesta in kupila karte za Collectivo avtobus do Turrialbe. Napaka! Obstajata dva avtobusa, Directivo in Collectivo in kot morda nakaže že ime, je prava izbira za utrujene popotnike avtobus Directivo. Do Turrialbe sva tako potrebovala približno 3,5 ure in v mesto prispela okrog 20.00. Pričakal naju je simpatični Vittorio, italijan, ki je v hostlu prav tako pomagal preko Workaway-a, naju peljal v fantastično sobo z lastno kopalnico in pogledom na čarobni vrt. Ker je deževna sezona, je turistov manj in prijazno so nama ponudili eno boljših sob v hostlu Casa de Lis. Zaspala sva kot ubita, do naslednjega jutra, ko sva Lisette spoznala tudi osebno. Prijetna nizozemka se je na Kostariko preselila pred devetimi leti in počasi urejala hostel, ki ima danes pisano, urejeno in ravno prav ležerno podobo. Deset lepo opremljenih sob, velika kuhinja, recepcija in dnevna soba, prekrasen džungelski vrt in strešna terasa s pogledom na Turrialbo, ki jo lahko opazuješ iz udobnih visečih mrež. Imela sva VELIKO srečo!

Spoznala sva sodelavce, Vittoria, ki se je počasi poslavljal, ker je bil dogovorjen za naslednji Workaway, prijazno in grešno lepo domačinko Priscillo, mladega in skuliranega nizozemca Mo-ja, starejšo nizozemko Ineke in Alejandra, katerega funkcija do danes ostaja neznanka. Po uvodnem spoznavanju sva se odpravila na zajtrk v lokalni bife in na krožnik dobila izvrsten riž z črnim fižolom, umešana jajčka, pečene banane in kruh. Sprehod po Turrialbi naju je osupnil, povsod glasna glasba, ki tu pa tam izsili okoren salsa korak, pisane podrte hišice, nešteto specializiranih trgovin, sproščena energija, tržnica s svežim sadjem in še in še. In še. Precejšnja razlika od ZDA (in za naju prijetno presenečenje). Po sprehodu naju je čakalo uvajanje in popoldanski počitek na terasi, opazovanje dežja in skromne debate. Prevevali so naju prijetni občutki, vesela sva bila da bova tukaj preživela slab mesec, doživela pravo življenje na Kostariki, pomagala Lisette in si na Kostariki ustvarila začasen dom.
Turrialba leži v provinci Cartago, v mestu in okolici živi približno 35,000 ljudi, glavne panoge predstavljajo prodaja, kmetijstvo in turizem. Turrialba je znana kot meka športa, večina turistov ta del Kostarike obišče zaradi t.i. white water rafting-a in temu primerna je tudi ponudba agencij, ki nudijo adrenalinske ture. Več o tem sva izvedela naslednji dan, ko naju je Priscilla prijazno poučila o mestu, okolici, restavracijah, dnevnih in večdnevnih izletih (vulkan, slapovi, jezero.....). Imela sva prost dan, zato sva raziskovala mesto, tržnico, stanovanjske soseske, polne pisanih hiš, spoznavala kostariško kulturo in iskrene, prijazne ljudi. Dopoldne je običajno toplo, soparno in sončno, ob popoldnevih so pogoste nevihte, zato sva v popoldanskih urah počivala na terasi in za konec dneva spila pivo v viseči mreži.

Najlepša sprememba od preteklih doživetij je najverjetneje sproščeno kostariško vzdušje. Od jutra do večera sva bosa, nikogar ne zanima kaj imava oblečeno in ali sva počesana.. Pomembno je, da sva prijazna. In v takem okolju to ni težko. Nedelja je bil najin prvi delovni dan, delavnik od 12.30 do 20.30. Na recepciji je bilo mirno, nekaj malega gostov, Mitja je pomagal pri pleskanju, jaz sem brala in poslušala glasbo. Še vedno težko verjamem, da je to najino delo in da nama bo to delo omogočilo dodatni mesec potovanja v Argentini. Poleg vsega omenjenega, je eden pomembnejših vidikov Workaway-a tudi dejstvo, da skorajda nimaš stroškov, kupuješ edino čas:).
Po prvem dnevu dela sva imela 2,5 prosta dneva, ki sva jih nameravala izkoristiti za obisk karibske strani Kostarike in plaž v okolici Puerto Vieja de Talamanca. Mesto je znano po Salsa Brava Surf Break, mogočnih valovih in številnih plažah (najbolj znana med njimi je črna peščena plaža Playa Negra). V okolici je možno obiskati tudi Jaguar Rescue Center, zatočišče divjih živali (recimo lenivcev), čisto pravi deževni gozd / območje mangrovov Gandoca-Manzanillo National Wildlife Refuge ter Cahuita National Park s koralnim grebenom in odličnimi potapljaškimi lokacijami. Iz hostla sva se odpravila zgodaj, do Puerto Vieja je bilo potrebno zamenjati tri avtobuse (Turrialba - Siquirres - Puerto Limón - Puerto Viejo). V Siquierresu sva izvedela da je cesta do Limóna neprevozna. Ni nama preostalo drugega kot da kupiva karto za nazaj, spijeva kavo, se sprehodiva po mestu in popoldne splanirava nekaj drugega. Načrt nama je prekrižal avtobus, ki se je sredi ceste pokvaril, počakati smo morali naslednjega in domov sva prispela okrog 14.30 ter na kratko prevzela recepcijo. Poleg omenjenega nama je popoldanske plane prekrižalo vreme, zato sva obsedela na terasi in pisala točno tale blog. Izvedela sva tudi, da 5.7. prihaja nova prostovoljka, zato sva morala dobro razmisliti o najinih nadaljnjih planih. Gost v hostlu nama je prejšnji dan na dolgo in široko razlagal o svojih potovalnih izkušnjah in navdušila sva se nad Cartageno in obiskom Kolumbije, ki bi jo v plan stisnila pred začetkom najine julijske poti v Peru. Druga možnost je bilo prečkanje meje po kopnem in obisk Bocas del Toro v Panami, niza prelepih otočkov s peščenimi plažami in turkiznim morjem.

Preden sva vstopila v Kostariko sva, preko Skyscanner-ja in agencije Mytrip, rezervirala karte iz Kostarike do Peruja (kjer sva 17. julija dogovorjena s skupino slovencev), slišala sva, da so na kostariški strani precej strogi glede odhoda iz države. Ne želijo namreč trum bledoličnih evropejskih konkvistadorjev, ki bi dopustu pogoltno dodajali mesece, nelegalno opletali z evri in na veliko odpirali Pura Vida hostle. Priznam, plaže, srfanje, sonce in izi lajf hitro posekajo našo novembrsko-do-februarsko plundro. Midva žal nimava dovolj evrov, da bi odprla hostel in se za vedno preoblekla v šlape. Kupila sva torej fleksibilno letalsko karto v Peru, kar pomeni da so, v primeru preklica karte, povrnjeni vsi stroški nakupa.
Ker sva se v tem času navdušila nad Kolumbijo, sem navijala za idejo da bi pred Perujem skočila še na krajši izlet v Cartageno in okolico. Preklicala sva (vsaj tako sva mislila) let v Peru in porabila celo večnost, da sva rezervirala nova leta (Kostarika - Kolumbija - Peru). Vzdušje je skalilo branje kritik agencije MyTrip, katere pogosta praksa naj bi bila neodzivnost, zadržanje zneska za nakup kart in celo slamnata rezervacija kart. Do danes se trudiva dobiti kakršnokoli informacijo glede preklica oziroma menjave najine letalske karte v Peru in še vedno upava na najboljše. Nauk! Preden se rezervira karte preko agencij, ki jih podpira Skyscanner, se je torej potrebno pozanimati o njihovih pogojih poslovanja in predvsem o poslovnih praksah.

Planiranje naju je utrudilo, zaspala sva pozno in se zjutraj zbudila v oblačen dan. Cel dan sva se brezdelno prestavljala po hostlu, fotografirala, brala, pisala, oprala obleke, pila pivo ipd. Kosilo sva pojedla v bližnji Sodi, lokalni restavraciji, kjer so nama ponudili znan fižol, riž, zelenjavo, pečeno banano in sveže stisnjen sadni sok. Peti dan Kostarike je torej potekal v znamenju počitka, ki pa sva ga imela po petih dneh počasi dovolj. Ležerna Turrialba je čisto nasprotje tempu, ki sva ga vajena, zato sva se odločila, da bo šesti dan izgledal drugače. Spala sva sicer precej dolgo in zamudila jutranji avtobus, zato sva se odločila, da obiščeva Centro Agronómico Tropical de Investigación y Enseñanza - CATIE (izobraževalni center z lepim jezerom) s kolesi. Pot do CATIE vodi mimo šole in univerze, ki na Kostariki izgledata bistveno bolj domače kot v ZDA in Kanadi. Na poti do CATIE je možno obiskati tudi botanični vrt, pešpot je speljana ob cesti, mimo palm in bujnega kostariškega rastja. Bilo je noro soparno, imela sva občutek kot da se sprehajava po savni. Prispela sva do jezera, malce sva posedela in se sprehodila ob jezeru, opazovala raznolike ptice in delno razumela zakaj je opazovanje ptic lahko posel. Na poti nazaj sva se ustavila v univerzitetnem kampusu in obiskala Omar Salazar Museo, muzej posvečen antropološki in geografski zgodovini Kostarike. Trudila sem se, da bi si zapomnila vsaj eno do dve zanimivosti, ki bi jih kasneje recimo lahko spontano vpletla v pogovor:)), vendar se od srednje šole ni spremenilo čisto nič - ko berem o geografskih značilnostih česarkoli, moj um zablokira in vztraja da izvem kaj drugega.

Kostarika ni poceni, je sicer bistveno cenejša od Kanade in zahodnega dela ZDA, vendar se ne sklada z idejo o low-budget državah Srednje Amerike. Sosednji Nikaragva in Panama sta žepu bolj prijazni, na celinskem delu bi glede nizkih cen (nepreverjeno, glede na številne prebrane bloge) izpostavila tudi Gvatemalo in Honduras. Vse omenjene države bodo na naju žal morale počakati do prihodnjič.
Naslednji dan sva ponovno prespala budilko in se odločila, da raziščeva širšo okolico Turrialbe. Na zeleni terasi sva s sodelavko Pris spila kavo, omenila nama je prihajajoči akrobatski dogodek v bližnjem športnem centru, kjer ponujajo tudi tečaje aierial joge, plezanja ipd. Mene je plezanje od nekdaj zanimalo, zato sem se odločila da bom strah pred višino poskusila premagati na Kostariki. Na sprehodu po mestu sva naletela na zapuščene železniške tire, ki sva jim mimo hiš, barak in gozda sledila do obrobja naselja. Odprl se nama je prelep pogled na pisano Turrialbo, prehodila sva velik krog mimo naselij do centra in se ustavila na svežem mangovem soku, ki nama je k srcu prirasel tudi zaradi dveh prijaznih natakarjev. Večer v hostlu sva preživela delavno, med mladimi američankami.

Izlet do slapu Aquiares sva planirala od najinega prihoda v Turrialbo. Naslednji dan sva se po zajtrku akcijsko odpravila do Kokija, prijatelja lastnice Lisette, ki naj bi nama posodil moško kolo (Lisette nama je radodarno posodila svojega). Bil je soparen in vroč dan in z izletom sva pričela ob 11.00 dopoldne. Posebnih navodil do slapu nisva dobila, izvedela sva edino da je pred nama cca 8 km poti v hrib. Navodila za poti na Kostariki so specifična, ulice nimajo imen, če že, se imenujejo Ulica 0/1/2/3.. ostala navodila se nanašajo na objekte na poti, primer: pri velikem drevesu zavij levo:). Pot ni bila prijetna, imela sem občutek da me bo pobralo, posedlo ali poleglo in tik pred zaključkom bi skoraj odnehala. Pri velikem drevesu sva zavila levo in po makedamski cesti prispela do prvih treh manjših slapov, kjer se je Mitja prvič stuširal. Kolesa sva skrila v kostariško žbunje in se po džungli odpravila do Aquiares slapu, ki je z mahom obraslimi skalami, bujnim rastjem, mrzlo vodo in mogočnim slapom izgledal popolnoma čarobno. Mowgli je odhitel do vznožja slapu in užival v bičanju vode, medtem ko sem jaz elegantno in previdno:) stopala po manjših kamenčkih v varni distanci slapu. Pršenje slapu mi je popolnoma zaprlo sapo, zato do vznožja nisem upala, sem pa z veseljem opazovala veselje Mitje. Na poti nazaj sva se ustavila pri manjših slapovih, kjer sva se kopala oba in nadaljevala pot proti domu (po cestah, kjer z lahkoto izgubiš zobek ali dva) in popoldanskemu delu.

Z Lisette se odlično razumeva in ker veva, da dveh prostovoljcev pravzaprav ne potrebuje in je to njena usluga nama, sva se odločila, da ji bova v tem kratkem času pomagala po najboljših močeh. Mitja ji bo uredil spletno stran, pomagal pri hišnih opravilih, jaz pa sem se odločila, da bom uredila velik vrt za hišo in prostor na novo fotografirala ter uredila Casa de Lis Instagram/Booking idr.. Dopoldne sva tako delala zunaj in na hiši, popoldne v recepciji. Delo na vrtu in z rokami me pomirja in veseli in zadovoljna sem, da imam mini projekt, ki bo Lisette pomagal pri oglaševanju hostla.
Nedeljski dan je izjemoma potekal v znamenju 13-urnega delavnika, ker sva nadomestila mladega in nadebudnega Mo-ja, ki ga je tedensko delo izgleda preveč izčrpalo. Njegova babica Ineke mu pravi pussy, midva pa ga popolnoma razumeva;). Ineke, ki živi v stanovanju na vrhu hostla in se ukvarja s peko piškotov, ki jih distribuira po Kostariki, nama je obelodanila žalostno novico, da bo v ponedeljek nova stavka, kar pomeni zaprtje cest po Kostariki. Najin plan za izlet v Puerto Viejo se je torej Spet prestavil, preklicala sva rezervacijo nastanitve ter vse skupaj preložila za en dan. V ponedeljek sva tako delala popoldne in na najino srečo v hostlu spoznala Syrila, mladega švicarja, ki se je odločil da bo spet prepotoval na čimbolj "zelen" način. To pomeni, da se ne poslužuje letal, temveč cargo ladij ter (kjer je možno) potuje samo po kopnem, z avtobusi, kombiji, vlaki ipd. Pripovedoval nama je svojo zgodbo, ki se je pričela v Evropi, nadaljevala v Rusiji, kjer se je med drugim odločil, da bo obiskal nomadsko pleme sredi ruske tundre. Vlak ga je odložil sredi ničesar (na tako imenovani Točki 0), ponj so prišli z motornimi sanmi in mu za dobrodošlico postregli surovo meso pravkar ubitega jelena. Njegova pot se je nadaljevala do Japonske, kjer se je vkrcal na cargo ladjo in potreboval 12 dni, da je prispel do Mehike. Iz Mehike je potoval južno, čez Gvatemalo, El Salvador in Nikaragvo, kar je bila, po njegovih besedah, najbolj neprijetna izkušnja. Nikaragva se, kot sem omenila, v tem trenutku sooča s civilnimi nemiri, zaprte so trgovine, banke, hoteli, turizem je praktično poniknil in tistih nekaj turistov, ki Nikaragvo vseeno obišče, ima precej velike težave z izhodom iz države. Posebej, če se za odhod odločijo po kopnem. Iz mesta Managua do meje s Kostariko je namreč potrebno prečkati približno 10 postojank, pogosto pa na avtobus stopijo zamaskiranci z avtomatskim orožjem in preverijo stanje potnikov. Fino! Syrilu je v tretje uspelo priti mimo vseh postojank in prispel je v varno Kostariko, od koder ga bo pot zanesla v Panamo. Če bi koga zanimale podrobnosti o njegovi poti, si lahko več prebere na https://www.footprintless.org/.

Po kratki noči sva vstala ob 8.00, končno sva dočakala dan odhoda in kratek izlet. Do Puerto Vieja sva morala prestopiti na 3 različne avtobuse in v obalno mestece sva prispela okrog 15.00 ure. Pot naju je peljala mimo nasadov bananovcev in manjših zaselkov s tipičnimi kostariškimi hišami pisanih barv. Na avtobusu prodajajo sadje in avtobus z veseljem napolnijo do zadnjega kotička.
Puerto Viejo je ležerno, turistično, pisano, malo razpadlo, precej tipično obalno mesto. Barčki, trgovine, ki ponujajo različne lokalne izdelke, povsod glasba, večinoma reggae, precej turistov in neskončno dolge peščene plaže. Hostel sva imela čisto v centru mesta, par korakov od morja. Vstopila sva v veliko dnevno sobo, porisano z grafiti, od koder je pot vodila do odprte recepcije. Vpisovali so naju približno 20 minut:), iz recepcije je bilo možno stopiti na teraso z drugo dnevno sobo in pogledom na lokal pod hostlom in prekrasno plažo z gugalnicami, mizami, palmami in ostalim kičem. Dobila sva svojo sobo s pogledom na morje, vendar žal bolj malo zasebnosti, čisto zraven zunanje verande. Preprosta soba, razmajana postelja, ventilator in stara masivna lesena omara. Na rjuhah nekaj madežev, na stenah nekaj komarjev ampak to je cena ki jo budget popotnik plača za odlično lokacijo in bližino morja. Preoblekla sva se v kopalke in spila pivo v bližnjem reggae lokalu na plaži. Sprehodila sva se ob obali, po džungli in se na koncu (zaradi čeri) kopala v bližini hostla. Voda je bila topla in z veseljem sva se prepustila dopustniškemu vibe-u (in prvemu kopanju na najinem potovanju!). Jedla sva v lokalu pod hostlom, izkoristila happy hour, kupila nekaj dodatnih piv v bližji trgovini in poslušala koncert starejšega američana, ki je krivdo za nemelodične remixe valil na kostariško državno podjetje, ki dobavlja elektriko. Morda bi mu uspelo bolje če ne bi igranja zgolj simuliral.

Drugi dan sva se zbudila v oblačno vreme, sledilo je otroško metanje v valove, iskanje školjk po plaži, čiščenje črnega peska, ki se je na kopalce trdovratno zalepi, naletela sva na nogometno tekmo Kostarike in Švice in izjemno vzdušje ob golu Kostarike:), si privoščila kosilo in se odpravila raziskovati južni del Puerto Vieja. Najbolje si je sposoditi kolo in obiskati prekrasne plaže (Playa Cocles, Playa Chiquita, Playa Punta Uva itd.), ki jih ponuja karbiski del Kostarike. Na poti sva našla prekrasne kotičke in se zasidrala na plaži Cocles. Na ulicah Puerto Vieja sva bila deležna številnih ponudb, ena od ponudb je zajemala skoraj vse vrste drog, ko sva eno za drugo odklonila, nama je fant ponudil avokado, haha. Malce bolj zdrava izbira. Večerjo sva pojedla ob prekrasni glasbi etno tria, ki naju je spremljal pozno v noč. Naslednji dan sva se odpravila nazaj proti Turrialbi, ponovno naju je namreč čakalo delo na recepciji.

Če bi Kostariko po 14-ih dneh morala opisati z eno besedo, bi bila ta Calma. Življenje tukaj ni pretirano stresno, čas teče počasi, ljudje so prijazni, malo nezaupljivi, vendar dostopni in pripravljeni pomagati. Narava je prekrasna, posebej v deževnem obdobju pokrajina izgleda kot velik deževni gozd. Poskrbljeno je tako za petični turizem z luksuznimi eko lodgi, kot za budget potovalce, s številnimi dostopnimi hostli, hoteli ali sobami pri domačinih. Hrana je okusna, v lokalnih restavracijah se tako dobi okusno pripravljeno meso, riž z črnim fižolom, kuhano zelenjavo, pečene banane in sveže sadne sokove. Prevozi po Kostariki so cenovno izjemno dostopni, vendar počasni. Komu se pa mudi?:)
Pred nama je še točno 10 dni Kostarike, ki jih bova poskušala čimbolj izkoristiti, potem naju pot vodi v  Južno Ameriko. Žal nama je, da nisva uspela videti Nikaragve, morda/zagotovo pa enkrat drugič, po vzoru Syrila, speljeva pot od Gvatemale do Paname.
Cheers!