Canada, Eh?

Po Santiagu sva dva dni preživela v bližini Benetk, prvi dan v mestecu Mogliano Veneto in drugi dan v Miranu. Udobje svoje sobe, samopostrežni zajtrk in neskončni počitek sva izkoristila brez slabe vesti, sva pa oba čutila občutek praznine, ki sva ga povezala s pomanjkanjem dnevnega cilja, hoje in romarskih pirjateljev. Oba sva prav tako čutila posledice dolge poti, iz postelje in stolov sva vstajala kot da sva napolnila prvi in drugi pokojninski sklad ali prejela oskarja za izvrstno upodobitev delne paralize. Skorajda nisva imela druge izbire, kot da telesi omehčava s pivom in aperolom, oboje namreč otopi tako noge, kot čustveno praznino.

V Miranu sta se nama pridružila tudi ljuba mama in oče, ki sta nama pripeljala pripravljeno prtljago za daljšo pot, kar je slovo naslednji dan močno otežilo!
Iz letališča Marco Polo sva letela ob 12.45, s Canada Air - Rouge, ki ne slovi po ničemer, razen morda pregovorni prijaznosti Kanadčanov. Letalo je bilo ogromno, potnikov okrog 100, tako da je vsak od nas imel poljubnih 6-10 sedežev. Bila sva začudena, ker letalo ni imelo malih ekranov (imajo Wi-Fi, preko katerega lahko s svojim telefonom dostopaš do različnih medijskh vsebin), to je namreč edina stvar ki prestrašenemu potniku omogoči preživeti 9-urni let. V Torontu sva prestopila na skoraj prepoln let ter v Vancouver prispela okrog 20.00 ure zvečer. Skytrain naju pripeljal do centra, kjer sva prestopila na avtobus in odpešačila do hiše na Windsor Street.

Ob prihodu naju je pozdravil Brendan, avstralec in novopečeni rezident Vancouvra, z dvema prijateljema in tremi jointi. Nakazal nama je smer najine sobe s svojim vhodom in smer kopalnice, ki je bila v hiši. Ker sva prebedela noč (Vancouver je 9 ur pred evropskim časom) sva se v posteljo zavalila brez tuša in debat z novimi cimri. 5 ur spanca in polna budnost - kombinacija jetlag-a in vznemirjenja zaradi nove dogodivščine. Medtem ko je Mitja spal dalje, sem jaz oddajala prispevke za faks, pisala profesorjem ipd., kar je moja edina obveznost v tem letu in še ta se bo zaključila v kratkem. Precejšnja razlika od življenja do marca, kar navdušeno pozdravljam!! Glede na jutranje internetno raziskovanje, sva današnji dan določila za raziskovanje downotwn-a in okolice. Ležerno sva odšla proti mestu, se na poti čudila kanadski urejenosti, pravilom, prijaznosti ljudi in odličnim oglaševalskim sloganom.

Vancouver, svoji velikosti navkljub, ni tipično velemesto. Obdan je z gorovjem, nebotičnikov ni dosti, ulice so, kot rečeno, skrbno urejene, ogromno je parkov in zelenja. Do downtowna sva peš potrebovala približno 45 minut in na poti ostajala odprtih ust, neverjetni grafiti, kombinacija nove, moderne arhitekture in opečnatih stavb z značilnimi požarnimi stopnicami, raznolika ponudba hrane, bodisi restavracij ali neštetih foodtruck-ov parkiranih na pločnikih, večnadstropne trgovine za polnejše žepe, ogromno t.i. thrift shopov - trgovin z rabljenimi stvarmi, kjer najdeš VSE, od sponk do sedežnih garnitur itd. (naštevala bi lahko globoko v naslednjo objavo). Po Granville Street sva se sprehodila čez most do Granville Marketa, ki ponuja veličasten pogled na downtown, mestno marino in okoliške vrhove. Granville Market je pokrita tržnica z okusno hrano, doma pripravljenimi slaščicami, sadjem, azijskimi dobrotami, manjšimi restavracijami, ki ponujajo raznolike kulinarične dobrote, galerijami, umetniškimi stojnicami, kjer prodajajo naravna mila, nakit ipd. Ljudi je bilo veliko, po daljšem sprehodu skozi market, kjer so se nama od lakote in dobrot šibila kolena, sva se odločila za pristen burger s krompirčkom. Čeprav bi z odločitvijo razočarala marsikaterega kulinaričnega snoba, nama je bilo za to popolnoma vseeno, burger z razgledom je posekal čisto vse dvome o pravilnosti najine odločitve.

Na Vancouvru je nekaj lahkotnega, morda energija mesta, način življenja ljudi, odprtost, prijaznost ali njihova komunikativnost in sproščenost:). Povsod po mestu sva zaznavala vonj po travi, t.i. medical dispensaries so najdejo vsaki ulici, bolj poredko pa se najde specializirana trgovina s pijačo. Preden sva namreč ugotovila, da tukaj stvari stojijo drugače (pijačo se lahko kupi v specializiranih trgovinah), sva v trgovinah zaman spraševala za pivo. Blizu Granville Marketa sva ponesreči naletela na Art Smash, festival, ki združuje tri, nama ljube, stvari; pivo, hrano in umetnost. Odlični grafiti, več vrst domačega točenega piva in dobra hrana. Ljudje so bili porisani s svetlečimi barvami, DJ booth je imel napis Public disco, midva pa sva se med vesoljci udomačila s kozarcem domačega piva. Na poti nazaj sva se sprehajala po obali, zdi se, kot da je plaža ob sobotah glavna lokalna destinacija. Pripešačila sva do Stanley Parka, okrog in znotraj katerega je speljana sprehajalna pot, ki nudi neponovljiv pogled na zaliv in severni del Vancouvra. Najlepše se je po mestu sprehajati brez obveznosti, planov in idej - tako sva naletela na igro kriketa v Stanley Parku, obhodila Coal Harbour z dragimi stanovanjskimi kompleksi in se ustavila na precenjeni večerji. Day made well!!

Zjutraj sva se odločila, da poiščeva trgovino Save on foods, ki ima žal napačno ime. Nakupila sva hrano za tedenske zajtrke in ko sva prispela domov, so cimri pričeli s kuho kosila za brezdomce, kar predstavlja njihovo tedensko rutino. Zadeva se imenuje Food, not bombs, doma pripravljena hrana se odnese v park in postreže ljudem brezplačno, vsako nedeljo, zadnjih nekaj let. Skupnost v najini hiši je neverjetna, do konca pravzaprav nisva izvedela koliko ljudi dejansko živi v hiši, vrata so namreč odprta vsem in vsak dan se je prikazal nekdo nov. V hiši živita tudi dva posvojena psa, Villa in Ice Cream in nekaj piščancev. Vsi v hiši so izjemno prijazni, miroljubni, skromni in srčni, z enkratno življenjsko filozofijo o nenavezanosti na stvari, zgolj ljudi. O denarju ne govori nihče, skupnost bazira na vzajemni pomoči in prijateljstvu, hiša je v najemu, do sedaj so vanjo vložili kar precej truda, najina soba pa sprejema goste tudi preko Couchsurfinga. Sprejeli so naju takoj, nikogar nisva motila, kopalnico smo delili brez težav, skratka bolj sva jih spoznavala, bolj so nama prirasli k srcu.

Veliko srečo sva imela bojda tudi z vremenom, deset dni pred najinim prihodom naj bi bila pomlad v deževnem zanosu, tako da je bila splošna energija ob prihodu na vrhuncu. Grobi plan drugega dne naju je vodil v smeri Kitsilano Beach in Vanier Parka, južno od downtowna. "Center" Kitsilana izgleda kot manjše ameriško mesto na jugu, nizke hišice in prodajalne, stanovanjske hiše pa so prava paša za oči, od barv in zanimivih asimetričnih oblik, do verand z naslonjači. Na poti sva naletela na Farmers Market, lociran ob prelepem parku, tržnico z domačo pridelano hrano, kjer sva popila mangov sok in pojedla odličen mesni čili s kislo smetano in zeleno. Zaradu jetlag-a sva bila počasna, zato sva se v parku najprej zaležala, nato zagledala vrtno razprodajo, kar sem prav tako odkljukala iz liste želja in se za nameček spontano odpravila tudi na Dan odprtih vrat (praksa, ki jo imajo nepremičninski agenti v Kanadi - prosti ogledi hiše, ki se prodaja). Hiša je bila lepo opremljena in presenetljivo velika, naslednje minute sva tako porabila za pobožna sanjarjenja o tem kaj vse bi spremenila. V centru sva se ustavila še v Dairy Queenu, oldschool!! in spila šejk - dan bi bil res težko bolj ameriški. Vsaj tako sem mislila, dokler naju ni na ulici ustavil otrok, ki je prodajal limonado ter zbiral denar za šolski projekt.
Na Kitsilano Beach je bilo polno ljudi, ki sva jih opazovala vsakič ko sva se ustavila, kar je bilo, skladno z jetlag-om, pogosto. Nato sva se odpravila do Gastown-a, predela Vancouvra, ki deluje najbolj avtentično -  opečnate hiše s požarnimi stopnicami, malce podrt, industrijski videz, ki spominja na NYC. Na ulicah Gastown-a vidiš vse kar si lahko zamisliš, vključno z dvema ulicama, polnima brezdomcev, umazanije in hrupa. Domov sva prispela pozno zvečer.

Tretji dan sem ponovno vstala zgodaj in čas izkoristila za pisanje bloga. Brendan, avstralski kanadčan in najin sostanovalec, naju je v polomljenem kombiju s sedežno namesto sedežev zapeljal v mesto. Odločila sva se, da bova najela kolesi, ker imava hoje dovolj oziroma se s kolesom neprimerno hitreje giblje po mestu, v Vancouvru pa so kolesarske poti tudi izjemno lepo urejene. Namenila sva se do atrakcije Capilano Suspension Bridge; Capilano izvira iz besede Kia’palano (lepa reka), most obstaja od leta 1888, ko se je v Vancouver priselil George Grant Mackay in kupil zemljo na obeh straneh reke Capilano. Danes Capilano Suspension Bridge obstaja kot ena glavnih turističnih atrakcij, ki ponuja hojo po visečem mostu, hojo mimo drevesnih krošenj ter hojo ob previsu. Predvsem slednja je vredna obiska, hkrati je narava ob reki Capilano vredna greha in ogleda. S kolesom se iz centra Vancouvra do Capilana potrebuje cca. 45 min - 1h, vstopnina je 43 CAD/osebo.

Naslednje jutro sva opazila, da sva pomotoma spregledala kar nekaj ponudb za delo na portalu workaway.info. Profil sva ustvarila pred odhodom in kmalu pričela dobivati ponudbe. Na Caminu jih žal nisva mogla sprejeti, sedaj pa naju na poti novih izkušenj ne ustavlja nič več. Ponudba, ki se nama je zdela zanimiva, je prišla iz Kanade, natančneje manjšega mesteca blizu reke Cowichan, 3 avtobusne vožnje in eno trajektno vožnjo oddaljeno od sedanje lokacije. Delo ponuja 5-članska družina liberalnih nazorov, oče je glasbenik in izdelovalec glasbil, mati je šivilja, uči jogo, ples, njuni otroci pa obiskujejo lokalno Waldorfsko šolo. Ponujajo možnosti prenočišča in hrane, v zameno za 5 ur dela na dan, kar pomeni pomoč v kuhinji, varstvo otrok, delo na vrtu, skratka sodeluje se pri njihovem vsakdanjem življenju. Ideja workaway-a je obema blizu in odločila sva se da bova poskusila, kar je pomenilo preklicati oziroma preložiti rezervacijo v Seattlu. Odločitev ni bila lahka, še vedno se nama namreč ne zdi, da sva popolnoma svobodna (zanimivo je, da se je tega občutka težko navaditi). Na poti do University of British Columbia sva premlevala kaj narediti, ustavila sva se v prekrasni kotni kavarnici in kasneje v urejenem kampusu, kjer sva opazovala mega kanadsko življenje tamkajšnjih študentov. Pot iz kampusa je pomenila vožnjo po neskončih stanovanjskih soseskah, odločila pa sva se raziskati tudi širši Vancouver in predel Burnabya. Čeprav sva imela nekaj priporočil, naju je na poti do Burnabya vse skupaj minilo, več kot uro sva se namreč po vročini vozila po industrijski coni. Na poti proti domu sva ujela še baseball tekmo in na koncu pristala na odlični večerji v najini soseski, v lokalu The Black Lodge, z dobro glasbo prijetno atmosfero v hipsterski noti. Mitja se je odločil za pravi kmečki meni, kot ga je poimenoval prijazni natakar v dokolenkah, znamenito jed poutine in pivo Old Style Pilsner. Poutine je znana jed, ki izvira iz province Quebec, sestavlja jo kombinacija ocvrtega krompirja, sira in t.i. rjave omake, jed pa je znana tudi kot post-alkoholna pomoč in/ali holesterolna smrt. Naslednji dan je bil namenjen počitku in raziskovanju Richmonda, južnega predela Vancouvra, ki naju ni pretirano navdušil, sta naju pa toliko bolj navdušila sostanovalec Brendan in njegova punca Stephanie, s katerima smo bratsko podelili cider na travi pred našo hišo. Zadnji dan je bil namenjen vrnitvi koles, izgubljanju po mestu, preizkušanju različnih vrst v Italiji nagrajenega sladoleda, kosilu iz tajskega food-truck-a, opazovanju ljudi na stopnicah pred galerijo, rutinskim tedenskim opravkom in pisanju bloga.

"Vancouver is the place to be", sem slišala enkrat in bom ponovila večkrat!
V tem mestu lahko najde nekaj zase čisto vsak, od joga entuziastov, ki pijejo sveže guavine sokove, do alternativcev z ožjim glasbenim okusom country punka:). Čilanje v parkih, vožnje s kajaki, kolesarjenje, kopanje, hoja po slackline-u, žar in sončenje na plaži ali kajtanje, početi je možno vse.
In čeprav so Kanadčani bolj distancirani (sicer prijaznejši, vendar manj čustveni kot smo morda vajeni), si bova Vancouver zapomnila predvsem po ljudeh, najini domači oazi in novih prijateljih, h katerim bi se vrnila kadarkoli!

Približevala se je ura najinega odhoda v Duncan, ki leži na Vancouver Island-u, priljubljenemu počitniškemu pribežališču Kanadčanov. Kanadi se je obetal podaljšani vikend, opozarjali so naju na gnečo, zato sva karti za trajekt in avtobus rezervirala preko spleta. Dve avtobusni vožnji po širšem Vancouvru kasneje, sva prispela v Horseshoe Bay, izhodiščno točko odhoda trajekta. Kanada ponovno ni razočarala, trajekt je deloval kot hotel na vodi, udobni sedeži, restavracija, "delovni kotiček", ipd. Opazovala sva male otočke, mimo katerih smo pluli in neokrnjeno, skrbno varovano naravo. Trajekt je plul malce manj kot dve uri in pristal v Nanaimu, od koder naju je pobral mini avtobus in odpeljal v uro oddaljeni Duncan. Tam sva bila dogovorjena z najino novo družino, čakala sva jih pri stari rdeči lokomotivi (česar ne bom pozabila nikoli:)). Pobrala sta naju oče in hči, Chris in Naomi in odpeljala na njihovo ogromno, prelepo posestvo, približno 10 minut vožnje od Duncana. Hišo so kupili 5 let nazaj in jo postopoma urejali, celotna hiša je iz lesa (Chris je spreten izdelovalec glasbil in generalno mojster izdelovanja česarkoli, od mečev do zvočnikov). Ali, njegova žena, je šivilja, jogistka, izdelovalka nakita itd., skupaj živita ustvarjalno življenje z njunimi tremi otroci, ki obiskujejo Waldorfsko šolo. Hiša je polna barv, v hipijevskem slogu, otroške sobe so pravljične, v slogi z naravo in njuno vizijo življenja.
Nama so ponudili ogromno, svetlo sobo, s pogledom na vrt in polno ročno izdelanih glasbil. Vsemu temu navkljub, se tam nisem počutila najbolje in nisem znala razložiti kaj točno me moti. Opazovala sem družinsko dinamiko in nisem čutila, da bi tam lahko preživela dlje časa. Mitja se je, nasprotno, tam popolnoma našel, prostor in njihov način življenja sta mu bila blizu in tako da sva bila postavljena pred prvo dilemo tega potovanja. Odločila sva se, da bova noč preživela v uro oddaljeni Victorii, kamor naju je Ali prijazno zapeljala. Z idejo ali bi odšla nazaj ali ne sem se ukvarjala precej dolgo, ideja mi je bila namreč zelo zanimiva, prav tako bi bil, po hoji čez Španijo in ogledu kanadskega velemesta ter pred roadtripom po ZDA, popoln odmik v naravo zanimiva izkušnja, vendar se nikakor nisem uspela pripraviti do tega, da bi se vrnila.

Naslednje jutro sva ostala v Victorii in dan preživela pestro, iz hostla sva se odpravila okrog 11.00 ure dopoldne, nahrbtnike odložila v kleti, upajoč, da bova dobila sobo, ko se vrneva iz dnevnega potepa (prejšnjo noč sva namreč dobila rezervno sobo). Victoria je lepo in urejeno mesto in če bi jo morala primerjati s kakšnim slovenskim mestom, se po izgledu in namembnosti najverjetneje najbolj približa Portorožu. Najprej sva zavila v kletno knjigarno - raj za knjigoljube:) in kupila žepno klasiko The adventures of Tom Sawyer, se osvežila s sivkino limonado in odpeljala z malo ladjico do Fisherman' Wharfa, malega naselja pisanih hišic na vodi. Od centra mesta je Fisherman's Wharf oddaljen približno 1 km, zato sva se odločila za hojo ob vodi, si kupila falafel in gyros ter se s hrano zataknila pri predstavi uličnega gledališča. Popoldne sva se odločila, da greva v kino in kot vse stvari, ki sva jih doživela v Kanadi, je tudi kino presegel vsa pričakovanja. Zase sva namreč imela cel separe, namesto stolov pa imajo udobne naslanjače, ki jih je možno prilagoditi želenemu položaju. 5:0 zate Kanada! V najinem hostlu žal ni bilo več prostih sob za padalce, tako da sva pristala v hotelu in drug drugega cel večer opominjala na varčnost.
Čeprav sem najin čas v Kanadi skrajšala za 5 dni, sva se imela enkratno. V Kanado se bova zagotovo vrnila, če ne prej, takrat ko jo bova prevozila!