Dni je počasi zmanjkovalo, pred nama pa je bila še 1/3 poti, zato sva se odločila, da 32 km dolgo etapo prepeljeva z avtobusom in prehodiva pot od Tábare do Santa Marta de Tera. Dopoldne se nama ni mudilo, avtobus sva imela ob 13.30, s hojo pa sva pričela okrog 14.00.

Bilo je že precej vroče, tako da sva pridno porabljala zaloge vode. Na poti sem razmišljala o primerjavah, te so v mojem življenju igrale precej veliko vlogo, predvsem pri odločitvah, ki sem jih tekom življenja sprejemala. Z resničnimi željami odločitve niso imele prav dosti skupnega in to mi je na Caminu postajalo bolj in bolj jasno, epilog morda pojasnim kdaj kasneje:). Po treh urah sva prispela v prvo vas, kjer sva spila hladno Coca-colo in nadaljevala pot po cesti do Santa Marta de Tera. Prispela sva pozno, albergo je izgledal popolnoma nov, trije so se že nastanili, rutinsko sva opravila vse za naslednji dan in zaspala ob 22.00.
Naslednji dan sva na poti do Mombueya naletela na manjši albergo, ki ga vodi družina iz Južnoafriške Republike. Oče, mama in dve hčeri živijo misijonarsko, pred leti je oče prehodil Camino in želel v Španiji kupiti nepremičnino. Bili so brez denarja, vendar jim je po spletu okoliščin uspelo kupiti razpadajočo hišo, ki so jo v dveh letih popolnoma renovirali. Tukaj se da ostati čez noč ali ustaviti zgolj na pijači, za katero plačaš prostovoljni prispevek. Neverjetna zgodba o trudu in volji. 38 km sva prehodila v osmih urah in v urejen albergo prišla okrog 16.00, večerjala sva doma in ponovila dnevno rutino. Naslednja destinacija je bila Puebla de Sanabria, kjer naj bi se dobila z Dennisom in Markom, romarjema, s katerima sva prehodila del poti. Puebla de Sanabria je turistična znamenitost, prekrasno, z obzidjem obdano mesto na hribu in še lepšim pogledom na okoliške hribe in doline. Skupno večerjo nam je skuhala italijanka Lucia, ki se nam je kasneje na poti pridružila še dvakrat. Ob odhodu naslednji dan je ponovno rahlo deževalo, zaradi mrazu sva bila z Mitjo oblečena v dežne plašče, čez približno 4 ure pa nas je presentil snežni metež. Dobrodošli v zadnjo regijo Galicio! Smeh je bil edina reakcija, ki smo jo uspeli izdaviti medtem ko smo hodili proti Lubiánu. Albergo je bil tisto noč poln, soba je smrdela po nogavicah, bilo je zatohlo in utesnjeno. Nas to ni pretirano motilo, ker smo večerjo zaključili z Aguardiente, špansko različico šnopsa. Slednja me je bičala cel naslednji dan, ko nas je (na mojo srečo) čakal strm vzpon na prvi hrib, ki pomeni uraden vstop v Galicio. Vzpon se je splačal zaradi razgleda, hkrati je post-alkoholno stanje uspešno pregnal svež zrak in fizična aktivnost. Naša destinacija A Gudiña je bila, v primerjavi s preteklimi izkušnjami, veliko mesto, prav tako je bila urejena nastanitev (postelji sva imela celo skupaj, kar se je zgodilo bolj poredko). V Galicii ima romanje velik pomen, albergi so urejeni, cenejši, dobiš posteljnino za enkratno uporabo, običajno pa so opremljeni tudi z kuhinjo, čistimi in urejenimi sanitarijami ter prostorom za pranje perila.

Naslednji dan nas je pot ponovno vodila v hrib, vasice in postanki so bili bolj pogosti, tako da smo za pot potrebovali nekoliko dlje, ciljna destinacija Laza je izgledala kot kopija Logarske doline. Prijaviti smo se morali pri Guardia Civil, v sobi urejenega alberga pa nas je bilo samo 6. In to 6 ljudi z enakimi navadami glede bujenja, vstajanja in olike - prijetno presenečenje. Ta dan je naš cilj predstavljalo mestece Xunqueira de Ambía, česar do danes nihče od nas ne zna izgovoriti. Na poti smo se ustavili v zanimivem lokalu, polnem popisanih školjk ljudi iz celega sveta, ki so simbol Camina. Skupna večerja in pot do večjega mesta Ourense, česar sva se zelo veselila. Mesto naju je izjemno lepo presenetilo, poleg energije ljudi, prekrasne arhitekture in odlične kulinarike, sta center in okolica Ourensa znana tudi po termalni vodi. V strogem centru mesta in blizu vseh turističnih atrakcij so t.i. Roman baths, kjer se lahko namaka vsak, ki ima kopalke in nekaj prostega časa. V Ourensu bi lahko ostala dlje kot en dan, vendar smo imeli strog urnik, ki ni dovoljeval počitka. Naslednji dan nas je pot vodila do Castro Dozon, na poti smo se ustavili v Casa Cezar, t.i. romarski oazi, kjer upokojeni voznik tovornjaka skrbi za romarje z domačim vinom, piškoti, kavo, hrano in možnostmi prenočišča.

Do naslednjega mesta Silleda smo ponovno hodili skupaj, vsak zase, tukaj in tam se razvije pogovor, drugače vsak hodi v svojem tempu. Na poti do Sillede smo prečkali prekrasen 1000 let star most, do mesta je vodila čudovita gozdna pot. Ponte Ulla je bila naša zadnja postojanka pred Santiagom in temu primerno je bilo tudi naše razpoloženje. V Santiago smo prispeli 07.05.2018 okrog 14.00 ure in se naprej obvezno postavili v zmagovalni položaj pred katedralo, nato sva z Mitjo poiskala sobo, ki bo najin dom naslednje dva dni in uspelo nama je najti sanjsko prenočišče. Lepa in svetla soba z ogromnim obokanim oknom, malim romantičnim balkonom in pogledom na živo ulico, v strogem centru mesta le nekaj minut od katedrale. Odšla sva na zasluženo pivo, do zobozdravnika in na dodatno zasluženo pivo v znani družbi. Sredi pogovora smo prišli na idejo, da bi odromali od "Pariza do Dakarja", dveh znanih lokalov v Santiagu, med katerima je 36 barov, v vsakem naj bi "pohodnik" spil 1 Aguardiente. Zbudila sva se z dvojno glavo in odšla, kot ponavadi:), na romarsko mašo, po Compostelo, uradni dokument, ki potrjuje da si prehodil Camino in ponovno na mašo, ker sva želela videti znameniti botafumeiro (predlagam google). Dan je torej potekal v znamenju počitka praznovanja, ogledov, opravkov in druženja.

O Caminu bi lahko razpredala še in še, vendar ne bom, ker je pot potrebno doživeti, doživi pa jo vsak na čisto svoj in neponovljiv način. Čeprav je mestoma naporno in bi najraje ubral lažjo pot, sta čas ki ga preživiš s sabo in ponos, ki ga čutiš, ko premagaš ovire, neponovljiva. To je pot za vse, ki se želijo znebiti mentalne ali materialne navlake in čeprav marsikomu ne uspe, ima posameznik vedno možnost ponovitve. Midva po najinih 930 km že razmišljava o naslednjem podvigu:). Ultreia!