CAMINO – prvi koraki (Sevilla - Embalse de Alcántara)

Dan pred potovanjem sva doživljala pravo paleto čustev, od veselja in adrenalina, do strahu. Jutro se je odvijalo s svetlobno hitrostjo, bila sva polna pričakovanj, idej o najini poti in zavedanja, da se bo vse skupaj najverjetneje odvilo čisto drugače kot sva si zamislila.

Iz Benetk sva preko Madrida letela v Sevillo z letalsko družbo Iberia, ki slovi kot najbolj točna letalska družba na svetu (zame, ki letenja ne maram, je to podatek vreden zlata, nič ni namreč hujšega kot suspenz zamika leta, ko skorajda praviloma odpravljajo tehnične težave - next flight please:)), hkrati je mogoče najti precej ugodne lete za različne destinacije po svetu. Spanje v Sevilli sva rezervirala preko Airbnb-ja, ki nama je v preteklosti omogočil nešteto prekrasnih izkušenj, tokrat pa nama je omogočil celo prevoz iz letališča do novega doma. V topli in sončni Sevilli naju je, bledoličneža v jaknah, pričakal zagoreli Rodrigo ter naju odpeljal do Gelvesa, mesteca ob Sevilli. Na poti sem prvič začutila svobodo, ki naju čaka, mežikala sva v špansko sonce, v mimobežne palme, nikamor se nama ni mudilo, čas se je ustavil, Rodrigo pa nama je, za dobrodošlico in uvod, v avtu ponesreči poserviral še najbolj perfekten komad. V polomljeni angleščini naju je pripravil na "posebno in zanimivo lokacijo", kar je v prevodu pomenilo nedokončan ogromen stanovanjski kompleks, ki je deloval precej zapuščeno. Stanovanje je bilo, v nasprotju z okolico, urejeno prekrasno, z ogromnimi okni ter stilnim in modernim pohištvom v industrijskem stilu (za suhoparen opis se lahko zahvalim poklicni deformaciji, Vljudno vabljeni k ogledu, haha).

Na najino srečo (ali nesrečo), sva v Sevilli naletela na Semana Santa, enotedenski krščanski praznik, ki poteka od cvetne nedelje do velike noči. Praznovanje poteka v znamenju raznolikih povork, glasbenih prireditev in mimohodov t.i. bratovščin, ki sva jih sprva ogorčeno zamenjala za pripadnike manj prijazne ameriške bratovščine. Praznovanja se razlikujejo od regije do regije, v Andaluziji naj bi Semana Santa predstavljal najbolj pomemben teden v letu. Sevilla je na najin prvi dan delovala še posebej živo, glavna dejavnost dneva je bilo opazovanje ljudi, bodisi pogovor med nezancema v pekarnici ali petje in ples na cesti. Vse skupaj je pri obeh v trenutku vzbudilo ljubezen do španske kulture in v zanosu sem se odločila za lekcijo pravega, sevillskega flamenca pri Evi na Calle Evangelista 21, kjer med drugim izveš tudi nekaj malega o zgodovini flamenca, pomenu glasbe ter najboljših flamenco predstavah v bližnji okolici. Čeprav morda izgleda lahko, je flamenco izjemno kompleksen in zahteven ples, kjer tempo narekujejo plesalec, kitarist in pevec. Meni sta tempo narekovali predvsem slaba fizična kondicija in trema. Po dveh urah motorične robotike, sva lačnih ust (in po priporočilu) obiskala tapas bar La Brunilda, ki ga močno priporočava komurkoli, ki prestopi seviljski prag, s hrano je v Sevilli pravzaprav zelo težko zgrešiti.

Preostanek dni je bil namenjen brezskrbemu raziskovanju, med drugim sva prvič poštempljala najina romarska potna lista v katedrali, kar pomeni uraden pričetek romarske poti, uspela sva se prebiti do znamenitega in prelepega trga Plaza de Espagna, prehodila polovico poti do ostankov Expo 92 na Isla de la Cartuja, ki bi navdušili predvsem umetniške zanesenjake, se odpravila do Plaza Mayor, ki ponuja prekrasen razgled na mesto, bolj ali manj pa sva se preprosto izgubljala v ležerni španski energiji in vrvežu prekrasnih seviljskih ulic. Trije dnevi raziskovanja, kulinaričnih podvigov, plesa in vsesplošne zabave so minili prehitro, v četrtek 29.03.2018 pa sva uradno pričela z najinim podvigom.

Soglasno sva se odločila za zgodnejše bujenje, ujeti sva morala namreč dva avtobusa do Santiponca, mesteca 10 km iz Seville, ki je predstavljal najino izhodiščno točko. Za Santiponce sva se odločila, ker sva na različnih portalih prebrala da industrijsko obrobje Seville ni posebej privlačno, torej je bila prva najina etapa dolga borih 13 km. Vsaj tako sva mislila. 13 km po vročini z optimistično napakiranima nahrbtnikoma je namreč predstavljalo eno težjih etap najine celotne poti. Brez težav sva našla oznake za Camino (rumene puščice) in jim sledila čez mesto do odprte poti, ki se je vila čez polja in nasade koruze. Pokrajina je mestoma spominjala na toskansko pokrajino, zatopljena sva bila v svoje misli, jaz sem se borila predvsem s pomisleki glede lastne vzdržljivosti. Po štirih urah sva prispela v prvo "mestece duhov" Guilleno ter poiskala t.i. municipal albergue, ki ga je vodila mlada družina. Princip delovanja večine albergov temelji na manjšem plačilu ali donaciji, v zameno za vzdrževane skupne prostore (kopalnico in večinoma kuhinjo) ter prostor za spanje (večinoma pogradi in vzglavniki).

Pokazati je potrebno osebni dokument ter romarski potni list, v katerem zbiraš štampiljke lokacij na poti in s katerim dokazuješ, da si na romarski poti. Obiskala sva trgovino, kar je kasneje postala dnevna rutina ter se odpravila na prvi Menu del Dia, romarsko večerjo s tremi hodi, katerih rdečo nit predstavlja olje. Začuda sva imela celo sobo zase, čiste sanitarije in malce manj miren spanec. Drugi dan naju je pot vodila do 18 km oddaljenega Castilblanco de los Arrojos, po prekrasni poti, mimo polj, gozdov, zasebnih posestev in nasadov oljk. Srečala sva prve romarje, pot ni bila pretirano zahtevna, vreme nama je služilo, hodila sva precej lažje kot prvi dan in tovrstna nihanja sva v kasnejših dneh izkusila v intenzivnejši obliki. S postanki sva hodila dobrih 5 ur in bila po končani poti hvaležna da sva seboj vzela dodaten par čevljev z večjo številko, ki nežno objamejo zabuhla in neugledna stopala. Mrzel tuš (ne po lastni volji) in pograd pri vratih, napaka, ki je kasneje nisva ponovila nikoli več. Sprehodila sva se po mestu in obsedela na glavnem trgu polnem ljudi vseh starosti, zatopljena vsak v svoje misli. Luči se v albergih običajno ugasnejo ob 22.00, takrat naj b bil romar že varno pospravljen v svoji spalni vreči. Spanec žal ni trajal dolgo, ker so trdno in glasno spali drugi, hkrati so posamezniki z vstajanjem pričeli okrog 5.00 ure zjutraj. Takrat se je moje notranje ravnovesje počasi pričelo rušiti, vstala sem kot prikazen, lotevala pa se me je tudi trebušna viroza. Do naslednjega mesteca Almadén de la Plata sva se zato pripeljala, poiskala prenočišče, lekarno in se odpočila. Takrat še nisva pomislila, da se nama ne mudi in da bi si lahko vzela prost dan ter počakala v mestecu, ki sva ga zapustila, pravi romarji namreč hodijo:).

Naslednji dan sva se odločila da bova s potjo nadaljevala, kolektivno vstajanje ob 7.00 in zgodnejši odhod. Na jutranjih odhodih je nekaj čarobnega, običajno naju je na poti pričakala meglica, doživljala sva popoln mir. Do El Real de la Jara sva imela 14 prekrasnih kilometrov, popoldne pa sva preživela na terasi alberga s pivom in romarji iz drugih držav. Med romarji vlada določena tiha solidarnost in povezanost, ki se pogosto manifestira v (najinem primeru) krasna prijateljstva. Večjega mesta dan kasneje sva se srčno veselila, kajti to je pomenilo lažji nahrbtnik, odločila sva se namreč da bova del najinih stvari, ki so bile z nama zgolj zaradi najine nečimrnosti, poslala v končno destinacijo Santiago. Tempo je bil skladen z najinimi željami in v Monesterio sva prispela z gorečimi podplati, ki jih je ponovno lahko ohladilo zgolj pivo. Monesterio predstavlja tudi mejnik vstopa v regijo Extremadura, ki meji na Portugalsko. Naslednja postaja na poti je bilo mestece Fuente de Cantos, ki nama bo v spominu ostalo kot izjemno lepo in urejeno, hkrati pa sva prvič od pričetka prespala v topli sobi s posteljnino in brisačo, v poletnih mesecih pa nastanitev ponuja celo bazen in udobno teraso.

Do naslednjega mesteca Zafra sva imela okoli 20 km, pridružila se nama je belgijska vesoljka Christine, karakterna (malce starejša) kopija Mitje. Dvema mesečnikoma se nisem mogla upreti in tako smo se na poti raztegovali, ležali, spali, se masirali, pili in jedili, zvečer v albergu pa smo si pripravili tudi odlično skupno večerjo. Noč mi je skrajšala starejša kanadčanka, kateri bi pripisala nevarne težave z nosnim pretinom ali sinusi in zaradi hrupa je bila pot naslednji dan do Villafranca de los Barros nekoliko težja. Težave je ponovno nadvladala pokrajina s prelepimi oljčnimi nasadi, "doma" pripravljena jajca s šparglji in svoja soba v albergu Carmen. Naslednje mestece Torremejía je delovalo kot zapuščena ameriška vas, dan kasneje sva prispela v Aljucén, do katerega sva hodila skoraj cel dan in še dan kasneje v Aluescar, kjer sva pristala v čisto pravem samostanu z urnikom molitve, mrzlo sobo s približno 100 ležišči in strogim nadzorom nad prostovoljnim romarskim prispevkom. Ob prihodu sem potočila malo solzo, nato pa stisnila zobe, se odpravila pod tuš in na pivo. Podobno je razmišljala angležinja Isabel, s katero smo se v prihodnjih dveh dneh spoprijateljili in pridno zmanjšali španske zaloge rdečega vina. V samostanu so skuhali odlični juho in paello, ki nam je olajšala naslednji deževni dan in hojo do Valdesalorja ter kasneje Casceresa. V slednjem sva se odločila za svojo sobo, imela sva komoditeto celega nadstropja, po dolgem času pa sva uspela celo oprati stvari, lase, sebe, Vse. Čila sva se odpravila v naslednji dan in na 36 km dolg pohod do Embalse de Alcántara, ena lepših etap celega Camina in izjemno zanimiv albergo, ki je na zuanj deloval kot betonski zapor, tam pa sva ponovno srečala tudi nekaj znanih obrazov.

V pičlih 14-ih dneh sva dognala več stvari, med katerimi je bilo najbolj zanimivo opažanje, da ko se znebiš vseh miselnih preprek, postane Camino neverjeten. Priporočila bi ga vsem, ki si želijo oddiha od službe, oziroma česarkoli kar terja mentalni napor. Na Caminu je v ospredju predvsem fizični napor in to je zagotovo dobrodošla sprememba. PO Caminu pa se potrebuje še nekaj dni dopusta, da se odpočije telo:).