Deževne preizkušnje (Embalse de Alcántara

Praksa prvih dveh tednov se je nagibala k zgodnjemu vstajanju, kot bi romarji tekmovali kdo bo prvi odšel v noč. Nama, ki ceniva dan, tekma ni bila blizu. Nekateri so odhajali diskretno, drugi so na telefonih snoozali z budilko, spet tretji so suvereno prižigali luči in se med seboj pogovarjali. Pričela sva opažati kulturne razlike med narodi in si drznila malce posploševati, največja zabava med romarji je namreč opazovanje posebnosti drugih romarjev in čeprav po naravi nisva opravljiva, posebnosti res ne manjka :).

Na Caminu se srečujejo ljudje iz vsega sveta, zdi pa se, kot da se večina kot plota drži domačih navad (in sama nisem bila nobena izjema). Medtem ko je bil Mitja ghandijevsko prilagodljiv, sem pričela jaz po določenem času pogrešati nekaj domače komoditete in tukaj in tam (!) to tudi glasno izrazila:). Iz Embalse de Alcántara sva se v dežju odpravila proti Grimaldu. Na poti sva imela eno mesto (dolgih etap z malo postanki sva se v tem času že navadila), kamor sva se skrila pred dežjem, popila kavo in nadaljevala molče, vsak v svojem dežnem plašču. V deževnih dneh od pokrajine ne odneseš dosti, je pa hoja v slabših razmerah svojevrstna preizkušnja, za katero si na koncu deva celo hvaležen. V Grimaldo sva prispela relativno pozno, hostel donativo (prostovoljni prispevki) je bil skoraj zaseden in dobila sva zadnji dve postelji nad prijetnim kanadskim parom. Cel dan sva se premetavala po mali sobici, hodila v sosednji bar na čaj, baru kradla WI-FI in premlevala utrinke prejšnjih dni. Čevlje smo uspeli posušiti ob radiatorju, tako da sva pot do Galistea nadaljevala v suhih čevljih, do drugega kilometra, kjer se Camino odcepi od ceste in pot nadaljuje po popolnoma razmočenem terenu. Tega sva se prav tako navadila in na koncu ne paziš več kam stopiš, samo hodiš, kot neke vrste romarski traktor. Po 10 km sva prispela do deroče reke in ni kazalo, da bi obstajala kakšna druga možnost kor prečkanje reke na njenem najnižjem delu. Za nama sta prispela tudi dva kolesarja in družno smo prečkali reko, oblečeni, mokri, vendar v kameradskem duhu. V Galisteo sva prispela premočena, Mitja je imela nekaj težav z nogo, jaz pa sem slutila ponovno trebušno virozo. Zaradi okoliščin sva se odločila, da bova najela sobo v bližnjem hotelu, kar je bila odlična poteza, kajti WC sem do večera potrebovala zase. Odločila sva se da bova ostala še en dan, si ogledala mesto in se spočila. Mestece Galisteo je obdano z obzidjem po katerem se lahko sprehajaš in kukaš ljudem v domove, prijazna atmosfera, dobro založena mini trgovina in najpomembneje, sonce.

Vse to nama je dalo energijo za nov dan in novo mestece Carcaboso, v najini mali knjižici opisano s superlativi. Vreme nama ni bilo naklonjeno, pot se je vila ob cesti, tako da sva zanjo potrebovala dlje časa. Ko sva prispela, sva se nastanila v zasebnem albergu, v svoji sobi s kopalnico in to vse za enako ceno kot povsod drugje. Tokrat je bolehal Mitja, zato sva dan preživela v sobi, pod odejo, z zvestim prijateljem Youtubom. Dneva nama zaradi dežja ni bilo žal, sva pa pogosto sanjarila o sončnih dneh in planih za nadaljnje dni. Iz Carcabosa sva se zgodaj zjutraj odpravila na prvi 40 km dolg pohod do Aldanueva del Camino. Ponovno mokri čevlji, težave z bolečinami v nogah in neskončne poti, ki so se zaradi obhoda naraslih rek še podaljšale. Pokrajina je neverjetna, hodila sva po gozdovih, mimo nasadov dreves, v daljavi sva opazovala gore in hodila, hodila. Ugotovila sem, da se na Caminu karakterne posebnosti jasneje izpostavijo, soočen si sam s seboj in s pripravljenostjo na spremembe. Če si prestrašen, boš na Caminu prestrašen pogosto, dokler ne boš prišel do točke odločitve ali boš v tem duhu nadaljeval ali boš zaupal in to se je zgodilo meni. V Aldanuevi sva ključ od alberga morala poiskati v enem od lokalov, pošiljajo te od enega do drugega, v albergu si nato postrežeš sam. Hiter tuš in večerja, na kateri sva srečala poznane obraze, ki so naju seznanili z zgodbo o posteljnih ušeh v preteklem albergu in pomisleki da so posteljne uši tudi v najinem današnjem domu. Vse sva podrobno pregledala in mirno prespala noč, brez uši in težav. Naslednji dan je pomenil vstop v pokrajino Castile and León. Po večerji prejšnjega dne se nisem počutila najbolje, vendar se je počutje po 10 km izboljšalo in pot sva nadaljevala do vasi Calzada de Bejar, najmanjše vasice na svetu, kjer sva popoldne preživela v dobri družbi na terasi našega začasnega domovanja. Naslednjo destinacijo Fuenteroble de Salvatierra sva težko pričakovala, slišala sva namreč, da v mestecu obstaja krasen albergo, kjer skuhajo večerjo za vse romarje. Ponovno sva dobila svojo sobo v prelepem albergu, ki ga je vodil duhovnik, nad posteljo pa sva imela ogromen lesen križ. Pred večerjo je duhovnik izrekel molitev, ki sva jo molče presedela in nerodno buljila v krožnik. Spoznala sva nekaj zelo zanimivih ljudi, s katerimi sva, do konca naše skupne poti, stkala prijateljske vezi. Pot naslednji dan nama je bila všeč, zelena pokrajina in vzpon do prelepe razgledne točke, t.i. križa Santiaga. 4 km pred ciljem sva se odločila, da imava hoje dovolj in odvila v mestece pred zastavljenim dnevnim ciljem Morillo. V lokalu sva srečala bavarca Rainerja, zapriseženega pivoljuba, s katerim smo se pomotoma zasedeli do 22.00 in se malce krivih nog odpravili spat.

Naslednja destinacija je bila prekrasno mesto Salamanca, ki sva se ga veselila predvsem zaradi kulinaričnih možnosti. V mesto sva prispela zgodaj, odložila stvari in se odpravila na raziskovalni pohod, zvečer pa smo se vsi skupaj dobili v tapas baru. Zaselek Huelmos je predstavljal najin naslednji cilj in tekom poti naju je ponovno spremljalo slabše vreme. V sobi sva pristala z nemcem Antonom, kasneje pa sta se pridružila še stara prijatelja nemec Dennis in kanadčan Mark, s katerima sva nadaljevala pot do konca. Villanueva de Campeán in Zamora sta bili destinaciji naslednjih dveh dni, v Zamori sem praznovala tudi rojstni dan, kjer smo s skupnimi močmi pripravili večerjo za 13 ljudi. Počutila sva se domače, skupna večerja je nadomestila občutek manjka domačega okolja. Pot do Riego del Camina je bila nekoliko težja, dolga cca. 37 km po suhi vročini in ko sva prispela do alberga, sva se odločila da se vrneva v Zamoro na pregled in podaljšan dan. Dan v Zamori je tako potekal v znamenju opravkov (cepljenje, pošta ipd.), pisanja prispevkov za zadnji izpit in uživanja v dobri hrani.

Če sva se v slabem mesecu kaj naučila, je to, da se na Caminu ne moreš vedno držati zastavljenega plana. Bodisi na pot pride vreme, bodisi je ovira zdravje ali preprosto volja. Zato sva sprejela ustrezen rek nizozemskega para: The advantage of making plans, is to not follow them :) in se ga pridno držala.