Za pravi roadtrip sva najprej potrebovala avto. Rezervirala sva ga brezplačno, preko spleta (https://www.rentalcars.com/us/), najin mali, srednje udoben, ne-filmski avto. Edino kar nama preko spleta ni uspelo urediti, je bilo zavarovanje in naivno sva se odločila, da bova to uredila na licu mesta. Konec koncev sva rojena pod naklonjeno zvezdo in Mitji se po waldorskem principu stvari vedno odvijejo dobro. Torej akcija.
Iz Edmondsa sva do Tukwile (iz centra Seattla je Tukwila eno postajo pred letališčem, tam so stacionirani vsi ponudniki najema vozil) potrebovala dve uri. Prišla sva 2 uri prepozno, zato najin avto, na presenečenje vseh vpletenih, ni bil več na voljo. Prijazna norvežanka za pultom nama je ponudila pomoč "Ok, let me see what I can do" in jaz sem začutila kako nama dolarji počasi, a sigurno, polzijo iz rok. Nisem se zmotila. Dober deal je vključeval boljši, večji in novejši avto za skoraj enako ceno, ni nama bilo treba doplačati za dodatnega voznika (kar bi bila očitno tudi precejšnja potrata, glede na to da se meni 5-pasovnice, gost promet in avtomatiki zdijo kot da sva v Need for Speed), sva pa morala doplačati zavarovanje, v dvakratnem znesku najema avta. Resignirano sva se spogledovala, se tiho opominjala na potratno naravo in sklonjenih glav najela avto za en teden manj. Imela sva torej 14 dni, da se odpeljeva iz Seattla do LA-ja in nazaj.
Plan poti po dnevih je izgledal približno tako;
(Washington - Oregon - Kalifornija - Oregon - Seattle)
- Seattle - Portland
- Portland - Eugene
- Eugene - Sacramento
- Sacramento - Berkeley - Oakland - Concord
- San Francisco
- San Francisco - Napa Valley - Sonoma - Redwoods Forrest (izlet)
- San Francisco
- San Francisco - Santa Cruz - Monterey - Carmel By The Sea - San Luis Obispo
- San Luis Obispo - Friends of Elephant Seals - Pismo Beach - Los Olivos - Solvang - Santa Barbara - Los Angeles
- Los Angeles
- Los Angeles - Concord
- Concord - Corvallis
- Corvallis
- Corvallis - Seattle
Spala sva pri prijateljih oziroma preko Airbnb - imela sva neverjetno srečo z ljudmi in nastanitvami, hkrati sva našla cenovno primerljive ponudbe s številnimi moteli ob cesti (kar je bil najin zasilni plan). Airbnb je res odlična pogruntavščina! Z najinim novim avtom sva se dan pred pričetkom roadtrip-a odpeljala po Seattlu mimo Freemonta do Ballarda, soseske, ki izgleda kot mesto v malem. Domačini so nama svetovali ogled Ballard Avenue, ulice, kjer je največ restavracij, butičnih trgovin, pivnic, joga studiev. Ballard je od tistega dne, poleg najstarejšega dela mesta, najin najljubši del Seattla.
Na dan odhoda sva v najino sobo že zelo zgodaj spustila Cinder in slovo od nje je bilo najtežje. Sama imam rajši živali kot ljudi in v kratkih štrih dneh smo se drug na drugega navezali bolj kot sem si želela. Iz Evergreen State-a sva se odpravila okrog 11.00, ni se nama mudilo, do Portlanda sva imela namreč dobre tri ure vožnje. Mimo Tacome sva se peljala do Olympie, kjer sva se ustavila v trgovini in nakupila hrano ter odrinila dalje proti Portlandu. Na radiu country:) in ko sva prečkala mejo z Oregonom nama je GPS zaželel dobrodošlico Welcome to Oregon. Prispela sva do najinega dnevnega cilja, prekrasne hiše v slepi ulici soseske v predmestju. Self check-in, krajši odmor in raziskovanje Portlanda, natančneje Pearl District-a.
Že na prvi pogled nama je bil Portland bolj všeč kot Seattle, manj ljudi, ima bolj surovo in pristnejšo energijo. Prva postaja je bila večerja v Worldfoods, delikatesi/baru s ponudbo hrane iz celega sveta. Za ovinkom sva zavila v Powell Books, največjo prodajalno rabljenih knjig na svetu. V Powell Books odkupujejo dobro ohranjene knjige, podpisane izdaje, žepne izdaje, enciklopedije, priročnike, potopise idr., tri nadstropja polna knjig in raj za vsakega fena tipkane besede. Tam sva se zadržala lep čas, si kazala knjige, se izgubljala, Mitja pa si je kupil tudi spominek - arabsko izdajo Robinson Crusoe, da osveži znanje arabskega jezika. Tisti večer sva si preostali del Pearl District-a in Downtown-a ogledala iz avta, nato sva se odpravila domov, kjer naju je čakala skoledica domačih oregonskih jagod:). Američani so kičasto prijazni, za nas, introvertirane in prestrašene slovence, je njihova prijaznost skorajda nelogična in pogosto sem se zalotila, kako v njihovi prijaznosti iščem skrite namene:). Well done!
Naslednje dopoldne sva se ponovno odpeljala v center Portlanda in raziskovala dalje. To bi sicer lahko rekla za vsa mesta do sedaj ampak Portland je mesto hudih grafitov! Hkrati je njihov moto Keep Portland Weird in sledila je krajša tura, kjer sva nekaj čudaških stvari preverila na lastni koži. Portland nima posebnega arhitekturnega koncepta ampak ima svojevrsten čar, na vsakem koraku se najde nekaj posebnega in unikatnega, bodisi je to manjša inštalacija, mini park, skriti grafit ipd.
Prvi postanek je bil Multnomah Whiskey Library - dovolj pove že ime:), vendar sva bila za degustacijo žal prezgodnja. Naslednji postanekje bila partija minigolfa v temi, pod fluorescentno lučjo (o zmagovalcu ne bi izgubljala besed, recimo da sva zmagala oba). Bila sva blizu St. John' s Bridge, tam sva naredila krajši postanek in si ogledala najmanjši park na svetu Mill Ends Park, mimo katerega sva šla dvakrat brez da bi ga opazila. Ob nabrežju sva hodila do Vodoo Doughnut House, znane "krofarne", kjer sva preizkusila krofa Portland Cream in megalomanski Memphis Mafia. Sladkorna bomba naju je nekoliko zamajala, zato sva skočila čez cesto do mehiškega food truck-a ter po kosilu odrinila na pot. Mogoče bi tukaj omenila še eno posebnost, ki je ne gre zamuditi, in sicer Rimsky-Korsakoffee House, eno najstarejših in najbolj čudnih kavarn v Portlandu. Ta naju bo žal morala počakati do naslednjič.
V Eugene sva prispela pozno popoldne, ponovno tipična ameriška soseska, lepa hiša in lepa soba, vendar je mene do jutra prvič uničila alergija na prah. Slišati sem bila kot da sem dve galaksiji daleč, edino kar je (za)rezalo v (to)zemeljsko sfero je bil moj karakter:).
Pri organizaciji potovanja sva nekajkrat preverila spletno stran https://www.priceoftravel.com/, ki vsebuje precej koristnih informacij o destinacijah po svetu. Priporočava! Isti dan naju je čakala težko pričakovana Kalifornija:). Z avtom sva obkrožila manjše mesto Eugene in nedolžno prvič tankala:). V državi Oregon je nezakonito tankati sam, česar sva bila vesela, obisk pumpe je tako precej eleganten. Ugotovila sva, da ne veva več kateri dan v tednu je, kar pomeni da sva na pravi poti:). Po Pacific Highway sva se vozila proti Kaliforniji, mimo zelene pokrajine in neskončnih gozdov. V mesecu Medford sva se ustavila v trgovini, kjer sva od neznanca prejela "darilo", na roko napisan listek s sporočilom Jesus loves you. Roki vsemogočnega se na najinem potovanju očitno ne moreva izogniti.
In potem, drumroll....., vstop v Kalifornijo! Na t.i. meji naju je ustavila agrukulturna inšpekcija, ki sva ji, preden sva razumela za kaj gre, pod nos suvereno molila potne liste. Pokrajina se je spremenila, postala nekoliko bolj pusta, ustavila sva se na razgledni točki, CALI:). Na poti sem razmišljala o pomenu novih ljudi, krajev in izkušenj za rast posameznika. Sama sem se v preteklosti krčevito oprijemala enakih ljudi, kar je posledično vodilo k enakim izkušnjam in ponavljanju vzorcev. Na tem potovanju se to spreminja, kar je zagotovo ena najboljših sprememb, ki me/naju čakajo.
Mesta na poti imajo zanimiva imena; Whiskeytown Lake, Red Bluff, Weed, Talent in znak v desno, kamor bi najverjetneje morala odviti:). Kalifornija deluje precej hribovito, gozdov je manj, vendar je pokrajina vseeno čudovita. Na kratko sva se ustavila v City of Shasta Lake, "mestu likov iz stripa" in brezsramnega opazovanja tujcev. Po devetih urah vožnje sva prispela v prestolnico Kalifornije - Sacramento. Urejena četrt, kjer naju je sprejela lastnica hiše in dva kužka, nama razkazala hišo, prijazno ponudila svojo domačo granolo, jogurt in uporabo terase, bingo! Po začetnih formalnostih sva se odpravila v center na večerjo. Center Sacramenta je po delovnih urah precej prazen, ljudi je malo, restavracije imajo krajši delovni čas, na cesti sva videla le peščico brezdomcev. Našla sva restavracijo Cafeteria 15L z vrhunskim ambientom in več kot vrhunsko čebulno juho. Naslednji dan zjutraj sva izkoristila vse kar nama je gospa prejšnji dan ponudila in domači zajtrk pojedla na terasi pod kalifornijskim soncem. Odpeljala sva se v Sacramento, avto pustila v predelu Midtown, obiskala ogromen thrift shop in hodila po neskončnih ulicah glavnega mesta. Mimo World Peace Rose Gardens sva se sprehodila do centra Sacramenta, spila kavo, kupila kaleidoskop in se odpeljala proti Berkeleyu - nenapovedan postanek, želela sem namreč obiskati znano univerzo in mesto. Znaki Kalifornije so naju spremljali celo pot, palme, vročina, španski radii - končno se nama tudi dozdeva da prihaja poletje.
Naslednji postanek - Downtown Oakland, raziskala sva tudi Old Oakland, China district in Uptown, kjer sva naletela (po priporočilu prijateljice Mine) na t.i. First Friday. First Friday je neke vrste ulična zabava, stalnica v Oaklandu, ki jo organizirajo vsak prvi petek v mesecu; dj-i in glasba, stojnice s hrano, vedeževalci, majicami, grafiti, slikami, naravnimi sokovi, plesalci in predstave, skratka jedro oaklandske zabave. Sprehodila sva se čez stojnice, pojedla kosilo in se mimo odličnega lokala (novo priporočilo!) Van Kleef odpravila do avta ter v nori petkovi gneči do najinega doma in prijateljev v Concord.
Bila sva vesela, da sva "doma":), predvsem nama je uspelo razpakirati kovčka in razlezla sva se po sobi kot trdovratna vinska madeža (v dobrih dveh mesecih potovanja sva namreč zamenjala več kot 50 postelj). Noč je bila kratka (debate prejšnji večer dolge), zjutraj sva pojedla domači Breakfast of Champions, zdravo mešanico žitaric, sadja idr. in lovila sončne žarke na lepi terasi za hišo. Štirje odrasli (dva "domačina", Mitja in jaz) + dojenček (ne najin) smo se počasi odpravili v mesto na Tour de San Francisco. Z avtom smo se peljali mimo Cathedral Hill in Japan Town proti Russian Hill do ulice Lombard, znamenite ulice (polne turistov), ki naj bi bila ena najbolj strmih in vijugastih ulic v SF. Iz ulice Lombard in nesposredne okolice je lep razgled na celotno mesto, vključno z otokom Alcatraz, ki sva ga nameravala obiskati predzadnji dan (karte je potrebno preko spleta rezervirati dva tedna prej). Nato smo se odpeljali do parka Lands End, kjer se po prekrasni poti spustiš do pečin, oceana, mogočnih valov in pogleda na SF Bay. Na vrhu parka je Califoria Palace of the Legion of Honor, impresivna stavba, ki pogosto gosti umetniška dela ter spomenik žrtvam holokavsta. Obvezna postaja v San Franciscu so tudi t.i. Painted Ladies, skupina ozkih raznobarvnih hišic, ki se jih marsikdo od nas spomni iz časa serije Full House. Naslednja destinacija - odprta pivnica Bare, ki ima varilnico dobesedno v baru. Odličen ambient, prijazni ljudje in velik nabor piva, hkrati sva se ne-samoiniciativno povabila k prijateljem od prijateljev in bila deležna tudi večerje. Pivo ki sem ga načrtno izbrala je bil Clear my Schedule. And he did! Hefe od Mitje je nato ustoličil svoj sloves odličnega gostitelja z večernim obiskom dveh razglednih točk Twin Peaks in Grizzly Peak, ki ju je Res vredno obiskati, podnevi ali ponoči! San Francisco naju je kupil. Poceni.
Prednost imeti prijatelje, ki živijo v tujini, je zagotovo njihovo poznavanje okolice in dobra priporočila. Moja želja je bila obiskati Napa Valley in Sonomo, znameniti vinski regiji Kalifornije, bolnico za morske živali ter ogromne sekvoje, ki se jih da videti v gozdovih Kalifornije in prijatelji so nama, s pomočjo googla, oblikovali idealno dnevno turo. Po ležernem jutru sva se odpravila iz Concorda proti San Franciscu. Jutranje ure zaznamuje gneča na cesti, zato sva do mesta potrebovala dobro uro. Obiskala sva predel centra, kjer je Mitja s sodelavci prebival lani - South of Market. Če je Portland mesto norih grafitov, je San Francisco zagotovo mesto fotogeničnih ulic. Iz predela South of Market sva obiskala Mission Dolores Park (spet lokacija, ki je ne gre zamuditi), prelep park, kjer ljudje preživljajo vikende. Ljudi je bilo veliko, prihajajo v skupinah, razprostrejo deke, odprejo šampanjce, zobajo jagode, igrajo frizbi, se spoznavajo, plešejo...Park je v neposredni bližini gejevskega predela Castro, ki je prav tako paša za oči, pozitivne misli in odprta srca:). Čez Golden Gate Bridge naju je pot vodila do razgledne točke - Vista Point, iz katere se lepo vidi San Francisco in Golden Gate Bridge. Nekaj korakov naprej, čez tunel, se odpre pogled na zaliv, ki se ga lahko v polnosti občuduje na urejeni pešpoti. Eden od vrhuncev najinega dneva je bil obisk bolnice za morske živali Marine Mammal Center, kjer imajo v oskrbi morske živali, ki so zapuščene, poškodovane, podhranjene ipd. Številka živali v centru ni bila visoka, kar je dobra novica, so se pa živali v oskrbi precej razlikovale. Od zvedavih morskih levov, do zaspanih tjulnjev - center je raj za ljubitelje živali:).
Pot proti Sonomi in Napa Valley-u traja približno 1,5 ure, pot po avtocesti se vije mimo pustih hribov in vinogradov v daljavi ter nadaljuje po regionalni cesti mimo prelepih vinarn, kjer se lahko preizkusi različne sorte vina, običajno med 13.00 in 18.00 uro. Nekatere vinarne delujejo po principu rezervacij, tako da obisk Nape zahteva nekaj predhodnega raziskovanja. Pokušine vina sva, na mojo žalost, zamudila, vendar nisem predolgo tarnala, čakal naju je namreč obisk Redwood Regional Park-a in krajši večerni sprehod mimo sekvoj (v tem gozdu sekvoje žal ne dosegajo visoke starosti in velikosti, vendar so naju drevesa vseeno očarala). Doma sta naju čakala pečen losos in hladno pivo. Life is good.
Naslednji dan sva se odločila za obisk SF-ja brez avta. Z primestnim vlakom Bart smo se odpeljali v mesto, pozdravili Mitjeve sodelavce v Digital Lab, nato sva se po mestu odpravila sama. Mitja se po San Franciscu odlično znajde, peljal me je v kitajsko četrt, ki se prične pri t.i. Dragon's Gate, pisana soseska polna lampijonov, pravzaprav klasična kitajska svaštarnica. Naprej do Union Square in do Leica trgovine v bližini. Sprehod do Coit tower, razgledne točke, iz katere se lepo vidijo Pier 33, 35, 39, najine naslednje postojanke. Pier-i so tipična past za turiste, kateri sva voljno podlegla preden naju je ladja zapeljala na Alcatraz, otoka, na katerem je obratoval državni zapor od leta 1934 do leta 1963. Kratka vodena tura in audio tura naju je zapeljala po otoku in osvetlila pestro zgodovino majhnega otoka.
Po vrnitvi iz Alcatraza sva se sprehodila do Napier Street, strme ulice polne rož in lepih hiš, s pogledom na zaliv ter do Fisherman's Wharf, predela ob vodi s trgovinami, restavracijami in izhodiščno točko za čisto pravi "cable car", ki željne prave mestne izkušnje popelje po strmih ulicah SF-ja. Pot navzgor je težka, vagon cvili, pot navzdol je hitra in tresoča, za pravo izkušnjo pa se je potrebno držati ročk ob straneh in se voziti v odprtem delu vagona, stoje:). Večer je bil hladen, SF je znan po relativno hladni klimi, ki poleti ne doseže nam znanih temperatur, ponoči pa doseže skorajda jesenske. Mitji sem gentelmansko zaplenila jakno, zato sva se drgetajočih rok odpravila na Bart in domov.
Približal se je dan odhoda, čakala naju je pot do San Luis Obispa, s kar precej postanki. Prva postojanka je bilo mesto Santa Cruz, kjer sva naletela na znani zabaviščni park v centru in čisto pravi kalifornijski vibe, stari hipiji, skejterji, lepe hišice - nizka gradnja, palme in dolge peščene plaže. Sprehodila sva se po zabaviščnem parku, bosa pojedla kosilo na plaži in se po slednji sprehodila do pokritega zabaviščnega parka, kjer sva se pomerila v avtomobilski dirki po Riu de Janeiru. Res kljukava spisek ameriških sanj:). Ob obali sva se mimo surf muzeja zapeljala proti Montereyu, se sprehodila po marini, popila kavo in se odpeljala do prekrasnega mesteca Carmel-by-the-Sea, ki nudi številne možnosti za prenočevanje in če se bova vrnila na to pot, bo tu zagotovo najin daljši postanek. Za naslednjo destinacijo, restavracijo Nepenthe Deck, sva izvedela od prodajalke v SF-u. Žal je bila restavracija za naju predraga, zato sva se pomudila v bližnji neverjetni galeriji Hawthorne Gallery in se odpeljala proti Big Sur-u. Zagotovo najlepša vožnja v najinem življenju, strme in visoke pečine, neskočni ocean, prekrasna narava in svoboda, ki sva jo čakala:). Zaradi dela na cesti, se do San Luis Obispa, najine nočne postojanke, nisva mogla odpeljati ob oceanu, temveč sva morala odviti na strmo vijugasto cesto po kateri prečkaš relativno visok hrib (to je pomenilo še lepši pogled na pečine) v Padres National Forest in se s polžjo hitrostjo premikaš proti vasem na poti do SLO. Pozno sva prispela v hecno, staro hišo mladega para s katerima smo Slovenijo postavili na zemljevid in se obmetali z nekaj vljudnostnimi frazami preden smo se pospravili v svoji sobi.
SLO = San Luis Obispo je, kot kaže, mesto nizkih hiš in nekoliko turobne energije (ali pa sva bila le prezgodnja). Po cesti sva se naslednji dan vrnila v smeri proti SF, želela sva namreč obiskati Friends of Elephant Seals, plažo kjer letno zavetje poiščejo ogromni morski levi. Ob plaži je lepa sprehajalna pot Boucher Trail, kjer se leve vidi od blizu, poleg levov pa naju je na poti pozdravila še metrska kača, ki sem ji odzdravila z mega krikom in šprintom v drugo smer. Previdnost ni odveč:) - bojazljivo vedenje dostikrat je. Dolgo sva opazovala morske leve in njihovo dinamiko - na kopnem namreč večinoma spijo, stisnjeni, se odrivajo, kričijo, smrčijo, si na hrbet mečejo pesek in plavajo. Samci zrastejo do 5 m, samice kakšen meter manj in imajo bolj ali manj enolično življenje hranjenja ter skrbi za mladiče. Ko imajo možnosti oditi, naletijo na ljubezni željne samce in zgodba se ponovi. Mimo Morro Bay in South Palisades naju je pot vodila do Pismo Beach, Los Olivos (melega mesta, ki spominja na (zelo urejen) ameriški dvji zahod) ter "danskega mesta" Solvang, mesta, ki se je razvilo kot danska kolonija. Mesto je težko opisati, in fotografirati:). Naletela sva na Farmers Market, poskusila domače avtentične švedske bombone ter odigrala zagrizeno partijo 4 v vrsto sredi mesta. V okolici Solvanga pridelujejo olje, vino ter prodajajo božične okraske, in to celo leto! Kot se za evropejca v evropskem ameriškem mest spodobi, sva pojedla nobel sendvič v avtu in se odpeljala proti Santa Barbari, domu C.C. Capwella, Eden in Cruza:)! Mesto naju ni posebej pritegnilo, zapeljala sva se zgolj po centru in naprej do Malibuja.
Malibu prepoznaš po hišah na pilotih ob oceanu, dvorcih na nižjih hribih ter prvih srfarjih in kajtarjih. Do Santa Monice in centra dowtowna sva se zapeljala na večerjo. Z Airbnbjem sva imela še zadnjo srečo na najinem ameriškem tripu, prijazna Francia in urejena hiška s prekrasnim vrtom in udomačeno veverico. LA predstavlja tudi najbolj južno točko najine poti in do nje sva prepeljala 3199 km. LA me je pritegnil takoj ko sva prišla, živa energija mesta, možnosti, ki jih ponuja, ZAGOTOVO se bova vrnila in si na naslednjem izletu zanj vzela več časa.
V LA-ju sva imela, zaradi časovne stiske, samo en polni dan, jutro pa sva izkoristila kot da sva se v mesto priselila. Postavala sva na terasi, se igrala z veverico, jo hranila, jedla, se pogovarjala in se v mesto odpravila okrog poldneva. Prvi postanek znak Hollywooda, ki se ga najbolje vidi iz ene od ulic, ki mejijo na Franklin Avenue (ime = ??). Ob hišah v soseski sva ostajala odprtih ust, nato pa sva se napotila do centra in do (po Mininih besedah) najlepše knjigarne imenovane The Last Bookstore. Sloves je upravičila in v knjigarni sva se zadržala debelo uro. Čez Melrose Avenue sva se zapeljala do nabito polnega Hollywood Boulevarda in se odločila, da omenjeno izpustiva oziroma prestaviva na popoldanski čas. Pravzaprav sva cel dan preživela v avtu in uspela videti 3 od 7-ih stvari, ki sva jih imela na spisku, promet v LA-ju je namreč neopisljiv!! Za kosilo in odmor od sitnobe sva se ustavila v Sherman Oaks in se proti večeru odpeljala do pomola Santa Monice. Sprehodila sva se po plaži, odigrala partiji ročnega nogometa in se čez Hollywood Boulevard zapeljala proti domu. Naslednji dan sva se zapeljala čez Compton in nazaj do Concorda in San Francisca. Prišla sva pravočasno, na zadnjo četrtino finala NBA in hladno pivo.
Nalednji dan je bil rezerviran za 9 ur vožnje. Vstala sva zgodaj, opravila vse obveznosti in se odpeljala proti Oregonu. Vreme je bilo oblačno, ure nama je krajšala audio knjiga Trevor-ja Noah-a, uspešnega televizijskega voditelja The Daily Show, v kateri opisuje svoje neverjetno življenje in pot do uspeha. Krajši postanki in po 11-ih urah sva končno prispela v Corvallis. Na prvi pogled je mesto delovalo prijazno, urejeno in polno življenja, kar je v nasprotju z manjšimi mesti ki sva jih obiskala do takrat in delujejo kot kulisa za snemanje serije Twin Peaks. Za Corvallis sva se odločila predvsem zaradi Jafferja, priseljenega američana, ki sva ga spoznala na Caminu, doktorja znanosti iz Stanforda in izredno zanimivega človeka. Pričakal naju je z domače pripravljeno indijsko poslastico in naborom piva, ki je skorajda državni simbol Oregona:). Dež naslednji dan je tempo precej upočasnil, po poznem zajtrku smo se sprehodili do kampusa univerze v Oregonu, ki izgleda popolnoma drugače kot v Sloveniji. Urejene stavbe različnih oddelkov, graščina za študentsko druženje in počitek, ogromna knjižnica, različne restavracije, skratka študent skorajda ne potrebuje zunanjega življenja. Corvallis je znan kot študentsko mesto, tretjino celotne populacije (okrog 58.000 ljudi) predstavljajo študenti.
Jaffer nama je pripovedoval o zgodovini mesta, zgodovini univerze in svojih spominih. Peljal naju je do reke Villamette, ki je ena redkih, ki teče od juga proti severu. Na kosilu smo razvili živahno o življenju, strahovih in občutkih, ki se je nadaljevala doma in kasneje na večerji v restavraciji Block 15. Naslednje jutro sva odšla zgodaj, avto sva na letališče morala vrniti do 13.30. Uber naju je pripeljal do starega doma v Edmonds-u, kjer nama je v naročje pritekla najina ljuba Cinder. Naslednja dva dneva sta bila namenjena njej, počitku, soncu in sprehodom. Po dobrih 5000 km sva si to zaslužila:).
Za nekaj časa sva opravila z velikimi mesti, sedaj naju čaka džungla:).